Jedro

Iz določil Konvencije o človekovih pravicah, Ustave RS in ZKP izhaja, da pravica do obrambe z zagovornikom ni absolutna, vendar pa ni mogoče reči, da je v nasprotju z interesi pravičnosti, da je torej nepravično, če se obdolžencu omogoči, da se zagovarja s pomočjo zagovornika. Pravica do obrambe je ustavna pravica, priznana tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izvrševanje te pravice, pa naj bo z zagovornikom ali brez, pa ne more biti v nasprotju z interesi pravičnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi opr. št. II K 18950/2013, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Iz obrazložitve izhaja, da v navedeni zadevi zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker bi naj, zato da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storil, na ta način, da je prosil A.A. za posojilo v višini 9.500,00 € in ji lažno obljubil, da ji bo posojeni denar vrnil do 13. 5. 2011 s 3,75% obrestmi, s tem pa jo zapeljal, da je na novi KBM d.d. dvignila 9.908,81 € in mu izročila 9.500,00 €, čeprav ji denarja ni imel namena vrniti in ga tudi dejansko ni vrnil. Tožilstvo je predlagalo, da sodišče zasliši oškodovanko A.A. in prebere vse listine in priloge v spisu. Organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti (3. člen Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Posledica domneve nedolžnosti pa je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč bo moral tožilec dokazati, da je kriv. V dvomu sodišče vedno odloči v korist obdolženca. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna. V konkretnem primeru obramba ni obvezna, zato je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) gledati na interes pravičnosti, na ta pojem pa se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo kazenskega postopka je tudi načelo iskanja resnice iz 17. člena ZKP.

Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je zadeva očitno nerazumna, saj bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči tožniku v navedeni kazenski zadevi v nasprotju z interesi pravičnosti in morale, saj tožniku že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca) zagotavljajo pošten postopek.

Iz ugotovitev upravnega organa izhaja, da se tožniku očita kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen zapora do 3 let. Torej teža kaznivega dejanja ni taka, da bi že po sami višini zagrožene kazni upravičevala postavitev zagovornika. Z vidika teže očitanega kaznivega dejanja ter upoštevaje zgoraj navedena splošna načela kazenskega prava, ki zagotavljajo pošten postopek, le-ta pa ni zapleten in ne bo temeljil na obširnem ugotavljanju dejanskega stanja ter glede na to, da iz kazenskega spisa in prošnje prosilca ni razvidno, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka postopka oziroma ne bi bil sposoben podati svojega zagovora, po oceni organa za brezplačno pravno pomoč ne gre za pravno in dejansko zapleteni postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se prosilcu samo zato dodeli pomoč zagovornika. Organ za brezplačno pravno pomoč tudi ocenjuje, da je obtožba tožilstva utemeljena (podprta z listinskimi dokazili), zaradi česar prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. Prosilec tudi ni navedel dejstev in okoliščin, ki bi ga razbremenjevale obtožbe. Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Tožeča stranka je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik kot večkratni obsojenec sedaj že vnaprej obsojen in zanj domneva nedolžnosti več ne velja. Pri tem se sklicuje na zadevo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 52416/2010, kjer je šele po več narokih s pomočjo zagovornice uspel s trditvijo, da kaznivega dejanja ni storil. Sklicuje se tudi na 285 d člen ZKP, po katerem mora še na predobravnavnem naroku navesti vse dokaze, podati procesne predloge in predlagati izločitev dokazov. Pri tem morajo biti vsi predlogi konkretizirani in obrazloženi. Razen tega zatrjuje, da v predmetni zadevi sploh ne gre z enostavno kaznivo dejanje, saj se v odločbi navajajo neskladja tako v zneskih kot v datumih. Ker prestaja zaporno kazen brez zagovornika nima možnosti pridobiti dokumentacije, ki jo potrebuje za svojo obrambo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in njegovi prošnji ugodi oziroma podrejeno zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavnem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II K 18950/2013 zaradi neizpolnjevanja objektivnih zakonskih pogojev po 24. členu ZBPP, ki morajo biti kumulativno podani s tako imenovanimi subjektivnimi kriteriji za odobritev brezplačne pravne pomoči in jih določa 13. člen ZBPP. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

V predmetni zadevi tožnik prosi za odobritev brezplačne pravne pomoči za obrambo z zagovornikom v kazenskem postopku, v katerem je bil zoper njega vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Ustava RS v drugi alinei 29. člena zagotavlja pravico do obrambe z zagovornikom ali brez. Tudi po prvem odstavku 12. člena ZKP ima v kazenskem postopku obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika. Člen 70 ZKP določa primere, v katerih obdolženec mora imeti zagovornika. V teh primerih gre torej za obvezno obrambo, in predsednik sodišča obdolžencu zagovornika postavi po uradni dolžnosti, če si ga ne postavi sam. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. V primeru, ko ne gre za obvezno obrambo, pa lahko obdolženec, katerega premoženjsko stanje ni takšno, da bi si lahko brez škode za svoje preživljanje oziroma preživljanje svoje družine omogočil pravno pomoč, zaprosi za odobritev brezplačne pravne pomoči v skladu z določili ZBPP. Ta določa takoimenovane objektivne pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči v 24. členu.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V primerih, ko gre za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči obdolžencu v kazenski zadevi, pa je treba upoštevati tudi kriterije, ki jih je postavila sodna praksa. Pri tem je izhajala iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v 6. členu vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

Sodišče se sicer ne strinja z argumentacijo organa za brezplačno pravno pomoč, da bi bila odobritev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z interesi pravičnosti in morale. Z vidika zgoraj navedene domneve nedolžnosti obdolženega, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (3. člen ZKP, drugi odstavek 6. člena Konvencije o človekovih pravicah), je tudi presoja izgleda za uspeh, na način, kot jo je napravil organ za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi, neprimerna.

Kot izhaja iz zgoraj navedenih določil Konvencije o človekovih pravicah, Ustave RS in ZKP pravica do obrambe z zagovornikom ni absolutna, vendar pa ni mogoče reči, da je v nasprotju z interesi pravičnosti, da je torej nepravično, če se obdolžencu omogoči, da se zagovarja s pomočjo zagovornika. Pravica do obrambe je ustavna pravica, priznana tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izvrševanje te pravice, pa naj bo z zagovornikom ali brez, pa ne more biti v nasprotju z interesi pravičnosti.

Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob presoji prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postavitev zagovornika v kazenskem postopku, kadar zakon ne zahteva obvezne obrambe, je, ali interesi pravičnosti zahtevajo, da se prosilcu, ki je obdolženec v kazenskem postopku, omogoči obramba z zagovornikom in torej odobri brezplačna pravna pomoč. Za odgovor na to pa je sodna praksa postavila kriterije, kot so: osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine za razjasnitev, ali so razmere v konkretni zadevi takšne, da terjajo postavitev zagovornika, ker bo obdolžencu le tako zagotovljen pošten postopek.

Ne glede na deloma neustrezno obrazložitev v izpodbijani odločbi, pa je iz nje razviden, po presoji sodišča za odločitev v predmetni zadevi bistven, zaključek, da organ za brezplačno pravno pomoč ni našel okoliščin, ki bi kazale na to, da bo tožniku pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagovornika. Pri tem se v svoji odločbi sklicuje na zgoraj navedene kriterije, to je osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine. Ugotavlja, da je za očitano kaznivo dejanje zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let ter da obsegajo dokazni predlogi zaslišanje oškodovanke ter vpogled v listine in priloge v spisu in zaključuje, da ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, razen tega pa ni ugotovil nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da se tožnik zaradi svoje osebnosti ne bi bil sposoben braniti sam.

Po obrazloženem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.