Jedro

Tožnica je delo opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom mandata prenehala. V kolikor ne pride do ponovnega imenovanja na delovno mesto vodje in sklenitve nove pogodbe, ima toženka vso pravico, da je tožnico o izteku mandata obvestila in ji na podlagi četrtega odstavka 208. člena ZDR-1 zagotovila vrnitev v Slovenijo ter temu ustrezno v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto področni podsekretar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da ji je toženka dolžna zagotavljati delo in vse druge pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas s polnim delovnim časom št. ... z dne 21. 1. 2016 neprekinjeno tudi po 31. 12. 2018, in sicer do 31. 8. 2019 (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica navaja, da odločitev sodišča ni pravilna in ni zakonita, saj temelji na dejstvu, da sodišče prve stopnje ni celovito obravnavalo odločilnih dejstev in dokazov in se do njih ni opredelilo. Tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče obravnavati le z vidika suhoparne gramatikalne presoje pogodbenih določb, temveč z vidika vseh odločilnih dejstev. Tožnica izpostavlja, da je prva in do sedaj edina ženska predstavnica slovenskega turizma v tujini, ki je leta 2006 sprejela prerazporeditev na delo v A. tujini. Ob tej zaposlitvi na delovnem mestu vodje predstavništva v A. je s seboj vzela tudi svoja mladoletna in šoloobvezna otroka. Njeno delovno razmerje je bilo od vsega začetka, to je od leta 2002 sklenjeno in v pogodbi opredeljeno kot delo za nedoločen čas. Ravno taka je bila tudi pogodba iz leta 2006 o prerazporeditvi na delovno mesto vodje predstavništva v A. Tožničino delo ni primer začasne napotitve na delo v tujini, saj je to delo nastopila 1. 1. 2007 in ga neprekinjeno izvaja že 12 let. Tožnica je na delo v A. odšla z mladoletnima in šoloobveznima otrokoma, česar brez dvoma ne bi storila, če ne bi bila prepričana, da bo na tem delovnem mestu ostala za nedoločen čas. Toženka doslej še nikogar ni pozvala k vrnitvi, tako je na primer njen predhodnik na tem delovnem mestu ostal vse do upokojitve. Enako je tudi z vodjem predstavništva v B. tujini, ki je tam zaposlen že vsaj 17 let, tudi predstavnik v C. tujini je dočakal na tem delovnem mestu upokojitev. Opisana praksa toženke kaže, da vodje predstavništva nimajo začasnega dela v tujini, temveč je njihova zaposlitev na teh delovnih mestih za nedoločen čas. Tožnica zahteva začasno odredbo iz razloga, da zavaruje svoj delovnopravni položaj, saj toženka želi izprazniti njeno mesto in na mesto nje na to delovno mesto zaposliti drugo delavko. Ravnanje toženke posega tudi v pravice tožničine ožje družine. Gre za njenega mladoletnega otroka. Ta še ni dopolnil 15 let in v D. tujini obiskuje 8. razred in zanj ni brez nepopravljivih posledic možno izvesti selitve v Ljubljano na dan 31. 12. 2018. Navedena dejstva in okoliščine predstavljajo odločilna dejstva, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Tožnici ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve tudi z vidika teh odločilnih dejstev in okoliščin. Sodišče tudi ni opravilo presoje odločilnega dejstva, da toženka nima prav nobenega vsebinskega in pravnega razloga, da bi tožničino delo po vsebini in trajanju opredelila kot začasno delo v smislu tretjega odstavka 208. člena ZDR-1 oziroma da ni nobenega zakonskega razloga, da bi delo omejila na mandat. Nezakonit in nepravilen, poleg tega pa tudi v izrazito nepravem času je podan poziv toženke tožnici za ponovno delo v centrali v Ljubljani. Enako velja tudi za ponudbo toženke za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj gre za neustrezno delovno mesto, tako iz vidika zahtevnosti kot tudi vsebine.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijani sklep z dne 29. 11. 2018 v celoti pravilen in zakonit, pritožba tožnice pa neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Tožnica se v pritožbi sicer sklicuje tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar konkretne kršitve ne navaja, niti ni iz vsebine pritožbe mogoče ugotoviti kakšne kršitve. Zato se pritožbeno sodišče o tem pritožbenem razlogu ne izjasnjuje.

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek); da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek) ter 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnica v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo, spada med nedenarne terjatve). Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tudi v primeru začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve pa se uporabljata tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ, ki določata, da upnik ni dolžan dokazovati v nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen ZIZ).

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje odločilnega dejstva, da toženka nima prav nobenega vsebinskega in pravnega razloga, da bi tožničino delo po vsebini in trajanju opredelila kot začasno delo v smislu tretjega odstavka 208. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) oziroma da ni nobenega zakonskega razloga, da bi delo omejila na mandat. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je na podlagi navedb v tožbi in priloženih listinskih dokazov zaključilo, da je bila tožnica pri toženki zaposlena za nedoločen čas, pri čemer pa je bila za določen čas, za čas opravljanja mandata, napotena na opravljanje dela v tujino. Iz samih predloženih pogodb o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo v tujini opravljala na podlagi vsakokratne napotitve, tj. sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, s katero sta stranki uredili pravice in obveznosti tožnice v zvezi z opravljanjem dela v tujini, pri čemer pa je bila napotitev vsakokrat omejena na določen čas, po izteku mandata oziroma tega časa pa je bila predvidena vrnitev tožnice na opravljanje dela v Slovenijo. Iz navedenega izhaja, da je imela tožnica položaj delavke, ki ga ureja sedanji ZDR-1 v 208. členu in 209. členu. Že iz prvega odstavka 208. člena izhaja, da delodajalec napoti delavca na delo v tujino le začasno. Lahko gre za čas dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja dela, lahko pa tudi za čas trajanja mandata. Ali je delo na posameznem delovnem mestu vezano na mandat je stvar organizacije dela, kar pa je v pristojnosti delodajalca. V konkretnem primeru je tožnica v spis vložila Pravilnik o delovanju predstavništev E. v tujini (A11) in Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest E. (A10), iz katerih izhaja, da je delo na delovnem mestu vodje PVT vezano na 4-letni mandat. Imenovanje in razreševanje vodje PVT je v pristojnosti direktorja toženke.

9. Sodišče prve stopnje je glede na navedena dejstva pravilno ugotovilo, da je tožnica delo opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom mandata prenehala. V kolikor ne pride do ponovnega imenovanja na delovno mesto vodje PVT in sklenitve nove pogodbe, ima toženka vso pravico, da je tožnico o izteku mandata obvestila (A17) in ji na podlagi četrtega odstavka 208. člena ZDR-1 zagotovila vrnitev v Slovenijo ter temu ustrezno v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto področni podsekretar.

10. Pritožbeno sodišče razume, da ima tožnica določene težave s šoloobveznim sinom, ki osnovno šolo obiskuje v tujini in bi se moral sredi šolskega leta prepisati v drugo šolo v Sloveniji. Vendar je to dejstvo nerelevantno glede zahteve tožnice, da se ji zagotovi delo v tujini tudi po preteku mandata vsaj za čas do konca šolskega leta v A. tujini, to je do 31. 7. 2019. Enako velja tudi glede eventuelne ponudbe neustreznega delovnega mesta. Tudi če bi se izkazalo v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje, da je toženka tožnici ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, tožnica pa ima pravico do drugega ustreznega delovnega mesta, to lahko vpliva na njene določene delovnopravne pravice, vendar ne do pravice, da tudi po izteku mandata še naprej dejansko opravlja delo na delovnem mestu vodje PVT v A. tujini.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja tožničine terjatve oziroma da ji bo terjatev zoper toženko nastala), se sodišče utemeljeno ni ukvarjalo z obstojem ostalih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

12. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).