Jedro

Kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 je sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine. Sila ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo mora biti usmerjena proti posestniku stvari, zaradi odvzema le te. V obravnavanem primeru iz opisa izhajajo le večkrat ponovljene zahteve po izročitvi denarja, ki same zase ne predstavljajo prisiljenja niti grožnje oškodovanki z neposrednim napadom na življenje in telo. Trditev v opisu, da se je oškodovanka ustrašila, da bi jo lahko obtoženec napadel, tudi zato, ker je opazila, da ima v roki neznan predmet, z izpovedbo oškodovanke ni bila dokazana.

Iz opisa obtožencu očitanega ravnanja izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki pomeni posebno predrzen način storitve tatvine.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se dejanje opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje pravno opredeli kot kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter se obtožencu po istem zakonskem določilu določi kazen 2 (dve) leti zapora.

II. Obtožencu se po 53. členu KZ-1 in tretjem odstavku 89. člena KZ-1 upoštevaje kot določeno kazen 3 (tri) leta 5 (pet) mesecev in 19 (devetnajst) dni zapora, kar predstavlja še neprestani del kazni zaradi pogojnega odpusta po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 29358/2011 z dne 17. 11. 2011, pravnomočni 16. 12. 2011, in kazni iz te sodbe izreče enotna kazen 5 (pet) let zapora.

III. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno enotno kazen všteje čas pripora od 9. 1. 2017 dalje.

IV. V preostalem delu se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in mu za kaznivo dejanje določilo kazen štiri leta in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 89. člena KZ-1 je obtožencu preklicalo pogojni odpust na podlagi odločbe Ministrstva za pravosodje RS, Komisije za pogojne odpuste, številka 720-525/2015/3 z dne 8. 12. 2015, s katero je bil 24. 12. 2015 pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 29358/2011 z dne 17. 11. 2011, pravnomočni 16. 12. 2011, in znaša tri leta pet mesecev in devetnajst dni. Nato je obtožencu po 53. členu KZ-1 in tretjem odstavku 89. člena KZ-1, upoštevajoč kot določeno kazen tri leta pet mesecev in devetnajst dni zapora, kar predstavlja še ne prestani del kazni zaradi pogojnega odpusta po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 29358/2011 z dne 17. 11. 2011, pravnomočni 16. 12. 2011, in določene kazni štiri leta in dva meseca zapora izreklo enotno kazen sedem let zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 9. 1. 2017 dalje. Odločilo je, da je obtoženec dolžan oškodovancu Banka D. d.d. (prej Banka E. d. d.), plačati znesek 5.900,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2016 dalje do plačila. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo plinski razpršilec, ki je bil uporabljen pri kaznivem dejanju. Obtoženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo vse stranke in zagovornika, ker je slednji v pritožbi zahteval, da se njega in obtoženca o seji senata obvesti. Stranki in obtoženčev zagovornik so bili o seji v redu obveščeni, seja sta se udeležila obtoženec in njegov zagovornik, ne pa tudi državni tožilec, kar pa ni bilo ovira, da senat ne bi imel seje (prvi, drugi in tretji odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba zagovornika je delno utemeljena.

5. Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi ne izhajajo vsi elementi kaznivega dejanja ropa in sicer zakonski znak grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo, ta pa tudi ni dokazan z izpovedbo oškodovanke. Zgolj večkrat ponovljene obtoženčeve zahteve v banki po izročitvi denarja, čeprav je imel na glavi kapuco, oškodovanka pa je bila prepričana, da ima takrat storilec v rokah zgolj ključe, ne more predstavljati resne grožnje z napadom na življenje ali telo, kar je bistveni zakonski znak kaznivega dejanja ropa. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona zaradi napačne pravne opredelitve njegovega ravnanja kot kaznivega dejanja ropa, v posledici česar mu je bila tudi izrečena previsoka kazenska sankcija.

6. Pravilna je temeljna trditev pritožbe, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, ki ga stori, kdor vzame tuje premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Obtožba in prvostopenjska sodba v opisu dejanja zatrjujeta, da je obtoženec v tam navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah v poslovalnici banke pristopil do blagajniškega okenca in si s kapuco jakne zakril obraz, v desni roki pa je držal plinski razpršilec ter od blagajničarke B. B. večkrat zahteval, da naj da denar na pult, zaradi česar se je oškodovanka zaradi vse glasnejših zahtev obtoženca po denarju in ko je opazila, da ima v roki neznan predmet, ustrašila, da bi jo lahko napadel in začela iz blagajne jemati denar, pri čemer je zahteval od nje da naj mu hitreje izroči denar, na kar mu je skozi odprtino blagajniškega okna izročila skupno 5.900,00 EUR, ki jih je obtoženec pograbil, ob tem pa s plinskim razpršilcem pošprical oškodovanko ter pobegnil z denarjem iz poslovalnice banke, s čimer je banko oškodoval skupno za 5.900,00 EUR.

7. Takšen opis izvršitvenega ravnanja tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. To kaznivo dejanje je sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine. Sila ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo mora biti usmerjena proti posestniku stvari, zaradi odvzema le te. V obravnavanem primeru iz opisa izhajajo samo zahteve po izročitvi denarja, ki same zase ne predstavljajo prisiljenja, večkrat ponovljene zahteve po izročitvi denarja pa tudi ne predstavljajo grožnje oškodovanki z neposrednim napadom na življenje in telo. Trditev v opisu, da se je oškodovanka ustrašila, da bi jo lahko obtoženec napadel, tudi zato, ker je opazila, da ima v roki neznan predmet, z izpovedbo oškodovanke ni bila dokazana. Oškodovanka je izrecno zatrdila, kar utemeljeno uveljavlja tudi pritožba, da se je odločila izročiti denar, ko je zaradi vse glasnejših zahtev obtoženca po izročitvi denarja dojela, da gre za rop, zaradi česar se je tudi ustrašila, hkrati pa je upoštevala interna bančna navodila, kako naj ravna v takih primerih, saj ni želela ogrožati sebe ali sodelavcev, bila pa je prestrašena. Izrecno je oškodovanka v preiskavi in na glavni obravnavi pojasnila, da je sicer videla, da ima obtoženec sklenjeni roki na pultu pred blagajniškim okencem in v njih nek neznan predmet, za katerega pa je ves čas mislila, da so to ključi, in šele, ko je obtoženec uporabil plinski razpršilec, je dojela, da je bil to solzivec.

8. Oškodovanka kot rečeno ni potrdila, da se je ustrašila neznanega predmeta v obtoženčevih rokah, in je zato sodišče prve stopnje zmotno ocenilo to dejstvo kot dokazano, zaradi česar je obtoženčevo ravnanje nepravilno pravno opredelilo, ko je ocenilo, da obtoženčeve večkrat izražene zahteve po izročitvi denarja, česar se je oškodovanka ustrašila, pomenijo uresničitev zakonskega znaka grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo. Tudi obtoženec je v zagovoru pojasnil, da ni grozil z besedami, kar je potrdila tudi oškodovanka, da pa je res med prilaščanjem denarja uporabil solzilec, kar je razvidno iz posnetkov nadzornih kamer v spisu in izpovedbe oškodovanke ter drugih prič, njenih sodelavcev, zaslišanih na glavni obravnavi. Uporabo solzilnega spreja je mogoče opredeliti kot silo v smislu izpolnitve znaka kaznivega dejanja ropa, vendar pa se uporaba sile v obravnavanem primeru obtožencu ne očita, saj glede na v sodbi ugotovljena dejstva v zvezi z uporabo solzilca ni mogoče trditi, da ga je uporabil zato, da obtoženec blagajničarko onesposobi za odpor in si prilasti zahtevani denar. Oškodovanka je jasno izpovedala, da se je ustrašila obtoženčevih zahtev po izročitvi denarja in mu je zato izročila zahtevani denar. Še preden je prišlo do kakršnekoli uporabe sile, grožnje pa tudi ni bilo zaradi premagovanja njenega odpora v času storitve tatvine denarja. Med odvzemom stvari in predhodno uporabo sile ali grožnje pri kaznivem dejanju ropa pa mora biti podano razumno časovno sosledje, grožnja pa mora biti objektivno taka, da pri povprečnih osebah vzbudi občutek ogroženosti in prestrašenosti in mora biti takšna, da lahko zlomi odpor drugega. V obravnavanem primeru pa se je oškodovanka ustrašila obtoženčevih zahtev po izročitvi denarja, zatrjevana grožnja v opisu kaznivega dejanja, da se je oškodovanka prestrašila neznanega predmeta v rokah storilca, pa ni dokazana.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa obtožencu očitanega ravnanja izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki pomeni posebno predrzen način storitve tatvine. Tatvina je storjena na posebno predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen. Tatvino stori, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Storilec kaznivega dejanja velike tatvine je lahko vsakdo, kaznivo dejanje pa se lahko stori le naklepno. Sodna praksa je pri opredelitvi posebne predrznosti štela kot merilo, odločilno za presojo, da gre za posebno predrznost pri storitvi tatvine prav povečano tveganje storilca, da bo pri kaznivem dejanju zasačen ali vsaj prepoznan, in v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec deloval ob visoki stopnji tveganja, da bo med izvrševanjem kaznivega dejanja ali neposredno po njem ali prijet ali vsaj prepoznan kot storilec. Dejanje je storil nezakrit in nezamaskiran, pred izvršitvijo kaznivega dejanja se je sprehajal v okolici banke, kjer so ga posnele varnostne kamere, te pa so ga posnele tudi v prostorih banke. S kapuco jakne si je res zakril glavo, ne pa tudi obraza v poslovalnici. Sodišče je ugotovilo obtoženčev prilastitveni namen, ki ga priznava tudi obtoženec v zagovoru, potrjujejo pa izvedeni dokazi. Obtoženec si je prilastil denar banke v višini 5.900,00 EUR, ker je denar potreboval zaradi poplačila svojih dolgov. Za obstoj kaznivega dejanja namen storilca ni pomemben, je pa nedvomno sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila prilastitev denarja v banki protipravna in da je kaznivo dejanje obtoženec storil z direktnim naklepom in v prištevnem stanju.

10. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje napačno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, kar pomeni kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dejanje opisano v izreku izpodbijane sodbe opredelilo kot kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. 11. Zagovornik v pritožbi zmotno zatrjuje, da je dejanski strah pri oškodovanki nastopil šele naknadno, ko je obtoženec zapustil prostor, kot posledica stresne situacije, kar ne drži glede na izpovedbo oškodovanke. Ta je ob tretji ponovljeni zahtevi neznanca pred blagajniškem okencem, naj da denar takoj na pult, dojela, da gre za rop in se je tega prestrašila, je pa skušala ostati mirna, ravnati prisebno, zaradi varovanja lastnega življenja in življenja sodelavcev, zato je postopala po navodilih banke, predvidenih ravno za tako situacijo, ko gre za ogroženost ljudi. Priči C. C. in Č. Č. sta izpovedali, da je bila oškodovanka zelo prestrašena v posledici obtoženčevega ravnanja, da pa je za bančnim okencem ravnala prisebno in zbrano, se je pa sodišče prve stopnje lahko na glavni obravnavi ob pričanju oškodovanke prepričalo, da ima oškodovanka še vedno posledice stresne situacije in potrebuje pomirjevala, antidepresive ter psihoterapevtsko obravnavo. Pritožbeno sodišče ni poseglo v opis kaznivega dejanja, čeprav trditev, da se je oškodovanka ustrašila neznanega predmeta v obtoženčevih rokah, ni bila dokazana, ker zaradi spremenjene pravne opredelitve ta okoliščina ni več odločilno dejstvo.

12. Zagovornik ponavlja obtoženčev zagovor, da je šlo pri obtožencu za hipno in nepremišljeno odločitev, česar pa že sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Pravilno je zaključilo, da se je obtoženec sicer krajši čas na dejanje pripravljal, ko je opazoval banko, pogledoval v njeno notranjost, ter nato tudi izvršil kaznivo dejanje, na katerega se je pripravil tudi s plinskim razpršilcem v rokah, ki ga je po prejemu denarja tudi uporabil in pošprical v notranjost prostora za steklom blagajniškega okenca, zaradi česar je oškodovanka potrebovala zdravniško pomoč v posledici uporabljenega solzilca. Ni sprejemljiva razlaga obtoženca, da plinski razpršilec nosi vsak dan s seboj, ko sprehaja psa nekaj ur dnevno, saj kritičnega dne pri sebi ni imel psa, razpršilec pa je ves čas imel v rokah, te pa na pultu pred blagajniškem okencem in ga je tudi uporabil pred pobegom iz banke. Neutemeljena je pritožbena trditev, da obtoženec ne zna pojasniti, zakaj je uporabil solzilec po tem, ko je že dobil denar in tudi, da ni mogel oškodovanke neposredno poškropiti, ker je bančna lina na drugi višini kot obraz oškodovanke in je bilo razpršeno v prostor za bančnim okencem ter oškodovanke ni poškropil s solzilcem neposredno. Dejstvo je, da je obtoženec uporabil razpršilec, razpršil ga je v prostor, kjer se je nahajala oškodovanka, ki je zaradi tega imela nevšečnosti, učinke solzilca pa so začutili tudi njeni sodelavci, ki so prišli v ta prostor.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo določena razlikovanja v zagovoru obtoženca v preiskavi in na glavni obravnavi in je izpostavilo ta nasprotja v točki 11 izpodbijane sodbe ter na podlagi analize njegovega zagovora utemeljeno ocenilo, da se je obtoženec dogodka spomnil v celoti. Zagovornik zatrjuje, da se obtoženec v preiskavi ni mogel spomniti vseh podrobnosti, kot jih je pojasnil na glavni obravnavi, ker je bil priveden pred preiskovalno sodnico iz pridržanja in mu zato takšnih razlik ni mogoče šteti v škodo, pa tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da obtoženec po oceni izvedenca ni manipulativen in da je v bistvenem njegovi izpovedbi verjeti. Nasprotja v zagovoru je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih pravilno izpostavilo, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Je pa ocena zagovora povezana tudi s presojo, ali je obtoženec izvršil kaznivo dejanje v prištevnem stanju ali ne, glede na obtoženčev zagovor, ki je bil z izvedenskim mnenjem izpodbit, da se dogodka ni spomnil najbolje, tudi zaradi večje količine alkohola in prekomerne zaužitve tablet Apaurina. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je ocena obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi pravilna, zagovornik pa v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi privedba obtoženca iz pridržanja vplivala na to, koliko se je dogodka in svojega ravnanja obtoženec takrat spomnil. Kaznivo dejanje je bilo storjeno 28. 12. 2016, sodišče pa je zaslišalo pridržanega obtoženca 10. 1. 2017. 14. Zaradi spremembe odločbe o pravni opredelitvi je pritožbeno sodišče obtožencu za kaznivo dejanje določilo kazen dve leti zapora. Ob tem je upoštevalo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo (direktni naklep) ter olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 17 sodbe sodišča prve stopnje). Izrecno je sodišče prve stopnje upoštevalo kot olajševalno okoliščino stresno situacijo, v kateri se je obtoženec takrat znašel, ter da je kaznivo dejanje storil v stanju nekoliko zmanjšane prištevnosti. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da obtoženčeve stresne situacije sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo. Pri odmeri kazni je bilo upoštevano, da se je obtoženec na glavni obravnavi oškodovanki opravičil, da je storitev kaznivega dejanja v objektivnem smislu priznal, je pa utemeljeno kot obteževalne okoliščine upoštevalo način storitve kaznivega dejanja, predvsem uporabo solzilca po prejemu denarja, ugotovljene psihične posledice pri oškodovanki, zaradi katerih trpi še danes, da je bil obtoženec že obsojen za hudo kaznivo dejanje uboja, torej kaznivo dejanje z elementi nasilja, da je z obravnavanim kaznivim dejanjem kršil pogojni odpust, zaradi katerega je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno preklicalo pogojni odpust, pa tudi, da še vedno ni povrnil banki odtujenega denarja.

15. Zagovornik v pritožbi trdi, da obtoženec denarja nima, da je imel težave z upniki, da denarja v času prijetja ni več imel pri sebi, po prijetju mu je bil odrejen pripor, zato denarja ni mogel vrniti, tudi če bi ga želel. Pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne sprejema kot relevantnih za odmero kazni za storjeno kaznivo dejanje. Obtoženec je že v preteklosti reševal finančne težave z dolgovi tako, da je ubil osebo, ki je nanj izvajala pritisk glede vrnitve dolgov, in tudi tokrat se je odločil za plačilo dolgov z ukradenim denarjem v banki. Reševanje finančnih težav s kaznivimi dejanji ni pravi način, poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je obtoženec protipravno prilastil 5.900,00 EUR, obtoženec pa priznava, da je imel pri sebi le 2.000,00 EUR, ki jih je porabil za plačilo dolgov. Obtoženec zatrjuje, da se je šele po dejanju zavedal, kaj je storil, in takrat je imel možnost, da bi odšel nazaj v banko in vrnil ukraden denar, česar pa ni storil. Zato je obteževalna okoliščina nevrnitev denarja banki. Tudi uporaba solzilca je obteževalna okoliščina, saj mu je blagajničarka že na podlagi njegovih večkrat ponovljenih zahtev izročila zahtevani denar, pobega pa mu ni mogla preprečiti, ker se je nahajala za steklom na drugi strani blagajniškega okenca. Res je primerno kazen za predhodno storjeno kaznivo dejanje obtoženec že prejel, kot trdi zagovornik v pritožbi, vendar pa očitno nekajletna prestana kazen ni vplivala na obtoženca v tolikšni meri, da ne bi zlorabil pogojnega odpusta in storil novega kaznivega dejanja, z enakim motivom kot pri predhodnem kaznivem dejanju, da se reši dolgov.

16. Zagovornik v pritožbi izpostavlja zapleteno situacijo v zvezi z dolgovi in pritiski upnikov, družinsko situacijo, rojstvo otroka z resnimi zdravstvenimi težavami in obtoženčevo priznanje, čeprav se z določenimi trditvami v obtožnici ni strinjal, se pa zaveda napačnosti svojih ravnanj. Po presoji pritožbenega sodišča način obtoženčeve obrambe sam po sebi ne more biti olajševalna ali obteževalna okoliščina, je pa tudi pritožbeno sodišče upoštevalo, da je določena dejstva obtoženec priznal, priznal je tatvino denarja, pojasnil motive za svoje ravnanje in se oškodovanki opravičil. Rojstvo otroka za obtoženca v času izvršitve kaznivega dejanja ni bilo novo dejstvo, saj se je otrok rodil osemnajst dni pred kaznivim dejanjem, da bosta njegova partnerka (sedaj že bivša) in otrok (tudi če bi bil zdrav) potrebovala njegovo skrb in pomoč pri negi in varstvu otroka pa bi obtoženec moral misliti prej. Tako pa je dal svojim finančnim težavam in njihovemu protipravnemu reševanju prednost pred partnersko zvezo, očetovstvom in odgovornostjo, ki jo rojstvo otroka za vsakega starša nosi. S svojim ravnanjem je ogrozil oškodovanko, oškodoval banko, partnerska zveza mu je razpadla po dejanju, njegov otrok pa še nekaj let ne bo imel pravega stika s svojim očetom, ker bo ta na prestajanju dolgoletne zaporne kazni. Obtoženec pač ne more vsega svojega ravnanja opravičevati samo s pritiski upnikov in dolgovi, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kritičnega dne upniki nanj niso vršili nobenega pritiska. Pritožbeno sodišče verjame obtožencu, da iz nastale finančne situacije enostavno ni več videl pravega izhoda, vendar pa bi zlasti po obsodbi za kaznivo dejanje uboja moral bolj razmisliti o tem, kaj je prav in kaj ne, ter kakšne posledice ima njegovo ravnanje na zdravje in življenje drugih ljudi ter premoženja fizičnih ali pravnih oseb.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, predpisane kazni zapora do pet let za kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, obtoženčeve krivde, ker je dejanje storil z direktnim naklepom, ter ob upoštevanju vseh zgoraj izpostavljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, izrecno tudi obtoženčeve predkaznovanosti, obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen dve leti zapora. To kazen ocenjuje kot primerno in pravično. Sodišče prve stopnje je pravilno preklicalo pogojni odpust, ker je obtoženec na pogojnem odpustu storil novo kaznivo dejanje, za katero mu je pritožbeno sodišče določilo kazen dve leti zapora. Pritožbeno sodišče je na podlagi 53. člena KZ-1 in tretjega odstavka 89. člena KZ-1 obtožencu upoštevajoč kot določeno kazen tri leta pet mesecev in devetnajst dni zapora, kar predstavlja še neprestani del kazni zaradi preklicanega pogojnega odpusta po uvodoma navedeni sodbi, in kazni iz te sodbe, izreklo enotno kazen pet let zapora, v katero je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pripora od 9. 1. 2017 dalje. Tudi pri izreku enotne kazni je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine pojasnjene v tej sodbi in v sodbi sodišča prve stopnje.

18. Zagovornik v pritožbi v zvezi s pravno opredelitvijo, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in sicer glede izpovedbe priče B. B., da naj bi se ustrašila neznanega predmeta v rokah storilca in mu zaradi tega izročila denar. Zaradi spremenjene pravne opredelitve obtoženčevega ravnanja pritožbeno sodišče zaključuje, da ta bistvena kršitev ni podana, ker oškodovankina zaznava neznanega predmeta v rokah storilca ni odločilno dejstvo, čeprav je res, da se predmeta v rokah storilca oškodovanka ni prestrašila, saj nanj tudi ni bila pozorna, kot je izpovedala sama, ves čas pa je mislila, da ima storilec v rokah ključe. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, so delno neutemeljene tudi pritožbene trditve, s katerimi zagovornik obrazlaga pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar se nanaša na trditve o nenačrtovanem ravnanju, o nastopu strahu pri oškodovanki šele po dejanju, da obtoženec oškodovanke ni poškropil neposredno s solzilcem in na oceno obtoženčevega zagovora v preiskavi in na glavni obravnavi. Zato je po vsem povedanem pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika le delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji ter obtožencu na novo izreklo enotno kazen, v katero je vštelo čas odvzema prostosti. V preostalem delu pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP razen ugotovljene materialne kršitve, ki jo uveljavlja tudi zagovornik, drugih kršitev procesnega ali materialnega zakona ni ugotovilo.

19. Pritožbeno sodišče sodne takse ni določilo, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obtoženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).