Jedro

Ker je obsojenec z načinom svojega ravnanja, s tem ko je udaril starejšega in vinjenega oškodovanca v vitalni del njegovega telesa (udarec s pestjo v obraz, zaradi česar je izgubil edini zob, pomemben za učvrstitev in nošenje proteze), naklepno napadel oškodovančevo telo, je glede na itenziteto udarca privolil tudi v nastanek telesne poškodbe, ki jo je dejansko povzročil s svojim dejanjem. Zaradi tega ni mogoče zaključiti, da je obsojenec privolil le v nastanek lahke telesne poškodbe, niti ni mogoče sprejeti, da so v njegovem ravnanju podani le zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker ni vedel za oškodovančevo posebno lastnost v spodnji čeljusti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. K.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 07.12.1999 je bil obs. K.C. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Po 50. členu istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen šest mesecev zapora ter preizkusna doba enega leta. Ošk. F.F. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obsojencu pa je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.05.2000 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik V.R. iz L., je dne 26.07.2000 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi ter obe napadeni sodbi razveljavi in vrne stvar sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik je zahtevo vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, po vsebini pa jo je šteti kot zahtevo, vloženo zaradi nezadovoljstva z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tako se vložnik zahteve ne strinja z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje, da v zadevi ni šlo za silobran, izpodbija pa tudi pravilnost ocene, da je oškodovanec dobil hudo telesno poškodbo.

Smiselno zatrjevanje kršitev kazenskega zakona nima osnove, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni uporabilo določb kazenskega zakona o silobranu, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

S pravnomočno sodbo je sodišče zaključilo, da na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin ni mogoče sklepati, da je obsojenec odvračal od A.Č. istočasen protipraven napad oškodovanca. Presodilo je, da je oškodovančevo dejanje sicer bilo neposredni povod za obsojenčev udarec, da pa ni mogoče njegovega ravnanja opredeliti kot napad na A.Č. in zato tudi obsojenčeve reakcije ne kot neizogibno potrebno obrambno dejanje, s katerim bi odvračal istočasen protipraven napad. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja okoliščine, da je oškodovanec nepoklicano vstopil v stanovanje obsojenčeve prijateljice ter z besedami grozil, da jo bo fizično napadel, da je bil njegov nastop toliko nasilen, da je pri obsojencu vzbudil občutek, da bo treba posredovati, da se zaščiti Č. pred njegovim fizičnim izpadom. S takšnimi izvajanji zahteva v bistvu terja drugačno oceno dejanskih okoliščin, kot jo je sprejelo sodišče. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Na takšno kršitev bi bilo mogoče sklepati le v primeru, če bi sodišče ugotovilo vse dejanske sestavine silobrana in nato napravilo pravni zaključek, da je obsojenčevo dejanje kljub temu kaznivo dejanje.

Z očitkom, da je sodna odločitev o pravni opredelitvi obsojencu očitanega kaznivega dejanja zmotna, zahteva za varstvo zakonitosti meri na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če sodišče glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabi zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Sodišče je v skladu z v obtožbi opisanim in v izrek pravnomočne sodbe povzetim obsojenčevim dejanjem ugotovilo, da ima vse zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ.

V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je obsojenec z udarcem s pestjo v obraz povzročil oškodovancu zlom desnega sprednjega podočnika ter en centimeter dolgo razpočno rano na spodnji ustnici. Glede na mnenje izvedenke medicinske stroke dr. M.Č., da v tem primeru izguba edinega zoba, pomembnega za učvrstitev in nošenje proteze, pomeni izgubo pomembnega dela telesa, je presodilo, da je obsojenec povzročil oškodovancu hudo telesno poškodbo in tudi, da so zaradi tega z njegovim dejanjem izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine in njihovo zanesljivo presojo, je s pravnomočno sodbo sprejeta pravna opredelitev obsojenčevega dejanja pravilna.

Pri tem ni sprejemljivo stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da so v ravnanju obsojenca podani le zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ker ni vedel za oškodovančevo posebno lastnost v spodnji čeljusti. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenčevo ravnanje bilo naklepno. Presodilo je, da se je obsojenec, ko je udaril starejšega in vinjenega oškodovanca s pestjo v vitalni del njegovega telesa, zavedal nastanka prepovedane posledice v obliki hude telesne poškodbe ter glede na izkazano inteziteto udarca privolil, da nastane takšna posledica. Iz tega zaključka sledi, da je sodišče glede na ugotovljena odločilna dejstva in vse ostale spremljajoče dejanske okoliščine ocenilo, da je obsojenec ravnal z obliko splošnega naklepa (dolus generalis). To pomeni, da je obsojenec z načinom svojega ravnanja, ko je naklepno (zavestno in voljno) napadel oškodovančevo telo, privolil tudi v nastanek telesne poškodbe, ki jo je dejansko povzročil s svojim dejanjem. Zaradi tega ni mogoče zaključiti, da je obsojenec privolil le v nastanek lahke telesne poškodbe in zato tudi ne sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da so ob njegovem ravnanju podani le zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Po povedanem kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornika obs. K.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.