Jedro

Tožnica je dopolnila svojo vlogo z zahtevanim obrazcem v roku 15 dni od izdaje prvostopne odločbe. Že pred tem je v vlogi „izjava vlagatelja za štipendijo“ dala dovoljenje, da uradna oseba, ki vodi postopek, pridobi podatke, ki se štejejo za davčno tajnost, za uveljavitev dodatka na dohodek v družini štipendista. ZUP v 3. odstavku 66. člena določa, da v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni potrebno prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc. Tožnica je v 15 dneh po izdani odločbi, ker ji sporni dodatek k Zoisovi štipendiji ni bil priznan, predložila še (neobvezen) obrazec „podatki o vseh družinskih članih in njihovih dohodkih“. Zato bi toženec moral postopati skladno s 1. odstavkom 243. člena ZUP in dopolniti postopek, saj bi to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi. Zato je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na višino tožničine Zoisove štipendije, utemeljen. Tožena stranka bo morala izdati odločbo o novi višini Zoisove štipendije za tožnico, ki bo vsebovala tudi dodatek glede na dohodek v družini tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2012, odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 5. 6. 2012 pa je odpravilo v delu, kjer je določena Zoisova štipendija v višini 65,74 EUR mesečno za šolsko oz. študijsko leto 2010/2011 (I. točka). Obenem je z II. točko izreka odločilo, da se toženi stranki zadeva glede višine Zoisove štipendije tožnice za šolsko oziroma študijsko leto 2010/2011 vrne v ponovno odločanje, kjer bo v roku 30 dni izdala odločbo o novi višini Zoisove štipendije za tožnico, ki vsebuje tudi dodatek glede na dohodek v družini tožnice.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je bilo uveljavljanje dodatka glede na dohodek v družini štipendista izbirno, zaradi česar je bilo za uveljavitev le-tega potrebno vlogi priložiti obrazec „podatki o vseh družinskih članih ter njihovih dohodkih“ oziroma na drugačen način izraziti voljo, da se omenjeni dodatek prizna. Tožnica tega ni storila do izdaje odločbe na prvi stopnji oz. je šele po prejemu odločbe v pritožbenem postopku želela uveljaviti dodatek glede na dohodek. Tožena stranka meni, da je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi morala dopolniti postopek po prejemu pritožbe, saj zato v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) ni pravne podlage. Poleg tega bi takšno stališče povzročilo neenako obravnavo vlagateljev, katerih vloge so bile obravnavane na enak način. Citira 1. odstavek 133. člena ZUP ter 1. odstavek 140. člena istega zakona in poudarja, da ima glede na navedeno stranka možnost razširiti ali spremeniti svoj zahtevek do izdaje odločbe na prvi stopnji, ne pa tudi v pritožbenem postopku. V konkretnem primeru je tožnica želela zahtevek, ki ga je postavila na prvi stopnji (to je vlogo za uveljavitev pravice do Zoisove štipendije), v pritožbenem postopku spremeniti z navedbo dejstev, od katerih je odvisna dodelitev dodatka glede na dohodek v družini štipendista tako, da bi se ji priznal omenjeni dodatek oz. odmerila štipendija v višjem znesku. Tožnica bi morala v skladu s 1. odstavkom 133. člena ZUP spremembo zahtevka uveljaviti že v postopku na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZUP, ki v sodnem postopku predstavljajo materialno pravo.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 5. 6. 2012, sporno pa je, ali je tožnica upravičena do dodatka k Zoisovi štipendiji glede na dohodek v družini štipendista in dejstvo, da tožnica k vlogi za uveljavitev štipendije ni priložila priloge obrazec „podatke o vseh družinskih članih in njihovih dohodkih“.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dopolnila svojo vlogo z zahtevanim obrazcem v roku 15 dni od izdaje prvostopne odločbe in da je že pred tem v vlogi, ki jo je vložila, v točki VII „izjava vlagatelja za štipendijo“ dala izrecno dovoljenje, da uradna oseba, ki vodi postopek, pridobi podatke, ki se štejejo za davčno tajnost, za uveljavitev dodatka na dohodek v družini štipendista.

Glede na takšno izjavo in ob nepredloženem obrazcu za priznanje spornega dodatka, ki je opredeljen kot neobvezna priloga, se je po prepričanju pritožbenega sodišča že v postopku pred prvostopnim organom lahko postavilo vprašanje ali tožnica uveljavlja dodatek k Zoisovi štipendiji, saj v kolikor tega dodatka ne bi uveljavljala, ne bi dala takšne izjave oz. ne bi bila potrebna. Zato v konkretni zadevi ne gre za vprašanje razširitve tožbenega zahtevka in uporabe 1. odstavka 133. člena ZUP. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje tudi na določbo 1. odstavka 140. člena ZUP.

Glede na navedeno in ob upoštevanju 3. odstavka 66. člena ZUP, ki določa, da ne glede na določbe področnih zakonov in podzakonskih predpisov, v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, vlogi ni potrebno prilagati potrdil, izpiskov in drugih podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc ter ob dejstvu, da je tožnica v 15 dneh po izdani odločbi, ker ji sporni dodatek k Zoisovi štipendiji ni bil priznan, predložila še (neobvezen) obrazec „podatki o vseh družinskih članih in njihovih dohodkih“, so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča stekli vsi razlogi, da bi toženec postopal skladno s 1. odstavkom 243. člena ZUP in dopolnil postopek, saj bi to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev o zadevi drugačna zlasti, če bi bila tožnici pred izdajo odločbe dana možnost udeležbe v postopku.

V upravnem postopku velja načelo materialne resnice določeno v 8. členu ZUP. Po tej določbi je potrebno v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči pa se v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta v procesnem in materialnem smislu, torej ali je upravni organ pravilno postopal in odločil na podlagi dejanskega stanja do dokončne odločbe.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.