Jedro

Tožnik se ne izreka za homoseksualca, prav tako je na zaslišanju pred toženo stranko navajal, da zaradi homoseksualnih spolnih odnosov ni imel težav v državi izvora. Iz nobene njegove izjave ni razvidno, da bi bil deležen dejanj preganjanja v državi izvora, kot jih določa 1. A člen Ženevske konvencije in so tudi navedena v 26. členu ZMZ-1.

Predložene informacije sicer izkazujejo verjetnost, da je preganjanje homoseksualcev v Nigeriji, torej v tožnikovi državi izvora, posledica pripadnosti določeni družbeni skupini, ki temelji na skupni značilnosti, ki predstavlja tako posebno identiteto, da jih okolica dojema kot drugačne. Sodišče pa ne sprejema navedbe tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v državo izvora v očeh okolice prepoznan kot pripadnik LGBTIQ+ skupnosti zaradi preteklih homoseksualnih spolnih praks.

Tožnik se ni čutil ogroženega v državi izvora zaradi spolnih praks v katere je bil vpleten v nogometni akademiji. Niti ni zapustil države izvora zaradi teh spolnih praks ampak zaradi želje po igranju nogometa v Španiji, kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik je navajal, da je bil navedene spolne odnose prisiljen, oz., da v njih ni sodeloval po lastni izbiri. Vendar pa iz njegovih izpovedb ne izhaja, da je bil v teh odnosih vključen element sile in s tem prisile. Tega tožnik ni niti zatrjeval. Sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil namen teh odnosov transakcijske narave, ker je tožnik želel, po lastni izjavi, kariero nogometnega igralca v Evropi in je zato pristal na homoseksualne spolne odnose.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1.Tožnik, državljan Zvezne republike Nigerije, je 18. 3. 2024 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6905/2023/10 (1222-18) z dne 8. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (1. točka izreka). Nadalje mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Poleg tega je bila tožniku za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2.Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17- uradno prečiščeno besedilo, 54/21 j in 42/23- ZZSDT-D, v nadaljevanju: ZMZ-1). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odločitev oprla na 52. člen ZMZ-1, konkretno na prvo alinejo prvega odstavka istega člena, ki določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če: je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih navedb, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel predvsem karierne razloge. Iz države je odšel zato, da bi lahko uresničil svoje sanje ter nadaljeval s kariero nogometaša. To je njegov glavni razlog za odhod iz svoje države. Da mu je uspelo uresničiti svoje sanje in oditi v Evropo igrat nogomet, je bil po lastnih navedbah prisiljen v homoseksualne spolne odnose. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega kariernega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik po mnenju tožene stranke takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal tožnik, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. ZMZ-1 v 8. odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki ga tožnik po mnenju pristojnega organa ni izkazal. Prav tako slaba karierna situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno karierno ali kako drugače onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. K temu še dodaja, da tožnik igra nogomet od svojega 14 ali 15 leta starosti. Slednje ne izkazuje, da bi ga kdo namerno onemogočal na poti pridobitve poklica profesionalnega nogometaša. Tožena stranka poleg tega izpostavlja, da dejstvo, ali lahko človek v svoji državi igra profesionalni nogomet ali ne, nikakor ni dejstvo, ki bi ga bilo mogoče okarakterizirati kot temeljno človekovo pravico v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

3.Tožena stranka je glede tožnikovih navedb, da so ga silili v homoseksualne spolne odnose navedla, da so ga vplivni ljudje silili v homoseksualne odnose, v zameno za to, da ga bodo odpeljali v Evropo igrati nogomet. Kakor je izpovedal tožnik, se je to dogajalo v času 2021- 2022, dogodkov pa ni nikoli prijavil policiji. Pomoči v zvezi z domnevnim: siljenjem v homoseksualne spolne odnose za namen odhoda v Evropo si v svoji izvorni državi po mnenju tožene stranke ni nikoli poiskal. Povedal je, da so ga omenjeni vplivni ljudje silili v homoseksualne odnose, na kar je privolil, v zameno, pa so ga pripeljali v Evropo, iz česar tožena stranka sklepa, da so bili omenjeni spolni odnosi obojestransko dogovorjeni oziroma jih prosilec ni kategorično zavrnil. Prosilec je imel po mnenju tožene stranke izbiro zavrniti homoseksualne spolne odnose (za ceno dejstva, da ga potem ti ljudje ne bi peljali v Evropo). Ker jim je ugodil, je dobil vabilo na poskusno igranje nogometa v Evropi. Tožena stranka sicer kot zavržno označuje vsakršno siljenje v kakršnekoli spolne prakse, vendar pripominja, da bi se prosilec tovrstnim zatrjevano neželenim homoseksualnim spolnim odnosom zlahka izognil. Dejstvo, da zaradi tega ne bi odšel v Evropo nadaljevati s svojo kariero nogometaša, pa ni tako, ki bi lahko pomenilo neodtuljivo človekovo pravico ali svoboščino, saj bi v življenju lahko izbral drugačno kariero oz. drugačno pot do zastavljenega cilja. Prosilec je po mnenju tožene stranke torej v tovrstne homoseksualne spolne odnose vstopil prostovoljno.

4.Nadalje tožena stranka obrazlaga, da poleg tega zatrjevane prisile v homoseksualne odnose ni prijavil policiji, ker je želel iti v Evropo. V konkretnem primeru torej sploh ni jasen subjekt preganjanja. Ob predpostavki, da bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti. Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa prosilec ni dokazal. Navedeno pomeni, da mora tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa prosilec nikoli ni poiskal zaščite države. Prosilec je torej imel dostop do organov pregona, a ga po lastni volji ni izkoristil. Dodatno je prosilec tudi izpostavil, da če bi ostal v Nigeriji in bi ga našli, bi bil v veliki nevarnosti. Ne ve natančno, kaj bi mu naredili, če bi ostal doma. Bil bi ogrožen, ker so to ljudje na visokih položajih in imajo vpliv. Če bi se sedaj vrnil, bi bilo zelo nevarno. Tožena stranka navaja, da prosilec ni konkretiziral in podrobneje pojasnil, zakaj naj bi mu ti ljudje sploh grozili. Take navedbe tudi niso konsistentne z ostalimi njegovimi navedbami, iz katerih je mogoče narediti utemeljen sklep, daje prosilec tem ljudem prostovoljno ugodil (pristal na homoseksualne spolne odnose v zameno za pot v Evropo). Ni torej mogoče sprejeti za kredibilno, da bi mu ti ljudje kakorkoli lahko grozili, saj je izpolnil njihove pogoje za pot v Evropo in ni jasno, v zvezi s čim naj bi mu sploh grozili v primeru njegove vrnitve v izvorno državo.

5.Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da tožnik pri razgovoru pri toženi stranki ni imel pooblaščenca, prisoten pa je bil tolmač za angleški jezik

Povzetek tožnikovega trditvenega gradiva

6.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7.Uvodoma tožnik v tožbi povzame izjave, ki jih je podal v osebnem razgovoru pri toženi stranki in sicer, da so ga v državni izvora, Nigeriji, vplivni ljudje prisilili v homoseksualne spolne odnose. Ko je začel te spolne odnose zavračati, so mu začeli groziti. Ponovno navede, da bi bil v primeru vrnitve v Nigerijo ogrožen, saj so ljudje, ki so ga silili v homoseksualne spolne odnose na visokih položajih. Trdi, da bi ga ti ljudje našli tudi, če bi se vrnil v Španijo, kjer je igral nogomet po odhodu iz Nigerije.

8.Tožnik navaja, da je na osebnem razgovoru pri toženi stranki zelo težko govoril o preteklih izkušnjah v državi izvora, torej o siljenju v homoseksualne spolne odnose in se sklicuje na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS št. U 992/2008, kjer je med drugim zapisano: "Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnik, kajti sicer bi izpodbijano stališče pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku."

9.Tožnik navaja, da gre pri dejanjih, ki jih je opisal, za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini v skladu z Ženevsko konvencijo. Po mnenju tožnika so zato protispisne navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in sicer, da je navajal le karierne razloge. Tožena stranka se je v nadaljevanju sicer opredelila do dejstva, da so tožnika vplivni ljudje silili v homoseksualne odnose, vendar je povsem neutemeljeno in nesprejemljivo sklepala, da so bili navedeni spolni odnosi obojestransko dogovorjeni oz. jih prosilec ni kategorično zavrnil oz. da bi se prosilec homoseksualnim spolnim odnosom zlahka izognil. Navedbe tožene stranke nikakor ne držijo. Tožnik je namreč povedal, da ko teh prisiljenih spolnih praks ni želel več početi, so mu ti vplivni ljudje grozili. Če bi ga našli, bi bil v veliki nevarnosti. V primeru vrnitve v Nigerijo bi bil ogrožen, saj so ljudje, ki so silili v homoseksualne odnose na visokih položajih in imajo vpliv in oblast. Tožnik meni, da bi ga v primeru vrnitve v Nigerijo lahko tudi ubili. Do teh navedb tožnika se tožena stranka ni opredelila oz. jih je zgolj pavšalno zavrnila, da jih tožnik ni konkretiziral oz. podrobneje pojasnil.

10.Tožnik meni, da bi tožena stranka morala skladno z 8. in 138. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s postavljanjem vprašanj razčistiti dejstva, ki jih je na osebnem razgovoru navedel tožnik. V kolikor pa bi tožena ocenila, da je tožnik kakšna dejstva nepopolno navedel, pa bi ga morala pozvati, da neskladja pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. Tožena stranka tako ni ustrezno upoštevala tožnikovih navedb podanih v upravnem postopku, da bi mu v primeru vrnitve v Nigerijo grozili vplivni ljudje, ki imajo v rokah tudi oblast; z njihove strani bi mu grozila celo smrt. Tožnik meni, da so razlogi izpodbijane odločbe v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Odgovor na tožbo

11.V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna. V nadaljevanju povzame navedbe oz. ugotovitve, ki jih je podala že v izpodbijani odločbi, pri čemer ponovi, da je tožnik v homoseksualne spolne odnose privolil. Tožnik po mnenju tožene stranke v svojih izjavah ni prepričljivo obrazložil, zakaj naj bi mu ti ljudje, s katerimi je imel homoseksualne spolne odnose, sploh še grozili, če pa je prostovoljno izpolnil njihove zahteve. Tožena stranka se zato nikakor ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da gre pri opisanem dejanju za preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v skladu z Ženevsko konvencijo. Kakor poudarja celo sam tožnik v tožbi, tožnik ni homoseksualec in niti mu tega ne pripisujejo zatrjevani akterji preganjanja. Tožnik sicer v tožbi izpostavlja, da bi bil zaradi teh preteklih homoseksualnih odnosov v izvorni državi v primeru vrnitve stigmatiziran in bi mu bila pripisana homoseksualnost. Vendar tožena stranka opozarja, da tožnik česa takega ne pri podaji prošnje in ne na osebnem razgovoru ni nikoli izjavil, zato gre pri omenjeni izjavi za nedopustno tožbeno novoto, ki jo je potrebno kot tako zavreči. Tožena stranka se nadalje opredeljuje do dveh informacij v zvezi z LGBTIQ+ populacijo v Nigeriji. Tožena stranka pripominja, da je potrebno predložene informacije zavrniti kot nedopustno tožbeno novoto, saj jih tožnik poprej v postopku ni uveljavljal ali predložil. Glede vsebine samih informacij pa tožena stranka dodaja, da informacije niti niso relevantne za tožnikov primer. Tožnik ni homoseksualec in iz njegovega primera niti ni mogoče zaključiti, da bi mu kdorkoli pripisoval, da to je. Tožnik namreč česa takega nikoli ni izjavil. Omenjeno dejstvo je izpostavil šele v tožbi, zaradi česar je tožena stranka na stališču, da je treba to obravnavati kot nedopustno tožbeno novoto.

12.Sodišče je odločalo v novem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 136/2024 z dne 11. 6. 2024, s katerim je Vrhovno sodišče odpravilo sodbo Upravnega sodišča v tej zadevi, št. I U 561/2024-13 z dne 25. 3. 2024 in zadevo vrnilo v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Vrhovno sodišče je napotilo prvostopenjsko sodišče, da v novem sojenju razčisti protislovnost tožnikovih navedb o dejstvih, ki se nanašajo na razloge preganjanja in subjekte preganjanja v njegovi izvorni državi, dokazno oceno pa obrazloži v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je dne 28.11.2024 v novem postopku opravilo glavno obravnavo, na kateri je ponovno zaslišalo tožnika. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

Presoja sodišča

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (1. točka drugega člena ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

17. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Zvezne republike Nigerije in da je 13. 11. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 9. 1. 2024 opravila osebni razgovor ob prisotnosti tolmača za angleški jezik, pri čemer tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.

18. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna, ter, ali Nigerija za tožnika predstavlja varno izvorno državo.

19. Mednarodna zaščita po ZMZ-1 pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

20. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

21. Subjekti preganjanja ali resne škode, torej tisti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.

22.Tožena stranka navaja, da ni presojala dejstva, ali bi bilo tožnikovo življenje v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo že zgolj zaradi dejstva, da se mu lahko pripiše status istospolno usmerjene osebe zaradi preteklih homoseksualnih spolnih dejanj, ker tožnik v postopku pred toženo stranko ni navajal, da bi bilo njegovo življenje ogroženo v primeru vrnitve v izvorno državo. Sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pri toženi stranki ni navajal, da bi bilo njegovo življenje v Nigeriji ogroženo zaradi tega, ker je sodeloval v homoseksualnih spolnih odnosih. To je navajal šele v tožbi in na glavni obravnavi. Iz izjav tožnika, podanih pred toženo stranko in na glavni obravnavi 28. 11. 2024 izhaja, da se tožnik ne opredeljuje za homoseksualca oz. za pripadnika LGBTIQ+ skupnosti. Meni pa, da bi v primeru vrnitve v Nigerijo v očeh javnosti veljal za homoseksualca zaradi dejstva, ker je bil udeležen v homoseksualnih spolnih odnosih.

23.Med strankama ni sporno in toženka verjame navedbi tožnika, da je bil udeležen v homoseksualnih spolnih odnosih v državi izvora. Spor obstaja glede tega, ali je bil v ta dejanja prisiljen, kot navaja tožnik, ali pa so bila opravljena, kot to meni tožena stranka, v transakcijske namene, da bi si tožnik zagotovil igranje nogometa v Evropi oz. Španiji v zameno za spolne odnose. Tožena stranka navaja, da sprejema dejstvo, da je prišlo do homoseksualnih spolnih dejanj, pri čemer pa meni, da jih je tožnik opravljal prostovoljno. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke. Tožnik je izpovedal, da je sodeloval v spolnih odnosih oz. pristal na spolne odnose z vplivnimi osebami v zameno za možnost, da igra nogomet v Španiji. Enako naj bi se po njegovi izjavi to dogajalo tudi ostalim članom nogometne akademije, v kateri je treniral nogomet. Tožnik pa niti v postopku pred toženo stranko, niti v sodnem postopku ni uspel obrazložiti, s katerimi osebami na vplivnih položajih v državi izvora Nigeriji bi naj imel zatrjevane spolne odnose, tudi ni konkretiziral groženj, ki bi jih naj bil deležen s strani oseb, ki bi naj bile vplivne v Nigeriji. Izpovedal je (zapisnik glavne obravnave dne 28. 11. 2024, str. 3 in 4) tudi, da o tem ni obvestil svoje družine, prav tak se o tem niso pogovarjali v nogometni akademiji, kjer je treniral nogomet. Prav tako ni iskal zaščite pri državnih organi v Nigeriji v zvezi s spolnimi odnosi, v katere bi ga naj silili v zameno, da mu ti vplivni posamezniki omogočijo igranje nogometa v Španiji.

24.Sodišče ugotavlja, da so izjave tožnika ostale nekonkretizirane glede groženj, ki bi jih naj bil deležen v Nigeriji in kasneje v Španiji, ko bi naj zavrnil sodelovanje v spolnih odnosih. Iz zapisnika zaslišanja tožnika dne 9. 1. 2024 v postopku pred toženo stranko izhaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zaradi katerega je zapustil Nigerijo, navedel siljenje v homoseksualne spolne odnose, pri čemer je bil deležen očitanega siljenja kot igralec v nogometnem klubu. Na homoseksualne spolne odnose je pristal, ker je želel priti kot igralec nogometa v Španijo, kar bi mu naj bilo ponujeno v zameno za homoseksualne spolne odnose. Tožnik je tudi povedal, da si vsak mlad igralec nogometa želi v Evropo, kjer so pogoji za profesionalno igranje nogometa po njegovi oceni boljši. Navedeno izkazuje tožnikov pristanek na homoseksualne spolne odnose v zameno za omogočanje igranja nogometa klubu v Španiji, kot je ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

25.Sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo na zapisniku razgovora z dne 9. 1. 2024 in ob začetku osebnega razgovora podan nikalen odgovor na vprašanje, ali potrebuje ponovna pojasnila glede upravičenosti oz. v katerih primeri je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze.

26.Glede na zgoraj navedeno, sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni bila dolžna posebej ugotavljati in presojati, kako v državi izvora Nigeriji, ravnajo s homoseksualci oz. pripadniki LGBTIQ+ skupnosti. Tožnik je tožbi priložil izvleček iz EASO country guidance iz oktobra 2021, ki navaja, da so homoseksualci v Nigeriji izpostavljeni dejanjem, ki so tako hude narave, da pomenijo preganjanje (npr. smrtna kazen v državah, ki izvajajo šeriat, zaporna kazen, množično nasilje, mučenje, poskusi umora, posilstvo, pretepanje). Navedene informacije po oceni sodišča ne predstavljajo nedovoljene tožbene novote, saj ne moremo pričakovati, da bi jih tožnik predložil v postopku pred toženo stranko, pri katerem ni sodeloval pooblaščenec za begunce. Torej jih prej ni mogel predložiti brez lastne krivde. Vendar, tožnik se ne izreka za homoseksualca, prav tako je na zaslišanju pred toženo stranko navajal, da zaradi homoseksualnih spolnih odnosov ni imel težav v državi izvora. Iz nobene njegove izjave ni razvidno, da bi bil deležen dejanj preganjanja v državi izvora, kot jih določa 1. A člen Ženevske konvencije in so tudi navedena v 26. členu ZMZ-1. Tožnik je sicer navajal, da bi bil v primeru vrnitve v državo izvora deležen groženj vplivnih ljudi, vendar gre po oceni sodišča za docela neobrazloženo navedbo glede vsebine in narave groženj, ki ne izkazuje verjetnosti, da bi bil podvržen dejanjem preganjanja, ko jih določa 26. člen ZMZ-1.

27.Po oceni sodišča predložene informacije sicer izkazujejo verjetnost, da je preganjanje homoseksualcev v Nigeriji, torej v tožnikovi državi izvora, posledica pripadnosti določeni družbeni skupini, ki temelji na skupni značilnosti, ki predstavlja tako posebno identiteto, da jih okolica dojema kot drugačne. Sodišče pa ne sprejema navedbe tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v državo izvora v očeh okolice prepoznan kot pripadnik LGBTIQ+ skupnosti zaradi preteklih homoseksualnih spolnih praks. Njegova neposredna okolica, družina in ostali člani nogometne akademije z njimi ni bila seznanjena in lahko sklepamo, da tudi širša okolica s tem ne bi bila seznanjena v primeru tožnikove vrnitve. Sodišče navedeno zaključuje na podlagi tožnikove izjave na glavni obravnavi dne 28. 11. 2024, ko je izrecno navedel, da za njegove spolne odnose ni vedela niti njegova družina, niti se niso o tem pogovarjali v nogometni akademiji; zgolj sklepal je, da so pri tem sodelovali oz. morali sodelovati tudi drugi igralci, vedel pa tega ni. Kar potrjuje, da te spolne prakse niso bile znane niti njegovi neposredni okolici v nogometnem klubu.

28.Prav tako tožnik ni določno navedel oseb, s katerimi je bil vpleten v spolne odnose. Po lastni izjavi na zaslišanju pred toženo stranko dne 9. 1. 2024 in na glavni obravnavi dne 28. 11. 2024 je navajal, da ni poznal njihove identitete in njihovega položaja v družbi, hkrati pa je navajal, da bi naj šlo za vplivne ljudi v izvorni državi Nigeriji. Sodišče zaključuje, da v tem delu izjava tožnika ni verodostojna. Po oceni sodišča bi tožnik vsaj v določeni meri poznal identiteto oseb, s katerimi je bil udeležen v spolnih odnosih, če trdi, da ve, da gre za vplivne ljudi.

29.Glede navedeno sodišče ugotavlja, da ni izkazano, da bi tožnik v primeru vrnitve v državo izvora Nigerijo v očeh okolice veljal za homoseksualca, ker ta ne more vedeti za homoseksualne odnose, v katerih je sodeloval, če niti njegova najožja družina in drugi igralci v njegovem klubu niso vedeli za njih. Sodišče ugotavlja, da iz izpovedb tožnika ne izhaja in ni verjetno izkazano, da bi bilo njegovo življenje lahko ogroženo v primeru vrnitve v izvorno državo. Iz izpovedi tožnika ne izhaja, da je bilo njegovo življenje v Nigeriji dejansko ogroženo zaradi dejstva homoseksualnih spolnih odnosov, niti ni konkretiziral grožnje, ki bi je naj bil deležen po tem, ko je začel zavračati spolne odnose, kar bi se naj sicer zgodilo šele v Španiji in ne v državi izvora. Niti ni tožnik vsaj določno navedel oseb, ki bi mu naj grozile, navajal je zgolj, da bi naj šlo za vplivne ljudi, hkrati pa je navajal, da jih ne pozna in ne ve za njihova imena. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v tem delu podal nasprotujoče izjave, saj je trdil, da bi naj bil deležen groženj s strani vplivnih ljudi v državi izvora, ki so povezani z nogometno akademijo (njegovim klubom), ni pa vedel niti navesti, kako so se ti ljudje imenovali, oziroma, kašne vplivne položaje so zasedali v državi izvora. Sodišče tako ugotavlja, da izjava tožnika v tem delu ni verodostojna in šteje, da se tožnik ni čutil ogroženega v državi izvora zaradi spolnih praks v katere je bil vpleten v nogometni akademiji. Niti ni zapustil države izvora zaradi teh spolnih praks ampak zaradi želje po igranju nogometa v Španiji, kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

30.Tožnik je navajal, da je bil navedene spolne odnose prisiljen, oz., da v njih ni sodeloval po lastni izbiri. Vendar pa iz njegovih izpovedb ne izhaja, da je bil v teh odnosih vključen element sile in s tem prisile. Tega tožnik ni niti zatrjeval. Sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil namen teh odnosov transakcijske narave, ker je tožnik želel, po lastni izjavi, kariero nogometnega igralca v Evropi in je zato pristal na homoseksualne spolne odnose.

31.Tožena stranka je ocenila, da tožnik v državi izvora ni bil ogrožen, takšno oceno pa je sprejela na podlagi izjav, ki jih je podal tožnik na zaslišanju. Sodišče ugotavlja, da tudi izjave, ki jih je podal na glavni obravnavi, niso omajale ocene, ki jo je sprejela tožena stranka. Zgolj nekonkretizirano navajanje, da gre za vplivne ljudi v državi izvora, ki bi mu naj grozili, ne zadošča za zaključek, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve ogroženo. Pri tem se sodišče strinja tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ni iskal zaščite pri ustreznih državnih inštitucijah v državi izvora. Nedržavni subjekti preganjanja ali resne škode so lahko upoštevni pri presoji obstoja preganjanja, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je navedeno pojasnjeval s tem, da gre za vplivne ljudi in da ga policija ne bi zaščitila, kar sodišče ne šteje za dokaz, da organi izvorne države ne bi ščitili tožnika, v kolikor bi zahteval zaščito v izvorni državi. Sodišče ugotavlja, da izjava tožnika v tem delu ni verodostojna, ker, kot že navedeno, ni niti najmanj določno navedel teh vplivnih posameznikov oz. navedel, na kakšnem vplivnem položaju bi naj bili in tako ni mogoče zaključiti, da imajo takšen vpliv na subjekte zaščite v izvorni državi, da ti ne bi nudili zaščite, če bi jo tožnik iskal. Posledično tožena stranka ni bila dolžna raziskovati, kako bi morebitna vrnitev v Nigerijo lahko ogrozila tožnika. Zgoraj je že bilo pojasnjeno, da okolica, niti njegova neposredna družina, očitno ni seznanjena z njegovimi homoseksualnimi odnosi, hkrati se je tožnik izrekel, da ne pripada homoseksulani oz. LGBTQ+ skupnosti. Zato njegove njegove navedbe, da bi bilo v primeru vrnitve njegovo življenje ogroženo, niso verjetne, ker ga okolica ne identificira kot homoseksualca, niti se tako ne identificira sam.

32.Poleg tega sodišče še pripominja, da ob takih okoliščinah v obravnavani zadevi, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

33.Sodišče glede izvlečkov poročil mednarodnih organizacije EASO Country Guidance Nigerija (objavljene na https://euaa.europa.eu/country-guidance-nigeria-2021), ki jih je tožnik predložil kot del tožbenega trditvenega gradiva zaključuje, da se v ničemer ne nanašajo na tožnika. Iz predloženih izvlečkov izhaja, da bi naj v Nigeriji prihajalo do posameznih primerov kršitev človekovih pravic osebam, za katere velja, da ne ustrezajo družbenim normam zaradi svoje spolne usmerjenosti. Zakonodaja bi naj kriminalizirala istospolne zveze in dejanja, in tiste ki sodelujejo v gejevskih klubih, društvih in organizacijah. Informacija izpostavlja, da glavni religiji v Nigeriji, krščanstvo in islam, nasprotujeta istospolnim odnosom in dejavnostim. Drugi povzetek v informaciji omenja napad na posamezne geje in homofobni odnos nigerijske policije do gejev. Sodišče ugotavlja, da se nič od predloženega očitno ne nanaša na tožnika, ta je v postopku pred toženo stranko izrecno navajal, da se mu v Nigeriji ni nič zgodilo, kar bi lahko označili za opustitev zaščite s strani državnih organov. Tožnik je v postopku pred toženo stranko in tudi na glavni obravnavi dne 28. 11. 2024 (str. 3 in 4 zapisnika glavne obravnave) nedvoumno izpovedal, da ni gej oz. pripadnik LGBTIQ+ skupnosti. Iz njegovih navedb tudi ne izhaja, da bi imel kakršen koli stik z represivnimi organi Nigerije, kot tudi ne, da bi bil kakorkoli udeležen v postopkih pred uradnimi organi, kjer bi mu bile kršene človekove pravice. Sodišče zaključuje, da so predložene informacije o domnevnih kršitvah človekovih pravic gejev v Nigeriji neupoštevne za predmetni postopek, ker se v ničemer ne nanašajo na osebne okoliščine tožnika in s tem tožnik ni vzpostavil dvoma v zaključek tožene stranke, da Nigerija v primeru njegove vrnitve ne bi predstavljala varne države.

34.Po oceni sodišča, upoštevajoč izpodbijano odločbo in izjave tožnika v postopku pred toženo stranko in pred sodiščem, niso podani razlogi za priznanje mednarodne zaščite na podlagi statusa begunca (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Prav tako niso podani razlogi za subsidiarno zaščito (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1), ker tožnik ne pripada posebni družbeni skupini LGBTIQ+. Tožena stranka tako ni bila dolžna preveriti informacij o tožnikovi državi izvora, konkretno, kako ravnajo z osebami, ki v očeh prebivalcev te države veljajo za pripadnike LGBTQ+ skupnosti.

35.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

36.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil pravilen. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.