Jedro

Tožnica, ki ni zmožna sama razrezati že pripravljene hrane, se ne more hraniti samostojno. Zato je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 21. 4. 2011 in št. ... z dne 1. 3. 2011 in tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v znesku 288,78 EUR na mesec od 3. 2. 2011 z vsemi uskladitvami od tedaj dalje ter naložilo tožencu, da je dolžan tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo in s to sodbo priznanimi zneski dodatka za pomoč in postrežbo, v 8 dneh ter ji povrniti stroške postopka v znesku 546,01 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa se ne strinja tudi z dokazno oceno. Toženec nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da pri tožnici ni mogoče govoriti o samostojnosti hranjenja, ker ji je potrebno hrano razrezati in ima zato priznano pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da je odločilno vprašanje, ali se je zavarovanec zmožen samostojno hraniti do te mere, da mu je še zagotovljena fiziološka eksistenca. Meni, da samostojno hranjenje ne pomeni priprave hrane, niti prenosa hrane na mizo, niti ne razreza hrane, ampak pomeni, da oseba izvaja usklajena dejanja pri hrani in vso postreženo hrano, jo zaužije tako, da hrano z žlico ali vilico samostojno nese iz krožnika v usta, jo prežveči in pogoltne. Glede na stališče izvedenske in sodne prakse štejejo med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo le primarne fiziološke eksistence upravičenca. To pomeni, da samostojno racionalno hranjenje zajema samo zmožnost nositi že pripravljeno hrano v usta, ne zajema pa zmožnosti razreza hrane, nabave in priprave hrane. Vztraja, da ko tožnica postreženo hrano samostojno in v celoti zaužije sama, ji ni neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega pri odpravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb po določbi 1. odstavka 139. člena ZPIZ-1, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Posledično se toženec ne strinja tudi z odločitvijo glede stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnica tekom postopka zatrjevala, da se sama ne more samostojno hraniti tako, da bi bila sita, saj potrebuje pomoč pri hranjenju. Če kdaj pa kdaj odnese kakšen košček hrane v usta, to ne pomeni, da se lahko samostojno hrani in da ne potrebuje pri vsakem hranjenju pomoči. Nesprejemljive so navedbe toženca, da če lahko z vilico ali žlico prinese hrano iz krožnika v usta, jo prežveči in pogoltne, da se potem lahko samostojno hrani. Razen tega toženec tekom postopka ni izrecno nasprotoval navedbam tožnice glede nezmožnosti samostojnega hranjenja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče še dodatno poudarja naslednje.

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba in sicer, kadar se zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne morejo samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja (137. člen in 139. člen ZPIZ-1).

Med strankama je glede tožničine sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb sporno edino vprašanje, ali se je sposobna samostojno hraniti in ali je upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da se tožnica ni sposobna samostojno hraniti. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da tožnica hrane, če ni ustrezno pripravljena oziroma razrezana, ne more sama uživati.

Zaslišani tožničin mož je namreč izpovedal, da do ust, ne more sama prinesti niti skodelice za pitje, včasih pa se ji posreči, da hrano prinese v usta. Vendar hrane, če ni ustrezno pripravljena oziroma razrezana, ne more sama uživati. Takšno stanje izhaja tudi iz izvida ambulantnega pregleda z dne 3. 6. 2010 ... inštituta RS – A., enako pa je ugotovila tudi tožničina osebna zdravnica.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je razrez hrane prva faza hranjenja in da je hranjenje sestavljeno tako iz razreza in zmožnosti nositi hrano v usta. V konkretnem primeru ne gre za razrez v smislu priprave hrane, ker gre že za pripravljeno hrano. V takšnih primerih, ko je potreben razrez ali podoben pristop pri hranjenju, pa tega tožnica ne zmore sama, ni mogoče govoriti o samostojnem hranjenju in tudi ne, da ji je zagotovljena fiziološka eksistenca. V konkretnem primeru se pomoč pri hranjenju tudi ne nanaša na neposredno pripravo hrane ali nošenje hrane na mizo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, in tožnici zaradi izpolnjenih pogojev iz 1. odstavka 139. člena ZPIZ-1 pravilno priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo glede stroškov postopka. Glede na uspeh v pravdi je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi določbe 154. člena ZPP tožencu naložilo plačilo stroškov postopka v višini 546,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.