Jedro

Tudi v postopku o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS mora sodišče najprej ugotoviti, ali odločitev o sporu spada v sodno pristojnost. Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (1. tč. 1. odst. in 2. odst. 34. člena ZUS).

Po 4. odst. 1. čl. ZUS je upravno sodišče pristojno, da v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, toda le, če urejajo posamična razmerja. Predpis splošne narave ne sodi med predpise iz 1. odst. 4. čl. ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 28.2.2000 se razveljavi in zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.) med upravnim sporom zaradi zakonitosti cenikov odločilo, da se delno ugodi zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s tem da se začasno, najdalj do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, zadrži izvajanje Cenika za posamezne tarifne skupine plina in Cenika za posamezne tarifne skupine toplote (Uradni list RS, št. 10/2000), ki ju je sprejel nadzorni svet Javnega holdinga mestnih javnih podjetij na 76. seji dne 26.1.2000. V obrazložitvi sklepa upravno sodišče navaja, da je tožeča stranka hkrati s tožbo zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvajanje navedenih cenikov, ter da se začasna odredba na stroške tožene stranke objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Kot podlago te zahteve je navedla, da je tožena stranka brez zakonite podlage izdala v obliki predpisa oba cenika, ki urejata posamična razmerja, ter da objava aktov tožeče stranke (kot lokalne skupnosti) in tožene stranke (kot javnega podjetja z javnimi pooblastili) o istem vprašanju vnaša zmedo v pravno varnost in da bi lahko nastala nenadomestljiva škoda tožeči stranki, širšemu krogu uporabnikov storitev javnih služb in javnemu podjetju Energetika ter javni koristi in pravnemu redu države, toženi stranki pa z izdajo začasne odredbe ne bi nastale nobene posledice. Po oceni upravnega sodišča sporna cenika nista upravna akta, ki bi se izvrševala v izvršilnem postopku, vendar tožeča stranka je prizadeta v svojih pravicah. Kajti odločanje o cenah oziroma tarifah je ena izmed ustanoviteljskih pravic. Mesto Ljubljana je vpisano v sodni register kot edini ustanovitelj tožene stranke. Na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij so nastale tožeča stranka in primestne občine. Zato zavrača ugovor tožene stranke, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije. Odlok o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/96, 76/97, 83-3954/99 - odločba US in 99/99) tožeče stranke določa, da ustanovitelj javnega podjetja odloča o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. Razlike v posameznih tarifnih postavkah in cenah cenikov tožeče in tožene stranke bi lahko imele za posledico nastanek hujših škodljivih posledic za tožečo stranko in tudi za javno korist, primestne občine pa pri učinku te začasne odredbe ne bodo ničesar utrpele. Uporabniki storitev ne bi vedeli, kateri cenik je veljaven; Javno podjetje Energetika ... ne bi vedelo, po katerem ceniku mora obračunati stroške; nastala zmeda pri obračunavanju pa bi povzročila hujše škodljive posledice tako temu podjetju kot tudi širokemu krogu uporabnikov storitev. Ugovor, da tožena stranka ni pasivno legitimirana, zavrača, ker je na podlagi izpiskov iz sodnega registra, ki sta jih predložili obe stranki, ugotovilo, da je tožena stranka kot firma pravilno označena v tožbi. Predlogu, da se začasna odredba objavi v Uradnem listu RS na stroške tožene stranke, ni ugodilo, ker ZUS ne nudi take podlage.

V pritožbi tožena stranka uveljavlja izpodbojne razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je odločitev upravnega sodišča nepravilna, da nima pravne niti dejanske podlage ter da izpodbijanega sklepa ni možno niti preizkusiti. Sodišče ni tehtalo učinkov zadržanja obeh cenikov, ki ju je sicer res sprejel organ tožene stranke, vendar gre za cenika Javnega podjetja Energetika ..., ki je v toženo stranko povezano podjetje. Nadzorni svet tožene stranke je cenika sprejel na podlagi 3. točke 17. člena v zvezi s 5. odstavkom 16. člena njenega statuta, ker se njena skupščina ni mogla sestati. Tožeča stranka je ena od pravnih naslednic ustanovitelja tožene stranke, ki lahko le skupaj z drugimi pravnimi naslednicami izvaja ustanoviteljske pravice do tožene stranke. Tožena stranka je med drugim odgovorna za morebitno izgubo povezanega podjetja, če nastane kot posledica njenega (ne)odobravanja cen. Ni nevarnosti, da bi nastala nenadomestljiva škoda tožeči stranki, širšemu krogu uporabnikov ter javni koristi in pravnemu redu države. Z uveljavitvijo cenikov tožeče stranke bo nastala večja gospodarska škoda Javnemu podjetju Energetiki. Začasna odredba je nepotrebna in tudi neizvršljiva, ker je cenika tožene stranke to podjetje samo zadržalo že pred vložitvijo zahteve, poleg tega se glasi na neobstoječo pravno osebo, saj objavljenih cenikov ni sprejel organ Javnega holdinga mestnih javnih podjetij ..., kot je navedeno v začasni odredbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zavrže zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ali jo zavrne, ali podrejeno vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tudi v postopku o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS mora sodišče najprej ugotoviti, ali odločitev o sporu spada v sodno pristojnost. Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (1. točka 1. odstavka in 2. odstavek 34. člena ZUS).

Po 4. odstavku 1. člena ZUS je upravno sodišče pristojno, da v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti aktov nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, toda le, če urejajo posamična razmerja. Sporna cenika sta sicer izdana v obliki predpisa, kot navaja tožeča stranka, vendar po presoji pritožbenega sodišča po vsebini ne urejata posamičnih razmerij, kar je pogoj za sodno pristojnost. V obeh spornih cenikih so predpisane tarife za uporabo javnih dobrin, ki se nanašajo na različne uporabnike storitev in izvajalca storitev (Javno podjetje Energetika ...), kar pomeni, da gre po vsebini za določitev elementov za obračunavanje cene dobavljene energije toplote in plina ter za izračun te cene različnim odjemalcem. Konkretnih posamičnih razmerij sporna cenika torej ne urejata, ampak določata le podlago za izračunavanje cene toplote in plina za nedoločeno število različnih odjemalcev. Tudi glede na veljavni Energetski zakon (EZ, Uradni list RS, št. 79/99), na katerega napotuje 2. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list SRS, št. 32/93 - ZGJS), sta sporna cenika predpisa splošne narave (1. in 2. odstavek 91. člena).

Ker predpis splošne narave ne sodi med predpise iz 4. odstavka 1. člena ZUS, upravno sodišče ni bilo pristojno izdati začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Iz navedenih razlogov, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena v zvezi z 68. členom ZUS izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.