Jedro

Jožefov vrelec je ime mineralnega vrelca v Sicheldorfu v Avstriji. Ime mineralnega vrelca, ki predstavlja naravni vir, za katerega črpanje mora država podeliti koncesijo, predstavlja le označbo izvora proizvoda. Tak podatek nudi le informacijo o lastnosti oziroma geografskem izvoru proizvoda oziroma storitve. Potrošnik v takem primeru ne more ločiti, kdaj je beseda uporabljena kot nek „splošen podatek“ in kdaj kot „znamka“.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo znamke „JOŽEFOV VRELEC“ z dne 23. 9. 2009. V obrazložitvi je navedla, da je znak „JOŽEFOV VRELEC“ prijavljen za blago in storitve, po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem, iz razredov 32, 39 in 43. Urad je v postopku ugotovil, da znaka glede na točki b) in c) 1. odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ni mogoče registrirati kot znamko. Znak je besedni znak, zapisan v standardni pisavi, torej poleg svoje vsebine oziroma besedila ne vsebuje nekih razlikovalnih elementov, po katerih bi bil prepoznaven v smislu blagovne ali storitvene znamke. V danem primeru bi šlo zgolj za zaščito besedila znaka oziroma njegovega pomena, ki pa je za zahtevane proizvode in storitve opisovalen. Besedna zveza predstavlja le opis izvora proizvodov oziroma storitev in potrošniku pove zgolj to, da gre za proizvode npr. mineralno vodo iz Jožefovega vrelca, oziroma storitve, ki so s tem vrelcem povezane. Jožefov vrelec je ime mineralnega vrelca v Sicheldorfu v Avstriji. Urad meni, da ime mineralnega vrelca, ki predstavlja naravni vir, za katerega črpanje mora država podeliti koncesijo, predstavlja le označbo proizvoda. Tak podatek potrošniku nudi le informacije o lastnostnih oziroma geografskem izvoru proizvodov oziroma storitev. Takih besed povprečni potrošnik ne dojame kot znamko oziroma neko fantazijsko ime, s katerim naj bi se označilo blago oziroma storitev, ampak zgolj kot običajen podatek o določenem blagu oziroma storitvi. Ker potrošnik v takih primerih ne more ločiti, kdaj je beseda uporabljena kot „splošni podatek“ in kdaj kot „znamka“, taka beseda ni primerna za razlikovanje blaga oziroma storitev in je ni mogoče registrirati kot znamko. Takih pojmov se tudi ne sme monopolizirati, saj morajo ostati v prosti rabi, na voljo vsem, ki bi bili lahko upravičeni do črpanja mineralne vode iz Jožefovega vrelca. Prijavitelj je v izjavi navedel, da argument urada, da gre le za podatek o izvoru mineralne vode ni relevanten, saj slovenski potrošnik tega vrelca ne pozna. Razen tega, da če izraz Jožefov vrelec ustreza absolutnim zavrnilnim razlogom za vode, pa prav gotovo to ne more biti res za pivo in sokove ter drugo blago. Nihče, ki ve, da obstaja nek „Jožefov vrelec“ za vodo, ne bo verjel, da obstaja isti vrelec za pivo in sok. Če pa za „Jožefov vrelec“ ne ve, ga tudi ne more motiti, če se ga uporablja za pivo ali sok. Skliceval se je tudi na druge registracije Urada in OHIM-a. Urad je tudi po izjavitvi vztrajal, da se znaka ne more registrirati. Ko imetnik znaka dobi monopol nad uporabo imena oziroma znaka za označevanje določenega blaga, ga morebitni ostali ponudniki vode iz istega vrelca za označevanje svojega blaga oziroma označevanje izvora le tega ne bodo mogli uporabljati. V zvezi z zavrnitvijo ostalega blaga oziroma proizvodov, ki niso voda, pa pojasnjuje, da je voda iz izvirov lahko tudi osnova pri proizvodnji piva ali sokov in ostalih napitkov, saj kakovost in lastnosti vode vplivajo tudi na kakovost in vsebnost oziroma okus teh pijač. Ugovor, v katerem se sklicuje na druge prijave, pa je Urad zavrnil, saj te znamke niso predmet postopka.

Tožeča stranka izpodbija odločba z razlogom iz sodbe T-88/00 z dne 7. 2. 2002, v kateri je sodišče Evropskih skupnosti zapisalo, da glede člena 7 (1) (b) Uredbe št. 40/94 zadostuje za prekoračitev absolutnega zavrnilnega razloga že prikaz, da ima znamka minimalno stopnjo razlikovalnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali zahtevana znamka omogoča ciljni javnosti razlikovati označeno blago ali storitve od tistih drugih podjetij v trenutku odločitve za nakup. Po mnenju tožeče stranke je vprašanje, ali bo povprečni kupec, ki kupuje, primeroma ločil vodo „Jožefov vrelec“ od recimo „Radenske“ ali „Rogaške“ ali kakšnega tretjega podjetja, enako velja za katerokoli drugo blago. Tožena stranka se je sklicevala na predhodno uporabo in to celo na uporabo v tuji državi, že zato meni, da je potrebno odločbo odpraviti. Slovar slovenskega knjižnega jezika določa, da je pomen besede „vrelec“ večplasten. Pomeni zlasti vir, izvor, vrelec luči, svetlobe/ljubezen in smrt, dva vrelca pesniškega navdiha. „Jožefov vrelec“ torej ne pomeni samo in zgolj izvora vode, ki ga poimenujemo „Jožefov“, temveč lahko pomeni tudi „izvor“ piva, soka itd. Gramatikalna razlaga, upoštevajoč pomen SSKJ, je torej, da besedna zveza „Jožefov vrelec“ pomeni za povprečnega potrošnika v RS, ki govori slovensko, nekaj kar izvira od Jožefa. Vprašanje se pojavi, ali točki (b) in (c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 preprečujeta znamke, kot so npr. „Jožefovo pivo“, „Jožefov sok“ itd., saj gre več kot očitno za znak, ki pomeni izvor nečesa, kar je izdelal Jožef ali je bilo izdelano na Jožefovo (znan slovenski praznik). V točkah (b) in (c) je poudarek na „slehernemu“ in „izključno“. Ni moč trditi, da je „Jožefov vrelec“ brez slehernega razlikovalnega učinka. Jožefov vrelec za pivo, sok ali vodo, se loči od drugih pijač drugih ponudnikov, saj tožena stranka ni nikjer v odločbi navedla, da bi poznala ali slišala še za kakšno drugo pijačo, označeno z izrazom „Jožefov vrelec“. Prav tako ni moč trditi, da znak „Jožefov vrelec“ označuje izključno vrsto itd. V zgornjih primerih je bilo pokazano, da lahko znak „Jožefov vrelec“ označuje čas proizvodnje blaga (na Jožefovo), kraj (Jožefovo), namen (za uporabo na Jožefovem), drugo značilnost (da ga je izdelal Jožef) itd. Izključnosti ni najti. Poleg navedenega je v Sloveniji navada, da tožena stranka dovoli registrirati znak, ki so imena, primer je „Manufaktura mojster Janez“ v besedi s standardnimi znaki in npr. „Grajski vrelec“. Tudi v tem primeru bi lahko tožena stranka zavrnila prijavo z enakimi argumenti, pa tega ni storila. Iz navedenega razloga je tožeča stranka diskriminirana. Pravna podlaga tudi ni mogla biti uporabljena zaradi tega, ker na primer glede voda, je tožena stranka zatrdila, da naj bi bil Jožefov vrelec ime mineralnega vrelca v Avstriji. Četudi bi bilo to res, pa je argument tožene stranke relevanten le, če povprečni potrošnik v Sloveniji prepozna izraz „Jožefov vrelec“ kot izvor mineralne vode. Poizvedba po Wikipediji pa ne da nobenega rezultata. Izvor mineralne vode z nazivom „Jožefov vrelec“ je moč najti v Laškem in v Rogaški Slatini. Povprečni potrošnik tako ne more vedeti, iz katerega vrelca naj bi prišla voda, ki nosi naziv „Jožefov vrelec“. Zato sme prvi, ki se tega spomni, naziv monopolizirati, s tem pa pravice tistega, ki v skladu z dobrimi poslovnimi običaji izkorišča kak drug „Jožefov vrelec“, niso okrnjene (48. člen ZIL-1). Predpostavka je, da povprečni slovenski potrošnik imen vrelcev v Avstriji ne pozna, če pa jih pozna, jih pozna pod nemškimi imeni. Če izraz „Jožefov vrelec“ ustreza absolutnim zavrnilnim razlogom za vodo, pa gotovo to ne more biti res za pivo in sokove ter drugo blago. Prijavitelj je tudi ugotovil, da je tožena stranka v preteklosti brez težav registrirala imena vrelcev. Prijavitelj zahteva zase enake pravice. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na argumente iz odločbe. Glede ugovora, da ni upoštevala večplastnosti besede „vrelec“, ki ne pomeni zgolj izvora vode ter da naj bi v Sloveniji pomenila nekaj kar izvira od Jožefa, meni, da je tovrstno izpeljevanje nesmiselno, saj potrošniku povsem jasno, da je pojem vrelec v takih primerih mišljen kot izvor vode in ne kakršenkoli drug izvor npr. luči, svetlobe ali pesniškega navdiha, kot to želi prikazati tožeča stranka. Ob taki označbi je potrošnik prepričan, da gre za označbo izvora oziroma geografskega porekla pijače in ne za nek domišljijski pojem. Na embalaži pijač, katerih osnova je mineralna ali izvirska voda, je namreč največkrat navedeno, kje je njihov izvor, saj se na osnovi tega vrednoti tudi njihova kakovost. Tudi po Pravilniku o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Uradni list RS, št. 50/2004) mora označba za predpakirano naravno mineralno vodo in izvirsko vodo med drugim vsebovati tudi kraj izvira in ime. Argument tožeče stranke, da je Jožefov vrelec kot izvor mineralne vode relevanten le, če ga slovenski povprečni potrošnik kot takega pozna, ni ustrezen. Če je potrošnik vajen, da je izvor pijače na proizvodu označen s pojmom vrelec, ni potrebno, da bi bil seznanjen z natančno lokacijo tega vrelca, a tako označbo kljub temu dojema zgolj kot informacijo o izvoru blaga.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali sta za prijavljeni znak „Jožefov vrelec“ podana absolutna zavrnilna razloga po točki b) in c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1. V zvezi s točko b) 1. odstavka 43. člena ZIL-1, ki določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka, se tožeča stranka sklicuje na sodbo Sodišča Evropske skupnosti št. T-88/00 in poudarja, da za prekoračitev absolutnega zavrnilnega razloga po členu 7 (1) (b) Uredbe o znamki skupnosti št. 40/94, katere besedilo je analogno določilu točke b) 1. odstavka 43. člena ZIL-1, zadostuje za prekoračitev absolutnega zavrnilnega razloga že prikaz, da ima znamka minimalno stopnjo razlikovalnosti.

Po teoriji se v zvezi z razlikovalnim učinkom navaja, da razlikovalni učinek temelji na arbitrarnem razmerju med objektom in znakom, ki se uporablja za označevanje objekta in na dojemanju relevantne javnosti. Razlog izključitve znaka je v tem, da potrošniki ne morejo domnevati, da ti znaki napotujejo na določen izvor. Ime (oziroma priimek) v praksi organov tradicionalno velja za znak, ki nima razlikovalnega učinka. Npr. izključitev priimkov je temeljila na učinku, ki bi ga imel monopol na druge trgovce z enakim imenom. To pa je bil tudi razlog tožene stranke. Jožefov vrelec je namreč ime mineralnega vrelca v Sicheldorfu v Avstriji. Ime mineralnega vrelca, ki predstavlja naravni vir, za katerega črpanje mora država podeliti koncesijo, predstavlja le označbo izvora proizvoda. Tak podatek nudi le informacijo o lastnosti oziroma geografskem izvoru proizvoda oziroma storitve. Potrošnik v takem primeru ne more ločiti, kdaj je beseda uporabljena kot nek „splošen podatek“ in kdaj kot „znamka“. Menil bi, da gre za označbo izvora oziroma geografskega porekla pijače, ne za nek domišljijski pojem v smislu blagovne znamke. Relevantno v zadevi je tudi, da je na embalažah pijač, katerih osnova je mineralna ali izvirska voda, največkrat navedeno, kje je njihov izvor, saj se na osnovi tega vrednoti tudi njihova kakovost. Tudi po Pravilniku o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Uradni list RS, št. 50/2004) mora označba za predpakirano naravno mineralno vodo in izvirsko vodo med drugim vsebovati tudi kraj izvira in ime izvira. Geografska imena niso primerna za razlikovanje blaga oziroma storitev in jih ni mogoče registrirati kot znamko. Gre za pojem, ki ne sme biti monopoliziran, saj mora ostati v prosti rabi. Na podlagi navedenih argumentov tožene stranke sodišče sprejema njene razloge, da prijavljeni znak ne presega opisnosti.

Tožeča stranka se sklicuje na večplasten pomen besede „vrelec“ in citira pomene iz SSKJ. Poudarja, da vrelec ne pomeni zgolj izvora vode. Pomenila bi tudi lahko izvor piva, soka itd... Sodišče ES je navedlo, da je treba razlikovalni učinek znakov oceniti v povezavi z blagom ali storitvami, za katere se registracija zahteva, in dojemanjem relevantnih potrošnikov. Dojemanje relevantnih potrošnikov znaka „Jožefov vrelec“ pa je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ocenila. Voda iz izvirov je namreč lahko osnova tudi pri proizvodnji piva ali sokov in ostalih napitkov, saj kakovost in lastnosti vode vplivajo tudi na kakovost, vsebnost oziroma okus teh pijač. Tako bi dojemal povprečni potrošnik znak „Jožefov vrelec“ tudi kot izvor piva ali soka. V zvezi s proizvodi, sokovi in pivom ne bi pričakoval, da iz istega izvira tečejo tudi pivo in sokovi.

Nadalje tožeča stranka meni, da upoštevajoč gramatikalno razlago, posebna zveza „Jožefov vrelec“ pomeni za povprečnega potrošnika nekaj, kar izvira od Jožefa (ki pomeni izvor nečesa, kar je izdelal Jožef oziroma je bilo izdelano na Jožefovo). Sodišče soglaša s toženo stranko, da je tako izpeljevanje nesmiselno. Pri besedni zvezi „Jožefov“ v povezavi z „vrelec“ je pri označevanju mineralnih vod in ostalih pijač, proizvedenih na osnovi vode, potrošniku jasno, da pojem vrelec v takem primeru pomeni izvor vode in ne kakršenkoli drug izvor, ki ga nakazuje tožeča stranka.

Tožeča stranka ugovarja, da ni moč trditi, da je „Jožefov vrelec“ brez slehernega razlikovalnega učinka. Namreč loči se od pijač drugih ponudnikov, tožena stranka pa nikjer ni navedla, da bi poznala in slišala še za kakšno drugo pijačo, označeno s tem izrazom. Kot je tožena stranka navedla, gre za ime vrelca kot geografskega pojma. Ugovor je zato nerelevanten in mimo nosilnega razloga tožene stranke. Ker je „Jožefov vrelec“ ime vrelca, nakazuje na geografski izvor in ne na povezavo z blagom in storitvami. Zato v okviru točke b) ni relevantno, ali že obstaja kakšna pijača, označena s tem izrazom.

V zvezi s točko c) tožeča stranka ugovarja, da ni moč trditi, da Jožefov vrelec označuje izključno vrsto itd... Nakazuje, da lahko znak označuje čas proizvodnje blaga (na Jožefovo), kraj (Jožefovo), namen (za uporabo na Jožefovem), drugo značilnost (da ga je izdelal Jožef). Iz navedenega ni najti izključnosti. Vse je res, vendar je v obravnavanem primeru nedvomno, da gre za geografsko ime – ime vrelca in je zato kot tak pojem opisovalen ter drugi pomeni niso relevantni. Kot ime ima značaj opisnosti.

Tožeča stranka je že v postopku (enako tudi v tožbi) poudarjala, da je argument tožene stranke relevanten le, če povprečni potrošnik v Sloveniji prepozna izraz „Jožefov vrelec“ kot izvor mineralne vode. Sodišče soglaša s toženo stranko, da tudi, če potrošnik natančno ne pozna lokacije vrelca, mu že splošno ime „vrelec“ pove, da gre za izvir vode, torej za geografsko opredelitev. Tudi argument, da je v Sloveniji najti izvire mineralne vode z nazivom „Jožefov vrelec“ v Laškem in v Rogaški Slatini, ni razlog, da bi bila tožeča stranka zato upravičena do registracije tega imena. Po določbi točke c) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno geografski izvor. Razlog za tako ureditev je, da bi imetnik znamke, ki bi uspel registrirati uporabo imena kot geografskega izvora, pridobil monopol nad takim imenom, kar bi v primeru kot obravnavan, pomenilo, da ostali ponudniki vode iz istega vrelca, tega za označevanje svojega blaga oziroma izvora le-tega ne bi mogli uporabljati. To pa je bil tudi namen podlage iz točke b) 1. odstavka 43. člena ZIL-1 kot absolutnega razloga za zavrnitev take znamke.

Sklicevanje na prejšnje odločitve tožene stranke in na odločitve OHIM-a, ki jih tožeča stranka interpretira, na odločitev v zadevi ni relevantno. V razmerju do odločitev OHIM-a je tožena stranka samostojna, glede njenih odločitev pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni navedla utemeljenega razloga, da bi sodišče lahko menilo, da je bila obravnavana drugače kot drugi prijavitelji.

Glede na na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.