Jedro

Pogoja za pridobitev državljanstva glede dejanskega življenja v R Sloveniji iz 1. odstavka 40. člena ZDS, ne izpolnjuje oseba, ki v Sloveniji opravlja le sezonska priložnostna dela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Srbije, v Sloveniji sicer imel dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče, da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da dejansko ne živi v Sloveniji in tako ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnik se nahaja v Sloveniji le v poletnih mesecih, ko se ukvarja z opravljanjem priložnostnih del, v zimskih mesecih pa se vsako leto vrača domov na Kosovo, kjer tudi živi njegova družina.

Tožnik v tožbi navaja, da ima že od leta 1980 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in da ves čas stanuje pri družini .... Po poklicu je zidar in opravlja priložnostna dela. Zidarska dela so sezonske narave in jih lahko opravlja le v obdobju februar - december, v zimskih mesecih pa koristi dopust in je takrat pri svoji družini na Kosovu. Predlaga, da sodišče ugodi njegovemu zahtevku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, podrejeno pa, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi njene odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno samo, ali tožnik dejansko živi v Republiki Sloveniji. Vsebina pojma "dejansko življenje v Republiki Sloveniji", ki ga kot enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva, določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), ni zakonsko opredeljen. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta predpis uporablja. Sklep tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, temelji predvsem na vsebini izjave, ki jo je tožnik dal v postopku zaslišan kot stranka. Iz tožnikove izjave izhaja, da nima redne zaposlitve v Sloveniji in da je nikoli ni imel, da se preživlja z opravljanjem priložnostnih del, da takih del pozimi ni, zaradi česar je v zimskih mesecih na Kosovu, kjer živi njegova žena in trije otroci. Pred izdajo izpodbijane odločbe je bil tožnik doma na Kosovu v obdobju od novembra 1990 do 17.4.1992. Glede na navedene okoliščine, ki jih tožnik tudi v tožbi ne izpodbija, sodišče meni, da dejansko stanje v tej upravni zadevi ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno ter da je tudi pravilen sklep tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji in torej ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Ker je po presoji sodišča odločba tožene stranke zakonita, tožnik s tožbo ni uspel. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).