Jedro

Vprašanje, ali neka kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije, se glede na določbe 2. člena ZDKG omeji le na vprašanje, v čigavi lasti je kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska enota, in ali ta obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A z dne 10. 10. 2001, s katero je bilo po uradni dolžnosti odločeno: da se nepremičnine vpisane pri vl. št. 210 k.o. B, pri vl. št. 18, 54 in 118 k.o. C, pri vl. št. 57 k.o. C, razen: parc. št. 343/6 travnik v izmeri 97 m2, parc. št. 395/3 travnik v izmeri 547 m2, parc. št. 412/2 stavbišče v izmeri 58 m2, parc. št. 412/4 parkirni prostor v izmeri 578 m2, dela parc. št. 395/1 pašnik 417 m2 in gozd 2034 m2 v izmeri 266 m2, dela parc. št. 411/1 pašnik 11241 m2 in gozd 9511 m2 v izmeri 758 m2 in dela parc. št. 412/1 travnik 14429 m2 in gozd 10500 m2 v izmeri 2790 m2, ki so v lasti AA, po 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG) štejejo za zaščiteno kmetijo (1. točka izreka) in da se odločba Oddelka za gospodarstvo in negospodarstvo Upravne enote A z dne 29. 12. 1996, razveljavi ter nadomesti s to odločbo (2. točka izreka). Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 2. člen ZDKG, ki določa dva pogoja, ki jih mora izpolnjevati kmetija, da se šteje za zaščiteno, to je glede lastništva in obsega primerljive kmetijske površine, pri čemer druge okoliščine niso pomembne. Glede lastništva in obsega zaščitene kmetije se po določbah 2. odstavka 4. člena ZDKG uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra. Zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, da predmetna kmetija naj ne bi izpolnjevala pogojev za zaščiteno kmetijo, ker jo sestavljajo pretežno gozdovi. Po določbah 3. odstavka 2. člena ZDKG se namreč ne šteje za zaščiteno kmetijo tista kmetija, ki sicer izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, sestavljajo pa jo izključno gozdovi. Izraz izključno gozdovi pa pomeni samo in le gozdovi. Prvostopni organ je zato pravilno ugotovil, da tožnikova kmetija izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, ker obsega 6,85 ha primerljivih površin in je v lasti ene fizične osebe. Pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije je upravni organ prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti upoštevati podatke iz uradne katastrske evidence in ni pristojen sam ugotavljati spremembe glede podatkov iz uradnih geodetskih evidenc in glede spremenjenega dejanskega stanja v naravi. Če je tožnik menil, da podatki iz katastrske evidence ne ustrezajo stanju v naravi, bi lahko predlagal pristojni geodetski upravi, da te podatke uskladi, in bi moral o tem obvestiti upravni organ prve stopnje, ki vodi postopek o statusu zaščitene kmetije. Po določbah 1. odstavka 25. člena Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju: ZZKat) je namreč lastnik oziroma uporabnik dolžan prijaviti krajevno in stvarno pristojnemu geodetskemu organu vsako spremembo v vrsti rabe zemljišča in spremembo, ki vpliva na katastrski dohodek in sicer v 30 dneh od nastale spremembe. Po presoji tožene stranke niso podani razlogi iz 3. odstavka 22. člena ZDKG za izvzem parc. št. 400/2 in 400/10 k.o. B ter parc. št. 411/10 k.o. C iz predmetne zaščitene kmetije. Navaja, da je bil tožnik v postopku pozvan, da predloži ustrezne dokaze za morebitni izvzem nekaterih parcel, vendar tega ni storil, kljub temu, da mu je prvostopni organ s sklepom podaljšal rok za predložitev dokazov. Prvostopni organ je sicer tožnikovi zahtevi po izločitvi nekaterih parcel in delov nekaterih parcel delno ugodil, kar je razvidno iz izreka odločbe.

Tožnik navaja v tožbi, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj je v celoti sledila nepravilni odločitvi prvostopnega organa. V pritožbi je navajal, da je prvostopni organ v odločbi z dne 29. 2. 1996 že pravnomočno odločil, da posestvo, ki pripada njegovi kmetiji ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo v smislu določb 2. člena ZDKG. Tega pritožbenega razloga tožena stranka ni upoštevala, čeprav je evidentno, da se materialni predpis od časa izdaje prve odločbe ni spremenil, predvsem pa se ni spremenilo dejansko stanje v smislu povečanja primerljive kmetijske površine, kar bi lahko bil smiselni razlog za obnovo postopka. Odločitev za ponovno preveritev zaščitenosti kmetije je osnovana na nekonkretnih razlogih češ, da je prvostopni organ v mesecu maju 2000 izvedel za nova dejstva in pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločbe. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavrnila pritožbene ugovore, ki se nanašajo na ažuriranje katastrskih evidenc in na sistem poročanja spremenjenega stanja kultur in površin. Stališče, ki ga je tožena stranka zavzela, je prepisano iz zakona, ki sicer drži, vendar gre za to, da upravni organ uporablja računalniško zapisane podatke geodetske uprave, ki kljub datumu izpisa niso tekoči in v dokumentu ni prikazano dejansko stanje površin in kultur zemljišč, za kar je pristojen upravni organ za geodetske zadeve. Ker prvostopni upravni organ uporablja evidenco, ki ne prikazuje tekočih sprememb in se pri tem sklicuje na uraden vir podatkov, je ugotovitev dejanskega stanja lahko povsem napačna. V obravnavanem primeru upravni organ ni dopustil dokazovanja stanja glede kultur parc. št. 411/1, 412/1, 435/5, 437/1 k.o. C in 400/2 k.o.B , ko gre dejansko že za gozdne površine po veljavnem gozdnogospodarskem načrtu javne gozdarske službe. Na neusklajeno stanje različnih javnih evidenc lastnik ne more vplivati niti ne doseči, da se stanje registrira v elaboratih geodetske uprave. Tožena stranka navaja, da bi moral sam predlagati geodetski upravi, da katastrske podatke uskladi z dejanskim stanjem, vendar te možnosti nima. Kar pa zadeva odvzem zemljišč v javnem interesu (cesta, parkirišče), postopek vodi pristojna pravna služba občine, ki je vezana na realizacijo delilnega načrta za celotno traso, iz katerega ni možno izločiti posamezne parcele. Prvostopni organ ni dosleden v svoji razlagi, saj je nekatere spremembe v površini in kulturi zemljišča upošteval, nekaterih pa ne. Poseben primer predstavljajo zemljišča, ki niso v funkciji kmetijske proizvodnje, gre za stavbna zemljišča, ki presegajo površino funkcionalnega zemljišča pri stanovanjskem objektu in gospodarskem poslopju in stavbna zemljišča, ki so kot taka plansko opredeljena kot stavbna. Pri ugotavljanju dejanskega stanja ni bil upoštevan predlog, da se iz zaščitene kmetije izločijo stavbna zemljišča, ki so opredeljena v ureditvenem območju R5/R1. Izvedeni niso bili dokazi, da stavbna zemljišča, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, nimajo več statusa kmetijskih zemljišč in jih glede na plansko opredelitev in predvideno rabo ni mogoče uporabljati za kmetijsko proizvodnjo. Gre predvsem za zemljišča parc. št. 400/2 in 400/10 k.o B ter parc. št. 411/10 k.o C. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, da odloči, da se nepremičnine, ki so njegova last ne štejejo za zaščiteno kmetijo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožene tožbene trditve iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, da tožnikova kmetijsko-gozdarska gospodarska enota na naslovu A, P 14 po določbah ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 - odl. US) izpolnjuje pogoje za status zaščitene kmetije, ker je v lasti ene fizične osebe in obsega 6,85 ha primerljive kmetijske površine. Vprašanje, ali neka kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije, se glede na določbe 2. člena ZDKG omeji le na vprašanje, v čigavi lasti je kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska enota, in ali ta obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine. Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki zemljiškega katastra (2. odstavek 4. člena ZDKG), pri čemer pristojni upravni organ za geodetske zadeve po uradni dolžnosti enkrat mesečno sporoči upravni enoti vse podatke iz 2. člena tega zakona po lastnikih (3. odstavek 4. člena ZDKG).

Iz prvostopne odločbe, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je razvidno, da je bil obseg tožnikove kmetije ugotovljen na podlagi uradnih podatkov skupne baze zemljiškega katastra GURS in na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov Okrajnega sodišča v A, kar je v skladu z zgoraj citiranimi določbami 2. in 3. odstavka 4. člena ZDKG. Tožnik je že v upravnem postopku na prvi stopnji ugovarjal podatkom iz uradne katastrske evidence in navajal, da naj bi se spremenila vrsta rabe posameznih parcel, in da pri ugotavljanju površine zaščitene kmetije ne bi smela biti upoštevana zemljišča, opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča. Vse te ugovore, na katere pa je obširno odgovoril že upravni organ prve stopnje, ponavlja tožnik sedaj v tožbi. Prvostopni organ je namreč v svoji odločbi za vsako posamezno parcelo, oziroma za del parcele natančno obrazložil, zakaj je ni možno izvzeti iz sklopa zaščitene kmetije in se sodišče z njegovo obrazložitvijo strinja, saj temelji na podatkih in dokazih, ki so predloženi v upravne spise. Kolikor pa tožnik za posamezno zemljišče meni, da se podatki iz katastrske evidence ne ujemajo s stanjem zemljišča v naravi, je po 1. odstavku 25. člena ZZKat (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) dolžan prijaviti pristojnemu geodetskemu organu vsako spremembo v vrsti rabe in spremembo, ki vpliva na katastrski, in sicer v 30 dneh od nastale spremembe. Tožnik je bil v postopku s strani prvostopnega organa z navedeno možnostjo seznanjen, vendar kljub podaljšanju roka za predložitev dokazil tega ni storil. Upravni organ prve stopnje je odločbo izdal v obnovljenem postopku po uradni dolžnosti. Pred odločitvijo je s sklepom z dne 25. 5. 2000 dovolil obnovo predmetnega postopka preveritve zaščitene kmetije, ki je bil tožniku vročen. Če se tožnik z uvedbo obnove postopka ni strinjal, bi moral svoj ugovor, ki se nanaša na neobstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) uveljavljati že v pritožbi zoper navedeni sklep o obnovi postopka.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).