Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Temeljni princip pri presoji veljavnosti sporazuma o mednarodni pristojnosti je, da se dopustnost derogacije presoja po pravu derogiranega, dopustnost prorogacije pa po pravu prorogiranega sodišča. Pri presoji o dopustnosti derogacije domačega sodišča je treba upoštevati, da dogovor o prorogaciji tujega sodišča ne sme voditi k odvzemu možnosti priznanja in izvršbe odločbe tujega prorogiranega sodišča na območju države derogiranega sodišča, ki bi bilo pristojno v okviru pravil o splošni krajevni pristojnosti. Drugačno razumevanje načelne dopustnosti sporazuma o mednarodni pristojnosti iz 52. člena ZMZPP bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti in načelom koneksnosti, ki sta temeljni načeli mednarodnega zasebnega prava. Zato bi bil sporazum o mednarodni krajevni pristojnosti, po katerem bi bila izključena pristojnost domačega sodišča (pristojnega sicer v okviru splošne krajevne pristojnosti), učinkovit le tedaj, če bi bila sodba tujega (prorogiranega) sodišča pri nas lahko priznana in izvršljiva.
Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
2Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje se je s sklepom II Pg 369/98 z dne 27. 6. 2007 izreklo za stvarno nepristojno in zavrglo tožbo tožeče stranke. Svojo odločitev je utemeljilo s presojo o veljavnosti sporazuma o mednarodni pristojnosti, upoštevaje Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I), po kateri so v celoti vzpostavljeni pogoji za vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb med državami članicami EU. V nasprotju s prvostopenjskim sodiščem pa je pritožbeno sodišče presodilo, da določb Bruseljske uredbe I ni mogoče uporabiti. Za presojo o veljavnosti sporazuma o mednarodni pristojnosti je pritožbeno sodišče zato upoštevalo pogoj vzajemnosti priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb, ki pa ni bil izpolnjen. Zato je višje sodišče na pritožbo tožeče stranke spremenilo prvostopenjski sklep in odločilo, da je Okrožno sodišče v Celju pristojno za odločanje v predmetnem sporu.
2. Sklep pritožbenega sodišča izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker pritožbeno sodišče ni uporabilo drugega odstavka 66. člena Bruseljske uredbe I ter naj bi zmotno uporabilo 89. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ter 104. člen avstrijskega Zakona o izvrševanju sodstva in pristojnosti rednih sodišč v civilnih pravdnih zadevah (Državni uradni list 111; Jurisdiktionsnorm - JN). Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep višjega sodišča spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki sta nanjo odgovorili. Tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev, tožena stranka pa se v celoti strinja z navedbami v zahtevi.
4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).
6. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe o gotovinskem kreditu za razširitev dejavnosti z dne 11. 6. 1992 s prorogacijsko klavzulo sklenili sporazum o mednarodni pristojnosti sodišča v Republiki Avstriji. Kljub prorogacijskemu sporazumu pa je tožeča stranka vložila tožbo dne 3. 9. 1998 pri Okrožnem sodišču sodišču v Celju, ki je bilo pristojno kot splošno krajevno pristojno, upoštevaje stalno prebivališče obeh tožencev. Drugače kot prvostopenjsko sodišče, drugostopenjsko sodišče ni uporabilo določb Bruseljske uredbe I. Zato je po 89. členu ZMZPP presojalo veljavnost sporazuma o mednarodni pristojnosti glede na dejstva, ki so obstajala ob "vložitvi tožbe oz. vsaj ob vložitvi ugovora toženih strank o nepristojnosti slovenskega sodišča." Ker je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da ob vložitvi tožbe, ugovora in vse do 1. 5. 2004 med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo ni bilo vzajemnosti glede priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, je presodilo, da prorogirana pristojnost sodišča v Republiki Avstriji ne velja.
7. Zahteva za varstvo zakonitosti zmotno interpretira prehodne določbe Bruseljske uredbe I, ki določajo začetek njene časovne veljavnosti v določbi 66. člena v šestem poglavju. Ker je obravnavana uredba celovito poenotila in s tem tudi delno spremenila vsa temeljna nacionalna pravila mednarodnega zasebnega prava o določanju pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, so prehodne določbe pomembno jamstvo za varstvo pridobljenih pravic posameznikov.
8. Prvi odstavek 66. člena Bruseljske uredbe I določa, da se le-ta uporablja "samo za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je ta uredba začela veljati". Iz besedila drugega odstavka 66. člena obravnavane uredbe pa jasno sledi, da se ta določba nanaša le na postopke priznanja in izvršitve sodnih odločb, ker je tako izrecno zapisano.(1) S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju prehodne določbe 66. člena Bruseljske uredbe I lahko izpeljemo pravilo, da se načelna prepoved retroaktivne veljave Bruseljske uredbe I nanaša na vsa pravila o pristojnosti.(2)
9. Določbe Bruseljske uredbe I za določanje pristojnosti se zato ne uporabljajo v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred datumom začetka njene časovne veljavnosti. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti je tako odločilni trenutek ("relevant date") za presojanje uporabe pravil o pristojnosti po Bruseljski uredbi I (tedaj še Bruseljski konvenciji o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), trenutek začetka sodnega postopka (zadeva Sanicentral GmbH v. René Collin, 25/79, odst. 6). Iz navedenega sledi, da mora nacionalno sodišče tožbo zavreči, če jo je tožnik vložil pred začetkom časovne veljavnosti Bruseljske uredbe I, čeprav bi bilo pristojno po pravilih le-te, a ni pristojno po dotlej veljavnih nacionalnih pravilih. Enako pa tudi velja, da sodišče, ki po sedaj veljavnih pravilih uredbe sicer ni pristojno, ostane vendarle še naprej pristojno v skladu z načelom perpetuatio fori, če je bilo pristojno ob začetku postopka po pravilih nacionalnega prava.(3)
10. Izjema od splošne prepovedi retroaktivne veljave je določena v drugem odstavku 66. člena obravnavane uredbe, ki pa se nanaša le na postopek priznavanja in izvrševanja sodnih odločb.(4) V tem odstavku so določeni kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo uredbe v postopku priznanja in izvršitve sodnih odločb, ki so bile izdane po 1. 3. 2002 (začetek veljave Bruseljske uredbe I za tedanje članice EU) oziroma po pristopu Republike Slovenije v EU s 1. 5. 2004. Priznanje in izvršitev sodnih odločb je poseben postopek, ki že po naravi stvari predpostavlja obstoječo sodno odločbo. Gre za ločen sklop mednarodno zasebno pravnih pravil, ki so tudi posebej urejena v tretjem poglavju Bruseljske uredbe I. Ločeno pa je zato urejena tudi njihova uporaba ratione temporis, ki je za postopke priznavanja in izvrševanja sodnih odločb še posebej določena z drugim odstavkom 66. člena Bruseljske uredbe I.(5) Pravilnost ločitve pravil ratione temporis v zvezi s pravili o pristojnosti in pravili o priznavanju in izvršitvi sodnih odločb pa potrjuje tudi sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti (zadeva C, C- 435/06, odst. 67-77). Sodišče Evropskih skupnosti je v tem primeru pritrdilo uporabi nacionalnega prava za presojo pristojnosti pred časovno veljavnostjo uredbe (Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, Bruseljska uredba II), hkrati pa je presojalo možnost priznavanja in izvršitve sodne odločbe po podobnih kriterijih, kot so vsebovani v drugem odstavku Bruseljske uredbe I. Iz vsega povedanega sledi, da bi bilo razumevanje dometa drugega odstavka 66. člena Bruseljske uredbe I, za katero se zavzema Vrhovno državno tožilstvo, izven okvira besedila tega določila in zato v nasprotju s pravom Evropskih Skupnosti.
11. Čeprav je za razlago prava Evropskih Skupnosti izključno pristojno Sodišče Evropskih skupnosti, pa je po oceni Vrhovnega sodišča pravilna uporaba drugega odstavka 66. člena Bruseljske uredbe I tako očitna, da ne dopušča nobenega upravičenega dvoma o drugačni možni odločitvi v obravnavanem primeru (zadeva CILFIT, 283/81, odst. 16-21). Prav tako predmetna odločitev ne pomeni nevarnosti za neenotno razlago obravnavane uredbe, saj je Sodišče Evropskih skupnosti že odločalo v zadevah s primerljivim dejanskim stanjem.
12. Sodišče druge stopnje zato ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker ni uporabilo drugega odstavka 66. člena Bruseljske uredbe I. V času, ki je relevanten za presojo o pristojnosti sodišča po načelu perpetuatio fori, Republika Slovenija še ni bila polnopravna članica EU. Sodišče druge stopnje prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je uporabilo ZMZPP. Odločitev tega sodišča pa je tudi skladna s sodno prakso, ki je citirana v zahtevi za varstvo zakonitosti (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 84/2005 in III Ips 26/2005), saj je bil za odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča uporabljen ZMZPP, ki je bil veljaven v času odločanju.
13. Predpostavke za dopustnost prorogacije mednarodne pristojnosti ureja 52. člen ZMZPP. Vendar to določilo ni izčrpno, saj ne ureja vseh predpostavk za veljavnost sporazuma o mednarodni pristojnosti. Temeljni princip pri presoji veljavnosti sporazuma o mednarodni pristojnosti je, da se dopustnost derogacije presoja po pravu derogiranega, dopustnost prorogacije pa po pravu prorogiranega sodišča.(6) Pri presoji o dopustnosti derogacije domačega sodišča je treba upoštevati, da dogovor o prorogaciji tujega sodišča ne sme voditi k odvzemu možnosti priznanja in izvršbe odločbe tujega prorogiranega sodišča na območju države derogiranega sodišča, ki bi bilo pristojno v okviru pravil o splošni krajevni pristojnosti. Drugačno razumevanje načelne dopustnosti sporazuma o mednarodni pristojnosti iz 52. člena ZMZPP bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti in načelom koneksnosti, ki sta temeljni načeli mednarodnega zasebnega prava. Zato bi bil sporazum o mednarodni krajevni pristojnosti, po katerem bi bila izključena pristojnost domačega sodišča (pristojnega sicer v okviru splošne krajevne pristojnosti), učinkovit le tedaj, če bi bila sodba tujega (prorogiranega) sodišča pri nas lahko priznana in izvršljiva.
14. Kot je že pravilno presodilo pritožbeno sodišče, so za oceno o pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki so obstajala v času, ki je relevanten za presojo po 89. členu ZMZPP. Ker iz dejanskih ugotovitev sledi, da v tem času vzajemnosti glede priznavanja in izvrševanja sodnih odločb med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo ni bilo, obravnavana prorogacija ni dopustna. Materialnopravna presoja pritožbenega sodišča je zato pravilna. Revizijsko sodišče še dodaja, da se je na vsebinsko enako sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Avstrije sklicevala tudi tožeča stranka.(7)
15. Ker se je po povedanem izkazalo, da razlogi, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s 291. členom ZPP).
16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP.
.Op. št. (1): Tako tudi Caravaca, C., in ostali, Brussels I Regulation, Sellier, European Law Publishers, München, 2007, str. 729; Stone, P., EU Private International Law : Harmonisation of Laws, Elgar, Cheltenham, 2006, str. 42. Op. št. (2): Tako tudi Caravaca, C., in ostali, Brussels I Regulation, Sellier, European Law Publishers, München, 2007, str. 729; Rauscher, T., Europäisches Zivilprozessrecht, Kommentar, Sellier, München, 2004, str. 15 Op. št. (3): Caravaca, C., in ostali, Brussels I Regulation, Sellier, European Law Publishers, München, 2007, str. 729. Op. št. (4): Prim. tudi Caravaca, C., in ostali, Brussels I Regulation, Sellier, European Law Publishers, München, 2007, str. 728, 732. Op. št. (5): Tako tudi Stone, P., EU Private International Law : Harmonisation of Laws, Elgar, Cheltenham, 2006, str. 42. Op. št. (6): Wedam Lukić, D., in ostali, Mednarodno zasebno pravo - komentar zakona, Uradni list, Ljubljana, 1992, str. 91, 92. Op. št. (7): Prim. Stohanzl, R., Jurisdiktionsnorm und Zivilprozessordnung, Universitäts-buchhandlung, Dunaj, 1990, str. 195.