Jedro

Na podlagi ugotovitve, da sta tožnika za vse okoliščine, s katerimi sta utemeljevala oz. pojasnjevala zmoto ob sklepanju sodne poravnave, vedela že pred sklenitvijo sodne poravnave 18. 4. 2017, predmetno tožbo za razveljavitev sodne poravnave pa sta vložila 26. 9. 2017, je sodišče prve stopnje glede na določbo prvega odstavka 392. člena ZPP pravilno zaključilo, da je bila tožba vložena po preteku subjektivnega trimesečnega roka.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

III. Tožnika sta dolžna tožencema v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 919,05 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo 26. 9. 2017 vloženo tožbo tožnikov za razveljavitev sodne poravnave, ki so jo pravdne stranke sklenile pred istim sodiščem 18. 4. 2017. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna toženim strankam v 15 dneh povrniti 4.532,30 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku spolnitvega roka dalje do plačila.

2. Tožnika sta v pritožbah navedeni sklep izpodbijala iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožba za razveljavitev sodne poravnave z dne 26. 9. 2017 ne zavrže, podredno, da se njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbah sta zatrjevala, da sta tožnika v času sklepanja sodne poravnave vedela, da gradbena dokumentacija za sporne objekta ne obstaja, vendar pa, kot je izpovedal drugotožnik, mu je bilo obljubljeno, da se bo zadeva legalizirala in da so postopki v teku. Drugotožnik je zato ob sklepanju sodne poravnave verjel in bil prepričan, da se legalizacija odvija, da papirji bodo in ko mu je to potrdila tudi sodnica, je sodno poravnavo tudi podpisal. Sodno poravnavo je tako podpisal izključno zato, ker so ga prepričali, da bo papirje dobil in da ti so. Ko je po sklenjeni sodni poravnavi zaradi pridobitve kredita odšel na banko, so mu tam povedali, da papirjev ni in zato kredita ne more dobiti. Takrat je spoznal, da je bil prevaran. Zato bi sodišče pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe moralo ugotavljati, kdaj sta tožnika prišla do spoznanja, da gradbena dokumentacija, ki jima je bila od podpisu sodne poravnave obljubljena oziroma za katero so zatrjevali, da se ureja, ne obstaja oziroma ni niti v fazi pridobivanja. Za ugotovitev pravočasnosti tožbe je namreč pomembno subjektivno dojemanje tožnikov o tem, kaj sklepajo s sodno poravnavo. Njuna takratna pooblaščenka je poskrbela za formalno pravilnost sklenitve sodne poravnave, ne pa tudi, da tožnika ne bi bila zavedena z obljubami in pričakovanji, da se dokumentacija ureja in bo urejena. Torej je trimesečni subjektivni rok začel teči od takrat, ko je drugotožnik odšel na banko urejat hipoteko za kredit. Zato je vložena tožba pravočasna. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je svojo odločitev vezalo na zaključek, da sta tožnika ob sklepanju sodne poravnave vedela, da so objekti črna gradnja, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnika nista zatrjevala, da ob sklepanju sodne poravnave nista vedela, da sta objekta črna gradnja, temveč da sta bila v času sklepanja s strani vseh vpletenih zapeljana v zmoto in verjela, da je pridobivanje gradbene dokumentacije in legalizacija v teku. Temu sta verjela na osnovi kazanja papirjev, skic, kar pa se je izkazalo za lažno, ko je tožnik poskušal pridobiti kredit. Sodišče je tako zmotno ugotovilo razloge za razveljavitev sodne poravnave, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožba je bila namreč vložena pravočasno.

3. Toženca sta na pritožbene očitke tožnikov odgovorila, da so razlogi sodišča prve stopnje o prepoznosti vložene tožbe pravilni, pritožbene navedbe pa neresnične in neutemeljene. Predlagala sta zavrnitev pritožb in priglasila svoje pritožbene stroške ter zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožnika sta s predmetno tožbo izpodbijala veljavnost sodne poravnave, katero sta sklenila s tožencema dne 18. 4. 2017 pred Okrožnim sodiščem v ... v postopku P ...in s katero se je drugotožnik zavezal tožencema plačati 80.000,00 EUR (50.000,00 EUR do 18. 8. 2017, 30.000,00 EUR pa do 18. 10. 2017), toženca pa sta se zavezala v roku 14 dni po izvršenem plačilu celotnega zneska izseliti in izprazniti stvari in živali s kmetije na naslovu .... Z navedeno sodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da s sklenitvijo in realizacijo sodne poravnave nima nobena od pravdnih strank do druge stranke nobenih zahtevkov več, do realizacije sodne poravnave pa se tožnikoma dovoljuje vstop v prostore na naslovu ... ki so namenjeni bivanju prvotožnice.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedb T.K. (pooblaščenke tožnikov, ki je v postopku, v katerem je bila sklenjena izpodbijana sodna poravnave in ob samem sklepanju sodne poravnave 18. 4. 2017 zastopala tožnika) in prvotoženca, jasne vsebine pripravljalne vloge tožnikov z dne 26. 9. 2016 (v kateri sta cenitvi nepremičnin, ki jo je pred tem v pisnem izvedeniškem mnenju opravil izvedenec Ž., izrecno nasprotovala s trditvami, da toženca ne razpolagata z gradbenimi dovoljenji za objekte) in vsebine pisnega zapisa same sodne poravnave z dne 18. 4. 2017 (v kateri ni zapisa o nobeni po tožnikih zatrjevanih prevzetih obveznostih tožencev glede zagotovitve oziroma izročitve tožnikoma kakšne gradbene dokumentacije ali druge dokumentacije) prepričljivo in življenjsko logično ugotovilo, da sta tožnika že pred in v času sklenitve sodne poravnave vedela, da sta objekta na nepremičninah črna gradnja in da toženca zanju nimata gradbenih dovoljenj in dokumentacije ter da sta ob samem sklepanju sodne poravnave toženca drugotožniku (in njegovi pooblaščenki K.) izrecno pojasnila, da objektov sama ne moreta legalizirati, ker nista lastnika nepremičnin, na katerih ti stojijo, saj je to že več kot dve leti pred sodno poravnavo postal drugotožnik. Zaradi takšnega pojasnila tožencev je T. K. na naroku pred zapisom sodne poravnave tudi prosila za krajšo prekinitev in se o teh okoliščinah z drugotožnikom posebej posvetovala. Na podlagi skladnih izpovedb priče T. K. in prvotoženca, potrjenih tudi z vsebine pisne sodne poravnave, je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo ugotovilo, da toženca niti v postopku pred sklenitvijo sodne poravnave niti ob samem sklepanju sodne poravnave tožnikoma nista zatrjevala (niti obljubljala), da bosta te objekte legalizirala ali da je možno za njih pridobiti gradbeno dovoljenje, zato pa česa takega tudi ni bilo zapisanega v sodni poravnavi kot njuna obveza. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s samo izpovedbo drugotožnika (saj takšnih navedb tožnika v tožbi in pripravljalnih vlogah nista navajala) in izpovedovanjem o njegovi zavedenosti, ker bi naj toženca v postopku pred sklenitvijo sodne poravnave ″kazala dokumentacijo za legalizacijo črne gradnje oziroma zatrjevala, da se ta ureja″, preverjalo tudi resničnost (utemeljenost) takšnih izpovedovanih okoliščin. Na podlagi prepričljivih skladnih izpovedb K. in drugotoženca ter njune posredne potrjenosti z vsebino pisne sodne poravnave, je prepričljivo ugotovilo, da takšna izpovedba drugotožnika ne samo, da ni resnična, ampak da sta toženca ob sklepanju sodne poravnave, ko je drugotožnik izpostavil, da so objekti črna gradnja, temu tudi izrecno pojasnila, da objektov ne moreta legalizirati, ker nista lastnika zemljišč, na katerih so ti objekti, saj je to zadnji dve leti drugotožnik, pred njim pa je bila prvotožnica ter da tudi nista obljubila, da bosta sama prevzela ureditev in plačilo v zvezi z legalizacijo objekta na teh zemljiščih oziroma zatrjevala, da je na njih gradbeno dovoljenje možno pridobiti. Pritožnika s protispisnim pritožbenim zatrjevanjem, da nista zatrjevala, da ob sklepanju sodne poravnave nista vedela, da so objekti črna gradnja in s pritožbenim ponavljanjem drugotožnikove izpovedbe, ki je delno v nasprotju s samimi trditvami tožnikov v postopku pred sodiščem prve stopnje, delno pa te presega in dopolnjuje, tako ne morata omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

7. Na podlagi ugotovitve, da sta tožnika za vse okoliščine, s katerimi sta v tožbi in nadaljnjih vlogah utemeljevala oz. pojasnjevala zmoto ob sklepanju sodne poravnave (nevednost, da so objekti na zemljiščih črna gradnja in da toženca zanje ne razpolagata z gradbenim dovoljenjem in dokumentacijo) vedela že pred sklenitvijo sodne poravnave 18. 4. 2017, predmetno tožbo za razveljavitev sodne poravnave pa sta vložila 26. 9. 2017, je sodišče prve stopnje glede na določbo prvega odstavka 392. člena ZPP pravilno zaključilo, da je bila tožba vložena po preteku subjektivnega trimesečnega roka ter jo posledično tudi pravilno kot prepozno zavrglo. Na podlagi ugotovitve, da tožnika nista dokazala, da sta jima toženca ob sklepanju sodne poravnave zatrjevala, da obstajajo ustrezne listine, s katerimi je možno sporne objekte legalizirati ter jima te kazala oziroma se zavezala, da jima bosta te listine izročila, ker sta toženca dokazala nasprotno (da takšnih zatrjevanj in obljub oz. zavez ob sklepanju sodne poravnave tožnikoma nista dala, nobenih listin pa tudi ne kazala), pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo o neutemeljenosti trditev (izpovedbe drugotožnika) o pod vplivom prevare sklenjeni sodni poravnavi (49. člen OZ).

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, 353. člen ZPP).

9. Tožnika s pritožbama nista uspela, zato sama trpita svoje pritožbene stroške, tožencema pa sta dolžna povrniti njune potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožencev znašajo 919,05 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo po tar. št. 21/I v zvezi 18/I OT 1375 točk (1 točka je 0,60 EUR), materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 17,5 točke, nagrada po tretjem odstavku 7. člena OT za zastopanje dveh strank 139,25 točke, skupaj tako 1531,75 točk (1 točka je 0,60 EUR) oz. 919,05 EUR.