Jedro

Informativni dokaz je po sodni praksi samo izjemoma dopusten, če stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati iz razloga, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, kar pa ni konkretni primer.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 1.042,37 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo (I.) primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Celju, pod opr. št. St .../2014, znesek 163.340,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila in (II.) podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 163.340,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila ter (III.) naložilo tožeči stranki, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 5.504,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter priglasila pritožbene stroške.

Navedla je, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno je ugotovilo dejstva oziroma jih sploh ni ugotovilo, ker je zavrnilo pomembne dokazne predloge tožeče stranke, ni zaslišalo prič in tudi ni postavilo izvedenca, temveč je vse predlagane dokaze zavrnilo. Ni vročalo druge pripravljalne vloge toženi stranki, kar je v nasprotju s sodno prakso ter zavrnilo dokazni predlog za predložitev listin, katere bi moralo naložiti v predložitev toženi stranki, saj tožeča stranka z njimi ne razpolaga, ker je bila v osebnem stečaju in z vsemi listinami razpolaga tožena stranka - stečajna upraviteljica stečajnega dolžnika. V konkretnem primeru bi moral biti informativni dokaz dovoljen, saj z dnem nastopa osebnega stečaja, tožeča stranka ne razpolaga z nobenimi listinami več.

Glede neplačane najemnine v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče napačno ugotovilo, da je tožeča stranka navajala, da je tožena z najemnikom podaljšala najemno pogodbo, tega tožeča ni zatrjevala, ampak je navedla, da je bila med tožnikom in najemnikom sklenjena nova pogodba oziroma dodatek k najemni pogodbi z dne 22.10.2016, kjer je tožena stranka najemniku znižala najemnino na 750 EUR mesečno, tožeča stranka pa s tem dodatkom pogodbe ne razpolaga. Tožeča stranka je toženo večkrat opozorila, da najemnik ne plačuje najemnine, pa je kljub temu z najemnikom sklenila dodatek k najemni pogodbi.

Glede uničenja gostinskega lokala, v 13. točki obrazložitve, sodišče ni ugotovilo, da je tožena stranka ravnala neskrbno, ko ni popisala stanja v objektu in zasegla premičnin v objektu, saj najemnik ni plačeval najemnin. S prodajo premičnin bi lahko povečala stečajno maso, vendar tega ni storila. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo. Prav tako je sodišče zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca glede višine škode in zavrnilo zaslišanje predlaganih prič A. A. in B. B., zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede nestrokovne in neskrbne prodaje tožene stranke na javni dražbi, v 14. točki obrazložitve, je tožeča stranka tekom celotnega postopka očitala toženi stranki nestrokovno četrto javno dražbo, kar je ugotovilo tudi stečajno sodišče, saj postopek v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice ni bil pravilno izveden. Pred tem pa ni bila izpeljana tretja javna dražba, na kateri je bil hišo pripravljen kupiti C. C., pa je zaradi nezainteresiranosti in lažnih informacij tožene stranke, ni mogel kupiti. Priča je bil pripravljen hišo kupiti, ker pa je dobil od tožene stranke lažne informacije, varščine ni plačal. Nato se je odločil kupiti drugo hišo. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče o njegovi nameri o nakupu in o dogovarjanju s toženo, vendar je sodišče dokaz zavrnilo, s tem pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepremičnina se je prodala šele na peti dražbi, čeprav bi se lahko na tretji.

Glede nesklenitve najemne pogodbe z Občino K., v 15. točki obrazložitve, tožeča stranka navaja, da sodišče napačno sledi toženi stranki, saj bi moralo ugotoviti in razčistiti dejansko stanje v tem delu, tako, da bi se tožena morala dogovoriti z občino o prodaji zemljišča, ker dostop iz glavne ceste na stransko cesto bi v vsakem primeru bil urejen tako kot sedaj, kar je bil tudi interes občine. Ker to ni bilo storjeno, je bila oškodovana stečajna masa. Pomen zamenjave zemljišča ob protihrupni ograji je pas, ki na zemljišču ne predstavlja nobene vrednosti, razen, da se mora vzdrževati, kositi, ne vpliva pa na ceno nepremičnine, ki je bila dejansko prodana pod svojo tržno vrednostjo in s tem zmanjšana stečajna masa.

3. Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo navedla, da predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe, priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Glede ne vročitve druge pripravljalne vloge tožeče stranke navaja, da je bila toženi stranki vročena, kar izhaja iz zapisnika na naroku 7.12.2021. Tožena stranka je navedeno vlogo prevzela na pošti dne 10.12.2021 in je bila z njo seznanjena. Odločitev sodišča, da se druga pripravljalna vloga tožeče stranke ne upošteva, je pravilna. Sodišče je svojo odločitev natančno obrazložilo in temelji na določbah 286. in 286.a člena ZPP. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožeča stranka drugo pripravljalno vlogo predložila brez poziva sodišča in je ni poslala sodišču dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče vročiti toženi stranki pravočasno pred narokom, tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da novot, ki jih navaja v svoji drugi pripravljalni vlogi, brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Neutemeljeni so tako očitki tožeče stranke, da je sodišče ves postopek ″skrajšalo‶, tako da druge pripravljalne vloge ni vročalo toženi stranki in zavrnilo vse dokazne predloge.

Odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnjenih dokaznih predlogov je popolnoma pravilna in je v izpodbijani sodbi tudi natančno obrazložena. Pritožba tožeče stranke je povsem pavšalna, saj tožeča stranka navaja zgolj to, da je zaradi zavrnitve dokaznih predlogov dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da bi morali biti v konkretnem primeru dovoljeni tudi informativni dokazi. Tovrstni zaključki tožeče stranke so neutemeljeni, saj je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno.

V predmetni zadevi je sodišče odločitev glede zavrnitve dokazov natančno obrazložilo na 11. in 12. strani, pri čemer se tožena stranka na to obrazložitev v celoti sklicuje. Sodišče je za vsak predlagani dokaz posebej pojasnilo, zakaj ga je zavrnilo, tako da se je tožeča stranka lahko celovito seznanila z razlogi za odločitev sodišče in bi lahko s pritožbo konkretno napadla vsako posamezno zavrnitev, pa ostala pri povsem pavšalnih navedbah in očitkih. Kar zadeva pritožbeni očitek, da sodišče ni ugodilo edicijskemu zahtevku v skladu z 227. členom ZPP, pa je ta podan šele v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke, ki je sodišče ni upoštevalo.

Tožeča stranka izpodbija še zaključke prvostopnega sodišča iz 12., 13., 14. in 15. točke obrazložitve, pri čemer gre za ponavljanje navedb, ki jih je tožeča stranka že podajala tekom postopka. Zaključki prvostopnega sodišča so pravno in dejansko pravilni in jih pritožbene navedbe ne morejo omajati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika, ki v obravnavanem gospodarskem sporu vtožuje od tožene stranke kot upraviteljice v postopku osebnega stečaja nad tožečo stranko kot dolžnikom plačilo premoženjske škode v višini 163.340,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka stranka pri opravljanju svojih nalog v postopku osebnega stečaja naj ne bi ravnala vestno in skrbno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo v zvezi s predmeti stečajne mase. Materialnopravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v zvezi s prvim odstavek 131. člena OZ, 132. člen OZ. Položaj in pristojnosti stečajnega upravitelja pa določa 97. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), v 98. členu istega zakona pa so urejene obveznosti stečajnega upravitelja.

6. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je razvidno iz prvostopne izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče posebej ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih očitkov (350. člen ZPP).

7. Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče v peti točki izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da so bile vse vloge vročene nasprotni stranki, saj druga pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 1.12.2021 toženi stranki ni bila vročena, kar je v nasprotju s sodno prakso, ni utemeljen. Prvostopno sodišče je drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke vročilo toženi stranki po pooblaščencu dne 10.12.2021,1 kar pomeni, da je tožena stranka z vlogo bila seznanjena in je ugotovitev prvostopnega sodišča v peti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilna. To je izrecno potrdila tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni bilo. Do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi (ne) vročitve bi prišlo, če zaradi opustitve vročitve stranki ne bi bila dana možnost obravnave pred sodiščem (8. točka drugega dostavka 339. člena ZPP), do relativno bistvene kršitve pa, če bi (ne)vročitev vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodne odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). V konkretnem primeru očitane kršitve sploh ni bilo, saj je bila vloga vročena toženi stranki, poleg tega bi kršitev lahko uveljavljala le tožena stranka, ne pa tožeča stranka.

8. Pritožba očita, da prvostopno sodišče ni upoštevalo druge pripravljalne vloge tožeče stranke ter tako skrajšalo postopek in zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke. Gre za očitek relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi s kršitvijo 286. in 286.a člena ZPP, ki pa ni utemeljen. Prvostopno sodišče je namreč v peti točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da navedene pripravljalne vloge tožeče stranke v skladu s petim odstavkom 286. a člena in četrtim odstavkom 286. člena ZPP, ni upoštevalo, ker bi njena dopustitev zavlekla reševanje spora in ker je bila predložena v nasprotju s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. Tožeča stranka je vlogo vložila brez poziva sodišča in je ni poslala sodišču dovolj zgodaj, da bi jo to lahko vročalo toženi stranki pravočasno pred narokom dne 7.12.2021, poleg tega je tožeča stranka šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12.10.2021 vložila prvo pripravljalno vlogo in dopolnila tožbo in je prvostopno sodišče moralo zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjave, toženi stranki dodeliti rok za vložitev pripravljalne vloge, ki je nato upoštevaje, da je bil prvi narok zaključen, vročena tožeči stranki v vednost. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da novot, ki jih je navajala v drugi pripravljalni vlogi, brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Pritožbeno sodišče z argumentirano obrazložitvijo prvostopnega sodišča v celoti soglaša, jo sprejema kot svojo in so pritožbeni očitki glede relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka povsem neutemeljeni.

9. Pritožba prav tako očita, da je prvostopno sodišče zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje predlaganih prič in postavitev izvedenca, kakor tudi dokazni predlog za predložitev listin, katere bi sodišče moralo naložiti v predložitev toženi stranki, saj tožeča stranka z njimi ni razpolagala, ker je v osebnem stečaju in z vsemi listinami razpolaga tožena stranka kot stečajna upraviteljica (edicijski zahtevek po 227. členu ZPP), zato bi morali biti informativni dokazi v konkretnem primeru dovoljeni. Zaradi očitanih kršitev je dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepravilno ugotovljeno. Pritožba uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov in posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (340. člen ZPP), ki pa nista podani.

10. Pritožbena očitka sta na tem mestu pavšalna in že iz tega razloga neupoštevna. Prvostopno sodišče je namreč v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo razloge za zavrnitev vsakega posameznega dokaznega predloga in z navedeni razlogi pritožbeno sodišče soglaša in jih sprejema kot sprejemljive. Pojasnilo je, da je glede nastanka škode iz naslova neizplačanih oziroma neizterjanih najemnin nepomembno kakšna je bila obnova lokala in finančni vložek vanj, zato je kot nepomemben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče Č. Č. Glede škode zaradi propadanja lokala, odsvojene in uničene notranje opreme in zunanjega inventarja, je ugotovilo, da tožeča stranka ni konkretizirala pravno relevantnih dejstev, tudi po izvedbi materialno procesnega vodstva ne (285. člen ZPP), zato je zaslišanje prič A. A. in B. B. ter postavitev izvedenca ustrezne stroke zavrnilo iz razloga, ker bi izvedba teh dokazov predstavljala t. i. informativne ali poizvedovalne dokaze, ki pa v pravdnem postopku niso dovoljeni, saj ne potrjujejo navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka navajati šele ugotavljajo. S predlaganjem takšnih dokazov in z njihovo izvedbo pa stranka ne more nadomestiti trditvene podlage, saj izvedba dokaza služi dokazovanju zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage (212. člen ZPP). Iz enakih razlogov je prvostopno sodišče zavrnilo tudi zaslišanje priče C. C., saj tožeča stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev, ki bi opredeljevala vzročno zvezo z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na škodo iz naslova neskrbne prodaje nepremičnine. Zaslišanje priče D. D. je prvostopno sodišče zavrnilo kot nepotrebno, ker njegove ugotovitve izhajajo že iz pisnih listin (cenitveno poročilo in mnenje ter dodatek k poročilu in mnenju o vrednosti nepremičnin), ki med pravdnima strankama niso sporne. Dokaz z zaslišanjem priče E. E., je tožeča stranka umaknila (l. št. 97 spisa). Dokaza z zaslišanjem priče F. F. in edicijskega zahtevka tožeče stranke, pa prvostopno sodišče ni izvedlo, ker je bil predlagan šele v drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke, ki je prvostopno sodišče ni upoštevalo iz že pojasnjenih razlogov. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna in sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Prvostopno sodišče je vsak posamezen dokazni predlog tožeče stranke obrazloženo zavrnilo (v skladu z 287. členom ZPP) in navedlo povsem sprejemljive, upravičene razloge s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Informativni dokaz je po sodni praksi samo izjemoma dopusten, če stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati iz razloga, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, kar pa ni konkretni primer.2

11. Glede pritožbenih navedb, da prvostopno sodišče napačno ugotavlja, da je tožeča stranka navajala, da je tožena stranka z najemnikom podaljšala najemno pogodbo, ampak je navedla, da je bila med toženo in najemnikom sklenjena nova pogodba oz. dodatek k najemni pogodbi, v kateri je tožena stranka najemnino najemniku zmanjšala na 750 EUR mesečno, z dodatkom pa tožeča stranka ne razpolaga, ker je bila že v osebnem stečaju, ter da je tožeča stranka toženo večkrat opozorila, da najemnik ne plačuje najemnine, pa je kljub temu z najemnikom sklenila najemno razmerje, pritožnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (po 340. členu ZPP), ki pa ni utemeljena.

12. Prvostopno sodišče je glede škode v višini 32.000,00 EUR iz naslova neplačanih najemnin v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo celovito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, z argumenti ter ugotovitvami prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje.3 Glede pritožbeno zatrjevane napačne ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni navajala, da je tožena stranka z najemnikom podaljšala najemno pogodbo, je ni, saj že iz tožbenih navedb4 izhajajo tovrstna zatrjevanja tožeče stranke. Tožeča stranka je bila z dodatkom pogodbe seznanjena in z njim tudi razpolaga, saj je prejela in bila seznanjena s celotnim dokaznim gradivom v tem postopku med katerimi je tudi navedeni dodatek (v prilogi B16).

Glede očitka toženi stranki, da je kljub vedenju, da najemnik ne plačuje najemnin z njim podaljšala najemno pogodbo, pa je že prvostopno sodišče v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je najemna pogodba z najemnikom bila sklenjena že pred začetkom stečajnega postopka, kar pomeni, da sklenitev najemne pogodbe z najemnikom, ki ni izpolnjeval svoje obveznosti plačila najemnine, ni posledica ravnanja tožene stranke, saj tožena stranka ni izbrala najemnika, ampak je to storil tožnik. Toženka se je z najemnikom dogovorila za skrajšanje trajanja najemnega razmerja, (ki je bilo prvotno dogovorjeno za nedoločen čas oziroma najmanj 15 let, najmanj do 31.5.2027), da traja le do sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnine, oziroma najdalj eno leto od dneva podpisa dodatka k najemni pogodbi, torej do 22.10.2016. Ni torej podaljšala pač pa omejila trajanje najemnega razmerja.

Stečajna upraviteljica sprva ni odpovedala najemne pogodbe, (s čimer se je strinjal tudi hipotekarni upnik), kljub temu, da najemnik ni plačeval najemnine, ker je najemnik plačeval tekoče stroške in vzdrževal ter skrbel za objekt, kar je vsekakor boljše kot da je objekt nenaseljen, izpostavljen zmrzali ali morebitnemu vandalizmu. Ker pa v nadaljevanju, kljub pozivom toženke, najemnik ni izpolnjeval svojih obveznosti plačila najemnine, je z dopisom z dne 8.6.2016 toženka najemnika obvestila o odpovedi najemne pogodbe (skladno z 8. členom najemne pogodbe), najemnik pa je izročil objekt v posest toženi stranki dne 20.6.2016. Prvostopno sodišče je torej pravilno ugotovilo, da nedopustno ravnanje tožene stranke ni dokazano, niti vzročna zveza med njenim ravnanjem in zatrjevano škodo. Pritožbeno zatrjevan očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

13. Pritožba očita glede zatrjevane škode uničenja gostinskega lokala v višini 15.000,00 EUR, v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka ravnala neskrbno oziroma nedopustno, ker ni popisala stanja v objektu in zasegla premičnin, saj najemnik ni plačeval najemnine, s prodajo premičnin bi lahko povečala stečajno maso, očita tudi, da je zaradi zavrnitve postavitve izvedenca za ugotovitev višine škode in zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem predlaganih prič (A. A. in B. B.) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ter posledično zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni utemeljena.

14. Glede pritožbenega očitka, da je tožena stranka ravnala nestrokovno oziroma nedopustno, ko ni popisala stanja v objektu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tovrstni očitki toženi stranki v zvezi s škodo iz naslova propadanja lokala v času, ko je z njim upravljala toženka, ter odsvojene, uničene in neprodane notranje opreme in zunanjega inventarja, pritožbena novota in iz tega razloga neupoštevni (337. člen ZPP).

15. Glede zavrnitve dokaznih predlogov postavitve izvedenca za ugotovitev višine škode in zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem predlaganih prič (A. A. in B. B.) se je pritožbeno sodišče že izreklo pod točko 10. te sodbe

16. Prvostopno sodišče je v 13. točki izpodbijane sodbe podalo celovito dokazno oceno (8. člen ZPP) s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jo sprejema kot svojo. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče so navedbe tožeče stranke v tem delu zahtevka v pretežni meri pavšalne in nekonkretizirane in jih tožeča stranka kljub temu, da je prvostopno sodišče izvedlo materialno procesno vodstvo (285. člena ZPP) ni konkretizirala, da bi navedla točen opis stanja (propadanja lokala), opisala, konkretizirala notranjo opremo in zunanji inventar ter ostale premičnine, za katere trdi, da so bile uničene oz. odpeljane ter opredelila njihovo vrednost na dan, ko je upravljanje tožnikovega premoženja prevzela tožena stranka in na dan, ko je posamezna premičnina bila odpeljana oz. uničena. Ker tožeča stranka v skladu z 212. členom ZPP, v zvezi z 285. členom ZPP ni navedla vseh pravno relevantnih dejstev glede tega dela zahtevka, sodišče samo teh dejstev ni smelo ugotavljati iz predloženih fotografij, za katere tožeča stranka niti ni pojasnila, kdaj so nastale in kaj prikazujejo, niti z zaslišanjem predlaganih prič A. A. in B. B. ter s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, saj gre v tem primeru za informativne, poizvedovalne dokaze, ki pa v pravdnem postopku niso dovoljeni. Z izvedbo takšnih dokazov namreč ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, kar vse je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo.

17. Prvostopno sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, (-) da je ob začetku stečajnega postopka nad tožnikom lokal bil v posesti najemnika, ki je plačeval tekoče stroške, skrbel za objekt ter ga redno vzdrževal, (-) da je po odpovedi najemne pogodbe najemniku dne 20. 6. 2016 predmetni objekt prevzela v neposredno posest toženka in je na zahtevo ločitvenega upnika vzdrževanje in zaščito objekta prevzel G. G. iz družbe R. d.o.o., da iz izvedenih dokazov izhaja, da je terasa bila pokrita s streho in stranskimi tendami, usnjena garnitura (dejansko stoli, oblečeni v umetno usnje) pa so bili pozimi shranjeni v objektu in ne na terasi, (-) poleg tega navedena usnjena garnitura sploh ni bila v lasti stečajnega dolžnika (razvidno iz pravde I Pg 290/2017). (-) Glede pavšalnih trditev tožeče stranke, da je najemnik iz lokala odpeljal premičnine, je prvostopno sodišče na podlagi prepričljive izpovedi toženke ugotovilo, da je najemnik iz lokala odpeljal svojo zalogo pijač in svoj drobni inventar, nekaj hladilnikov, ki so bili najeti od dobaviteljev, pa so odpeljali dobavitelji. (-) Premično opremo je toženka kot stečajna upraviteljica ocenila v vrednosti 4.000 EUR in dne 16. 11. 2016 je bil izdan sklep o prodaji. (-) Prodaja je bila zaradi prijave izločitvene pravice na opremi skladno z določili ZFPPIPP prekinjena. (-) V stečajnem postopku je namreč H. H. na premičninah prijavila izločitveno, ki jo je toženka kot stečajna upraviteljica prerekala, ker je stečajni dolžnik zatrjeval, da najemnik opreme nikoli ni plačal. (-) Dne 30. 6. 2017 je bila toženi stranki vročena tožba pod opr. št. I Pg 290/2017 zaradi ugotovitve obstoja prerekane izločitvene pravice in kot dokaz priložena veriga prodajnih pogodb za opremo in pisno potrdilo I. I., da je kupnina za opremo v celoti plačana. (-) Sklenjena je bila sodna poravnava, kjer je bila priznana izločitvena pravica na opremi, ki jo je mogoče brez povzročitve škode odnesti iz lokala, pritrjena in vgrajena oprema pa je bila prodana skupaj z nepremičnino. (-) S sklenitvijo te sodne poravnave sta soglašala tako ločitveni upnik kot stečajno sodišče, ki je soglasje k sodni poravnavi podalo s sklepom z dne 15. 1. 2018. (-) Prvostopno sodišče je glede premičnin usnjene garniture, tende na terasi in predmetov v vinski kleti ter inventarja ugotovilo, da navedene premičnine niso bili tožnikova last. (-) Ker v stečajno maso, ki jo upravlja stečajni upravitelj, spada, kar se premičnin tiče, samo premoženje stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 224. člena ZFPPIPP), tožnik pa ni uspel dokazati, da so premičnine, ki jih je vendarle konkretiziral, bile njegova last, ni podana vzročna zveza med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem toženke in zatrjevano škodo v višini 15.000 EUR iz naslova odsvojene, uničene in neprodane notranje opreme in zunanjega inventarja. Ker je toženka kot stečajna upraviteljica bila odgovorna samo za stvari, ki so spadale v stečajno maso, je pravno nepomembno, kakšno je bilo njeno ravnanje v odnosu do usnjene garniture, tende na terasi in predmetov v vinski kleti ter inventarja, saj le-ti niso bili tožnikova last in tudi ne predmet stečajne mase. Odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi v tem primeru ni podan.

18. Pritožba očita glede nestrokovne in neskrbne prodaje tožene stranke na javni dražbi, v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka tekom celotnega postopka toženi stranki očitala nestrokovno izvedbo četrte javne dražbe, ki ni bila uspešna, saj postopek v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice ni bil pravilno izveden, ker predkupni upravičenec ni bil obveščen, vse to pa kaže na nestrokovnost tožene stranke, ter da pred tem tudi ni bila izpeljana tretja javna dražba na kateri je bil hišo pripravljen kupiti C. C., vendar je zaradi nezainteresiranosti in lažnih informacij na strani tožene stranke, ni mogel kupiti. Ker je od tožene stranke dobil lažne informacije, varščine ni plačal in se je kaneje odločil kupiti drugo hišo. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje navedene priče, o njegovi nameri o nakupu in o dogovarjanju s toženo stranko, vendar je prvostopno sodišče zavrnilo dokaz s tem pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Nepremičnina bi se lahko prodala na tretji dražbi, ne na peti, če priča ne bi bil zaveden s strani tožene stranke. Gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga ter posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki prav tako ni utemeljena.

19. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je prvostopno sodišče v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izdelalo celovito dokazno oceno (8. člena ZPP) s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jo sprejema kot svojo. Prvostopno sodišče je ugotovilo glede četrte javne dražbe, da ni bila uspešna, ker zakonitemu predkupnemu upravičencu obvestilo o dražbi ni bilo vročeno, kar je toženka ugotovila tekom postopka in o tem obvestila stečajno sodišče, ki je zavrnilo izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe, ker postopek v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice na javni dražbi ni bil pravilno izveden. Četrta prodaja torej ni bila uspešna. Stečajno sodišče je izdalo sklep z dne 28. 6. 2017 o peti prodaji, v katerem je bilo določeno, da se prodaja nepremičnine opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb in izhodiščna cena določi v višini 95.000,00 EUR. Prispeli sta dve ponudbi, najugodnejša je bila v višini 105.500,00 EUR. Z najugodnejšim ponudnikom je bila sklenjena prodajna pogodba z dne 8. 9. 2017 za ceno prodane nepremičnine v višini 105.500,00 EUR. Sklenitev prodajne pogodbe je bila v skladu s 337. do 343. členom ZFPPIPP, zato je stečajno sodišče dalo k njej soglasje (priloga B15). Kot je ugotovilo že prvostopno sodišče zaradi nepravilno izvedene četrte dražbe, ker stečajno sodišče ni dalo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 10. 4. 2017 (pogojno sklenjeni pri četrti dražbi), ni nastala nikakršna škoda, saj je ponudba J. J., s katero je bila pogojno sklenjena omenjena pogodba, znašala 100.000 EUR, nepremičnina pa je bila prodana za kupnino 105.500 EUR, torej za 5.500 EUR več, kar pomeni, da zaradi nepravilne izvedbe postopka v zvezi z uveljavljanjem predkupne pravice na javni dražbi ni prišlo do zmanjšanja premoženja oz. stečajne mase. Toženki ni mogoče očitati nestrokovne in neskrbne prodaje nepremičnine na dražbi, saj je ravnala v skladu z določbami 325. - 347. člena ZFPPIPP in sklepi sodišča. Zaradi tega, ker je stečajno sodišče zavrnilo izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 10. 4. 2017, pa ni nastala nikakršna škoda.

20. Glede očitkov tožeče stranke, ki se nanašajo na toženkino ravnanje v odnosu s potencialnim kupcem C. C., pritožbeno sodišče prav tako sledi prepričljivo dokazni oceni prvostopnega sodišča (8. člen ZPP), da je C. C. bil na ogledu nepremičnine dne 14. 10. 2016 in mu je dne 9. 11. 2016 bila po elektronski pošti posredovana objava razpisa tretje prodaje. Vendar na tretjo dražbo dne 8. 12. 2016 ni pristopil. Bil pa je s strani toženke dne 15. 2. 2017 obveščen še o četrti prodaji na katero prav tako ni pristopil. Ni namreč vplačal varščine. V objavi tretje prodaje za javno dražbo, ki je bila posredovane z elektronsko pošto tudi C. C., je jasno navedeno, da je nepremičnina oddana v najem in da ima najemnik na predmetu prodaje predkupno pravico. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da ustna komunikacija med toženko in B. B. niti ni pravno pomembna, ker tožeča stranka niti ni zatrjevala, da C. C. ni pristopil na javno dražbo zaradi toženkinih navedb, takšne pritožbene navedbe, da priča zaradi nezainteresiranosti in lažnih informacij na strani tožene stranke hiše ni mogel kupiti in varščine ni plačal, so namreč pritožbene novote (337. člen ZPP), ki tako niso upoštevne. Navedena priča bi le ob plačilu varščine in najugodnejši ponudbi, v postopku javne prodaje nepremičnine v skladu z določili ZFPPIPP lahko sklenila prodajno pogodbo in kupila nepremičnino. Ker pa ni vplačala varščine in ni oddala ponudbe, nepremičnine ni mogla kupiti. Nepremičnina se torej na tretji javni dražbi ni mogla prodati. Glede upravičenih razlogov zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče pa se je pritožbeno sodišče že izjavilo pri zavrnitvi dokaznih predlogov pod točko 10. 21. Glede pritožbenega očitka, da je bila nepremičnina prodana pod tržno vrednostjo, s tem pa zmanjšana stečajna masa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Prvostopno sodišče je namreč pojasnilo, da je bila nepremičnina prodana na peti javni dražbi za 105.500,00 EUR, kar je le malo pod likvidacijsko vrednostjo (116.274,10 EUR). Sklenitev prodajne pogodbe je v skladu s 337. do 343. členom ZFPPIPP, k sklenjeni prodajni pogodbi je dalo soglasje tudi stečajno sodišče, zato pritožbeni očitek ni utemeljen. Dejansko stanje pa pravilno ugotovljeno.

22. Pritožba očita glede nastanka škode iz naslova sklenitve menjalne pogodbe namesto prodajne pogodbe z Občino K., v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da prvostopno sodišče napačno sledi toženi stranki, saj bi moralo ugotoviti in razčistiti dejansko stanje tako, da bi ugotovilo, da bi se tožena stranka morala dogovoriti z občino o prodaji zemljišča, ker dostop iz glavne ceste na stransko cesto bi bil v vsakem primeru urejen kot je sedaj, ker je bil to tudi interes občine. Ker to ni bilo storjeno, je stečajna masa oškodovana. Zamenjava zemljišča ob protihrupni ograji je pas, ki za zemljišče ne predstavlja nobene vrednosti, treba ga je le vzdrževati in kositi, ne vpliva pa na ceno nepremičnine. Pritožba ponovno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. členu ZPP), ki pa ni utemeljena.

23. Prvostopno sodišče je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo prepričljivo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jo sprejema. Ugotovilo je, da tožbeno zatrjevanega pravnega posla, da se je toženka na Občini K. dogovorila za menjalno pogodbo za zemljišča pri obnovi ceste in je tožnikovo zemljo zamenjala za zemljo ob protihrupni ograji, ki nima nobene vrednosti in pomena v primerjavi z vrednostjo parcele tožnika, ni bilo. Pritožbene navedbe, da bi se toženka morala dogovoriti z občino o prodaji zemljišča so tako popolnoma neutemeljene, kakor tudi, da je bila zaradi tega oškodovana stečajna masa. Zaradi izgradnje krožišča, ki je nedvomno v korist stečajnega dolžnika, je bil izveden postopek dokončne ureditve in izravnave mej, o katerem je bil seznanjen in je z njim soglašal tudi ločitveni upnik. V tem postopku nepremičnina v lasti stečajnega dolžnika ni izgubila niti enega metra zemljišča. V postopku ureditve in izravnave mej je tožnikova nepremičnina pridobila normalen dostop v objekt po pločniku in urejen dovoz, s čimer se je premoženje stečajnega dolžnika izboljšalo, saj je objekt postal lažje dostopen. Toženka torej ni sklenila zatrjevanega pravnega posla, tožeča stranka ni dokazala toženkinega nedopustnega ravnanja in tudi ne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

24. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Sodišče je odločalo o stroških pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, je pa stroške pritožbe priglasila, sama nosi stroške pritožbe. Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženi stranki se prizna priglašenih 1400 točk za odgovor na pritožbo, 24 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.042,37 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.042,37 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 Razvidno iz povratnice pripete k l. št. 92 v spisu 2 Sodišče je namreč tožečo stranko pozvalo na konkretizacijo pravno relevantnih dejstev glede škode zaradi propadanja lokala ter odsvojene in uničene notranje opreme in zunanjega inventarja ter glede zavajanja potencialnega kupca, kar ni zunaj njenega zaznavnega območja. 3 Na tem mestu vseh ugotovitev in argumentov prvostopnega sodišča sodišče ne navaja ponovno, saj so razvidna iz prvostopne sodbe (iz 12. točke obrazložitve). 4 str. 2, drugi odstavek