Jedro

Dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na pravni učinek sklepa je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v postopku davčne izvršbe dolžnega zneska 34 949,16 EUR, ki ga je začel zoper dolžnika, družbo A. d.d., na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik do tožeče stranke na podlagi pogodbe št. ... z dne 5. 12. 2013 v znesku 20 000,00 EUR in z zapadlostjo 11. 12. 2013, z izpodbijanim sklepom terjatev zarubil in dolžniku prepovedal, da s terjatvijo razpolaga, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa naložil, da plača zarubljeni znesek v višini 20 000,00 EUR na predpisani prehodni podračun.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da davčni dolžnik (A. d.d.) po podatkih knjigovodskih evidenc ni v predpisanem roku poravnal davčnih obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Zato je davčni organ začel zoper dolžnika davčno izvršbo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter izdal izpodbijani sklep v skladu in na podlagi nadaljnjih določb ZDavP-2, ki jih citira.

3. Drugostopni davčni organ je ugovor tožeče stranke kot dolžnikovega dolžnika zoper izpodbijani sklep zavrnil, ker meni, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje davčni organ prve stopnje v obrazložitvi sklepa. Pri tem ugotavlja, da sta po podatkih spisov dolžnik kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec sklenila kupoprodajno pogodbo z dne 5. 12. 2013 za nakup dveh parkirnih prostorov ter da znaša prodajna cena iz pogodbe 20 000,00 EUR. Stranki sta se dogovorili, da se kupnina na podlagi sklenjenih kompenzacij poravna do 30. 11. 2014, oziroma da del kupnine, ki ga morebiti ne bi bilo mogoče poravnati s pobotom, nakaže kupec na račun prodajalca najkasneje do 30. 11. 2014 (5. člen pogodbe). Na tej podlagi ter na podlagi ostalih okoliščin konkretnega primera drugostopni organ ugotavlja, da končni rok za plačilo kupnine (30. 11. 2014) ne zapade po izteku enega leta od vročitve izpodbijanega sklepa (13. 3. 2014). Iz sklenjene pogodbe nadalje sledi, da sta stranki poleg kompenzacije dogovorili tudi plačilo (dela) kupnine na račun prodajalca, če le-te ne bi bilo mogoče v celoti poravnati s pobotom. Poleg tega tožeča stranka neobstoja terjatve ni uspela izkazati s predloženima predlogoma verižne kompenzacije z dne 12. 12. 2013 in 7. 1. 2014. Verižna kompenzacija namreč zavezuje od trenutka, ko pogodbo o verižnem pobotu potrdijo vse pogodbene stranke, in je torej sklenjena takrat, ko jo potrdi zadnja od strank. V konkretnem primeru je iz predloženih predlogov in dopisa z dne 4. 3. 2014 razvidno, da pobota ni potrdila zadnja od strank, to je B. d.d., zato so medsebojne terjatve ostale odprte. V času izdaje sklepa torej terjatev po pogodbi ni bila poravnana niti ni tožeča stranka izkazala, da ne bo dospela v plačilo v enem letu od prejema sklepa, kar pomeni, da so bili v času izdaje sklepa v skladu s 144. členom ZDavP-2 izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, oziroma da tožeča stranka z ugovorom ni dokazala obstoja enega od štirih ugovornih razlogov iz 174. člena istega zakona.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Toži zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je v 5. členu prodajne pogodbe izrecno dogovorjeno, da se celotna kupnina poravna s kompenzacijami za izvedena dela na projektu, katerega soinvestitor in plačnik je davčni dolžnik – prodajalec. Če se upošteva pogodbeno določilo, ki je bistvena sestavina pogodbe, ne bo denarnega toka. Sicer pa v primeru, če bi ne bil dogovorjen omenjeni način poravnave kupnine, do sklenitve pogodbe ne bi prišlo, ker tožeča stranka nima prostih finančnih sredstev za omenjeni nakup. S kupoprodajno pogodbo bi se kompenzirala storitev iz sporazuma z dne 31. 7. 2013, sklenjenega z družbama B. d.d. in A. d.d. (davčnim dolžnikom), s katerim se je tožeča stranka zavezala, da bo izvedla rušitvena in zemeljska dela. Tako pa se je z izpodbijanim sklepom zarubila terjatev dolžnika, ki je bila že poravnana, kar izhaja iz kompenzacije za znesek 20 000,00 EUR, ki so jo podpisale vse tri pogodbene stranke in ki jo tožeča stranka prilaga tožbi. Terjatev dolžnika torej ne obstaja več in bi bilo zato nadaljevanje izvršbe nedopustno. Davčni organ je v postopku že razpolagal z veljavno listino, ki dokazuje potrditev kompenzacije s strani vseh pogodbenih strank in ki mu jo je posredovala tožeča stranka. Zato je dejansko stanje v zadevi ugotovljeno nepravilno in nepopolno, nadaljevanje izvršbe pa bi pomenilo, da bi bil dolg poravnan dvakrat. Tožeča stranka je ves čas pisno in ustno ugovarjala iz istih razlogov in navajala, da dolg ne obstoji, da torej davčnemu dolžniku ni dolžna, oziroma da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, kar so utemeljeni razlogi za ugovor iz 174. člena ZDavP-2, ki pa jih je tožena stranka nepravilno presodila in zavrnila. Pri tem ni upoštevala, da ob dejanskem stanju, kakršno obstaja v konkretnem primeru, o obstoju terjatev lahko odloča le sodišče in ne tožena stranka, ki ima vsekakor velik interes, da pride do poplačila, in to na način, da se stranka temu ne more dejansko upreti. Tožeči stranki se zato z davčno izvršbo, zaradi katere bo dolg poravnan dvakrat, obeta velika škoda. Tožeča stranka iz previdnosti še opozarja, da se tožena stranka do tega ni opredelila, da je zato sklep v tem delu neobrazložen in da je že s tem storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere je davčna izvršba nedopustna.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe v tožbi, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja, da predlog za medsebojno kompenzacijo, ki ga je tožeča stranka predložila sodišču, v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni obstajal in da ga zato ni bilo mogoče upoštevati pri odločanju. Ravno tako je tožeča stranka šele v postopku s tožbo predložila sporazum z dne 31. 7. 2013, in zato le-ta predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto.

6. Davčni dolžnik kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je v izpodbijanem sklepu nepravilno naveden datum zapadlosti terjatve. Namesto pravilno 30. 11. 2014, je naveden datum 11. 12. 2013, ko bi lahko morebitni nepobotani del kupnine zapadel v plačilo. To napako je tožena stranka v odločbi o pritožbi zoper sklep o izvršbi popravila, s pravilnim izpodbijanim sklepom pa posegla na bodočo, pogojno terjatev, ki bi v primeru, če bi kompenzacija ne bila potrjena, zapadla v plačilo 30. 11. 2014, in sicer v višini tistega dela kupnine, ki ne bi bil zajet s pobotom. Tako pa je bila kupnina iz sklenjene kupoprodajne pogodbe v višini 20 000,00 EUR v celoti poravnana s pobotom, ki so ga stranke sklenile 28. 11. 2014 in torej še pred zapadlostjo. Zato je jasno, da denarnega toka iz naslova kupnine po kupoprodajni pogodbi ni bilo, in zato tožena stranka neutemeljeno vztraja pri davčni izvršbi. Poudarja, da dokazilo o poravnavi terjatve ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni moglo obstajati, saj je terjatev zapadla v plačilo 30. 11. 2014 in torej več kot osem mesecev po izdaji izpodbijanega sklepa.

7. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke navaja, da vztraja pri navedbah v tožbi in pri tožbenem predlogu. Vztraja, da se je z izpodbijanim sklepom poseglo na bodočo terjatev davčnega dolžnika do tožeče stranke, ki je zapadla v plačilo več kot osem mesecev po izdaji izpodbijanega sklepa in torej ni pred tem mogla biti poravnana niti ni moglo ob izdaji izpodbijanega sklepa obstajati dokazilo o tem, da je poravnana. Bila pa je poravnana na podlagi podpisane kompenzacije dne 28. 11. 2014 in torej še pred zapadlostjo, kar je treba upoštevati v tem postopku. Oporeka tudi navedbam v ugovoru, da so predloženi dokazi v tej zvezi tožbena novota in sodišču predlaga, da jih upošteva kot pravočasne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V konkretnem primeru gre za davčno izvršbo na denarno terjatev dolžnika – družbe A., ki jo ima do tožeče stranke. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, do višine dolgovanega zneska, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po določbah 174. člena ZDavP-2 dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na pravni učinek sklepa je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi.

10. V konkretnem primeru med strankama ni sporna višina terjatve, ki je razvidna iz pogodbe (št. ... z dne 5. 12. 2013) in ki se kot podlaga za terjani znesek navaja v izpodbijanem sklepu v 2. točki izreka. Iz spisov tudi ne sledi, da bi bil dolg v čemerkoli pogojen. Nesporna pa je tudi zapadlost obveznosti iz pogodbe (11. 12. 2014) in po kateri je dolg iz pogodbe, z ozirom na datum izdanega sklepa (11. 3. 2014) nedvomno dospel v plačilo pred potekom enega leta od prejema sklepa. Ugovorni razlogi iz 174. člena ZDavP-2 v konkretnem primeru torej niso podani in da je zato drugostopni davčni organ ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep utemeljeno zavrnil. 11. Iz spisov pa tudi dovolj jasno sledi, da do izdaje sklepa (11. 3. 2014) kompenzacija medsebojnih obveznosti, ki je bila kot način plačila dogovorjena s pogodbo, ni bila izvedena, saj iz listin, ki so v spisih, konkretno iz listin, priloženih ugovoru, sledi, da predlogov za verižno kompenzacijo z dne 7. 1. 2014 in 12. 12. 2013, niso potrdile vse tri udeležene stranke. Potrdile so ga 28. 11. 2014, kar je sicer pred zapadlostjo pogodbene obveznosti, vendar pa po že opravljenem rubežu in s tem v nasprotju z izpodbijanim sklepom. Tožnik se zato ne more sklicevati na potrjeno kompenzacijo s strani vseh pogodbenih strank, iz istega razloga pa tudi ne more uspeti z ugovorom, da bo pogodbena obveznost plačana dvakrat. Za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa je namreč, kot že rečeno, pravno pomembno dejansko stanje, kakšno je obstajalo ob njegovi izdaji. Takrat pa potrjenega predloga za kompenzacijo še ni bilo in ga torej ni bilo mogoče upoštevati pri odločanju. Tožbeni očitek, da je dejansko stanje ugotovljeno nepravilno, torej ni utemeljen. Neutemeljeno pa se tudi očita, da je obrazložitev drugostopne odločbe bistveno pomanjkljiva, saj je, kot izhaja iz povzetka njene obrazložitve v tej sodbi, drugostopni organ ob odločanju odgovoril na vse ugovore, ki se nanašajo na stanje zadevne terjatve oziroma obveznosti ob izdaji izpodbijanega sklepa, in s tem na vse tiste ugovore, ki jih je kot pravnorelevantne mogoče upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 14. Ker so dejanske okoliščine v bistvenem nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.