Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se tožena stranka ni zadovoljivo opredelila do zahteve za humanitarni azil, čeprav se je ob zaslišanju tožnice lahko seznanila, da bo še tekom postopka rodila in da se bo kot mlada Romkinja z otrokom na Kosovu težko soočila z okoljem, ki Romov ne sprejema.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.8.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. in 3. odstavka 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 10.3.2005 in odločila, da mora tožnica v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je presodila, da posamezna nadlegovanja in verbalna zaničevanja še ne pomenijo tistega preganjanja, ki se je v upravno-sodni praksi izoblikovalo kot preganjanje, relevantno za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi se tožena stranka sklicevala na sodno prakso Angleškega pritožbenega sodišča glede obravnavanja zadev prosilca za azil romskega porekla s Kosova. Ker pa odločitev Angleškega pritožbenega sodišča temelji na angleškem nacionalnem pravu, ki lahko služi le za primerjalno analizo in pripomoček za oceno razmer v prosilčevi izvorni državi, po presoji sodišča prve stopnje ne more tuja sodna praksa predstavljati poglavitne podlage za obravnavanje prošenj za azil v Republiki Sloveniji. Objektivno stanje v izvorni državi prosilca pa lahko organ, pristojen za odločanje o prošnji za azil, ugotovi iz poročil o položaju in ogroženosti prosilca za azil v njihovi izvorni državi. Če pa si ta poročila nasprotujejo, pa se odločitev o prošnji za azil ne more opreti zgolj s povzemanjem poročil tujih državnih organov in tuje sodne prakse, temveč mora zavzeti stališče, zakaj meni, da držijo ugotovitve, ki izhajajo iz točno določenega poročila. Organ mora torej sprejeti odločitev, ali so razmere za prosilca v njegovi izvorni državi varne in bo zato morala v ponovljenem postopku tožena stranka ugotoviti, ali je tožničin strah pred preganjanjem objektivno utemeljen, pri tem pa bo morala upoštevati tudi njene sedanje razmere, njeno mladost in nedavno rojstvo otroka. Preuranjeno pa je tudi sklepanje tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za podelitev humanitarnega azila, ta odločitev pa tudi ni obrazložena.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 71. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi njeno odločbo. Meni, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njena odločitev oprta le na poročilo Angleškega notranjega ministrstva, saj je proučila več mednarodnih, zaupanja vrednih poročil o razmerah na Kosovu v povezavi z razlogi, na katere se je sklicevala tožnica in preverila tudi, ali se njene navedbe skladajo z objektivnimi informacijami iz njene države. Pri tem je le kot pripomoček za oceno razmer na Kosovu proučilo tudi poročilo Angleškega notranjega ministrstva iz aprila 2005 in ne gre za tujo sodno prakso s tujim azilnim pravom, na katero bi oprla svojo odločitev. Proučila je tudi poročilo misije OSCE, ki deluje na Kosovu že od leta 1999 in izdaja redna polletna poročila o varnosti in politični situaciji za posamezno občino. Tudi poročilo UNHCR je že zajeto v poročilu Angleškega zunanjega ministrstva, njeno mnenje pa ne predstavlja odločilne podlage za odločanje. Iz poročila misije OSCE za februar 2005 izhaja, da je situacija v občini Peč, od koder izhaja prosilka, umirjena in stabilna in omogoča varne povratke manjšin, tudi romskih. Tožnica je na Kosovu imela urejene bivalne pogoje pri tastu in tašči in se tja tudi lahko vrne. Sicer pa je tožnica navedla le en primer nadlegoavnja, ne pa tudi drugih hujših oblik maltretiranja, ki bi kazali na to, da bi v konkretnem primeru dejansko lahko prišlo do posilstva. Zato meni, da v njenem primeru ne gre za preganjanje v smislu Direktive Sveta (ES), št. 2004/83/EC in v smislu preganjanja, ki se je izoblikovalo v upravno-sodni praksi. Glede obravnavanja tožničine prošnje za azil v povezavi s prošnjo njenega izvenzakonskega partnerja Š.A. pa tožena stranka še navaja, da je bila njegova prošnja že pravnomočno zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up 1234/2005-2 z dne 19.10.2005, vendar niti tožnica niti njen izvenzakonski partner nista predlagala združitve postopkov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna in zakonita.

Tožena stranka je sicer izvedla redni ugotovitveni postopek, v katerem je proučila poročilo misije za Kosovo OSCE (OVSE) iz februarja 2005 in poročilo Ministrstva za notranje zadeve Velike Britanije, izdano aprila 2005 in zaslišalo tožnico, vandar pa je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka po presoji pritožbenega sodišča lahko vsebinsko odločala le o razlogih za podelitev azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je na podlagi poročil Ministrstva za notranje zadeve Velike Britanije in misije OSCE (OVSE) za Kosovo lahko ugotovila objektivno stanje na Kosovu (ki je v občini tožničinega prebivališča stabilno), da pa iz ugotovljenega subjektivnega stanja tožnice ni mogoče sklepati na njeno ogroženost, saj zatrjevano preganjanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosega tiste intenzivnosti, ki je relevantna za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil. V nadaljevanju v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe pa tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadovoljivo obrazložila, kot to pravilno opozarja sodišče prve stopnje, zakaj v obravnavani zadevi ne obstojijo razlogi za podelitev humanitarnega azila. Čeprav je tožena stranka ob tožničinem zaslišanju lahko ugotovila, da je tožnica v visoki nosečnosti oziroma da bo ob končanem sodnem postopku vsekakor že rodila, se o teh vprašanjih v odločbi (v katere izreku tožničin otrok še ni omenjen) sploh ni opredelila. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo, da se je treba pri odločanju o utemeljenosti humanitarnega azila po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil opredeliti tudi do dejstva, da se bo tožnica, kot mlajša polnoletna oseba in mati novorojenčka, ki s svojimi sorodniki nima stika (njenemu izvenzakonskemu partnerju pa je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena), morala soočiti z okoljem, ki Romov ne sprejema.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 74. člena ZAzil zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.