Jedro

Odločilni vzrok za nesrečo je, da je bil zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila) v času nezgode s svojim vozilom na voznem pasu prvega tožnika, vendar pa je prvi tožnik (motorist), ki je vozil z neprižgano prednjo lučjo in bil tako vinjen, da ni bil sposoben reagirati na nevarno situacijo, tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med prvega tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 35:65. Materialnopravno pravilno sta nižji sodišči presodili tudi ravnanje drugega tožnika (sopotnika na motornem kolesu), ki je vedel oziroma mogel vedeti, da je prvi tožnik vinjen, pa je kljub temu pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Zato se je strinjati, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 15-odstotkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 897,00 EUR.

Drugi tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 111,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da mora prvemu tožniku (ob ugotovljenem 35-odstotnem soprispevku k nastali škodi) plačati še 58.000,00 EUR odškodnine in obresti ter drugemu tožniku (ob ugotovljenem 15-odstotnem soprispevku k nastali škodi) 7.650,00 EUR z obrestmi. V presežku je zahtevka tožnikov zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je prvi tožnik k nastanku nesreče soprispeval 35-odstotkov. Res je sicer, da voznik motornega kolesa ni imel prižgane prednje luči, vendar to ne pomeni, da ga voznik osebnega vozila (v mraku) ni mogel opaziti. Poudarja, da je prvi tožnik motorno kolo vozil po svojem voznem pasu in v pravilni oddaljenosti od roba ceste. Z analiziranjem mnenja izvedenca cestnoprometne stroke skuša prikazati sklep, da prvi tožnik (čeprav je bil vinjen) nikakor ne bi mogel preprečiti nesreče, in da je bilo trčenje neizogibno. Zato meni, da je za nesrečo odgovoren izključno zavarovanec toženke. Zmotno je tudi stališče, da je drugi tožnik (sopotnik prvega tožnika) k nastanku škode soprispeval 15-odstotkov (saj toženka ni dokazala, da se je slednji zavedal vinjenosti prvega tožnika). V nadaljevanju se zavzema za zvišanje odškodnine obema tožnikoma in hkrati poudarja, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja (odprto je ostalo vprašanje, ali je drugi tožnik utrpel pretres možganov) predlagala tudi neposredno zaslišanje izvedenke dr. A. F. in dopolnitev izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, vendar sta bila njena predloga zavrnjena. Smiselno zatrjuje tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ko trdi, da bi moralo sodišče ugoditi njenima dokaznima predlogoma za zaslišanje izvedenke dr. A. F. in za dopolnitev izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Uveljavljana kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagana dokaza zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj ima sodba prve stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena (primerjaj tretjo stran prvostopenjske sodbe in list. št. 176 spisa).

7. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah tožeča stranka ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je do prometne nesreče prišlo, ko je zavarovanec toženke (voznik osebnega avtomobila) v območju križišča, kljub neprekinjeni črti na sredini vozišča, delno zapeljal na nasprotni prometni pas in začel prehitevati pred seboj vozeče osebno vozilo, pri tem pa je na nasprotnem prometnem pasu (s prednjim levim bočnim delom vozila) trčil v motorno kolo, ki ga je z nasprotne strani vozil prvi tožnik. Ugotovljeno je bilo tudi, da je voznik osebnega vozila vozil s preveliko hitrostjo glede na dovoljeno, in da bi motorista (čeprav ni imel prižgane luči) lahko opazil v soju luči vozila, ki ga je prehiteval, ter da je motorist (prvi tožnik) vozil tako vinjen, da dejansko ni bil sposoben pravilno in pravočasno reagirati na nevarno situacijo (čeprav je pred nesrečo vozil v okviru pričakovane oddaljenosti od roba cestišča in v okviru dovoljene hitrosti). Oba udeleženca nesreče bi trčenje lahko preprečila. Prvi tožnik tako, da bi se umaknil v desno, zavarovanec toženke pa tako, da ne bi pričel prehitevati v križišču, t. j. v prepovedanem območju. Drugi tožnik je bil sopotnik na motornem kolesu in je vedel za vinjenost prvega tožnika (revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Materialnopravno podlago za odločitev glede odgovornosti za nastalo prometno nesrečo predstavlja drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Pri obojestranski krivdi, ki je ugotovljena v obravnavanem primeru, odgovarjata imetnika motornih vozil (prvi tožnik in zavarovanec toženke) v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Po presoji revizijskega sodišča je odločilni vzrok za nesrečo, da je bil zavarovanec toženke v času nezgode s svojim vozilom na voznem pasu prvega tožnika, vendar pa je prvi tožnik, ki je vozil z neprižgano prednjo lučjo in bil tako vinjen, da ni bil sposoben reagirati na nevarno situacijo, tudi (so)prispeval k nastanku nesreče. Zato je materialnopravno pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med prvega tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 35:65. 10. Materialnopravno pravilno sta sodišči prve in druge stopnje presodili tudi ravnanje drugega tožnika (sopotnika na motornem kolesu), ki je vedel oziroma mogel vedeti, da je prvi tožnik vinjen, pa je kljub temu pristal na vožnjo z vinjenim voznikom. Zato se je strinjati, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 15-odstotkov (primerjaj 192. člen ZOR).

11. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

12. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je v prometni nesreči 28. 9. 2001 prvi tožnik utrpel zmečkanje levega stegna in leve goleni, zaradi česar je bila izvedena nadkolenska amputacija, ter pretres možganov; drugi tožnik pa udarnine na hrbtu, levi podlahti in levem zapestju, zlom III. rebra levo in IV. rebra desno, zlom baze prstančeve dlančnice, zlom trapezaste kosti levo, odrgnine na nosu in obeh spodnjih udih ter rano na levem prstancu. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri (obeh) odškodnin pravilno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri odmeri odškodnine za prvega tožnika sta pravilno ovrednotili tudi duševne bolečine zaradi skaženosti. Primerjava prisojenih odškodnin prvemu in drugemu tožniku v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost pravnomočno prisojenih odškodnin v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165., 154. in drugega odstavka 161. člena ZPP. Prvi in drugi tožnik nosita stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo nista uspela, toženki pa morata povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.