Jedro

Tožnik je pravico do sodnega varstva uresničil brez stroškovnih posledic, saj je sam vložil tožbo zoper odločbo Komisije, s prošnjo z dne 29. 7. 2022 pa je zahteval dodelitev BPP ravno za vložitev tožbe. V takšni situaciji, ko je tožnik že sam uresničil pravico do sodnega varstva, bi bila kakršnakoli drugačna odločitev toženke nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Komisije za varstvo pacientovih pravic št. 021-89/2021-18 z dne 3. 3. 2022. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prošnji priložil odločbo Komisije in odločbo CSD Ljubljana o upravičenosti do denarne socialne pomoči. Ker je bil tožnik v času vložitve prošnje za BPP upravičen do denarne socialne pomoči, je toženka tožnikovo prošnjo obravnavala kot prošnjo za dodelitev izredne BPP in se finančni položaj tožnika ni ugotavljal. V nadaljevanju se toženka sklicuje na drugi odstavek 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in prvi odstavek 26. člena ZBPP. Opozarja tudi na prvi odstavek 28. člena ZBPP, ki določa, da se BPP praviloma odobri v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, pristojni organ pa lahko določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat. Toženka ugotavlja, da je tožnik 3. 8. 2022 zoper odločbo Komisije že sam vložil tožbo, na podlagi katere se pred Upravnim sodiščem RS vodi upravni spor I U 1041/2022. S tem je že izkoristil pravno možnost, ki jo ima stranka na razpolago, tj. da lahko sama vlaga redna pravna sredstva. Ker tožnik v prošnji ne navaja, da bi potreboval pravno zastopanje oz. pravno svetovanje v zvezi z razlogom, ki ga ni navedel oziroma ga ni mogel navesti v tožbi, prav tako ne poda navedb v smeri, s katerimi bi izkazoval potrebo po dodelitvi BPP za vlaganje vlog in zastopanje na narokih za glavno obravnavo pred sodiščem I. stopnje, je toženka tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila kot neutemeljeno.

2. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da se ne strinja z zavrženjem (pravilno: zavrnitvijo, op. sodišča), ker je invalid prve kategorije in prejemnik socialne pomoči. Ne drži, da je prošnjo oddal 29. 7. 2022, saj je prošnjo za BPP poslal priporočeno 1. 8. 2022, za kar prilaga dokazilo. Tožnik zato prosi za dodelitev odvetnika za pravdo pacientovih pravic.

3. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP.

6. Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZBPP lahko oseba, ki je po 10. členu tega zakona lahko upravičenec do BPP, zaprosi za BPP v katerikoli fazi postopka. Vendar pa dodeljena BPP zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena (drugi odstavek 11. člena ZBPP). V tretjem odstavku 11. člena je določeno, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo finančnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom.

7. Kot izhaja iz prvega odstavka 26. člena ZBPP, se BPP dodeli, med drugim, za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji. Če prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči, odloči o tem pristojni organ za BPP po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku (drugi odstavek 26. člena ZBPP). V skladu s prvim odstavkom 28. člena ZBPP se BPP dodeli praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec, in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena. Vendar pa lahko po drugem odstavku istega člena pristojni organ: - določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; - dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi; - določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja; - omeji BPP na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški; - iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP, upoštevaje izoblikovano sodno prakso, določi najvišji znesek BPP, ki se v posamezni zadevi, za katero je bila dodeljena BPP, kot strošek nudenja pravne pomoči, iz proračuna izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči. 8. V obravnavanem primeru toženka pravilno ugotavlja, da je tožnik dne 29. 7. 2022 pri toženki vložil prošnjo za dodelitev BPP in sicer za vložitev tožbe zoper odločbo Komisije št. 021-89/2021-18 z dne 3. 3. 2022, dne 1. 8. 2022 pa je tožnik sam vložil tožbo zoper omenjeno odločbo Komisije. Tožnik v tožbi sicer navaja, da je prošnjo za dodelitev BPP poslal 1. 8. 2022 in ne 29. 7. 2022, kot to ugotavlja toženka, kar pa, glede na podatke spisa, ne drži. Navedeno pa tudi sicer na presojo pravilnosti odločitve ne vpliva.

9. Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je, kot izhaja iz njegovega prvega člena, uresničevanje pravice do sodnega varstva. Načelo enakopravnosti upošteva socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, te pravice ne bi mogla uresničevati. V danem primeru je tožnik pravico do sodnega varstva uresničil brez stroškovnih posledic, saj je sam vložil tožbo zoper odločbo Komisije, s prošnjo z dne 29. 7. 2022 pa je zahteval dodelitev BPP ravno za vložitev tožbe. S tem je tožnik izkoristil možnost, ki jo ima stranka na razpolago, tj. da sama, torej ne le po odvetniku, vlaga redna pravna sredstva. Dejstvo je, da je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožba, ki jo je tožnik vložil sam, bila sposobna za obravnavanje in je pristojno sodišče z njo tako tudi ravnalo. Prav tako je toženka navedla, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožniku v omenjenem upravnem sporu nastali kakršnikoli stroški postopka, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje. V takšni situaciji, ko je tožnik že sam uresničil pravico do sodnega varstva, bi bila zato kakršnakoli drugačna odločitev toženke nerazumna. Da bi tožnik potreboval pravno svetovanje in zastopanje za vlaganje vlog in zastopanje na narokih za glavno obravnavo, tako kot to ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi, iz prošnje ne izhaja, navedenega tožnik niti ne navaja v tožbi. Zato je pravilna ugotovitev toženke, da tožniku niso nastali stroški, zaradi katerih bi za uresničitev pravice do sodnega varstva potreboval BPP.

10. Sodišče ob tem dodaja, da lahko tožnik na podlagi prvega odstavka 11. člena ZBPP zaprosi za BPP v katerikoli fazi postopka. V primeru, da mu ne bo zagotovljeno ustrezno varstvo njegovih pravic na prvi stopnji ter v primeru izkazanih stroškov postopka, bo lahko vložil novo prošnjo za BPP in navedel želeno vrsto, obliko in obseg BPP.

11. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena (Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. V navedeni zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Ni namreč sporno, za katero obliko BPP je tožnik zaprosil, kot tudi ni sporno to, da izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP. Sporno je le pravno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo 26. in 28. člena ZBPP. V takih primerih pa daje ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.