Jedro

Na podlagi razdružilnega sklepa nepravdnega sodišča P.K. ni mogel postati (izključni) lastnik sporne parcele, ker se hiša v času izdaje te odločbe ni več nahajala v vložni številki, na katero se nanaša izrek odločbe. Sodna odločba se je nanašala na pravno razmerje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Ena od posledic pravnomočnosti je, da postanejo pravno zavezujoče tudi morebiti pomanjkljive ali nepravilne sodne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti toženki 60.506 SIT stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da spada v zapuščinsko maso po pokojnem P. K. tudi 1/4 toženki M. K. solastne nepremičnine parc. št. 240/6 - dvorišče in stanovanjska stavba, vpisane v vl. št. 672 k.o... Po pregledu spisa N 114/87 je na podlagi njegovih podatkov zaključilo, da je bila tudi hiša predmet z razdružilnim sklepom opravljene civilne delitve. Hiša se sicer v času izdaje tega sklepa ni več nahajala v vl. št. 455 k.o..., ker je bila zaradi darilne pogodbe, sklenjene med P. K. in njegovim zetom, prenešena v novo vl. št. iste k.o. Vendar pa je sodišče štelo za odločilno, da se je hiša v času vložitve predloga za razdružitev nahajala v vl. št. 455 k.o..., da je bila predmet cenitve in da je bila cenitev podlaga v razdružilnemu sklepu naloženemu plačilu toženkinega solastnega deleža, kar je bilo kasneje tudi plačano.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na trditve pravdnih strank je ugotovilo, da je pravno pomembno le vprašanje, ali se sklep nepravdnega sodišča nanaša tudi na hišo. Pravno zavezujoč je le izrek sklepa, ne pa njegovi razlogi ali celo dejstva, ki so jih imeli v mislih stranke ali sodišče. Ker razdružilni sklep zajema le nepremičnino v vl. št. 455 k.o... brez navedbe parcel v tem vložku, lahko ureja le razmerje glede nepremičnin, ki so bile ob izdaji sklepa vpisane v tem vložku. Zato se sklep nepravdnega sodišča ne more nanašati na hišo. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Strinja se sicer s formalno in procesno pravilnim stališčem pritožbenega sodišča, da so pravno zavezujoči le izreki sodnih odločb, ne pa razlogi, vendar uveljavlja, da je tako stališče sprejemljivo le s procesnega stališča, nesprejemljivo pa je v konkretnem primeru glede na vsa nesporna in realna dejstva. Pri tem opozarja, da je predlog vseboval razdružitev hiše, saj je bilo skupno življenje razvezanih zakoncev v isti hiši nevzdržno. Na novo pojasnjuje, kako je med razdružitvenim postopkom prišlo do izvedbe odločbe geodetske uprave o delitvi parcel. Do odpisa hiše iz tega vložka pa je moralo priti samo iz formalnega razloga zaradi med nepravdnim postopkom sklenjene darilne pogodbe za 1/4 sporne nepremičnine. Revizija vztraja, da se je sklep nepravdnega sodišča lahko nanašal le na nepremičnino, ki je predmet te pravde. Zato šteje za pomembno dejstvo, da je bilo naloženo plačilo tudi izvedeno, s čemer je P. K. realiziral odločbo. V tem delu vidi revizija procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP), ker pritožbeno sodišče ne govori ničesar o položnici v nepravdnem spisu. Zato na podlagi 372. člena ZPP tožnica prilaga še nov dokument o tem plačilu. Po mnenju revizije je ključno vprašanje, ali je v tej zadevi pomembnejše procesno sicer pravilno stališče pritožbenega sodišča, da na dan pravnomočnosti razdružitvenega sklepa sporna parcela ni bila več vpisana v vl. št. 455 k.o..., ali pa je treba upoštevati institut in pravila o neupravičeni pridobitvi, saj je povsem jasno, da je toženka obogatena na račun pokojnega P. K. Ker je to jasno, bi moralo pritožbeno sodišče presoditi pomen in vsebino izvedenega plačila in je tudi iz tega razloga zagrešilo očitano procesno kršitev. Če se upošteva še splošno načelo pravičnosti kot absolutna kategorija, je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Pri tem poudarja, da izrek odločbe o razdružitvi ni zajemal sporne parcele, ker je takrat ni bilo več v navedenem vložku. Zato P. K. ni mogel na podlagi sklepa nepravdnega sodišča postati lastnik sporne parcele. Pravnomočen je samo izrek sodne odločbe, kaj so imele stranke v mislih, ni pomembno. Nepravilnosti bi morale stranke uveljavljati s pritožbo, pa jih niso. Zato je postal izrek sodne odločbe zanje pravno zavezujoč. Tožnica še poudarja, da je sodišče vezano na tožbeni zahtevek in da glede na uveljavljani lastninskopravni zahtevek pravna podlaga o neupravičeni pridobitvi ne pride v poštev.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je sestra in predvidena dedinja V. K., ki je bila vdova in oporočna dedinja po pokojnem P. K., toženka pa je njegova prva razvezana žena. Zapuščinski postopek po pokojnem P. K. je po skladnih navedbah pravdnih strank že končan. Razvezana zakonca K. sta bila solastnika nepremičnine v vl. št. 455 k.o..., ki je v času vložitve predloga za razdružitev zajemala tudi stanovanjsko hišo. Med nepravdnim postopkom je P. K., ki je bil solastnik do 3/4, 1/4 hiše podaril zetu, zaradi česar je bila parc. št. 240/6 dvorišče in stanovanjska stavba prenešena v novo vl. št. iste k.o. V času izdaje sklepa z dne 11.7.1988 pod N 14/87 hiše ni bilo več v vl. št. 455 k.o.... Izrek navedenega sklepa se je glasil, da se solastne nepremičnine obeh udeležencev, vpisane v vl. št. 455 k.o..., na katerih ima P. K. solastninsko pravico do 3/4, M. K. pa do 1/4, razdružijo tako, da pridobi P. K. na teh nepremičninah izključno lastninsko pravico, M. K. pa mora za izplačilo njenega deleža izplačati določen denarni znesek. Izrek torej ni vseboval natančne opredelitve nepremičnin z oznako parcelnih številk. Navedeni sklep je postal pravnomočen 8.8.1988, ko je iztekel pritožbeni rok za oba udeleženca.

Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki med pravdnima strankama iz te pravdne zadeve niso bile sporne, in ob trditveni podlagi tožnice, da je P. K. lastnik toženkinega deleža na podlagi odločbe nepravdnega sodišča (drugi odstavek 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; Ur.l. SFRJ, št. 6/80, 36/90; ZTLR), je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da je pravno pomembno samo vprašanje, ali se sklep nepravdnega sodišča nanaša tudi na parc. št. 240/6 k.o... Pravilen je tudi njegov nikalni odgovor. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da je pravno zavezujoč le izrek sodne odločbe, ne pa njeni razlogi ali celo dejstva, ki so jih imele stranke ali sodišče v mislih, če ta dejstva niso zaobsežena v izreku. V izreku obravnavanega sklepa nepravdnega sodišča so navedene le nepremičnine v vl. št. 455 k.o... brez opredelitve konkretnih parcelnih številk. Zato tak izrek ne omogoča sklepanja, da je z njim prišlo do drugačnih solastninskih razmerij na hiši. Tega ne omogočajo niti pravila o časovnih mejah pravnomočnosti. Pravnomočna sodna odločba se je po prejšnji procesni ureditvi (333. člen ZPP/77) nanašala na pravno razmerje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Za obravnavani primer to pomeni, da tudi nesporno dejstvo, da hiša takrat ni bila več vpisana v vl. št. 455 k.o..., ne omogoča drugačne razlage izreka sklepa o razdružitvi. Morebitne pomanjkljivosti in napake bi lahko udeleženca nepravdnega postopka izpodbijala s pritožbo, pa očitno (tako kot sodišče) nista bila dovolj pozorna. Ena od posledic pravnomočnosti je, da postanejo pravno zavezujoče tudi morebiti pomanjkljive ali nepravilne sodne odločbe.

Prvostopenjsko sodišče je torej napačno razlagalo, da je sklep nepravdnega sodišča o razdružitvi zajemal tudi stanovanjsko hišo. Pri tem je celo samo ugotovilo, da to ne izhaja niti iz izreka sklepa, niti iz njegovih razlogov, pač pa iz vsebine predloga za razdružitev, cenitve in naloženega plačila. Te okoliščine nimajo učinka pravnomočnosti, ima ga le izrek sklepa o sami razdružitvi, ta pa ne zajema stanovanjske hiše. Zato revizija ne more uspeti z zavzemanjem za predlagano odločitev. Okoliščina o dejansko izvršenem plačilu (namen plačila je bil sporen v postopku na prvi in drugi stopnji) ni pravno pomembna, ker se nanaša na to, kaj naj bi udeleženci nepravdnega postopka mislili, da je predmet razdružilnega sklepa, kar pa iz že pojasnjenih razlogov ni upoštevno. Zato revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne govori o nakaznici v spisu. Enako procesno kršitev zaradi nenavedbe razlogov o plačilu povezuje še s trditvijo o toženkini neupravičeni obogatitvi. Tudi tako opredeljena procesna kršitev ni podana, saj tožnica v tej pravdni zadevi uveljavlja stvarnopravni zahtevek po ZTLR, ne pa obogatitvenega po Zakonu o obligacijskih razmerjih ali Obligacijskem zakoniku.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške, tožnici pa je naložilo povrnitev toženkinih stroškov obrazloženega revizijskega odgovora, ki jih je odmerilo na podlagi odvetniške in taksne tarife (378. člen ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).