Jedro

Iz odločb izhaja samo zaključek iz mnenja komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, zato je izdani akt nezakonit, saj ga ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijani upravni akt se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR, in sicer mora od tega zneska znesek 190,32 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. SI56 01100-6370461162, znesek 157,38 EUR pa mora povrniti tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je Uprava za obrambo Maribor zavrnila vlogo A. A. za enkratno denarno pomoč. Odločitev je organ prve stopnje oprl na določbe Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr) in Uredbo o nadomestilu plače oziroma izgubljenega zaslužka med opravljanjem določenih dolžnosti obrambe, o uveljavljanju pravice do enkratne denarne pomoči in o zneskih te pomoči (v nadaljevanju Uredba).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje oprl svojo odločitev na dopis Sekretariata generalnega sekretarja, Službe za kadrovske zadeve, Oddelka za varnost in zdravje pri delu, iz katerega izhaja, da poškodba pri delu ni bila priznana. Zaradi navedenega po mnenju organa niso podani pogoji, ki jih za priznanje te pravice zahteva 18. člen ZObr.

3.Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za obrambo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje izhaja, da je le-ta pridobil mnenje in izvid zdravniške komisije druge stopnje, le-to je pritožniku poslal v vednost in mu omogočil, da se glede njega izjavi. V izjavi, ki jo je podal tožnik navaja, da je mnenje komisije pavšalno. Navaja, da zdravniška komisija, ki jo je organ imenoval, naj ne bi bila pristojna. Dalje tožnik v pritožbi navaja, da iz izvedenskega mnenja št. FM 99/2020 dne 9. 7. 2020 izhaja, da naj bi mu bila določena trajna invalidnost, in sicer III. kategorije, manj kot 50 %, in ker mu je bila trajna invalidnost že ugotovljena in določena v civilni sferi, naj bi pritožbeni organ z ocenjevanjem že dokazanega dejstva pri nepristojni zdravniški komisiji grobo kršil zakonodajo in pravila. V predmetnem postopku naj bi bile bistveno kršene določbe postopka, zdravniška komisija druge stopnje pa je po njegovi oceni v svojem mnenju nestrokovno in malomarno le povzela ocenjene vrednosti, ne pa dejanskih, izmerjenih ter tako potrjenih in dokazanih vrednosti, kar za negativno izdano mnenje in izvid ni dovolj, saj se tako mnenje in izvid sploh ne moreta preizkusiti, kar je bistvena kršitev postopka. Po pritožnikovem stališču niti zdravniška komisija prve stopnje niti zdravniška komisija druge stopnje nista upoštevali poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja (levo koleno, roke, vratni in ledveni del hrbtenice), saj naj bi bilo popolnoma jasno in v ničemer sporno dejstvo, da je prav poškodba desnega kolena pri opravljanju vojaške službe in dolžnosti sprožilec izredno velikega poslabšanja njegovega celotnega zdravstvenega stanja, psihičnega in fizičnega. Glede na navedeno pritožnik, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, meni, da bi bila za odločitev v predmetni zadevi potrebna dopolnitev izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje.

4.Organ druge stopnje navaja, da sta izvid in mnenje zdravniške komisije druge druge stopnje obrazložena in prepričljiva. Ta povzema izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje in zaključuje, da ker pri pritožniku po presoji zdravniške komisije druge stopnje ni bila podana vojna invalidnost, komisija pa je za takšno oceno tudi pristojna, je bilo pravilno odločeno.

Tožbene navedbe

5.Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbenih navedbah izpostavlja, da je bilo z odločbo Ministrstva za obrambo št. 130-487/2021-2 z dne 24. 8. 2021 nedvoumno ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo pri delu.

6.Tožnik izpostavlja, da je v omenjeni odločbi ministrstvo zavzelo stališče, da je stranka utrpela okvaro zdravja v pravno pomembnih okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI).

7.Tožeča stranka še izpostavlja, da pristojna zdravniška komisija ni isto kot izvedenska komisija ter, da pri odločanju ni bilo upoštevano pravilo glede parnih organov. Glede vrednosti invalidnine meni, da se te ne seštevajo, se pa v tem primeru vrednost poveča za 10 %. Tako je, po mnenju tožnika, njegova invalidnost vsaj 30 % (obe koleni).

8.Tožeča stranka tudi poudarja, da ruptura miniskusa na levem kolenu ni bolezensko oziroma degenerativno stanje, ampak poškodba. Do operacije levega kolena prišlo izključno iz razloga dolgotrajne hoje z berglami zaradi operacije desnega kolena. Po njegovi oceni ima dokazan zmeren do hud sindrom karpalnega kanala obojestransko obe roki in to od dne 2. 12. 2019 dalje.

9.Prav tako je bil ocenjen s strani vojaške zdravstvene komisije, kjer je prvotno komisija ugotovila, da je začasno nesposoben, potem pa je ugotovila, da je trajno nesposoben. V posledici navedenega je bila pri njemu ugotovljena vsaj začasna invalidnost. V izvedenskem mnenju, ki je v upravnem spisu, so kronološko navedeni vsi izvidi in tudi navedene vse diagnoze, tudi vrednosti gibljivosti kolen do 29. 10. 2019 le 120 stopinj oziroma 110 stopinj. Ocenjen pa je bil tudi s strani komisije ZPIZ, ko je bila ugotovljena gibljivost 120 stopinj za obe koleni, ni pa bilo ugotovljene trajne invalidnosti. Normalna gibljivost kolena je 140 stopinj.

10.Po mnenju tožnika, je tako za vojaka že 10 stopinj negativne razlike dovolj za invalidnost. V času poškodbe je opravljal delo vojaka in, je bil ocenjen kot odgovorna oseba. V posledici navedenega so navedbe, da do poškodbe sploh ni prišlo pri delu, za tožečo stranko žaljive in travmatične.

11.V nadaljevanju tožbe tožeča stranka poudarja tudi, da je prvostopenjski organ pri obravnavi zadeve postopal napačno, saj ni imenoval tričlanske komisije in ni ugotavljal, da obstojijo pogoji priznanja pravice po določbi 18. člena ZObr, temveč je pavšalno zaključil, da do poškodbe dne 10. 5. 2017 ni prišlo na delu.

12.Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi, podredno v celoti razveljavi oziroma podredno vrne toženi stranki v ponovno reševanje, v obeh primerih pa ji naloži, da mu povrne stroške postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odgovor tožene stranke

13.Toženka je sodišču dostavila upravni spis. V odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje predvsem na drugostopenjsko odločbo. Glede tožnikovih dodatnih navedb pa pojasnjuje, da je pri zadevi relevantno, da je pristojna zdravniška komisija druge stopnje ugotovila, da pri tožniku ni podana vojna invalidnost. Skladno z 9. členom Uredbe se stopnja okvare zdravja ugotavlja in je izražena v odstotku invalidnosti, na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije, po predpisih o vojnih invalidih. Tožnika je torej ocenila pristojna zdravniška komisija skladno z 9. členom Uredbe. Po mnenju toženke je irelevantna tudi tožnikova trditev, da prvostopenjski organ ni ugotavljal, ali obstajajo pogoji za priznanje pravice po določbi 18. člena ZObr, temveč naj bi le pavšalno zaključil, da do poškodbe dne 10. 5. 2017 ni prišlo na delu, saj je upravni postopek dopolnil drugostopenjski organ.

14.Toženka v odgovoru na tožbo dalje pojasnjuje, da drugostopenjski organ ni imel nobenega razloga, da bi v obrazloženo oceno zdravniške komisije druge stopnje dvomil. Meni, da gre za strokovno medicinsko vprašanje. V nadaljevanju ponovno povzema izvid in mnenje št. 9/2022 z dne 9. 2. 2022 in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Iz pripravljalne vloge tožeče stranke

15.Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da izpodbijani upravni akti niso bili vodeni v skladu z ZVojI in Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kakor tudi niso izdani na podlagi pravega dejanskega stanja. Postopki pred izdajo odločbe niso bili vodeni strokovno, niti zakonito. Navaja, da je dejstvo, da je invalidska komisija pri njem dne 26. 1. 2019 ugotovila stanje kolen s fleksijo 120 stopinj obojestransko, naknadno pa je specialist ortoped pri temeljitem pregledu za namene sodnih obravnav dne 15. 7. 2019 s kotometrom izmeril fleksijo kolen, in sicer levo 110 stopinj ter desno 120 stopinj, nakar so sodni izvedenci v svojem mnenju št. FM 99/2020 z dne 9. 7. 2022 potrdili, da gre pri njem za trajno invalidnost III. kategorije manj kot 50 % iz razloga 1/3 poškodbe z dne 10. 5. 2018 in 2/3 bolezen kot rezultat trajne invalidnosti z dnem 26. 10. 2019.

16.S tem je po lastnem stališču v celoti izpolnila vse pogoje za uveljavitev omenjenega statusa. Zdravniška komisija se ni opredelila glede vpliva poškodbe pri delu glede na njegovo ostalo zdravstveno stanje tožeče stranke. Zaradi navedenega meni, da je mnenje zdravniške komisije prve in druge stopnje izredno pomanjkljivo, malomarno in ne predstavlja dejanskega stanja.

Sodna presoja

K točki I. izreka

17.Tožba je utemeljena.

18.Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev toženke, s katero je zahtevo tožnika za enkratno denarno pomoč, zavrnila.

19.V predmetni zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoje po prvem odstavku 18. člena ZObr in je tako upravičen do enkratne denarne pomoči.

20.Enkratna denarna pomoč se po prvem odstavku 18. člena ZObr lahko dodeli državljanu, ki se je v miru pri opravljanju obrambnih dolžnosti poškodoval brez svoje krivde tako, da je njegov organizem okvarjen najmanj za 20 % po predpisih o vojnih invalidih. Po drugem odstavku istega člena pa tudi, kadar je njegov organizem okvarjen najmanj za 20 % zaradi bolezni, ki je nastala ali se poslabšala neposredno zaradi opravljanja obrambnih dolžnosti. Uredba ureja postopek za dodelitev enkratne denarne pomoči. Postopek se, skladno z določilom prvega odstavka 5. člena Uredbe, začne na zahtevo državljana, stopnja okvare zdravja, izražena v odstotku invalidnosti pa se ugotavlja na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije po predpisih o vojnih invalidih (9. člen Uredbe). V prvem odstavku 97. člena ZVojI je dodatno določeno, da odstotek invalidnosti ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije.

21.Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1),

napake v postopku pa je izpostavljal v tožbi tudi tožnik.

22.Sodišče na tem mestu najprej pripominja, da je neutemeljen ugovor tožnika, da organ prve stopnje ni imenoval tričlanske komisije in ni ugotavljal, da obstojijo pogoji priznanja pravice po določbi 18. člena ZObr, temveč je pavšalno zaključil, da do poškodbe dne 10. 5. 2017 ni prišlo na delu, saj je drugostopenjski organ postopek dopolnil in imenoval zdravniško komisijo druge stopnje, da je ta podala izvid in mnenje, kakor tudi, da je postopek upravičeno dopolnil, saj ima za tako ravnanje podlago v 251. členu ZUP.

23.Kljub navedenemu pa sodišče po vpogledu v izpodbijano odločbo izpostavlja, da iz izpodbijanih odločb izhaja samo zaključek iz mnenja komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici vlagatelja, in sicer zakaj organ šteje, da vlagatelj nima oziroma ima pravico do enkratne denarne pomoči. V izpodbijani odločbi se je organ druge stopnje tudi zgolj pavšalno opredelil do navedb tožnika iz pritožbe o nepristojnosti zdravniške komisije in druge zdravstvene dokumentacije vlagatelja, torej ni konkretno odgovoril na pritožbene navedbe. Izpodbijani odločbi zato nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki so organ vodili k njegovi odločitvi.

24.Zaradi odsotnosti razlogov zakaj organa štejeta, da vlagatelju ne pripada enkratna denarna pomoč, odločbi ne zadoščata standardu konkretizacije upravne odločbe. Zgolj navedba zakonskih določb za odločanje na drugi stopnji (ki je dopolnila dokazni postopek) in določitev komisije na drugi stopnji ter navedba, da pri pritožniku po presoji zdravniške komisije druge stopnje ni bila podana vojna invalidnost in povzemanje izvida in mnenja navedene komisije, namreč ne zadošča ustrezni obrazloženosti odločbe, na način, da bi se jo dalo preizkusiti, torej manjka konkretiziranost in razlogi sprejete odločitve (214. člen ZUP). Pri navedenem sodišče še posebej izpostavlja, da morajo vsi razlogi, ki so organ vodili k odločanju izhajati iz izdane odločbe in ne morebiti zgolj iz priloženega mnenja komisije. Mnenje komisije namreč ni del upravne odločbe, temveč je eden izmed potrebnih dokazov oziroma strokovnih podlag o odločitvi organa, na katerega se organ pri svoji odločitvi opira.

25.Komisija je namreč sestavljena iz izvedencev, ki se imenujejo z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, sestavljena sicer iz ustreznih strokovnjakov s področja, o katerem mora podati mnenje, vendar komisija ni organ, ki bi odločal o utemeljenosti zahteve tožnika, temveč je zgolj strokovni pomočnik organa, ki na podlagi medicinske dokumentacije in neposrednega pregleda stranke, ali samo na podlagi medicinske dokumentacije, poda izvid in mnenje o odstotku invalidnosti. Torej, kot izhaja iz 97. člena ZVojI, odstotek invalidnosti, upravičenost do dodatka za posebno invalidnost, dodatka za pomoč in postrežbo, zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, potrebnost tehničnih pripomočkov ter nezmožnost za delo, pa kot pogoje za uveljavitev pravic po tem zakonu ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije. Komisija je namreč zgolj izvedenski organ, ki izdela mnenje o odstotku invalidnosti po Pravilniku, nikakor pa navedena določba ne pomeni, da je komisija tista, ki na koncu odloča. Ker iz odločb izhaja samo zaključek iz mnenja komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, je izdani akt nezakonit, saj ga ni mogoče preizkusiti.

Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh odločbah (prvostopenjski in drugostopenjski) za neustrezno in pomanjkljivo obrazloženost, saj ne zadoščata standardu obrazloženosti upravne odločbe in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih sodišče v postopku ne more odpraviti. Izdana odločba v upravnem postopku mora biti obrazložena v skladu z zakonom na način, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku.

Sodišče pa pri navedenem pripominja, da se bo morala tožena stranka pri odločitvi opredeliti tako do mnenja komisije, morebitnih navedb tožnika povezanih z izdajo mnenja, kakor tudi do vse druge dokumentacije, ki jo je v postopek predložil tožnik in šele nato, na podlagi vsakega posameznega dokaza posebej in ob upoštevanju vseh dokazov skupaj, konkretizirano podati razloge za svojo odločitev, vse v luči, da se bo lahko tožnik kot vlagatelj do njih, ob morebitni vložitvi pravnega sredstva, izjavil in ustrezno opredelil, kakor tudi, da bo ob morebitni ponovni presoji lahko odločbo preizkusilo sodišče.

26.Sodišče na tem mestu pripominja tudi, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je organ odločanja le povzel mnenje in izvid zdravniške komisije, ne da bi pri tem dejstva, pomembna za odločitev, ugotavljal tudi z drugimi dokazi (in je tako le delno izvajal oziroma dopolnjeval dokazni postopek), skladno z določbo drugega odstavka 164. člena ZUP. Toženka se namreč z ničemer ni opredelila do drugih listin, predloženih s strani tožnika. Drugostopenjski organ je zgolj navedel, da je celotno zdravstveno dokumentacijo posredoval zdravniški komisiji, sam pa se do te dokumentacije ni opredelil.

27.Sodišče pripominja, da kolikor je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

28.Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

29.Sodišče na tem mestu še pripominja, da lahko tožnik v postopku upravnega spora uveljavlja samo kršitve podane v postopku pred organom in nanašajoče se na izpodbijano odločbo organa, ne pa tudi napake izvida in mnenja komisije, ki ga je pridobil organ.

30.Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, kar je v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe, zaradi česar tudi ni izvedlo glavne obravnave, saj gre pri odločitvi organa tudi za strokovno odločitev organa, ki jo bo moral sam sprejeti.

31.Na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

32.V skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani odločbi odpravilo in v skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo mora organ navedeno kršitev upravnega postopka odpraviti in tožniku dati možnost, izjaviti se o vseh za odločitev relevantnih dejstvih, okoliščinah ter izvedenih dokazih in nato ponovno odločiti o zadevi in svojo odločitev ustrezno obrazložiti v izdani odločbi v skladu z 214. členom ZUP.

33.Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve, na koncu pa tudi navedbe lastnih razlogov za odločitev, kot jo je sprejela. Organ bo moral natančno pojasniti in se pri odločitvi opredeliti tako do mnenja komisije, morebitnih navedb vlagatelja povezanih z izdajo mnenja, kakor tudi do vse druge dokumentacije, ki jo je v postopek predložil tožnik in šele nato na podlagi vsakega posameznega dokaza posebej in ob upoštevanju vseh dokazov skupaj, konkretizirano podati razloge za svojo odločitev, vse v luči, da se bo lahko tožnik kot vlagatelj do njih, ob morebitni vložitvi pravnega sredstva, izjavil in ustrezno opredelil, kakor tudi, da bo sodišče ob morebitni ponovni presoji lahko odločbo preizkusilo. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialno pravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti kateri so bili tisti razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, kot jo je sprejel.

K točki II izreka:

34.V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki. Skupno tako stroški, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka znašajo 347,70 €. Stroške, ki so bili izplačani izvajalcu brezplačne pravne pomoči na podlagi sklepa organa za brezplačno pravno pomoč v višini 190,32 €, je tožena stranka dolžna plačati na v izreku naveden transakcijski račun Upravnega sodišča RS, v presežku, to je znesek 157,38 €, pa tožeči stranki.

35.Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

36.Plačana sodna taksa za postopek bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

1Enako komentar ZUS-1, str. 266, točka 5. in 7.

2Odloča vedno pristojni organ z ustrezno obrazloženo odločbo, kar izhaja tudi iz 97. člena ZvojI. Zagotovo iz izpodbijane odločbe ne more izhajati zgolj navedba, da je organ prejel mnenje komisije ter povzetek navedenega mnenja in izvida iz katerega izhaja, da po presoji zdravniške komisije druge stopnje ni bila podana vojna invalidnost, brez razlogov organa za sprejeto odločitev, saj na ta način iz odločbe izhaja, da je torej o vlogi odločila komisija in ne organ, ki je pristojen odločati. V danem primeru organ druge stopnje.

3Upravno sodišče RS, sodba , opr. št. II U 39/2020-11 z dne 27. 11. 2023.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004

5Upravno sodišče RS, sodba , opr. št. II U 39/2020-11 z dne 27. 11. 2023.

6Upravno sodišče RS, sodba , opr. št. II U 109/2022-19 z dne 15. 12. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vojnih invalidih (1995) - ZVojI - člen 97

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 18

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o nadomestilu plače oziroma izgubljenega zaslužka med opravljanjem določenih dolžnosti obrambe, o uveljavljanju pravice do enkratne denarne pomoči in o zneskih te pomoči (2003) - člen 1, 5, 9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.