Jedro

Ker pomeni v danem primeru revizijsko izpodbijanje zavnilnega dela pravnomočne sodbe nad zneskom 1.170.245 SIT vložitev revizije zoper pravnomočni del že na prvi stopnji izdane sodbe, je v tem obsegu revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti in jo je zato treba zavreči. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 1,170.245 tolarjev - to je za znesek 29.746 tolarjev - zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik si je 19.5.1997 na delu v rudniški jami pri zavarovancu tožene stranke poškodoval prstanec in mezinec leve roke (večfragmentarni prelom srednjega členka prstanca in prelom osnovnega členka mezinca). Zahteval je odškodnino le za nepremoženjsko škodo - potem ko mu je bila prvotno tudi za premoženjsko škodo zahtevana odškodnina v celoti plačana že med postopkom - v skupnem znesku 2,800.00 SIT, ob s upoštevanju delnega plačila pa nato zmanjšano na 2,629.746,00 SIT s pripadki. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 900.000 SIT (od zahtevanih 1,200.000 SIT), za strah 200.000 SIT ( od zahtevanih 400.00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000 SIT (od zahtevanih 1,000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa celotni zahtevani znesek 200.000 SIT in toženi stranki (neupoštevaje odbitek na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo odpadli znesek delnega plačila v višini 170.245 SIT) naložilo plačilo 2,100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila; zahtevek v delu za plačilo višjega zneska odškodnine (do 2,629.746 SIT) in v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25.6.1998 do 23.4.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo, odločilo pa je tudi o pravdnih stroških (in s sklepom tožnika oprostilo plačila sodnih taks).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika, s katero je izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje le za znesek 500.000 SIT in glede terjanega plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 25.6.1998 do 23.4.2001, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 500.000 SIT (torej na 1,600.000 SIT) in še dodatno za znesek 170.245 SIT delnega in na prvi stopnji neupoštevanega plačila tožniku na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo - skupno torej na 1,429.55 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 1,199.991 SIT ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1,429.755 SIT za čas od 25.6.1998 do 23.4.2001, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Tožnik je med zdravljenjem trpel telesne bolečine strnjeno mesec dni, ob tem pa doživljal številne nevšečnosti, saj je bil štiri dni hospitaliziran in s tem iztrgan iz domačega okolja, ves ta čas pa pretežno odvisen od tuje pomoči pri domala vseh povsem običajnih dnevnih opravilih. Bil je operiran zaradi osteosinteze srednjega členka prstanca s Kirchnerjevimi iglami, ki jih je skupaj z mavčno longeto nosil kar pet tednov, nato pa je moral 10-krat obiskati zdravstveno ustanovo zaradi fizioterapevtskih vaj in nadaljevati z razgibavanjem obeh poškodovanih prstov tudi doma, opravil je osem RTG-slikanj in sedem kontrolnih pregledov v ambulanti, dobival pa je tudi protibolečinske injekcije. Vsega tega sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno vrednotili. Če bi to storili, se ob nujnem upoštevanju tudi tožnikove starosti (39 let ob škodnem dogodku) ter dejstva, da bo tožnik občasno trpel telesne bolečine do konca življenja in da je kot fizični delavec dnevno izpostavljen obremenitvam poškodovane roke, izkaže, da je za to obliko nepremoženjske škode primerna odškodnina v višini celotnega zahtevanega zneska 1,200.000 SIT. Enako velja glede odškodnine za strah v zahtevanem znesku 400.000 SIT. Tudi če je bil neposredno ob nesreči prestan strah (t.i. primarni strah) tožnika relativno kratkotrajen, bi morali sodišči ustrezno ovrednotiti ugotovljeno intenziteto in trajanje tožnikovega strahu za izid zdravljenja spričo ogroženosti njegove nadaljnje sposobnosti za delo kot fizičnega delavca. Za štiri tedne trajajoči tovrstni strah zmerne intenzitete prisojajo sodišča odškodnine v razponu med 350.000 in 450.000 SIT, kar pomeni, da je tožniku za to obliko nepremoženjske škode prisojena odškodnina v znesku 100.000 SIT odločno prenizka. V zvezi z revizijsko grajo odločitve o primernosti tožniku pripadajoče odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (le v znesku 800.000 SIT) pa tožnik v reviziji v celoti povzema ugotovljene trajne posledice poškodb prstanca in mezinca leve roke in vsa njegova s tem povezana prikrajšanja oziroma soočanja z ovirami na področju tako delovne kot tudi običajne dnevne ter športno rekreativne aktivnosti, ki ga tudi za to obliko nepremoženjske škode po njegovem mnenju upravičujejo do celotne zahtevane odškodnine. S tem v zvezi šteje za nesprejemljivo stališče iz obrazložitve izpodbijane sodbe o preostali mu možnosti zadovoljevanja potreb in želja po športno - rekreativnih aktivnostih z udeležbo v nadomestnih športnih zvrsteh, saj je tožnika že od mladosti veselilo le igranje rokometa in košarke; v nasprotnem primeru bi se z drugimi športi ukvarjal že pred škodnim dogodkom. Tudi ko tožnik graja drugostopno znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, v reviziji natančno opisuje popoškodbeno stanje prstanca leve roke, ki je odmaknjen v levo od sredinca in kar je bilo ob sojenju na prvi stopnji neposredno zaznavno na pogovorni razdalji približno dveh metrov. Tožnik ne more skriti roke pred pomilovalnimi pogledi ljudi iz okolice, kar mu vselej znova povzroča duševno trpljenje, ki ga po njegovem mnenju upravičuje do celotne zahtevane odškodnine tudi za to obliko nepremoženjske škode. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 25.6.1998 do 23.4.2001 pa izpodbija tožnik s sklicevanjem na določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in z grajanjem stališč iz obrazložitve izpodbijane sodbe o neupoštevnosti trajanja postopka ob odločanju o višini odškodnine v danem primeru in o tem, da dolgotrajnost tega postopka ni posledica zlorabe procesnih pravic tožene stranke.

Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe nad zneskom 1,170.245 tolarjev (to je za znesek 29.746 tolarjev) ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Obrazložitev sklepa o delnem zavrženju revizije: Po navedbah iz revizije izpodbija tožnik zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 1,199.991 SIT. To pomeni, da jo izpodbija v celotnem zavrnilnem delu, saj predstavlja navedeni znesek razliko med zahtevano odškodnino (v višini 2,629.746 SIT) in pravnomočno prisojeno mu odškodnino (v višini 1,429.755 SIT). Vendar je treba pri tem upoštevati, da tožnik s pritožbo ni izpodbijal zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje v celoti, temveč le za znesek 500.000 SIT in pri tem v pritožbi tudi sam izrecno ugotovil, da je v zavrnilnem delu nad tem zneskom postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna (druga stran listovne št. 65 spisa). Po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. S sodbo sodišča druge stopnje pa je postala pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka le za znesek 1,170.245 SIT (namreč z zavrnitvijo tožnikove pritožbe, s katero je izpodbijal zavrnilni del prvostopne sodbe za znesek 500.000 SIT in z ugotovitvijo pritožbi tožene stranke za znesek 670.245 SIT, za katerega je bila s sodbo sodišča prve stopnje tožniku prisojena odškodnina znižana). Po obrazloženem se tako izkaže, da pomeni revizijsko izpodbijanje zavrnilnega dela pravnomočne sodbe nad zneskom 1,170.245 SIT (do zneska 1,199.991 SIT) vložitev revizije zoper pravnomočni del že na prvi stopnji izdane sodbe (v zavrnilnem delu za znesek 29.746 SIT). V tem obsegu je torej revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. Obrazložitev sodbe o zavrnitvi dovoljenega dela revizije: V odgovor revizijskim trditvam o tožniku prenizko priznanih odškodninah za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode je treba opozoriti na nujno upoštevnost obsega prizadetosti tožnikove telesne integritete spričo škodnega dogodka, saj prihaja ta do izraza pri presoji vprašanja ustreznosti višine tožniku pripadajoče pravične denarne odškodnine glede vseh oblik pretrpljene nepremoženjske škode. Le na tak način je namreč možno doseči dosledno spoštovanje načel individualizacije višine odškodnine in njene objektivne pogojenosti, na podlagi katerih upošteva sodišče različne okoliščine posameznega primera, hkrati pa skrbi, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da je konkretno določena odškodnina primerljiva z drugimi primeri iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Tožnikova poškodba je bila z medicinskega vidika sicer res opredeljena kot huda, vendar je treba upoštevati, da ima prelom prstanca in mezinca nedominantne roke praviloma za posledico bistveno drugačen obseg nepremoženjske škode (običajno na vseh področjih njenih pravno priznanih oblik) v primerjavi s posledicami prelomov oziroma poškodb bistveno bolj vitalnih delov človeškega telesa oziroma organizma.

Tožnik v reviziji terja zvišanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti na 1,200.000 SIT (za 100.000 SIT torej nedopustno izdatnejše zvišanje v primerjavi s tistim iz pritožbe, v kateri je tožnik za ta znesek na prvi stopnji zavrnjeno odškodnino tudi sam opredelil kot neizpodbijano in pravnomočno) med drugim z obrazložitvijo, da je telesne bolečine trpel strnjeno mesec dni.

Vendar je treba upoštevati, da je polovico tega bolečinskega obdobja po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje trpel pojemajoče zmerne bolečine oziroma pretežno lažje bolečine. Z zdravljenjem povezane nevšečnosti, ki jih tožnik povzema v reviziji ter občasne, še vedno pojavljajoče se bolečine, pa so bile po razlogih iz izpodbijane sodbe v dosedanjem postopku že v celoti upoštevane pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode - in to ustrezno. Znaten del nevšečnosti, na katere se sklicuje tožnik (na primer zatrjevana odvisnost od tuje pomoči pri domala vseh običajnih dnevnih opravilih, nošenje mavčne longete, obiskovanje zdravstvene ustanove zaradi fizioterapevtskih vaj in kontrolnih pregledov), je treba namreč vrednotiti z vidika, da so bile te vendarle posledica zdravljenja poškodbe dveh prstov leve roke in s tem po obsegu bistveno manjše v primerjavi z nevšečnostmi, povezanimi običajno s poškodbami na primer že dolgih kosti dominantne roke, kaj šele nog, hrbtenice ali glave.

Pravkar navedeno je treba upoštevati tudi ob presoji ustreznosti tožniku prisojene odškodnine za strah, ki ga je tožnik po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) intenzivno doživljal le nekaj minut ob škodnem dogodku, nato pa za izid zdravljenja štiri tedne le v zmerni obliki. Tožnik si ni poškodoval nobenega vitalnega dela telesa ali organa, iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa tudi ni razbrati podlag za kakršnokoli potencialno ogroženost tožnika zaradi posledic preloma dveh prstnih členkov leve roke v takšni meri, da bi ga upravičevala do višje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode od prisojene.

Tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti velja, da so bile pri njeni odmeri ustrezno upoštevane vse ugotovljene trajne posledice (omejena gibljivost v DIP sklepu prstanca težje stopnje, ularna deviacija po zaraščenem prelomu in zmanjšana gibljivost v PIP sklepu mezinca leve roke lažje stopnje) in z njimi povezana prikrajšana oziroma omejitve (težje dvigovanja in prenašanje težkih predmetov v službi in doma, slabši objem in stik predmetov v levici in zmanjšana možnost športnega udejstvovanja), ki jih tožnik povzema v reviziji. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno graja stališče iz obrazložitve izpodbijane sodbe o preostali mu možnosti zadovoljevanja potreb in želja po športno-rekreativnih aktivnostih z udeležbo v nadomestnih športnih zvrsteh, saj prav (tudi) to dejstvo terja drugačno vrednotenje njegovega prikrajšanja v primerjavi z oškodovanci, ki jim je zaradi posledic poškodb onemogočeno na primer sleherno športno-rekreativno udejstvovanje (ne glede na tožnikove revizijske trditve o njegovi mladostni navezanosti na igranje le rokometa in košarke in ki sicer niso povsem v skladu z njegovimi prvotnimi tožbenimi trditvami o prikrajšanju zaradi opustitve njemu najljubših športov nogometa in odbojke).

Končno je primerna tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljena ularna deviacija srednjega členka prstanca za 10 stopinj (odklon navznoter) pravilno ocenjena kot le kvečjemu lažja skaženost. Tožnik res ne more skriti roke pred pogledi ljudi iz okolice, vendar dejstvo, da je med sredincem in prstancem večja razdalja kot med ostalimi prsti in da pri oblikovanju pesti skrčenje prstanca in mezinca ni popolno, objektivno ne more povzročati duševnih bolečin takšne intenzitete, ki bi tožnika upravičevale do višje odškodnine iz tega naslova.

K doslej obrazloženemu pa je treba še dodati, da je skupen znesek zadoščenja (1,600.000 SIT) tudi primerno umeščen v razpone odškodnin, kot jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter tudi zato dovolj visok. Priznanje višje odškodnine bi nasprotovalo standardu pravične denarne odškodnine iz 200. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Neutemeljena pa je tudi revizijska graja odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 25.6.1998 do 23.4.2001, saj je takšna odločitev v skladu s sodno prakso ob izdaji prvostopne sodbe in po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo do dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se sicer lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001) in novela Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Kolikor se tožnik s tem v zvezi zavzema za upoštevanje tudi časa od nastanka škode do izdaje sodbe pri odločanju o višini odškodnine pa mu je treba odgovoriti, da pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Obstoj kakšnih takih okoliščin pa v danem primeru ni izkazan - in to spričo realnosti na področju reševanja odškodninskih sporov ne s pretekom časa od vložitve tožbe 29.7.1998 do izdaje prvostopne sodbe 24.4.2001, niti s procesnim ravnanjem v postopku udeleženih strank.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, je bilo treba revizijo v njenem dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.