Jedro

ZDR ne nalaga delodajalcu, da bi moral že v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložiti tudi dodatne pogoje za zakonitost izredne odpovedi, to je, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. Navedene okoliščine lahko delodajalec v sporu o zakonitosti izredne odpovedi dokazuje tudi v sporu pred sodiščem.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 7. 9. 2006 podala tožena stranka, in za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnika na delo. Ugotovilo je, da je bil tožnik v dnevih od 14. do 18. 8. 2006 v času rednega remonta kot vodilni vzdrževalec neupravičeno odsoten z dela, ker mu nadrejeni niti pisno in niti ustno ni odobril izrabe letnega dopusta, in da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ker je bil že prej v disciplinskih postopkih in sodelavci ter nadrejeni z njim niso želeli nadaljevati dela.

2. Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Dvomilo je v dokazno oceno, da tožnik soglasja nadrejenega za izrabo letnega dopusta v spornih dnevih ni imel. Hkrati ni soglašalo, da bi bil podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), to je, da glede na okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje dela tožnika do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Pri tem je za odločilno štelo, da tožena stranka niti v pisni obdolžitvi in niti v odpovedi ni navedla razlogov, zaradi katerih nadaljevanje tožnikovega dela ni bilo mogoče, in da zgolj izpovedba predsednika uprave, zaslišanega pred sodiščem, da se je za takšno odpoved odločil zato, ker je bil tožnik že prej v disciplinskih postopkih in njegovi sodelavci ne želijo, da bi se vrnil na delo, ne zadošča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče glede na ugotovitve, da je tožnik izostal z dela v dnevih rednega remonta, ko vzdrževalci praviloma niso imeli možnosti koriščenja letnega dopusta, zmotno uporabilo določbe 165. člena ZDR o izrabi letnega dopusta upoštevaje potrebe delovnega procesa delodajalca. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava tudi glede na siceršnje dejanske ugotovitve.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni smelo preizkušati.

8. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe sprejema pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in spremembo sodbe sodišča prve stopnje gradi zgolj na drugačni uporabi materialnega prava. V nadaljevanju sicer dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku izraba letnega dopusta v spornih dneh ni bila odobrena, vendar svoje odločitve ne gradi na tem dvomu. Glede na to so brezpredmetne revizijske navedbe, da je sodišče svojo presojo gradilo na zmotni uporabi določb 165. člena ZDR o izrabi letnega dopusta, saj dejstva, da tožniku v spornih dneh izraba letnega dopusta ni bila odobrena, sodišče druge stopnje izrecno ne ugotavlja drugače, kot je to dejstvo ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Revizija ne navaja, v čem naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji drugih dejanskih ugotovitev. Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa revizijsko sodišče ugotavlja, da v 86. členu ZDR poleg pisne oblike odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalcu nalaga le, da mora v odpovedi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti, ter delavca opozoriti na pravno varstvo in na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon torej ne nalaga delodajalcu, da bi moral že v sami pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazlagati tudi dodatne pogoje za zakonitost izredne odpovedi, to je, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. To hkrati pomeni, da lahko navedene okoliščine delodajalec v sporu o zakonitosti izredne odpovedi dokazuje tudi v sporu pred sodiščem (1).

10. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je spremembo prvostopne sodbe gradilo zgolj na tem, da tožena stranka niti v pisni obdolžitvi in niti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navajala razlogov, zaradi katerih nadaljevanje dela tožnika do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zaradi take zmotne materialnopravne presoje se hkrati ni opredelilo do pritožbenih navedb glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem dokazala dejanski obstoj navedenega pogoja.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da bo o pritožbi tožnika ponovno odločilo, upoštevaje gornja materialnopravna izhodišča. 12. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Podobna stališča je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepu VIII Ips 278/2008 z dne 19. oktobra 2009.