Jedro

Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi sam izpovedal, da je že v Veliki Britaniji leta 2006 in v Italiji leta 2012 predhodno zaprosil za azil in da ne razpolaga z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti. Utemeljitev odločitve o začasni omejitvi gibanja tožniku je bila tudi v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je ilegalno prehajal številne državne meje, v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne bo ugotovilo njegove identitete.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 2. 4. 2013 do 2. 7. 2013 na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 59. in 4. odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V izpodbijanem sklepu tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik 2. 4. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri sebi ni imel in ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi lahko, glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki se v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZMZ smiselno uporablja glede ugotavljanja istovetnosti v postopku mednarodne zaščite, izkazal svojo istovetnost. Iz baze EURODAC izhaja, da je predhodno že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Veliki Britaniji leta 2006 in v Italiji leta 2012. Posebej vprašan o razlogih, zaradi katerih potuje brez osebnih dokumentov je pojasnil, da je izvorno državo zapustil že pred 15 leti in da je bilo tedaj v času talibanov Hazarom, kar je po narodnosti tudi tožnik, težko dobiti dokumente. Glede na navedene ugotovitve je tožena stranka sprejela svojo odločitev ob upoštevanju 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 59. člena in 4. odstavka 51. člena ZMZ. V konkretnem primeru tožniku ne bi bilo mogoče preprečiti nadaljnjega nezakonitega prehajanja državnih meja na drug način, kot z izrečenim ukrepom začasne omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, saj bi tožnik sicer lahko odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije. Glede na vse navedeno je bilo tožniku omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, saj je le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ugotovi njegovo istovetnost in odloči o prošnji, saj z ilegalnim prehajanjem državnih meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zlasti ker v Italiji ni počakal na dokončno odločitev o njegovi prošnji, temveč je ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo in vložil še eno prošnjo za mednarodno zaščito, pred tem pa je zaprosil za azil že v Veliki Britaniji že pred 8 leti, vendar jo je zapustil in ilegalno odšel v Italijo. Po presoji tožene stranke tožnik očitno zlorablja sistem mednarodne zaščite in zavaja uradne organe s tem, da nima nobenega osebnega dokumenta in da zaproša za mednarodno zaščito v različnih državah, kljub temu, da nobena še ni dokončno odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

Tožnik v tožbi navaja, da se z omejitvijo gibanja ne strinja in opozarja, da izpodbijani sklep nepravilno navaja, da je tožnik rojen 1. 1. 1986, saj česa takega v postopku ni nikoli zatrjeval. Tožnik izpostavlja 15. člen Ustave in meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo v zvezi z uporabo določil 51. člena ZMZ. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom v smislu ZTuj-2 in zakaj je prišel brez takega dokumenta. Tožnik izpostavlja, da je ob podaji prošnje predstavil razloge, zaradi katerih je brez dokumentov ter da je pojasnil, zakaj v Slovenijo ni mogel priti z osebnimi dokumenti. Med ukrepi iz 2. odstavka 51. člena ZMZ je glede na namen, ki se z omejitvijo gibanja zasleduje upoštevajoč načelo sorazmernosti treba izbrati najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči namen, ki se ga z omejitvijo gibanja zasleduje. Sodišču predlaga, da izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku gibanje omeji na območje Azilnega doma.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu s 5. odstavkom 51. člena ZMZ opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo listine predloženega upravnega spisa ter zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je rojen 1. 1. 1986 in da je predhodno zaprosil za azil že v Veliki Britaniji leta 2006 in v Italiji leta 2012 in da doslej še ni bilo odločeno o navedenih prošnjah. Posebej vprašan, ali sedaj razpolaga s kakšnim osebnim dokumentom, je pojasnil, da ne, niti z osebnim dokumentom, ki mu je bil kot prosilcu za azil izdan v Italiji, ker ga je tam pustil pri prijateljih. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ odločila na podlagi diskrecijskega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, pravilna in zakonita. Sodišče glede tega razloga sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1, zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka, ki je odločila po prostem preudarku. Ko odloča po prostem preudarku pa mora organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo zakonodajalca dano.

Obseg in meje presoje sodišča v primeru, ko je upravni organ, kot v konkretnem primeru tožena stranka, pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa 3. odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišče v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Tožena stranka, ki se je pri svoji odločitvi oprla na 3. alineo 1. odstavka 59. člena v zvezi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ po presoji sodišča ni prekoračila meje prostega preudarka na navedeni pravni podlagi. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka pravilno v skladu s podatki predloženega upravnega spisa ugotovila in sicer skopo, a v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru. Pravilnost odločitve tožene stranke je sodišče ugotovilo tudi na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi dne 12. 4. 2013, ko je tožnik sam izpovedal, da je že v Veliki Britaniji leta 2006 in v Italiji leta 2012 predhodno zaprosil za azil in da ne razpolaga z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti, kar je sam izrecno potrdil, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem.

Tožena stranka je, kot rečeno, pravilno ugotovila okoliščino, ki jo zahteva 1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka začasno prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da je ta okoliščina podana, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep in zakaj meni, da je tak ukrep v tožnikovem primeru nujen. Njena utemeljitev odločitve o začasni omejitvi gibanja tožniku je bila tudi v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je ilegalno prehajal številne državne meje, v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne bo ugotovilo njegove identitete. Tožena stranka je glede na izjave tožnika v prošnji in ob ustnem izreku spornega ukrepa svojo odločitev pravilno utemeljila, pravilnost njene odločitve pa so potrdile tudi izjave tožnika, ki jih je podal ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi 12. 4. 2013. Glede na navedeno je po presoji sodišča nepravilno stališče tožnika, kolikor meni, da mu je bila začasna omejitev gibanja izrečena avtomatično.

Tožena stranka je tudi pravilno utemeljila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika mogoče sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da v kolikor bi bil nastanjen v druge prostore Ministrstva za notranje zadeve, kot je na primer Azilni dom, le-teh ne bi zapustil samovoljno in s tem tudi države. Kot rečeno je tožena stranka pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik večkrat ilegalno prečkal več državnih mej, poleg tega pa je sodišče na podlagi neposrednega ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče zato ocenjuje, da je sprejeta odločitev tožene stranke v skladu s pooblastili iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ ter 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, to pa so po presoji sodišča ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode.