Jedro

Iz določb MEKOTP izhaja (le) vzpostavitev dialoga med organi držav podpisnic, ki zavezuje samo v smislu obveznosti, da se na zaprosilo odgovori (prim. 10. člen MEKOTP), ne pa da se vprašanje tudi postavi. Ker pa MEKOTP v zvezi z obveznostjo oblikovanja zaprosila za obvestilo o tujem pravu ne določa ničesar, ostaja to vprašanje v domeni domačega mednarodnega zasebnega prava.

Ker sta temeljni načeli, avtonomija volje strank in dispozitivnost, bistveni sestavni del mednarodnega pogodbenega prava, sta sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti angleško pravo – lex electa (prim. prvi odstavek 19. člena ZMZPP). Pogodba o izbiri prava ni nedopustna samo zato, ker država izbranega prava morda ni podpisnica Konvencije o pravu, ki ga je treba uporabiti v primeru odgovornosti proizvajalca, pa čeprav sta pogodbeni stranki izbrali angleško pravo prav zato.

Sodišča Republike Slovenije v pravdnem postopku obravnavajo in odločajo v sporih po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori), tudi če so stranke tujci in če je treba o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločati na podlagi tujega materialnega prava. V procesnem pravu je uporaba lex fori pravilo, zakon pa samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo (sposobnost strank v postopku). Za dokazne standarde, na katerih temelji dokazna ocena, ni sporno, da se uporablja lex fori.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (1) da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 464.100,00 DEM skupaj s pogodbenimi obrestmi iz naslova pogodbene obveznosti plačila kupnine in (2) da obstoji odškodninska terjatev tožene stranke v višini 12.425.981,07 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo zaradi razlike med vrednostjo izpolnitve brez napak in vrednostjo dejanske izpolnitve. Po opravljenem pobotu je prvostopenjsko sodišče zavezalo toženo stranko k plačilu 248.919,12 DEM v valuti EUR s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo v obrestnem delu tako, da je 19% letno obrestno mero spremenilo v 6,33% letno obrestno mero in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obresti nad 6,33 % (do 19%) letno obrestno mero. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

4. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi II Ips 772/2006 z dne 10. 9. 2008 zavzelo stališči, (i) da je način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, v domeni sodišča in (ii) da pooblastilo, da sodišče lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, pomeni zanj možnost, ne ustvarja pa nobene obveznosti glede izbire prav določenega postopka za ugotavljanje vsebine tujega prava. Podlaga za to stališče je v drugem odstavku 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Enako je stališče domače teorije glede tega vprašanja.(1) Na drugačno presojo o tem ne more vplivati Evropska konvencija o obvestilih o tujem pravu (Ur. l. RS, št. 20/1998, v nadaljevanju MEKOTP). Iz določb MEKOTP izhaja (le) vzpostavitev dialoga med organi držav podpisnic, ki zavezuje samo v smislu obveznosti, da se na zaprosilo odgovori (prim. 10. člen MEKOTP), ne pa da se vprašanje tudi postavi. Sama revidentka zatrjuje, da MEKOTP opredeljuje, kateri organi imajo pravico zaprositi za obvestilo o tujem pravu (prim. 3. člen MEKOTP). Ker MEKOTP v zvezi z obveznostjo oblikovanja zaprosila za obvestilo o tujem pravu ne določa ničesar, ostaja to vprašanje v domeni domačega mednarodnega zasebnega prava. Zato tudi načela Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Ur. l. SFRJ, št. 30/72), ki se nanašajo na vprašanja razlage in uporabe mednarodnih pogodb, ne morejo pripeljati do drugačnega stališča glede razmerja med MEKOTP in 12. členom ZMZPP.

9. Pomen določb ZMZPP o možnostih za ugotavljanje vsebine tujega prava (prim. 8. točko obrazložitve) izključuje pravilnost revizijskega stališča, da je zgornja premisa v sporih z mednarodnim elementom lahko pravilno ugotovljena le, če sodišče ugotavlja vsebino tujega prava preko pristojnih organov domače in tuje države. Opustitev takšnega postopanja pa sama zase tudi ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe. Uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, (1) da sta tožeča stranka (s sedežem v Belgiji) kot prodajalec in tožena stranka (s sedežem v Sloveniji) kot kupec 6. 5. 1995 sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je bila oprema D. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi še, (2) da sta se pravdni stranki dogovorili za pridržek lastninske pravice na prodani opremi in (3) za obročno odplačevanje pogodbeno dogovorjene kupnine, (4) da je tožena stranka plačala samo 10% od pogodbeno dogovorjene cene 400.000,00 DEM kot polog ob sklenitvi prodajne pogodbe, (5) da je tožeča stranka vso opremo skupaj s še dodatno programsko opremo S. (v vrednosti 35.700,00 DEM) izročila toženi stranki 30. 8. 1995, (6) da je tožena stranka to opremo uporabljala še v času zaslišanja prič v obravnavanem gospodarskem sporu (to je leta 2002) in (7) da je prvi obrok kupnine zapadel 30. 11. 1996. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili tudi, (8) da tožena stranka ni uspela dokazati zatrjevanega izgubljenega dobička kot tudi ne navadne škode v znesku 130.132,69 EUR (prej 31.185.000,00 SIT) temveč le v višini 51.865,22 EUR (prej 12.425.981,07 SIT).

11. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, (1) da so bili splošni pogoji sestavni del sporne prodajne pogodbe, (2) v 14. točki teh splošnih pogojev pa je bil vsebovan dogovor, po katerem „to pogodbo urejajo zakoni Anglije.“ Ker sta temeljni načeli, avtonomija volje strank in dispozitivnost, bistveni sestavni del mednarodnega pogodbenega prava, sta sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti angleško pravo – lex electa (prim. prvi odstavek 19. člena ZMZPP). Pogodba o izbiri prava ni nedopustna samo zato, ker država izbranega prava morda ni podpisnica Konvencije o pravu, ki ga je treba uporabiti v primeru odgovornosti proizvajalca, pa čeprav sta pogodbeni stranki izbrali angleško pravo prav zato. Ta konvencija niti ne posega v možnost pogodbenih strank, da skladno z načelom avtonomije volje prosto izberejo pravo, ki naj se uporabi za pogodbo (prim. prvi odstavek 19. člena ZMZPP). Revizijskemu stališču, da je učinek uporabe angleškega prava per se v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije in da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli uporabiti angleškega prava na podlagi 5. člena ZMZPP, pa revizijsko sodišče ne more pritrditi.

12. Tožena stranka je uveljavljala v pobot odškodninsko terjatev iz naslova odgovornosti tožeče stranke zaradi nepravilnega delovanja prodane opreme, ki je bilo posledica napak izročene opreme. Sodišči prve in druge stopnje nista delno zavrnili tega pobotnega ugovora na podlagi pogodbene določbe o izključitvi in omejitvi odškodninske odgovornosti tožeče stranke, temveč zato, ker sta ugotovili, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode v celoti (prim. povzetek dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pod (8) v 10. točki obrazložitve). Iz razlogov sodišča prve stopnje jasno sledi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo uporabo pogodbene določbe o izključitvi odškodninske odgovornosti prodajalca na podlagi Zakona o nepravičnih pogodbenih klavzulah (Unfair Contract Terms Act). Ker je takšna presoja v korist revidentke, ne morejo biti pravno pomembna vprašanja, ki jih načenja vlagateljica revizije v zvezi z opustitvami sodišč pri utemeljevanju te svoje odločitve (arg. 359. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP). Nanje revizijsko sodišče zato ne odgovarja.

13. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je posredovalo vprašanje revizijskega sodišča o veljavnosti Zakona o zastaranju (Limitation Act 1989), ki sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje za presojo o ugovoru zastaranja, pristojnemu organu Združenega kraljestva. Upoštevaje odgovor pristojnega organa Združenega kraljestva Zakon o zastaranju, ki sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje, velja na področju Anglije. Na ta način se je revizijsko sodišče prepričalo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta upoštevali 5. člen Zakona o zastaranju in šest letni zastaralni rok ter presodili, da terjatev ni zastarana.(2) Zakon o zastaranju je dostopen na uradni strani Urada za informacije javnega sektorja Združenega kraljestva, kot je potrdil pristojni organ Združenega Kraljestva.(3)

14. Za pravilno materialnopravno presojo o obstoju vtoževane terjatve iz naslova izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke (plačilo zapadlih obrokov kupnine) je pomembna presoja sodišč, da sporna pogodba ni prenehala, kljub izjavi tožene stranke z dne 23. 2. 1996 (v prilogi B 11), iz katere (med drugim) sledi, da je tožena stranka „prisiljena šteti pogodbo za razvezano z dnem 21. februarja 1996.“ Po sodni praksi sodišča najvišje instance v Združenem kraljestvu (House of Lords) je kriva stranka po prenehanju pogodbe zaradi bistvene kršitve pogodbe prosta svojih v pogodbi prevzetih obveznosti.(4) Ker pa je tožena stranka v obravnavani zadevi kljub izjavi z dne 23. 2. 1996 po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje prodano opremo uporabljala še po tem datumu, kar pomeni, da je še naprej sprejemala izpolnitev s strani tožeče stranke, ni mogoče sprejeti njenega ugovora, da je sporna pogodba prenehala že v februarju leta 1996. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, da obstoji terjatev iz naslova pogodbene obveznosti tožene stranke, sta zato pravilni.

15. Sodišča Republike Slovenije v pravdnem postopku obravnavajo in odločajo v sporih po pravilih slovenskega procesnega prava (lex fori), tudi če so stranke tujci in če je treba o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločati na podlagi tujega materialnega prava. Vsaka država sama določa pravila postopka, po katerih pristojni organi obravnavajo zadeve. V procesnem pravu je uporaba lex fori pravilo, zakon pa samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo (sposobnost strank v postopku).(5) Za dokazne standarde, na katerih temelji dokazna ocena, ni sporno, da se uporablja lex fori.(6) Katera dejstva v zvezi z obsegom škode in izgubljenim dobičkom se štejejo za dokazana, odloči tako domače sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne dokazne presoje (8. člen ZPP). Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožeča stranka ni dokazala škode, ki bi presegala 51.865,22 EUR (prej 12.428.981,07 SIT), sta pravilno presodili, da odškodninska pobotna terjatev v presežku ne obstoji.

16. Presoja o zadostni določnosti ugovorov in trditev tožene stranke v procesnem smislu sodi v področje procesnega in ne materialnega prava, ker neizogibno vpliva na procesni položaj tožeče stranke. Zato se presoja po lex fori. Izvedensko mnenje po domačem procesnem pravu ni namenjeno nadomestitvi dolžnosti tožene stranke, da v pravdi navede vsa dejstva, na katerih utemeljuje svoj pobotni ugovor. Prav to pa je predlagala tožena stranka, ko je navedla, „da bo precizirala“ pobotni ugovor iz naslova znižanja kupnine na podlagi ugotovitev izvedencev (odgovor na tožbo, l. št. 22). Tožena stranka tako ni opredelila niti, kolikšen del pobotne terjatve (uveljavljala je pobotno terjatev v znesku 130.132,69 EUR, prej 31.185.000,00 SIT) naj bi izviral po njenem mnenju iz „znižanja kupnine.“ Revizijski očitki o kršitvah postopka v zvezi s predlogi tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja že zato ne morejo biti utemeljeni. Enako velja glede revizijskih očitkov o dolžnosti dokazovanja negativnih dejstev. Predmet dokazovanja obstoja in obsega izgubljenega dobička je namreč pričakovana, a izjalovljena možnost povečanja premoženja (npr. dobiček pri pričakovani gospodarski pogodbi ali dobiček iz opravljanja gospodarske dejavnosti na trgu). Ne gre zato za dokazovanje odsotnosti posla, temveč za dokazovanje pričakovane, a izjalovljene možnosti povečati premoženje, kar predpostavlja utemeljitev realnega pričakovanja glede določenega povečanja premoženja z dovolj konkretnimi trditvami. Drugačno revidentkino stališče ni pravilno.

17. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo proti sodbi na podlagi 378. člena ZPP.

18. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sama nosi svoje stroške.

Op. št. (1): Prim. Ilešič M., Polajnar-Pavčnik A., Wedam-Lukič D., Mednarodno zasebno pravo: komentar zakona, 1992, str. 37; Wedam Lukić D., Še o ugotavljanju (in uporabi) tujega prava v civilnih sodnih postopkih, Pravna praksa, let. 1997, št. 378, str. 19 in nasl. Op. št. (2): Limitation Act 1980, Section 5, ISO 690-2:1977. Op. št. (3): http://www.opsi.gov.uk/RevisedStatutes/Acts/ukpga/1980/plain/cukpga_19800058_en_2#pt1-pb3-l1g6 Op. št. (4): Prim. zadevo Photo Production Ldt. in Securicor Transport Ltd., [1980], A.C. 827, str. 832, točko 8. Op. št. (5): Ilešič, Polajnar-Pavčnik, Wedam-Lukič, Mednarodno zasebno pravo: komentar zakona, 1992, str. 22. Op. št. (6): Cigoj, S., Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, prva knjiga, Splošni nauki, Ljubljana, 1984, str. 235.