Jedro

Pogodba o zaposlitvi s tožnikom, ki ni bil poslovodna oseba, z vsebino, kakršno ima individualna pogodba o zaposlitvi, za delovno mesto direktor sektorja za trženje, ni nezakonita le iz razloga, ker je v njej določen mandat za vodilnega delavca. Takšna pogodba o zaposlitvi edino ne more prenehati zgolj z iztekom mandata, ampak skladno s splošnimi določbami ZDR o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno razveljavita: v I. točki izreka glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ter v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev nezakonitosti prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi s pripadajočimi aneksi, z dne 24. 6. 2005, sklenjeni za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, razveljavitev individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 5. 6. 2009 za delovno mesto „svetovalec uprave“; ugotovitev, da imata stranki tega delovnega spora za nedoločen čas sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“; poziv nazaj na delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ in zagotovitev vseh pravic v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 in pripadajočimi aneksi: vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 6. 2009 v skladu z določili individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 in aneksi za delovno mesto “direktor sektorja za trženje“, obračun in izplačilo razlike bruto plače med plačo, ki jo je prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 in plačo v višini, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005, ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, vpis ustrezne zavarovalne osnove v evidence nosilcev obveznih socialnih zavarovanj ter priznanje vseh ostalih pravic iz naslova delovnega razmerja po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega paricijskega roka do plačila (primarni zahtevek – točka I/1-5 izreka); ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga, zaradi katerega je tožena stranka tožeči stranki razvezala individualno pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 24. 6. 2005, s pripadajočimi aneksi št. 1, 2, 3 in 4 za opravljanje del na delovnem mestu „direktor sektorja za trženje“; da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku od 1. 6. 2009 dalje obračunati in plačati odškodnino zaradi neutemeljenega odpovednega razloga v višini razlik v plačah in odškodnino za ostale pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 z aneksi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ in plačami oz. nivojem ostalih pravic, določenih v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 za delovno mesto „svetovalec uprave“, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (podredni zahtevek – točka I/1-2 izreka sodbe in sklepa).

Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu primarnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev „Ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in opozorila o posledicah v primeru zavrnitve“ z dne 21. 5. 2009 (II. točka izreka sodbe in sklepa), tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.622,27 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper navedeno sodbo (in odločitev o stroških postopka v sklepu sodišča prve stopnje) se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in na obravnavi odloči o podanih tožbenih zahtevkih oz. odloči brez obravnave, in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je izenačilo pojma delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi, oz. štelo, da je šlo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno razmerje za nedoločen čas in delovno mesto, ki je vezano na mandat. Zaradi takšnega stališča je kot brezpredmetno štelo tožnikovo „razglabljanje“ o nedopustnosti sklenitve časovno omejene pogodbe o zaposlitvi po 5. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR, o transformaciji pogodbe o zaposlitvi po 54. členu ZDR in o prekoračitvi omejitev glede sklepanja pogodb o zaposlitvi iz 53. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je kot samo po sebi umevno štelo, da je tožnikovo delovno mesto zakonito vezano na mandat, čeprav je tožnik ves čas postopka poudarjal, da ni bilo zakonskih pogojev za to, da bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi za njegovo delovno mesto zakonito vezala na mandat. Pri tem ni navedlo nobenega razloga, zakaj naj bi bilo delovno mesto zakonito vezano na mandat. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se do tožnikovih ugovorov ni opredelilo, pa je bil tudi bistveno kršen postopek. Tožnik se zaveda, da je imel pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas, vendar sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je bilo v konkretni situaciji sploh pravno dopustno sklepanje pogodbe za določen čas za delovno mesto direktorja sektorja za trženje. Že v tožbi in v pripravljalnih vlogah je poudaril, da se je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 sklepala v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki je dopuščal sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj s poslovodnimi delavci. Šele novela ZDR-A je razširila krog oseb, s katerimi je zakonodajalec omogočil sklepanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi 5. alinee 1. odstavka 52. člena tako, da izjema velja še za tiste vodilne delavce, ki vodijo poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in imajo pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Tožnik ni imel nikoli status poslovodnega delavca, ampak le status vodilnega delavca. Navedeno dokazuje, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi tožnikovo delovno mesto ni bilo (zakonito) vezano na mandat. Materialnopravno zmotno in v nasprotju s konceptom pogodbe o zaposlitvi, kot se je uveljavil z ZDR, je stališče sodišča prve stopnje, da ima delodajalec možnost z delavcem, s katerim je vzpostavljeno delovno razmerje za nedoločen čas, sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka bi lahko tožnikovo pogodbo o zaposlitvi vezala na mandat šele od uveljavitve ZDR-A dalje, nikakor pa ne že leta 2005. Tudi glede vprašanja transformacije na podlagi 54. člena ZDR je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pri delavcih, zaposlenih na podlagi 5. alinee 52. člena ZDR, gre za specifične zadeve, kjer se začetek in konec pogodbe vežeta na začetek oz. konec mandata, zato glede teh pogodb že po naravi stvari ni mogoče uporabljati določil o transformaciji pogodbe. Vendar pri tožniku gre za to, da tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni imela zakonske podlage za sklenitev pogodbe za določen čas za čas trajanja mandata, glede na tedaj veljavno 5. alineo 52. člena ZDR, ker ni bil poslovodna oseba. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 prenehala zaradi poteka časa. Predmetna pogodba bi lahko prenehala kvečjemu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi poteka mandata, je posledično zmotno zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga. Tožniku je bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi iz nekrivdnega razloga, ker je tožena stranka na navedeno delovno mesto želela angažirati primernejšo vodilno osebo. Tudi iz vsebine ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ... z dne 21. 5. 2009 izhaja, da je bila tožniku odpovedana obstoječa pogodba o zaposlitvi iz nekrivdnega razloga (to je lahko le poslovni razlog ali razlog nesposobnosti), zato je glede podrednega zahtevka potrebno uporabiti določbo 90. člena ZDR glede možnosti ugotovitve neutemeljenega odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na judikat VDSS opr. št. Pdp 452/2007 z dne 12. 4. 2007, kjer pa je šlo za bistveno drugačno pravno in dejansko stanje, saj obravnava prenehanje pogodbe o zaposlitvi delavki, ki je imela status poslovodne osebe, tožnik pa nikoli ni bil poslovodna oseba.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so v konkretnem delovnem sporu pomembna naslednja dejstva: 1. pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ tožniku ni bila odpovedana, ampak je le-ta prenehala veljati z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena; 2. med pravdnima strankama je sicer obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, vendar ne na delovnem mestu „direktor sektorja za trženje“, zato je bila tožniku ponujena nova pogodba za delovno mesto „svetovalec uprave“, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po 2. členu pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja za trženje, to je zavezo, da bo tožniku po izteku mandata ponudila zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju, delovnim izkušnjam in zmožnostim; 3. tožnik je ponudbo tožene stranke sprejel in 5. 6. 2009 podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“ in to povsem prostovoljno, brez pravno upoštevne napake volje. Upoštevajoč navedena dejstva je jasno, da tožnik niti glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktor sektorja za trženje niti glede (ne)veljavnosti nove pogodbe za delovno mesto svetovalec uprave ne more zahtevati ničesar. Tožnik je podpisal novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktorja sektorja za trženje“ pa je, tudi če bi držalo stališče tožnika, da naj bi bila sklenjena za nedoločen čas (čemur tožena stranka ostro nasprotuje), prenehala veljati v trenutku sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“, saj ne moreta v istem času obstajati dve pogodbi o zaposlitvi. To pa pomeni, da tožnik sploh nima pravnega interesa za vodenje tega delovnega spora, zato je njegov zahtevek že iz tega razloga potrebno zavrniti. Tega ne spremeni niti tožnikov ugovor, da je dejansko šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejel, zato ne more več zahtevati vzpostavitve delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, pač pa bi eventualno lahko izpodbijal le sam odpovedni razlog. Tožena stranka nadalje navaja, da je nesporno obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas, le pogodba o zaposlitvi za konkretno delovno mesto direktor sektorja za trženje, ki je že po pravilniku o sistemizaciji tožene stranke vezano na mandat, ki ga vsakokrat določi uprava družbe, je bila sklenjena za določen čas. Sklenjena je bila individualna pogodba, ki predstavlja netipsko pogodbo, ki jo delodajalec lahko sklene z direktorji in vrhunskimi strokovnjaki, pri čemer upošteva posebnosti delovnopravnega položaja določenih oseb glede delovnega časa, plače, ki je bistveno višja od plač ostalih zaposlenih in določena mimo siceršnjega plačnega sistema... Delovno mesto je umeščeno med vodstvena delovna mesta in ne gre za običajno delovno razmerje, saj so bile s pogodbo dogovorjene pravice, ki so zanj bistveno ugodnejše, kot jih določa ZDR in ga je s tega aspekta tudi potrebno obravnavati, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja ni bila odpovedana, zato v tem delovnem sporu ni mogoče odločati o utemeljenosti odpovednega razloga. Pogodba o zaposlitvi je prenehala veljati z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena, zato je bila tožniku ponujena nova, skladno z njenimi določili in potrebe po kakršnikoli odpovedi niti ni bilo. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki je tožnik niti ne izpodbija, saj vlaga le pritožbo zoper sodbo, ne pa tudi zoper sklep.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo zaradi deloma zmotne pravne presoje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je sprejeta odločitev delno (glede podrednega zahtevka) napačna oz. vsaj preuranjena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005, vendar pa je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ sklenjena za določen čas za štiriletno obdobje od 1. 6. 2005 do 31. 5. 2009, k pogodbi pa so bili sklenjeni štirje aneksi. Pred tem je bil tožnik na istem delovnem mestu zaposlen pri toženi stranki na podlagi sklepa uprave tožene stranke z dne 23. 4. 2003 in pogodbe, sklenjene za čas od 1. 6. 2003 do 31. 5. 2005, ki je bila podaljšana za štiri leta. Tožniku navedena pogodba o zaposlitvi, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bila odpovedana, ampak je prenehala veljati zaradi izteka časa (mandata), potem ko je tožena stranka z dopisom z dne 19. 5. 2009 obvestila tožnika, da se dne 31. 5. 2009 izteče obdobje, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in da mu bo posredovala ponudbo za zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu, dne 21. 5. 2009 pa mu je poslala ponudbo za sklenitev nove individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“, ki jo je tožnik dne 5. 6. 2009 podpisal s pripisom, da njegov podpis „nima prav nobenega prejudica na ugotavljanje nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005“.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas (ne pa za določen čas, kljub dejstvu, da je bil s pogodbo o zaposlitvi določen štiriletni mandat za vodilno delovno mesto „direktor sektorja za trženja“), in da zato ni nikakršne pravne podlage za transformacijo delovnega razmerja po 54. členu Zakona o delovnem razmerju (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas – po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Uporaba te določbe v primeru, ko je delovno razmerje že sklenjeno za nedoločen čas, zato ne pride v poštev, ne glede na to, da naj bi tožnik po izteku mandata še nekaj časa opravljal delo direktorja sektorja za trženje in ne glede vsebino navedene pogodbe o zaposlitvi (ki naj po stališču tožeče stranke ne bi bila skladna z zakonom zaradi določitve mandata za vodilnega delavca, ki ni poslovodna oseba). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je v obravnavani zadevi šlo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto direktorja sektorja za trženje) zaradi izteka mandata in da pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 88. členu ZDR, to je iz poslovnih razlogov ali zaradi nesposobnosti. Primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005, zahtevek za vrnitev na delovno mesto direktorja sektorja za trženje in s tem povezan reparacijski zahtevek je zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožena stranka ob dejstvu, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, ravnala v skladu z obveznostjo iz 3. odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi ter tožniku ob izteku mandata v podpis ponudila drugo ustrezno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sprejel in podpisal, zahtevek za razveljavitev individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 pa je zavrnilo zato, ker bi bilo izpodbijanje veljavnosti te pogodbe mogoče le zaradi napak volje po določilih Obligacijskega zakonika, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval. Ob takšnem stališču (da tožniku pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja za trženje ni bila redno odpovedana s strani tožene stranke) je štelo, da je neutemeljen tudi podrejeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in plačilo odškodnine, ki temelji na določbi 3. odstavka 90. člena ZDR ter zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik s primarnim zahtevkom zahteval razveljavitev „Ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in opozorila o posledicah v primeru zavrnitve le-te z dne 21. 5. 2009“ (priloga A7) z utemeljitvijo, da gre le za dopis tožene stranke, ki nima nobenih pravnih posledic, zakon pa zoper take dopise ne predvideva sodnega varstva.

Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Materialnopravno zmotno in v nasprotju s konceptom pogodbe o zaposlitvi, kot se je uveljavil v ZDR, je stališče sodišča prve stopnje, da ima delodajalec možnost z delavcem, s katerim je vzpostavljeno delovno razmerje za nedoločen čas, sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas za čas trajanja mandata, na kar pravilno opozarja pritožba. To izhaja že iz splošnih določb ZDR o pogodbi o zaposlitvi. Skladno z določbo 1. odstavka 9. člena ZDR se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi, po določbi 10. člena ZDR pa se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen, pa se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Zato po določbah ZDR ni mogoče ločevati delovnega razmerja od pogodbe o zaposlitvi v tem smislu, da bi bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas ob sočasni sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (trajanja mandata vodilnega delavca). Med strankama ni sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Iz tega razloga za obravnavani delovni spor ni odločilnega pomena sklicevanje tožeče stranke na to, da tožnik ni bil poslovodna oseba, ampak vodilni delavec, in da za te delavce do uveljavitve novele ZDR-a (Ur. l. RS, št. 103/2007) sploh ni bilo pravne podlage za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Stališča tožnika glede delovnopravnega položaja vodilnih delavcev (pred in po noveli) so sicer pravilna, vendar sklicevanje na 52. člen ZDR oz. njegove spremembe z novelo ZDR-A, ki je v 5. alinei razširila možnosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je do tedaj veljala le za poslovodne osebe, za odločitev o tožbenem zahtevku ni relevantno. Spremenjeni 52. člen ZDR je pravna podlaga le za sklenitev pogodbe za določen čas z vodilnim delavcem s pooblastili, kot so opredeljena v 5. alinei tega člena, ne pa za sklenitev pogodbe za nedoločen čas in določitev časovno omejenega mandata vodilnemu delavcu.

Ureditev statusa vodilnih delavcev (ki niso poslovodne osebe, s katerimi je bilo že po ZDR pred uveljavitvijo novele iz leta 2007 dopustno sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas za čas trajanja mandata) pri toženi stranki ter individualna pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko najprej v letu 2003 in nato 2005, ki na eni strani določa, da je sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, obenem pa določa štiriletni mandat vodilnega delavca, očitno temelji na prejšnji zakonski ureditvi – ZTPDR in ZDR/90 (ki je poznala institut razporejanja delavcev – vodilni delavec je bil po prejšnjih predpisih lahko začasno, za čas trajanja mandata, razporejen na vodilno delovno mesto, po njegovem izteku pa prerazporejen na drugo ustrezno delovno mesto), ne pa na določbah ZDR. Kljub temu pa pogodba o zaposlitvi z vsebino, kakršno ima individualna pogodba o zaposlitvi tožnika za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“, le iz razloga, ker je v njej določen mandat za vodilnega delavca, ni nezakonita, dejstvo pa je, da potek mandata sam po sebi ni razlog za njeno prenehanje. Za njeno prenehanje veljajo splošne določbe ZDR o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da preneha (med drugim) z redno odpovedjo (praviloma iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti po 1. in 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR) ali z izredno odpovedjo. Potek mandata je lahko način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 75. člena ZDR (to je zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena) le v primerih, kadar je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v skladu s citiranim 52. členom ZDR. S tem v zvezi so torej tako stališča sodišča prve stopnje kot tudi stališča tožene stranke zmotna.

Zaključek, da v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi tožniku ni bila odpovedana, je tudi v nasprotju z listinami v spisu, zlasti z vsebino Ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi in opozorilom o posledicah v primeru zavrnitve le-te z dne 21. 5. 2009 (B7), iz katere izhaja, da iztek mandata oz. obdobja, za katerega je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi z dne 24. 6. 2005 s pripadajočimi aneksi za delovno mesto „direktor sektorja za trženje“ ob obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas „ob smiselni uporabi 88. člena ZDR predstavlja zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga“ ter da je tožena stranka, upoštevajoč 3. odstavek 90. člena ZDR in določbe 2. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ponudila zaposlitev na delovnem mestu „svetovalec uprave“ ter tožnika obvestila, da mu bo delovno razmerje prenehalo po preteku 45 dnevnega odpovednega roka, „ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega dopisa“, v kolikor ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ne bo sprejel v danem (15-dnevnem) roku. Sodišče prve stopnje je sicer navedeno listino (nepravilno) štelo za dopis, ki nima nobenih pravnih posledic, ter tožbo z zahtevkom za njegovo razveljavitev zavrglo z utemeljitvijo, da „zakon zoper take dopise ne predvideva sodnega varstva“ (tožnik se zoper sklep o zavrženju tožbe ne pritožuje, zato sklep ni predmet pritožbenega preizkusa!). Iz vsebine ponudbe in poteka postopka (predhodno obvestilo z dne 19. 5. 2009, ki mu je sledila zgoraj omenjena ponudba) izhaja, da gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav celo tožena stranka sama v odgovoru trdi, da pogodba o zaposlitvi tožniku ni bila odpovedana. Njeno stališče tudi ni logično, saj 90. člen ZDR, na katerega se je v omenjeni ponudbi sklicevala, ureja ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi le za primer odpovedi. Glede na to, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „svetovalec uprave“ pa je sprejel in podpisal, je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi sicer res prenehala veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi, kljub temu pa je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 90. člena ZDR obdržal pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Tožnik ima torej pravico le do zoženega sodnega varstva, saj presoje zakonitosti odpovedi v celoti (širši obseg sodnega varstva velja le za delavca, ki ponudbe ne sprejme) ne more več zahtevati, ne glede na njegov pripis na novi podpisani pogodbi, ki je povsem brezpredmeten, zlasti ker tožnik niti ne izpodbija nove pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje (zaradi česar je bil tudi zahtevek za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnjen). Sodišče prve stopnje je torej o primarnem tožbenem zahtevku odločilo pravilno (čeprav iz drugih razlogov), napačna oz. vsaj preuranjena pa je odločitev o podrednem zahtevku.

Zaradi zmotne pravne presoje sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede odločilnih dejstev v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom niti ni ugotavljalo in sploh ni izvajalo dokazov v zvezi z vprašanjem utemeljenosti odpovednega razloga v tožnikovem primeru. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so deloma podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbi delno ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. ter 355. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka glede odločitve o podrednem zahtevku in v III. točki izreka (odločitev o stroških postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem utemeljenosti odpovednega razloga in glede odškodninskega zahtevka, kar pomeni, da je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, po oceni pritožbenega sodišča pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ni smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ter v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v tem sklepu in sodbi ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.