Jedro

Tudi sodišče razume določbo četrtega odstavka 95. člena ZDavP tako kot tožena stranka, to pa je, da se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke in odločbo Posebnega davčnega urada št. ... z dne 11. 5. 2006, s katero je bilo v ponovljenem postopku odločeno o obveznosti tožeče stranke iz naslova davka od dobička za leti 1995 in 1996 ter akontacij tega davka za leto 1997, oziroma o vračilu preveč plačanega davka, v točki III.2 odpravila ter vrnila v tem delu zadevo organu prve stopnje v nov postopek, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopno odločbo preizkusila po uradni dolžnosti in v mejah pritožbe ter pri tem ni našla razlogov, ki bi narekovali odpravo odločbe po uradni dolžnosti. Sporen je tako ostal tisti del prvostopne odločitve, ki se nanaša na zamudne obresti od preveč plačanega davka od dobička pravnih oseb in ki ga tožnik izpodbija s tožbo. V tem delu pa tožena stranka ugotavlja, da je pravilno stališče tožeče stranke v pritožbi, da bi moral obračun zamudnih obresti od preveč plačanega davka v konkretnem primeru, ko gre za odločanje v ponovljenem postopku, temeljiti na prehodni določbi 406. člena ZDavP-1 (Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/2004) in posledično na četrtem odstavku 95. člena ZDavP (Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 1896 do 97/01) in s tem na Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, oziroma od 28. 6. 2003 na Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, in ne na določbah ZDavP-1, na katere se sklicuje prvostopni organ v svoji odločbi. Kot neutemeljene pa zavrne pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na zamudne obresti od zamudnih obresti. V tem pogledu pa navaja, da je ZDavP v četrtem odstavku 95. člena določal, da davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka pripadajo zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Na ta način je zakon določal le obrestovanje davka, ki je bil preveč ali neupravičeno odmerjen, ni pa določal plačila zamudnih obresti od plačanih obresti. Zato po presoji tožene stranke tožnik ne more uveljavljati, da mu poleg zamudnih obresti od preveč plačanega davka pripadajo tudi zamudne obresti od preveč plačanih zamudnih obresti, kot to uveljavlja v pritožbi.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke glede zamudnih obresti ne strinja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, da se tožeči stranki vrnejo, v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, tudi zamudne obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti po odločbi. V tožbi tožeča stranka navaja, da je na podlagi odločbe Posebnega davčnega urada z dne 24. 2. 1998 plačala davek od dobička v višini 405.698.489,59 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi v višini 177.717.095,50 SIT. V upravnem sporu je Vrhovno sodišče s sodbo opr.št. U 1061/99 z dne 17. 1. 2006 pritožbi tožeče stranke, ki je zahtevala povračilo neupravičeno naložene obveznosti skupaj z zamudnimi obrestmi do dneva vračila, v celoti ugodilo. V ponovljenem postopku je prvostopni davčni organ pravilno ugotovil, da je tožeča stranka plačala preveč davka in ji zato priznal pravico do vračila preveč plačanega davka z zamudnimi obrestmi ter pravico do vračila plačanih zamudnih obresti, ki pa jih je povsem v nasprotju z omenjeno sodbo izločil iz osnove za obračun zamudnih obresti. Napačno je zato tudi enako stališče tožene stranke. Po mnenju tožnice neupravičeno odmerjene zamudne obresti delijo usodo neupravičeno odmerjenega davka. To izhaja iz besedila ZDavP, npr. iz 16., 20. 40. 88. člena, pa tudi iz X. poglavja tega zakona. Da je temu tako, pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, ki bi jo moral davčni organ v celoti upoštevati. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala, da Upravno sodišče izda odločbo ter z njo odloči, da se tožeči stranki vrne v celoti preveč plačana obveznost skupaj z zamudnimi obrestmi. Ker Upravno sodišče tožbi ni ugodilo, se je tožeča stranka pritožila, Vrhovno sodišče pa je pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in hkrati odločilo, da mora davčni organ v novem postopku upoštevati mnenje pritožbenega sodišča. Davčni organ sodbi Vrhovnega sodišča ni sledil v celoti, zato tožeča stranka meni, da je tožba utemeljena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 17. 10. 2006. Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporen zavrnilni del izpodbijane odločbe, in to le še v tistem delu, ki se nanaša na zamudne obresti od zamudnih obresti.

V tej zvezi pa se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, po kateri se tožeči stranki zamudne obresti od plačanih zamudnih obresti ne priznajo ter njenim razlogom, oziroma utemeljevanju odločitve na določbah Zakona o davčnem postopku. Tudi sodišče namreč razume določbo četrtega odstavka 95. člena ZDavP tako kot tožena stranka, to pa je, da se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti. Pojem davek v določbah ZDavP, na katere se sklicuje tožeča stranka, res vključuje tudi obresti, vendar pa pri tem ne gre za uzakonjeno opredelitev pojma, predvsem pa njegova uporaba v zakonu ni dosledna, tako da v okviru različnih zakonskih določb izraža različno vsebino. Zato je po presoji sodišča pojem davek utemeljeno razlagati v okviru relevantne zakonske kategorije, konkretno v okviru določb o vračanju in s tem v okviru člena 95 ZDavP kot celote. Po navedeni določbi pa pojma davek ni mogoče razumeti tako, kot ga razume tožeča stranka in kot izhaja iz nekaterih drugih določb ZDavP, ki jih citira. Po citirani določbi se namreč vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (prvi odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (četrti odstavek istega člena). To pa potem pomeni, da pojem davek, ko gre za vračanje, ne vključuje tudi obresti, posledično pa po davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da pri ponovnem odločanju ni bila spoštovana sodba Vrhovnega sodišča, oziroma pravno mnenje, izraženo v tej sodbi. Pravno mnenje oziroma stališče je namreč sodišče zavzelo, kot izhaja iz razlogov sodbe, izključno in samo v pogledu uporabe materialnega prava, konkretno glede davčnega obravnavanja posebnih rezervacij. Omenjeno stališče je bilo, kot izhaja iz spisov, pri ponovnem odločanju davčnih organov tudi v celoti spoštovano. Glede zamudnih obresti od preveč plačanega davka pa se Vrhovno sodišče ni izreklo in za kaj takega tudi ni bilo podlage, saj je odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje davčnim organom. Kolikor je (v izreku sodbe) tožbi ugodilo, pa izreka sodbe ni mogoče razumeti na način, kot ga očitno razume tožeča stranka, ki meni, da je Vrhovno sodišče s tem v celoti sledilo njenemu tožbenemu predlogu, po katerem je zahtevala obresti od celotnega preveč plačanega zneska, vključno z obrestmi. Tožbi je namreč, kot je razvidno iz izreka sodbe, Vrhovno sodišče ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, medtem ko v ostalem - v pogledu predlagane meritorne odločitve v zadevi, tožbi očitno ni sledilo in se zato tudi o višini davčne obveznosti ter o zahtevanem vračilu preveč plačanega davka ni izreklo.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.