Jedro

Po določilu prvega odstavka 9. člena ZNP mora nepravdno sodišče za odločitev o potrebnosti prekinitve nepravdnega postopka predhodno presoditi, ali gre glede na trditve udeležencev za sporna dejstva, ki bi (glede na materialnopravna pravila) lahko vplivala na velikost lastninskih deležev udeležencev na predmetu delitve ali na to, ali je predmet delitve sploh lahko predmet delitve med udeleženci.

Izrek

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za prekinitev nepravdnega postopka.

2. Nasprotni udeleženec je v pritožbi zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP1 in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, tokrat drugemu sodniku. V pritožbi je zatrjeval, da določilo tretjega odstavka 118. člena ZNP v primeru spornih dejstev v zvezi s predmetom delitve oziroma velikostjo deležev nepravdnemu sodišču nalaga obvezno prekinitev postopka in napotitev na pravdo. Nasprotni udeleženec je zatrjeval sporna dejstva, zato pa bi sodišče prve stopnje moralo ravnati v skladu s tretjim odstavkom 118. člena ZNP brez da je samo predhodno ocenjevalo njihovo utemeljenost. Ocenjevanje utemeljenosti je namreč pridržana izključno pravdnemu sodišču v pravdnem postopku. Pritožnik je v pritožbi tudi grajal kot materialnopravno zmotno razlogovanje pritožbenega sodišča v sklepu I Cp 399/2018. Grajal pa je tudi ravnanje sodnice v zadevi N 24/2017 ter pojasnjeval, da odločitve v sodnem postopku N 24/2017 ter predhodne odločitve v tem postopku sam dojema kot nepravilne in kot takšne, ki favorizirajo predlagateljico. Očital je tudi, da izpodbijana odločitev nima razlogov o tem, zakaj trditve, ki jih je nasprotni udeleženec podal in tangirajo spor o predmetu delitve oziroma velikosti solastniških deležev, niso sporno vprašanje iz ureditve po 118. členu ZNP. Zato pa bi naj bila podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Predlagateljica je na pritožbene očitke odgovorila, da so ti neutemeljeni ter predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilih 350. člena ZPP (v zvezi s členom 366 ZPP in 37. členom ZNP) pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu preizkuša le odločbo, zoper katero je pritožba vložena, to pa v obsegu in na način, kot ga določa 350. člen ZPP. Zato pritožbeni očitki, ki se ne nanašajo na pritožbeno izpodbijano odločitev o zavrnitvi konkretnega predloga nasprotnega udeleženca, niso upoštevni in se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

6. Po določbi prvega in tretjega odstavka 118. člena ZNP v postopku delitve stvari (ali skupnega premoženja) sodišče odloči, če med solastniki (ali skupnimi lastniki) ni sporazuma o delitvi, če pa je med udeleženci spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev, jih sodišče napoti na pravdo po določbah 9. in 10. člena ZNP. Po določilu prvega odstavka 9. člena ZNP sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja postopek prekine in udeležence napoti na pravdo (le), če so med temi sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja. Torej mora nepravdno sodišče za odločitev o potrebnosti prekinitve nepravdnega postopka predhodno presoditi, ali gre glede na trditve udeležencev za sporna dejstva, ki bi (glede na materialnopravna pravila) lahko vplivala na velikost lastninskih deležev udeležencev na predmetu delitve ali na to, ali je predmet delitve sploh lahko predmet delitve med udeleženci. Sodišče prve stopnje je glede na trditve nasprotnega udeleženca (katerim je predlagateljica nasprotovala) o njegovih leta 2008 izvršenih vlaganjih v predmet delitve, pravilno te presojalo v smislu njihovega vplivanja na velikost lastninske pravice oziroma lastninskega deleža nasprotnega udeleženca na predmetu delitve. Ob tem je materialnopravno pravilno zaključilo in pojasnilo, da takšna dejstva na te ne morejo vplivati (ker za nasprotnega udeleženca na predmetu delitve ne ustvarjajo stvarnopravnih, to je lastninskih učinkov in posledic), zato pa tudi ne pomenijo ″spornih dejstev″, v zvezi s katerimi bi sodišče moralo ravnati v skladu z določbo 118. člena ZNP (v zvezi s členom 9 ZNP). Pritožbeni očitki o pravni zmotnosti takšne presoje in odločitve so tako neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 366. členom ZPP in 37. členom ZNP), saj je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge svoje odločitve tako, da se ta da preizkusiti.

7. Niti izpodbijana odločitev, niti zapis sodišča z opozorilom v zvezi z uporabo 11. člena ZPP, ne utemeljujejo pritožbenih očitkov ″pristranskosti″ obravnavanja udeležencev predmetnega postopka. Zato ti niso utemeljeni.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 37 ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

1 ZNP se uporablja v predmetnem pritožbenem postopku glede na prvi odstavek 216. člena ZNP-1.