Jedro

Pravica do odpravnine po 36. f členu ZDR ni neodtujljiva pravica in se ji delavec lahko odpove.

Delavec ne more uspešno izpodbijati sporazuma, s katerim se odpove pravici do odpravnine zaradi zmote v smislu 2. odstavka 61. člena ZOR, če pri podpisu sporazuma ni ravnal s potrebno skrbnostjo in se ni seznanil z določbami Zakona o delovnih razmerjih.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko pripadajoče odpravnine v znesku 379.521,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1992 dalje do plačila, stroški izračuna odpravnine v znesku 5.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1994 dalje do plačila in stroške postopka, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se sklicuje na svoje navedbe, ki jih je podal tekom postopka in ponavlja, da se je vse dogajalo 30.9.1992, ko je podpisal nekaj dokumentov in ni imel niti časa pogledati kaj podpisuje, pa tudi če bi imel čas ne bi mogel dojeti pomena vseh listin. Sodišče takšni izjavi ni poklonilo vere, temveč je verjelo toženi stranki, da je bil tožnik tisti, ki je želel prenehati delo, kot trajno presežni delavec. Pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka tožniku dejansko naročila naj se odpove pritožbi zoper sklep o trajnem presežku in pri tem vpiše datum 30.3.1992 in ne pravi datum to je 30.9.1992. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da so bile pritožbene navedbe tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje v celoti obravnavane ter na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo sodišče dokazane in argumentirane. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, kot to določa 2. odst. 365. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodišče prve stopnje izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu. S toženo stranko je sklenil tudi sporazum datiran 20.3.1992, ki v 2. členu določa, da delavec s prejemom odpravnine, ki znaša tri povprečne mesečne čiste osebne dohodke v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece oz. tri povprečne čiste osebne dohodke delavca za pretekle tri mesece, če je to zanj ugodneje, v celoti razrešena obveznost podjetja za izplačilo odpravnine, ki mu pripada po Zakonu o delovnih razmerjih. Po določbi 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91) ima delavec, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti pravico do odpravnine v višini najmanj polovice povprečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih za vsako leto delo pri delodajalcu.

Delodajalec take odpravnine ni dolžan izplačati delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu ali dokupi delovno dobo. Pravica do odpravnine ni neodtuljiva pravica delavca, zato se lahko taki pravici tudi odpove. Tožnik se je s podpisom sporazuma datiranega z dne 20.3.1992 celotni odpravnini po 36. f členu ZDR odpovedal in sprejel kot ustrezno odpravnino, odpravnino v višini treh povprečnih mesečnih plač. Kdaj je dejansko navedeni sporazum tožnik podpisal, dne 20.3.1992 oz. kot zatrjuje v pritožbi ali dne 30.9.1992, za razrešitev tega individualnega delovnega spora ni pomembno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnika v podpis sporazuma ni nihče prisilil. V kolikor je bil tožnik ob podpisu navedenega sporazuma v zmoti, kot to zatrjuje v pritožbi, ta zmota po prepričanju pritožbenega sodišča ni opravičljiva zmota v smislu 2. odst. 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.

l. SFRJ, št. 29/79 - 57/89). Navedena določba ZOR-a namreč določa, da lahko stranka, ki je v zmoti zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Tožnik pred podpisom sporazuma, po oceni pritožbenega sodišča, ni ravnal z običajno skrbnostjo in se seznanil z določbami Zakona o delovnih razmerjih oz. povprašal pri toženi stranki o svojih zakonskih pravicah. Tako ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu in zato ne more zahtevati razveljavitev sporazuma, s katerim se je odpovedal višji odpravnini.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je določbe ZOR in ZPP uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).