Jedro

Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč navedel, da zaradi objavljenega spornega načelnega mnenja močno duševno trpi, prizadeta sta njegova čast in dobro ime, povzroča mu obsojanje s strani okolice, sodelavcev in njemu bližnjih ljudi; povzroča mu celo tudi že zdravstvene težave. Teh trditev pa v obravnavanem primeru, ko je predmet upravnega spora presoja zakonitost posega v ustavno pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS) in enakega varstva pravic (22. člen URS), po presoji vrhovnega sodišča ni mogoče zavrniti kot preveč pavšalnih.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se izda naslednja začasna odredba: A.A. mora v šestih urah od vročitve tega sklepa s svoje spletne strani odstraniti svoje načelno mnenje z dne 7.7.2008. Tega mnenja tudi ne sme na kakršenkoli način predstavljati ali posredovati drugim osebam.

Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti odločbe v tem upravnem sporu.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 392/2008 z dne 7.8.2008, ponovno zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je oprlo na določbo 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Tožnik je hkrati s tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ki naj bi mu bile kršene z objavo načelnega mnenja tožene stranke z dne 7.7.2008, tudi navedel, da od sodišča pričakuje, da bo v primeru, če o tožbi ne bo odločilo brez odlašanja, po uradni dolžnosti v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUS-1 izda začasno odredbo, s katero bo toženi stranki naložena dolžnost, da do pravnomočne odločitve v upravnem sporu s svoje spletne strani odstrani navedeno načelno mnenje in da se ji prepove na kakršenkoli drug način razširjati to načelno mnenje. V dopolnitvi tožbe z dne 24.7.2008 je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe enake vsebine po 32. členu ZUS-1, ker zaradi javno objavljenega mnenja, iz katerega je moč razbrati njegovo identiteto, močno duševno trpi, prizadeta sta njegova čast in dobro ime, povzroča mu obsojanje s strani okolice, sodelavcev in njemu bližnjih ljudi; povzroča mu celo tudi že zdravstvene težave. Zato je za izdajo začasne odredbe podan tudi pogoj težko popravljive škode.

V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje navaja, da je sicer iz načelnega mnenja tožene stranke, št. 137 z dne 7.7.2008, možno sklepati, da se to nanaša na tožnika. Izdaja in objava načelnega mnenja tožene stranke je v skladu s stališčem ustavnega sodišča tako posamično dejanje oziroma akt, s katerim se lahko poseže v človekove pravice, če je iz načelnega mnenja možna ugotovitev identitete, na koga se nanaša načelno mnenje. Vendar pa po mnenju sodišča prve stopnje to tudi v primeru zatrjevane kršitve ustavnih pravic pomeni, da je treba posebej ugotavljati in dokazovati, da so bile s posegom v ustavno zagotovljene pravice posamezniku povzročene takšne subjektivne težave, ki kažejo na verjetnost nastanka težko popravljive škode in opravičujejo in utemeljujejo izrek predlaganih začasnih ukrepov in prepovedi. Le zatrjevanje samega posega v ustavne pravice za izkazovanje težko popravljive škode ni dovolj. Tožena stranka pa je imela pravno podlago za izdajo načelnega mnenja. Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Sodišče prve stopnje je na koncu še dodalo, da iz istih razlogov kot ni mogoča izdaja začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, tudi ni mogoče izdati začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v dopolnitvi tožbe predlagal tudi izdajo ureditvene začasne odredbe v skladu z 32. členom ZUS-1, vendar pa je že s tožbo tudi podal pobudo za izdajo začasne odredbe po 66. členu ZUS-1, o kateri pa se sodišče sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je dolžnost dokazovanja pogojev za izdajo začasne odredbe prevalilo na tožnika, čeprav bi moralo o pobudi za izdajo začasne odredbe po 66. členu ZUS-1 odločati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi sicer nepravilno ugotavljalo obstoj spornega pravnega razmerja in težko popravljive škode za pritožnika. Razmerje med strankama je zaradi izdaje načelnega pravnega mnenja sporno. Sporno za pritožnika pa je tudi stališče sodišča prve stopnje da ni s stopnjo verjetnosti izkazal obstoja zanj težko popravljive škode. Če bi tožena stranka načelno mnenje oblikovala tako, da iz njega ne bi bila razvidna identiteta pritožnika, do uporabe tega mnenja v medijskih prispevkih ne bi prišlo. Tožniku pa še vedno zaradi objavljenega spornega mnenja nastaja škoda.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in meni, da tožnik niti s stopnjo verjetnosti ni izkazal, da bi mu brez izdaje začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Začasna ureditev spornega razmerja ni potrebna, saj tožnik ni izkazal, da bi mu tožena stranka posegla v osebnostne pravice. Prijavlja stroške odgovora na pritožbo.

K 1. točki: Pritožba je utemeljena.

Tožnik je vložil tožbo o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja tožene stranke, s katerim naj bi mu bilo poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine (4. člen v zvezi s 3. odstavkom 30. člena in 66. člen ZUS-1). V upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 mora sodišče v primerih, če nezakonito dejanje še traja, odločiti brez odlašanja (2. odstavek 66. člena ZUS-1). Če pa sodišče ne more odločiti brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 32. členom ZUS-1 (3. odstavek 66. člena ZUS-1). Tožeča stranka pa v vsakem primeru lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe po 2. ali 3. odstavku 32. člena ZUS-1, tedaj pa mora izkazati izpolnjevanje predpisanih pogojev za tako začasno odredbo, med drugim tudi verjetnost nastanka težko popravljive škode.

Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 24.7.2008 predlagal, da se izda začasna odredba po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, že v sami tožbi z dne 11.7.2008 pa je dal pobudo, da sodišče zaradi še trajajočega poseganja v njegove ustavne pravice izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu s 3. odstavkom 66. člena ZUS-1. Še pred vložitvijo dopolnitve tožbe je sodišče prve stopnje izdalo sklep, št. U 352/2008 z dne 17.7.2008, ki pa ga je vrhovno sodišče razveljavilo s svojim sklepom, št. I Up 392/2008 z dne 7.8.2008. Sodišče prve stopnje tudi po prejemu navedenega sklepa ni nemudoma odločilo o tožbi (2. odstavek 66. člena ZUS-1), temveč je z izpodbijanim sklepom odločilo le o tožnikovem zahtevku za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, in ga po presoji vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer navedlo, da se iz objavljenega načelnega mnenja tožene stranke da sklepati, da se to nanaša na tožnika in da bi ob stališču, da gre lahko ob izkazani identiteti pri objavljenem načelnem mnenju za poseg v ustavne pravice, vendar je po presoji vrhovnega sodišča pri tem napačno presodilo, da tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem svojih težav zaradi objavljenega načelnega mnenja ni s stopnjo verjetnosti izkazal potrebe po začasni ureditvi spornega razmerja. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč navedel, da zaradi objavljenega spornega načelnega mnenja močno duševno trpi, prizadeta sta njegova čast in dobro ime, povzroča mu obsojanje s strani okolice, sodelavcev in njemu bližnjih ljudi; povzroča mu celo tudi že zdravstvene težave. Teh trditev pa v obravnavanem primeru, ko je predmet upravnega spora presoja zakonitost posega v ustavno pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS) in enakega varstva pravic (22. člen URS), po presoji vrhovnega sodišča ni mogoče zavrniti kot preveč pavšalnih. Posledice, ki jih navaja tožnik, so konkretne in izkazane na stopnji verjetnosti, in so po presoji vrhovnega sodišča težko popravljive, saj takih posledic naknadno, če bi bilo tožbi ugodeno, ni mogoče popraviti. Sporno načelno mnenje je namreč še vedno objavljeno na spletni strani tožene stranke, vsebina tega mnenja pa se pojavlja tudi v sredstvih javnega obveščanja.

Na podlagi navedenega je po presoji vrhovnega sodišča tožnik izkazal tudi verjetnost obstoja predpisanega pogoja težko popravljive škode, s tem pa vse pogoje za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, s katero se do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari lahko drugače uredi sporno pravno razmerje.

Ker je prvostopno sodišče pri odločanju o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe napačno uporabilo določbo 3. odstavka 32. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 spremenilo tako, da je samo na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 izdalo začasno odredbo, in sicer tako, da načelno mnenje tožene stranke ne bo več dostopno javnosti do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Temu pa vrhovno sodišče ponovno dodaja, da mora sodišče prve stopnje o tožnikovi tožbi nemudoma odločiti (2. odstavek 66. člena ZUS-1).

Vrhovno sodišče pa kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, da bi moralo prvostopno sodišče odločiti tudi o pobudi za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča se sodišče o pobudi za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 ni dolžno opredeljevati s posebnim aktom, saj tako začasno odredbo izda le po uradni dolžnosti, za tako odločitev pa ima po določbi 3. odstavka 66. člena ZUS-1 tudi diskrecijsko pravico.

K 2. točki: Ker je tožnik uspel s svojo pritožbo, je vrhovno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.