Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi tožena stranka oziroma tožniku nadrejena delavca izvajala nad tožnikom konstantne pritiske in ga zmerjala za nesposobnega in počasnega ter mu grozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vsako morebitno nesoglasje med delavcem in nadrejenimi ne predstavlja dejanja mobinga, še posebej, če je to ravnanje delodajalca zakonito glede na določila ZDR in interne akte (npr. odredba o delovnem času), ki veljajo pri delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 14.457,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2015 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, zavrne (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške in je toženi stranki dolžan povrniti stroške v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka in navaja, da 7. člen Zakona o delovnih razmerjih določa definicijo mobinga ter na obveznost delodajalca, opredeljeno v 47. členu ZDR, ki sicer določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti takšno delovno okolje, v katero noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Tožnik je kršitev utemeljeval s protipravnim odrejanjem nadurnega dela tožniku, grožnjami o nesposobnosti in počasnosti ter izgubi delovnega mesta in nezakonito namestitvijo GPS sledilnika na službenem motornem kolesu brez vednosti tožnika. Škodo, ki je posledica nesprejemljivega ravnanja tožene stranke oziroma njenih zaposlenih pa je terjal na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s 147. členom Obligacijskega zakonika. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na 143. člen ZDR-1, pri čemer je zmotno uporabilo materialno pravo. Mobing je tudi ravnanje na delovnem mestu, ki je lahko namenjeno tudi skupini, da ji povzroči škodo. Sodišče si zmotno razlaga četrti odstavek 7. člena ZDR-1, ko pravi, da ne gre za sindikalni boj za izboljšanje pogojev dela pri toženi stranki, niti za kolektivni delovni spor. Pritiski so se vršili zoper vse zaposlene. V tem sporu ne gre za obravnavo tožnika kot sindikalnega zaupnika ali kot kolega, ki se postavi na stran svojih sodelavcev, ampak gre za tožbo tožnika za plačilo odškodnine zaradi mobinga. Iz trditev tožnika je bilo razvidno, da se njegovo razumevanje mobinga ne ujema z razlago, ki jo je uporabilo sodišče iz slednje bi v okviru materialno - procesnega vodstva ter skladno z načelom ekonomičnosti moralo tožnika pozvati k razjasnitvi navedb o tem, da je bil trpinčen in da je to velja tudi za druge pismonoše, saj je po mnenju sodišča navedeno nezdružljivo. Sodišče je štelo, da tožena stranka tožniku ni odrejala prekomernega dela oziroma nadurnega dela, ki bi bilo v nasprotju z določili ZDR-1, zaradi česar protipravnosti ravnanja v navedenem primeru sodišča ni. Tožnik v konkretnem primeru ne navaja diskriminacije, ker je pomembno, ali je delavec obravnavan drugače kot ostali na podlagi neke osebne okoliščine, temveč je govora o trpinčenju, kjer pa ni pomembno, ali se to izvaja zoper vse zaposlene ali le zoper enega, bistvenega pomena je, da tisti eden dokaže, da se je takšno ravnanje izvajalo (tudi) zoper njega in da mu je zato nastala škoda. Tožnik je že v tožbi navajal, da so v slabem položaju vse pismonoše, kar je izkazano v postopku. Sodišče je glede ureditve delovnega časa pri toženi stranki v celoti sledilo navedbam prič tožene stranke (A.A., B.B., C.C.), zlasti v delu, kjer so priče izpovedale, da so delavci z delom lahko začeli le ob točno določeni uri, razen z odredbo upravnika. Stališče tožene stranke, da delavci na delo ne smejo prihajati pred predvideno uro in da se jim te ure ne priznavajo kot dodatne ure, čemur je sodišče pritrdilo, je po mnenju tožnika v nasprotju s sodno prakso, ki že dlje časa zastopa stališče, da je delavec upravičen do plačila nadurnega dela tudi, če mu tega delodajalec ni izrecno odredil, je pa zanj vedel. Ena od prič je celo izpovedala, da se je bala zapisovati dejanski delovni čas, ker jo je strah izgube službe (priča D.D.). Sodišče je kršilo tudi 8. člen ZPP in zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ocenjuje, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. V delu, kjer je sodišče presojalo protipravnost ravnanja tožene stranke, v kolikor se to nanaša na delo preko polnega delovnega časa, je sodišče v 18. točki sledilo "prepričljivejši izpovedbi" upravnika C.C., namesto izpovedi tožnika, ki je zatrjeval, da mu je upravnik odredil predhodni prihod na delo v enomesečnem obdobju, upravnik pa je navedeno zanikal. Po mnenju tožnika je obrazložitev sodišča preveč skopa in v nasprotju z metodološkim napotkom 8. člena ZPP, saj sodišče ravno pri nasprotujoči si dokazih dolžno skrbno razčleniti le-te in podati izčrpno in poglobljeno argumentacijo. Sodišče ni podalo ustrezne dokazne ocene glede pomembnega dejstva, ki ga je tožnik zatrjeval v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu in sledi le izpovedi upravnika. Sodišče je tudi v 25. točki sodbe navedlo, da ni nobenega dvoma, da so med zaslišanjem priče, ki upravljajo delo pismonoš, izrazile svoje nezadovoljstvo s pogoji oziroma z obsegom dela pri toženi stranki ter da so se nad njimi izvajali "pritiski v smeri večanja produktivnosti". Sodišče v 22. točki ugotovi, da je GPS sledilnik dejansko nezakonito nameščen na motorno kolo ter v 23. točki ugotovi, da so bile vsem pismonošam izrečene besede, da so počasni, nesposobni in da bodo delavce pri toženi stranki odpuščali, v 25. točki pa ugotovi, da ni dvoma, da so pritiski obstajali, vendar kljub temu tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Tožena stranka ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev, kar predstavlja kršitev 47. člena ZDR-1. Sodišče bi moralo upoštevati 8. člen ZPP, česar pa ni. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je v predmetni tožbi očital toženi stranki, da je s strani njenih nadrejenih delavcev bil deležen protipravnih ravnanj s tem, ko je tožnika tožena stranka silila v nadurno delo brez plačila in brez zakonske podlage, pri čemer naj bi tožnik dnevno moral opravljati med 12 in 13 dejanskih delovnih ur, bil je deležen močnega psihičnega pritiska, konstantnih groženj z izgubo delovnega mesta, opazkov nesposobnosti in nefleksibilnosti, tako da je navedeno ravnanje tožene stranke tožniku povzročilo škodo, ki jo uveljavlja v skupni višini 14.457,87 EUR. Sodišče je obdobje v času od leta 2010 do 24. 3. 2015, ko je bila vložena tožba natančno in temeljito proučilo in presodilo vsa očitana ravnanja tožene stranke, kar je tožnik očital. Tožnik ni konkretiziral navedb, ki bi izkazovale nasprotno. Kot je bilo pojasnjeno in so potrdile tudi zaslišane priče, so "viški" evidentiranih ur zmeraj izplačani ob koncu referenčnega obdobja, odrejeno nadurno delo pa izplačano tekoče ob naslednji plači. Tako ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika o trpinčenju na delovnem mestu glede delovnega časa.

4. Sodišče pravilno ocenjuje za nedokazane sicer pavšalne in nekonkretizirane trditve tožnika, da naj bi ga tožena stranka oziroma tožniku nadrejena delavca - C.C. in E.E. izvajala nad tožnikom konstantne pritiske in ga zmerjala za nesposobnega in počasnega ter mu grozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju morebitnega obstoja mobinga je vedno potrebno izhajati iz okoliščin in vsakega primera posebej, vsako nesoglasje med delavcem in delodajalcem oziroma nestrinjanje delavca z odločitvami delodajalca pa ne predstavlja ravnanja mobinga, še posebej, če je to ravnanje delodajalca zakonito glede na določila ZDR in interne akte (npr. odredba o delovnem času), ki veljajo pri delodajalcu (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 825/2009). Sodba v točki 23 pravilno zaključuje, da nadrejena delavca C.C. in E.E. nad tožnikom nista izvajala nedopustnega (protipravnega) pritiska na tožnika, temveč samo opravljala svoje delovne obveznosti in naloge, ki sta jih dolžna izvajati. Tako je upravnik pošte C.C. v skladu z navedenim med drugim vpisoval tudi ure prihodov in odhodov na/z dela v KIS evidence, KIS evidence je dajal na vpogled delavcem, odrejal morebitne nastope dela pred predvideno delovno obveznostjo, vodil sestanke med katerimi so bile številne "debate" ipd. Prav tako je E.E. - kontrolor, med drugimi delovnimi obveznostmi izvajal kontrole nad zaposlenimi delavci (poštarji) na terenu, vključno s kontrolo terena tožnika. Ravnanj C.C. in E.E. ni mogoče šteti za ponavljajoče se in sistematično, graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožniku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP , ker naj bi kršilo 8. člen ZPP v zvezi z uporabo pravila o dokaznem bremenu glede izplačevanja plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v gotovini oziroma na roke. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009, enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Torej ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju in nejasni. Sodišče je v 18. točki jasno navedlo, zakaj je sledilo prepričljivejši izpovedi upravnika C.C., pri čemer je sodišče ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da zaposleni delajo po urniku in le v izjemnih primerih upravnik pošte - v konkretnem primeru C.C. pismonoši poda soglasje za prihod pred uro po urniku in tedaj se ure priznajo. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju in nejasni. Sodišče je v 18. točki jasno navedlo, zakaj je sledilo prepričljivejši izpovedi upravnika C.C., pri čemer je sodišče ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhaja, da zaposleni delajo po urniku in le v izjemnih primerih upravnik pošte - v konkretnem primeru C.C. pismonoši poda soglasje za prihod pred uro po urniku in tedaj se ure priznajo. Logično je, da tožena stranka organizira delovni proces tako, da je to sprejemljivo tudi za stranke, ki prejmejo pošto. Ob navedenem se tudi ni mogoče strinjati z argumentacijo v pritožbi, da sodišče priznava plačilo nadur v primeru, če te niso bile odobrene pa je delodajalec vedel za to. V konkretnem primeru je bilo jasno izkazano, da pismonoše po lastni presoji (samovoljno) ne morejo pričeti z delom pred urnikom, pri čemer so za vse zaposlene veljala enaka pravila. Upravnik pošte C.C. je med zaslišanjem tudi pojasnil, da je vsake tri mesece naredil izpis iz KIS-a za obdobje treh mesecev in ga dal delavcem v pregled. Tožena stranka pa ima tudi pravico, da organizira delovni proces na način, da je to najbolj optimalno. Tožnik tudi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v 22. točki, 23. točki in 25. točki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče ugotovilo, da je nadzornik E.E. prepričljivo pojasnil, da je njegova naloga kontrola dostave (delovno mesto kontrolor), da nadzira kako pismonoše opravljajo delo na pošti in kako dostavljajo pošto na terenu. Pri toženi stranki je bila praksa, da se namesti GPS sledilnik pismonoši z njegovo vednostjo, res pa je bilo, da je tožena stranka dne 28. 7. 2011 na tožnikovo kolo namestila GPS, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je šlo za enkraten dogodek brez predhodne vednosti tožnika o namestitvi GPS na motorno kolo, vendar navedeno ravnanje tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more šteti kot ravnanje opredeljeno v četrtem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pri čemer je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pritožba tudi uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede obrazložitve sodišča v 23. točki in 25. točki, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da so bili vsi pismonoše obravnavani enako, tudi če je šlo za "pritiske", to ni bilo namenjeno posameznim delavcem, pač pa situaciji vedno bolj zaostrenih pogojev na trgu pri opravljanju vročevalskih storitev. V 25. točki pa je sodišče navedlo, da nezadovoljstvo tožnika s spremenjenimi pogoji dela pri toženi stranki ne pomeni mobinga, pri čemer je bil tožnik obravnavan enako kot drugi.

8. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo o plačilu odškodnine v višini 14.457,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2015. Sodišče je izvedlo obširne dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tudi tožnika in priče C.C., E.E., F.F., G.G., H.H., D.D., I.I., B.B., J.J., K.K., L.L., A.A., M.M., N.N., O.O. in P.P. Ob navedenem je tudi jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, prav tako zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič tožnika, saj je zaslišalo številne druge priče s strani tožnika. Sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer je ugotovilo, da ni podana ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti in sicer protipravno ravnanje tožene stranke, posledično navedenemu pa sodišče tudi ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotavljal škodo in vzročno zvezo med dejanji tožene stranke in zatrjevano škodo tožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravno argumentacijo sodišča prve stopnje ter ugotovljenim dejanskim stanjem.

9. Glede napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno štelo, kaj predstavlja mobing delodajalca oziroma dejstvo, da je sodišče svojo odločitev obrazložilo med drugim tudi na podlagi določil 143. člena ZDR-1, ki sicer opredeljuje polni delovni čas in 144. člena ZDR, ki opredeljuje nadurno delo. Glede na to, da je tožnik uveljavljal mobing zaradi nadurnega dela 10, 12, 13 ur dnevno in glede neplačila nadur in glede prepovedi prihoda na delo pred rednim delovnim časom brez odobritve nadrejenega vodje, je sodišče moralo to raziskati in je pravilno svojo odločitev utemeljilo tudi na podlagi 143. člena ZDR, ki sicer določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden, pri čemer se lahko z zakonom oziroma kolektivno pogodbo lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. ZDR v 144. členu pa določa, da je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo: - v primerih izjemoma povečanega obsega dela, - če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, - če je nujno, da se odvrne okvaro na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, - če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa, - o drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.

Delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela, lahko pa tudi ustno. Nadurno delo lahko traja največ 8 ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 170 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ 10 ur. Dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenim z zakonom ali kolektivno pogodbo, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Po določilih 146. člena ZDR-1 pa se nadurno delo ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Poudariti je tudi, da šesti odstavek 148. člena ZDR-1 določa, da zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov je delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni razporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Dejstvo je, da je tožena stranka predložila obsežno dokumentacijo, ki jo vodi, upoštevaje vsa določila ZDR-1, Kolektivne pogodbe za poštne in kurirske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 50/2003 in nasl.), Kolektivne pogodbe tožene stranke in splošnim aktom tožene stranke. Sodišče je za čas od leta 2010 do vložene tožbe temeljito proučilo in presodilo vsa očitana ravnanja, ki jih je tožnik očital toženi stranki. Izpodbijana sodba v celoti pravilno ocenjuje in šteje za nedokazano, sicer pavšalna zatrjevanja tožnika glede kršitve določb ZDR-1 o delovnem času, odobravanju nadur in njihovem plačilu. Obsežna listinska dokumentacija, ki jo je predložila tožena stranka v obliki izpiskov iz KIS (kadrovsko informacijskega sistema) in izpisov iz ročnih evidenc, ki jih je izpisoval osebno tožnik, za celotno obravnavano obdobje in kar so nenazadnje izpovedale številne priče, izkazuje, da tožnik ni oddelal števila zatrjevanih ur, ter da tožena stranka ne spoštuje določbe ZDR-1 o delovnem času. Prav tako so tožniku vse opravljene ure bile evidentirane in izplačane upoštevajoč določila ZDR-1, Kolektivne pogodbe za poštne in kurirske dejavnosti in Kolektivne pogodbe tožene stranke, upoštevajoč neenakomerno razporejen delovni čas, kjer je določeno 12 mesečno referenčno obdobje pri toženi stranki. Tožnik ni konkretiziral navedb, ki bi izkazovale nasprotno. Kot je bilo pojasnjeno in so potrdile tudi zaslišane priče, so bili viški evidentiranih ur zmeraj izplačani ob koncu referenčnega obdobja, odrejeno nadurno delo pa izplačano tekoče ob naslednji plači. Tako ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika o trpinčenju na delovnem mestu glede delovnega časa.

10. Sodišče ni ugotovilo, da naj bi ga tožena stranka oziroma tožniku nadrejena delavca - C.C. in E.E. izvajala nad tožnikom konstantne pritiske in ga zmerjala za nesposobnega in počasnega ter mu grozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vsako morebitno nesoglasje med delavcem in nadrejenimi ne predstavlja dejanja mobinga, še posebej, če je to ravnanje delodajalca zakonito glede na določila ZDR in interne akte (npr. odredba o delovnem času), ki veljajo pri delodajalcu. Sodba v točki 23 pravilno zaključuje, da nadrejena delavca C.C. in E.E. nad tožnikom nista izvajala nedopustnega (protipravnega) pritiska na tožnika, temveč samo opravljala svoje delovne obveznosti in naloge, ki sta jih dolžna izvajati. Tako je upravnik pošte C.C. v skladu z navedenim med drugim vpisoval tudi ure prihodov in odhodov na/z dela v KIS evidence. KIS evidence je dajal na vpogled delavcem, odrejal morebitne nastope dela pred predvideno delovno obveznostjo, vodil tudi sestanke s podrejenimi. Prav tako je E.E. - kontrolor, med drugimi delovnimi obveznostmi izvajal kontrole nad zaposlenimi delavci (pismonoše) na terenu, vključno s kontrolo terena tožnika. Ravnanj C.C. in E.E. ni mogoče šteti za ponavljajoče se in sistematično, graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožniku.

11. V zvezi z navedenim je sodišče torej pravilno uporabilo 7. člen ZDR-1 in 47. člen ZDR-1, ki sicer določa, de je delodajalec dolžan zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem nobeden delavec ne bo izpostavljen med drugim trpinčenju na delovnem mestu. V zvezi z oceno delovne uspešnosti, kjer je tožnik navajal, da je bil trpinčen, ker je z obvestilom o oceni delovne uspešnosti z dne 30. 4. 2014 prejel oceno 0,95. Iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da je tožnik kakorkoli uveljavljal notranje varstvo pravic pri delodajalcu iz prvega odstavka 200. člena ZDR-1 in tako navedeno ne more predstavljati mobinga na delovnem mestu. Sodišče je ugotovilo, da so tudi drugi delavci prejeli ocene 0,95, tako da nikakor ni mogoče šteti, da bi tožena stranka nad tožnikom iz tega razloga izvajala mobing in navedena ocena ne predstavlja graje vrednega oziroma očitno negativnega in žaljivega ravnanja usmerjenega proti tožniku. Glede namestitve GPS naprave pa je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dejansko tožniku montirala napravo na motorno kolo brez njegove vednosti, vendar je pri tem šlo za enkraten dogodek, pri čemer je bilo ugotovljeno, da namen namestitve GPS naprave ne predstavlja ravnanja po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1, saj ne gre za ponavljajoče se in sistematično graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje tožene stranke. Tožena stranka je tudi drugim pismonošem nameščala GPS na njihova motorna kolesa, vendar iz razlogov optimizacije delovnega procesa. V zvezi z očitki, da so pismonoše nesposobni in da bodo delavce pri toženi stranki odpuščali pa je sodišče ugotovilo, da ni šlo za nedopustne pritiske, prav tako sta priči izrecno izpovedali, da nikoli nista slišali, da bi upravnik pošte C.C. tožnika žalil, da je počasen in nesposoben. Dejstvo, da je tožena stranka navajala, da bo potrebno odpuščati delavce pa nedvomno ne pomeni mobinga, prav tako nedopusten mobing ne pomeni optimizacija delovnega procesa, pri čemer je bil tožnik nezadovoljen s spremenjenimi pogoji dela pri toženi stranki. Toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati, da je kršila 47. člen ZDR-1, ki sicer ureja varovanje dostojanstva delavca pri delu in določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu.

12. Glede na to, da je tožena stranka dokazala, da njena ravnanja niso bila protipravna, je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova mobinga, saj ni bil podan temelj odškodninske odgovornosti.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.