Jedro

Materialno pravo je z vidika pravdnega uspeha strank enako pomembno kot dejanska podlaga spora. Razlike med dejstvi in dokazi na eni strani ter pravnimi pravili na drugi strani zato ni niti v zvezi s pravico do izjavljanja (in v zvezi s tej pravici odgovarjajočo obveznostjo sodišča do opredelitve), ki se nanaša(ta) tudi na izražanje pravnih naziranj. Ker je tako, toženkine meritorne obrambe ni mogoče omejiti na dejansko podlago spora (negatio, exceptio), temveč se lahko toženka brani (tudi izključno) z utemeljevanjem nesklepčnosti tožbe oziroma nasprotovanjem tožničinim pravnim zaključkom.

V primeru mandatne tožbe ni nič drugače. Obrazloženosti ugovora zoper plačilni oziroma izpraznitveni nalog zato ni pravilno omejevati na primere, ko je ugovor oprt na trditve in dokaze o takšnih dejstvih, ki so pravno pomembna tudi po prepričanju nasprotne stranke ali sodišča, temveč je treba toženki dopustiti možnost, da ga utemeljuje (lahko tudi izključno) na nasprotovanju pravnim zaključkom tožnice. Ker se plačilni oziroma izpraznitveni nalog izda brez predhodne kontradiktorne obravnave (433. člen ZPP) in ker ga lahko toženka izpodbija samo z obrazloženim ugovorom, bi bila drugačna razlaga obrazloženosti ugovora iz drugega odstavka 435. člena ZPP v neskladju s toženkino pravico do izjave.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru toženke ugodi in izpraznitveni nalog razveljavi, o tožbi in stroških pa bo odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila predlog za izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov, ki jih je na podlagi najemne pogodbe za nedoločen čas z dne 22. 2. 2019 oddajala toženki (poslovni prostori, parkirna mesta in skladišče na naslovu A.). Trdila je, da ji je toženka iz naslova zapadlih obveznosti iz najemne pogodbe na dan 26. 3. 2024 dolgovala 61.496,38 EUR, zato jo je z dopisom z dne 2. 4. 2024 (ki ji je bil vročen 4. 4. 2024) pozvala k takojšnjemu plačilu ter jo opozorila, da v primeru več kot dvomesečne zamude s plačilom ne bo nadaljevala najemnega razmerja in bo od najemne pogodbe odstopila. Toženka ji dolga kljub temu ni plačala, njena zamuda pa traja dlje kot dva meseca po opominu. V predlogu je tožnica izjavila, da odpoveduje najemno pogodbo ter opozorila na sodno prakso, po kateri posebna odstopna izjava ni potrebna (VSL sodba I Cpg 4/2023 z dne 22. 2. 2023).

2.Sodišče prve stopnje je predlogu tožnice ugodilo in izdalo izpraznitveni nalog, zoper katerega je toženka ugovarjala. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo, ker je ocenilo, da ni obrazložen. Pojasnilo je, da mora toženka v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze, sicer se šteje, da ni utemeljen (drugi odstavek 453. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker je ureditev ZPP glede obrazloženosti ugovora zoper izpraznitveni nalog enaka tisti iz Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) glede ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, se je sklicevalo na Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 12. 1999 (po katerem so v ugovoru pravno pomembna tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična) in stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločb Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 ter Up-343/09 z dne 5. 10. 2010 (da je neobrazložen ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev). Menilo je, da na pravilnost izpraznitvenega naloga ne vpliva vprašanje, ali je bila tožnica ob vložitvi predloga upnica zapadlih in neplačanih terjatev najemnine oziroma ali je te terjatve cedirala drugi osebi. Prav tako je kot nerelevantno ocenilo toženkino nasprotovanje sodni praksi, po kateri najemodajalcu pred vložitvijo izpraznitvenega naloga ni treba podati še posebne odstopne izjave.

3.Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in izpraznitveni nalog razveljavi, sicer pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške. Opozarja, da je bil njen ugovor obrazložen, saj se je izpraznitvenemu nalogu upirala iz vsebinskih in pravno relevantnih razlogov. Navedla je argumente, ki bodo, če se izkažejo za resnične, vodili v zavrnitev tožničinega predloga, sodišče prve stopnje pa je za presojo njenih navedb postavilo previsoke standarde. Tako je navedla, da tožnici ne dolguje ničesar, saj je slednja terjatve odstopila tretji osebi, pa tudi sicer bi ji morala tožnica poslati posebno odstopno izjavo, česar ni storila. S temi navedbami je izkazovala, da pogoji po 28. členu Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) niso bili izpolnjeni, zato sodišče ugovora ne bi smelo zavrniti kot neobrazloženega. Toženka v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da v razmerju do tožnice ni bila v zamudi s plačilom najemnin, saj tožnica že na dan opomina z dne 2. 4. 2024 ni bila njena upnica, ker je te terjatve odstopila družbi B., d. o. o., kot izhaja iz opominu priloženega izpisa odprtih postavk. Zaključek sodišča prve stopnje, da to ne vpliva na pravilnost naloga za izpraznitev, ker naj bi se ta izdal že po ugotovitvi, da najemno pogodbo izpodbija najemodajalec, je zmoten, izpodbijani sklep pa je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložen (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka prav tako ponavlja ugovorno stališče, da pogoji za odstop od pogodbe po 28. členu ZPSPP niso bili podani, ker ji tožnica ni poslala posebne odstopne izjave, kot tudi, da je drugačna sodna praksa (VSL sodba I Cpg 4/2023) napačna. Takšno stališče je že v ugovoru oprla na zakonsko besedilo drugega odstavka 29. člena ZPSPP, ki določa, da sodišče nalog za izpraznitev izda na podlagi "odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev", iz česar izhaja, da odstopna izjava ali odpoved ni isti akt kot zahteva za izpraznitev in mora biti poslana ločeno. Sodišče prve stopnje je kljub temu sledilo materialnopravno zmotni sodni praksi (da najemodajalec pred vložitvijo izpraznitvenega naloga ni dolžan podati še posebne odstopne izjave), ne da bi vsebinsko odgovorilo na toženkine argumente (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

4.Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sme toženka nalog za izpraznitev poslovnih prostorov izpodbijati samo z ugovorom, ki mora biti obrazložen (v njem mora toženka navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze), sicer se šteje, da ni utemeljen (prvi in drugi odstavek 435. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena ZPSPP). Pravilno je prepoznalo tudi, da je bila zahteva ZPP po obrazloženosti ugovora prevzeta iz ureditve ZIZ glede izvršbe na podlagi verodostojne listine in da ima v obeh postopkih enak cilj - preprečiti zavlačevanje postopkov z vlaganjem zgolj "formalnih" ugovorov. Za presojo obrazloženosti ugovora v tej zadevi so glede na navedeno tudi po presoji višjega sodišča uporabljivi Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 12. 1999 (po katerem je ugovor obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predloži dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje) in stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz zadev Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 ter Up-343/09 z dne 5. 10. 2010 (da je neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami).

7.Kljub temu je utemeljeno toženkino pritožbeno stališče, da je bil njen ugovor obrazložen. Temu standardu je zadostila že z navedbami, da ji tožnica ni poslala posebne odstopne izjave in da zato pogoji za izdajo izpraznitvenega naloga niso bili izpolnjeni, drugačna sodna praksa, na katero se je sklicevala tožnica, pa je napačna, ker ne upošteva izrecnega besedila drugega odstavka 29. člena ZPSPP. Na ta način je argumentirano vsebinsko nasprotovala pravnemu zaključku tožnice o izpolnjenosti pogojev za izdajo izpraznitvenega naloga. Le zato, ker je navedeno stališče pravne narave, toženki ni utemeljeno odrekati možnosti, da že z njim zadostno obrazloži ugovor. Če bi se namreč njeno stališče izkazalo za pravilno, bi to samostojno oviralo utemeljenost tožbenega zahtevka. Materialno pravo je z vidika pravdnega uspeha strank enako pomembno kot dejanska podlaga spora. Ker je tako, toženkine meritorne obrambe že na splošno ni mogoče omejiti na dejansko podlago spora oziroma na neposredno nasprotovanje tožničinim pravno pomembnim trditvam, na katerih temelji tožbeni zahtevek (negatio), in na zatrjevanje dejstev, zaradi katerih pravne norme, na kateri temelji tožbeni zahtevek (kljub njihovi resničnosti in sklepčnosti), ni mogoče uporabiti (exceptio oziroma ugovori nenastale pravice, ugasle pravice in samostojne nasprotne pravice). Nasprotno, toženka se lahko brani (tudi izključno) z utemeljevanjem nesklepčnosti tožbe oziroma nasprotovanje tožničinim pravnim zaključkom.

8.Nobenega upravičenega razloga ni, da bi bilo v primeru mandatne tožbe kaj drugače oziroma da bi bila dopustna obramba toženke v ugovoru zoper plačilni oziroma izpraznitveni nalog omejena le na dejstva in se ne bi mogla raztezati na pravna naziranja. Takšne omejitve predvsem ni razbrati iz stališč Vrhovnega in Ustavnega sodišča, na katera se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Iz ustavnosodne prakse nasprotno izhaja, da v zvezi s pravico do izjavljanja (kot tudi v zvezi s tej pravici odgovarjajočo obveznostjo sodišča do opredelitve) ni razlike med dejsti in dokazi na eni strani ter pravnimi pravili na drugi strani. V teoriji je prav tako nesporno, da se pravica do izjave v postopku nanaša tudi na izražanje pravnih naziranj. Že dolgo je namreč preživeto stališče, da je pri sodnem odločanju spremenljiva kategorija le dejansko stanje, pravna pravila pa naj bi bila nekaj vnaprej danega, objektivnega in enopomenskega. Obrazloženosti ugovora zoper plačilni oziroma izpraznitveni nalog zato ni pravilno omejevati na primere, ko je oprt na trditve in dokaze o takšnih dejstvih, ki so pravno pomembna tudi po prepričanju nasprotne stranke ali sodišča, temveč je treba toženki dopustiti možnost, da ga utemeljuje (lahko tudi izključno) na nasprotovanju pravnim zaključkom tožnice. Ni si težko zamisliti primerov, ko bo to tudi njena edina možnost. Ker se izpraznitveni nalog izda brez predhodne kontradiktorne obravnave (433. člen ZPP) in ker ga lahko toženka izpodbija samo z obrazloženim ugovorom, bi bila drugačna razlaga te obrazloženosti iz drugega odstavka 435. člena ZPP (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena ZPSPP) v neskladju s toženkino pravico do izjave kot elementa ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije - URS).

9.Toženka je v ugovoru izpostavila dejstvo, ki glede na sodno prakso iz tožbe in izpodbijanega sklepa ni pravno pomembno, vendar je ob tem izrecno izpostavila tudi svoje nasprotno (pravno) stališče, ki ga je argumentirala na način, ki ni očitno nerazumen, ter se tako smiselno zavzela za spremembo sodne prakse. Presoja, ki takšnemu ugovoru odreka obrazloženost, je zato zmotna. Vprašanje, ali je omenjena sodna praksa ustaljena in pravilna, presega domet ugovornega postopka zoper izpraznitveni nalog, v katerem se odloča le o obrazloženosti ugovora, in ne morda o utemeljenosti razlogov, na katerih temelji. Če je toženkino stališče napačno, to v trenutni fazi postopka zanjo nima neugodnih posledic. O tem bo namreč lahko sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo šele v nadaljnjem pravdnem postopku in ob upoštevanju vseh procesnih jamstev, ki vključujejo možnost strank, da svoja pravna stališča še dodatno podkrepijo oziroma se o njih (tudi ustno in neposredno) izjavijo, ter dolžnost sodišča, da se opredeli do njihovih pravnih naziranj. S tem, ko je sodišče prve stopnje že v ugovornem postopku zavrnilo razumno argumentirano materialnopravno stališče toženke, s katerim je nasprotovala zahtevku iz mandatne tožbe, jo je prikrajšalo prav za to izjavo oziroma možnost, da se o njeni obveznosti odloči po obravnavanju glavne stvari v (rednem) pravdnem postopku.

10.Ob pravilni presoji se izkaže, da je ugovor toženke zoper izpraznitveni nalog obrazložen. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 435. člena ZPP, zaradi česar ni uporabilo drugega odstavka 436. člena ZPP (oba v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena ZPSPP. Višje sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo v smeri ugoditve toženkinemu ugovoru (3. točka 365. člena ZPP). Ker bo moralo sodišče prve stopnje začeti z obravnavanjem glavne stvari, je višje sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (drugi odstavek 436. člena ZPP in smiselno tretji odstavek 165. člena ZPP). Ker je pritožba utemeljena že iz doslej navedenih razlogov, se do drugih očitkov (glede cesije terjatev za najemnino in s tem povezanih vprašanj, ali je tožnica upnica toženke oziroma ali je slednja v zamudi) ni bilo treba opredeljevati. Tudi ta vprašanja bo moralo vsebinsko rešiti sodišče prve stopnje ob obravnavanju glavne stvari.

-------------------------------

1Primerjaj Zobec, J., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 112-113.

2Primerjaj Galič, A., v: Ustavno procesno civilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234-235 (in tam navedeno sodno prakso).

3Isti, navedeno delo, str. 290.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (1974) - ZPSPP - člen 28, 29, 29/2, 29/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 433, 435, 435/2, 436, 436/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.