Jedro

Pogodba o izobraževanju je bila sklenjena le za I. letnik podiplomskega študija v študijskem letu 2005/2006. V 5. členu pogodbe se je toženka zavezala, da bo po končanem izobraževanju ostala na delu pri tožnici vsaj eno leto. Če toženki delovno razmerje preneha pred iztekom tega roka (7. člen pogodbe), je dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik uspešno opravila. Iz navedenega je mogoč zaključek, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik opravila najkasneje ob koncu študijskega leta 2005/2006, torej do 30. 9. 2006. Vsekakor je te študijske obveznosti opravila pred vpisom v II. letnik v študijskem letu 2007/2008, torej do 1. 10. 2007. Od tega dne dalje pa je bila toženka v delovnem razmerju pri tožnici še dobra tri leta, torej več kot eno leto, k čemur je bila zavezana v 5. členu pogodbe o izobraževanju. Zato je prosta vseh obveznosti po tej pogodbi, tožbeni zahtevek pa neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 5.926,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2011 dalje do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Sklep o stroških postopka (III. točka izreka) se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 985,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 280,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da je dolžna tožnici povrniti stroške šolnine za prvi letnik, stroške plačanega sprejemnega izpita za podiplomski študij z delnim plačilom šolnine, bruto nadomestilo plač s prispevki, seštevek valorizacije za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010, skupaj 5.926,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku do 9.474,75 EUR ter zakonske zamudne obresti od 21. 6. 2011 dalje je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške 186,17 EUR s pp (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Toženka trdi, da je prvostopno sodišče pri razsodbi uporabilo dva različna kriterija pri ugotavljanju pravne podlage. Med strankama ni sporno: - da sta 24. 1. 2006 sklenili pogodbo o izobraževanju za I. letnik podiplomskega študija; - da pogodba za II. letnik ni bila sklenjena, ker je toženka zaradi nesprejemljivih obveznosti ni hotela podpisati.

Pogodba za I. letnik ne predvideva situacije, če toženka študija ne bi zaključila, temveč v 5. členu določa obveznost, da po končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju vsaj eno leto. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ker toženka ni hotela podpisati pogodbe za II. letnik, tožnica pa je šolnino že plačala, je podlaga za plačilo šolnine odpadla. S tem je tožnica pridobila možnost kondikcije po 3. odstavku 190. člena OZ. Z dnem, ko je tožnica to možnost pridobila, je po 1. odstavku 336. člena OZ pričel teči 5-letni zastaralni rok, ki je do vložitve tožbe potekel. Zaradi zastaranja je torej prvostopno sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo. Toženka izpostavlja pravilnost odločitve prvostopnega sodišča glede vračila šolnine za II. letnik, ker bi po njenem mnenju moralo sodišče enak kriterij uporabiti tudi za šolnino za I. letnik. Ko je namreč toženka odklonila podpis pogodbe o izobraževanju za II. letnik, je moralo biti tožnici jasno, da toženka študija ne bo nadaljevala in je najmanj takrat pričel teči 5-letni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek. Tudi ta rok je glede na datum vložitve tožbe že potekel in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

3. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka), ki se nanaša na vračilo šolnine za II. letnik podiplomskega študija (3.340,00 EUR) in na del zahtevka za vračilo kapitaliziranih obresti (207,92 EUR), se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Tožnica navaja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo (31. in 170. člen ZDR-1 ter 15. in 5. člen OZ). Zmotno je zaključilo, da pogodba o izobraževanju za II. letnik študija ni bila sklenjena, ker da ni bilo doseženo soglasje volje med strankama, ker toženka pogodbe ni želela podpisati in ker zgolj na podlagi prošnje za financiranje šolnine za II. letnik ni prišlo do soglasja volj. Bistveno vprašanje v predmetni zadevi je, ali je bila pogodba sklenjena (doseženo soglasje volj) že na podlagi prošnje za financiranje in izvršenega plačila in ali je bila potrebna še sklenitev pisne pogodbe. Sodišče je v celoti prezrlo oz. se ni opredelilo do tožničinih navedb v zvezi s tem. Uporabiti bi moralo 15. člen OZ, ki določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. To pravilo je konkretizirano s pravili o ponudbi v 22. členu OZ. Pogodba je sklenjena, ko je ponudba sprejeta. Tožnica vztraja, da je bila pogodba veljavno sklenjena že na podlagi toženkine prošnje za financiranje. Toženka je prošnjo podala zavedajoč se, da bo nadaljevala študij pod enakimi pogoji, kot so bili določeni v pogodbi za I. letnik študija. Zato je njeno prošnjo potrebno šteti kot ponudbo za nadaljevanje obstoječega pogodbenega razmerja, da bo obiskovala tudi II. letnik študija. Tožnica, ki je šolnino plačala, je ponudbo sprejela. S tem je bilo nedvomno doseženo soglasje volj, kar pomeni, da je bila veljavno sklenjena pogodba za II. letnik. Sodna praksa in tudi ZDR-1 namreč ne določata, da mora biti pogodba o izobraževanju v pisni obliki, temveč je lahko sklenjena tudi ustno (sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 155/2008). Upoštevaje navedeno sodbo je potrebno prošnjo toženke in s strani tožnice izvršeno plačilo šolnine šteti kot doseženo soglasje volj in s tem veljavno sklenjeno pogodbo o izobraževanju za II. letnik. Zato prvostopno sodišče zmotno zaključuje, da je bilo plačilo šolnine izvršeno ob predpostavki, da bo kasneje sklenjena pogodba. Prvostopno sodišče je tudi zmotno razsodilo glede zastaranja zahtevka za vračilo šolnine za II. letnik. O dejstvu, da toženka ne namerava nadaljevati študija, je bila tožnica seznanjena šele v odgovoru na tožbo. Upoštevajoč dejstvo, da je bila pogodba o izobraževanju veljavno sklenjena, je za začetek zastaranja pomembno dejstvo, da je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi (delovno razmerje je prenehalo 23. 12. 2010) in da toženka tega dne ni zaključila študija. Zato je zastaranje začelo teči od 23. 6. 2011, to je po preteku 6-mesečnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Začetek zastaranja je potrebno presojati po 6. členu pogodbe, kot je sodišče presojalo vračilo šolnine za I. letnik. Zato je bila tožba vložena znotraj zastaralnega roka. Upoštevaje vse navedeno je v celoti utemeljen tudi zahtevek za vračilo kapitaliziranega zneska obresti. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo glede odločilnih dejstev: - da zaradi ravnanj toženke ni prišlo do sklenitve pisne pogodbe, kar pa ne pomeni, da soglasje volj ni bilo doseženo, in da je bila pogodba izvršena; - da pisna oblika pogodbe o izobraževanju ni pogoj za njeno veljavnost; - da je potrebno prošnjo toženke za plačilo šolnine in izvršitev tega plačila šteti za izjavo volje obeh strank, da pogodbeno razmerje obstoji oz. se nadaljuje; - da sta stranki sklenili ustno pogodbo za II. letnik, ki je po vsebini enaka kot za I. letnik; S tem, ko je prvostopno sodišče zaključilo, da prošnje toženke in izvršeno plačilo ni mogoče šteti kot veljavno sklenitev pogodbe, je odločilo v nasprotju s samo vsebino prošnje, s tem pa je podana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke poudarja svoja stališča v zvezi z zastaranjem, kot jih je že podala v svoji pritožbi.

5. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, vendar zaradi zmotne presoje listin deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi toženke

7. Toženka pritožbo zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje izpodbija zato, ker meni, da je (tudi) ta zahtevek zastaran. Trdi, da je bilo tožnici s potekom študijskega leta 2007/2008 in odklonitvi toženke za podpis pogodbe o izobraževanju za II. letni, jasno, da toženka študija ne bo nadaljevala. Zato je takrat začel teči zastaralni rok. Sodišče prve stopnje toženkinega ugovora o zastaranju zahtevka ni upoštevalo. Postavilo se je na stališče, da je zahtevek za povrnitev stroškov izobraževanja (šolnina, sprejemni izpit, nadomestila plač med študijskim dopustom, valorizacija) zapadel v plačilo 24. 6. 2011, to je 6 mesecev po prenehanju delovnega razmerja, kot je določeno v 1. odstavku 8. člena pogodbe o izobraževanju (A2). Ker je bila tožba vložena 16. 7. 2004, tega dne splošni 5-letni zastaralni rok še ni potekel. V zvezi s samim pravnim temeljem, na podlagi katerega je tožnica terjala od toženke stroške izobraževanja za I. letnik študija, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki 24. 1. 2006 sklenili pogodbo o izobraževanju za I. letnik podiplomskega (doktorskega) študija (A2). Navedena pogodba je bila sklenjena (le) za I. letnik študija v študijskem letu 2005/2006. V 6. členu pogodbe je določeno, da se pogodba razveljavi, če toženki med študijem preneha delovno razmerje. Če se pogodba razveljavi zaradi razloga, ki je na strani toženke, je dolžna tožnici povrniti vse stroške iz te pogodbe. Ker je toženki 23. 12. 2010 delovno razmerje prenehalo na lastno željo, takrat pa toženka doktorskega študija še ni zaključila, je potrebno šteti, da ji je delovno razmerje prenehalo "med študijem". Zato gre za situacijo, urejeno v 6. členu pogodbe in je toženka dolžna tožnici povrniti stroške izobraževanja.

8. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zmotno presodilo listine, na katere opira svojo odločitev. Kot je že v prejšnjem odstavku te obrazložitve navedeno, je prvostopno sodišče samo ugotovilo, da je bila pogodba o izobraževanju z dne 24. 1. 2006 (A2) sklenjena le za I. letnik podiplomskega študija. V nadaljevanju pa utemeljenost tožbenega zahtevka opira na 6. člen te pogodbe, po katerem je toženka dolžna tožnici vrniti stroške izobraževanja, ker ji je med študijem na lastno željo delovno razmerje pri tožnici prenehalo. Ob tem sodišče še navaja, da je toženki delovno razmerje prenehalo 23. 12. 2010, ko nesporno doktorskega študija, ki je trajal vsaj dve leti, še ni končala, kar pomeni, da ji je delovno razmerje prenehalo "med študijem". Navedeno tolmačenje določil pogodbe o izobraževanju ni pravilno. Pogodba je bila izrecno sklenjena le za I. letnik podiplomskega študija v študijskem letu 2005/2006. V 5. členu pogodbe se je toženka zavezala, da bo po končanem izobraževanju ostala na delu pri tožnici vsaj eno leto. Če toženki delovno razmerje preneha pred iztekom tega roka (7. člen pogodbe), je dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložite izpodbijane sodbe zapisalo ugotovitev dejstva, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik uspešno opravila, česar tožnica ni prerekala. To dejstvo izhaja tudi iz njene prošnje z dne 3. 10. 2007 (A9), kjer toženka navaja, da je "v lanskem študijskem letu opravila vse študijske obveznosti". Enako izhaja iz izpovedbe toženke, ki je bila zaslišana na naroku 7. 6. 2016. Iz navedenega je mogoč zaključek, da je toženka študijske obveznosti za I. letnik opravila najkasneje ob koncu študijskega leta 2005/2006, torej do 30. 9. 2006. Vsekakor je te študijske obveznosti opravila pred vpisom v II. letnik v študijskem letu 2007/2008, torej do 1. 10. 2007. Od tega dne dalje pa je bila toženka v delovnem razmerju pri tožnici še dobra tri leta, torej več kot eno leto, k čemur je bila zavezana v 5. členu pogodbe o izobraževanju. Zato je prosta vseh obveznosti po tej pogodbi, tožbeni zahtevek pa neutemeljen. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) sodbo spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

O pritožbi tožnice

9. V zvezi z zahtevkom za plačilo (vračilo) šolnine za II. letnik študija, tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov, ker se sodišče ni opredelilo do nekaterih bistvenih trditev tožnice. Sodišču se ni potrebno izjasniti oz. opredeliti do vseh trditev ali dokazov stranke v postopku, temveč le do tistih bistvenih, ki so pomembni za odločitev in na katere je sodišče oprlo sodbo. Sicer pa ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami, to je prošnjo toženke za financiranje II. letnika študija. Tožnica v postopku pred prvostopnim sodiščem in nadalje v pritožbi zatrjuje, da je omenjena toženkina prošnja imela naravo ponudbe, skupaj z izvršenim plačilom šolnine, s strani tožnice pa naj bi to pomenilo izjavo volje pogodbenih strank, da se obstoječe pogodbeno razmerje podaljša. Toda ker sodišče prve stopnje ni sledilo navedenemu tolmačenju tožnice, to ne pomeni zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in listinami, ampak kvečjemu napačno dokazno oceno, kar bi imelo za posledico le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter posledično zmotni uporabi materialnega prava. Tožnica sicer pravilno navaja, da zakon in sodna praksa veljavnosti pogodbe o izobraževanju ne pogojujeta s pisno obliko. Zato bi lahko veljalo, da je bila taka pogodba ustno sklenjena, če je med strankama prišlo do soglasja volje o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Tožnica trdi, da je bila pogodba o izobraževanju veljavno sklenjena že na podlagi toženkine prošnje za financiranje II. letnika študija (A9) in da je to prošnjo podala zavedajoč, da bo študij nadaljevala pod enakimi pogoji, kot so bili določeni v pogodbi za I. letnik študija. Toženkino prošnjo je potrebno šteti kot ponudbo, ki jo je tožnica sprejela in plačala šolnino. S tem je bila pogodba sklenjena. Z navedeno argumentacijo tožnice se pritožbeno sodišče ne strinja (tako kot se pravilno ni strinjalo niti prvostopno sodišče). Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v 1. odstavku 22. člena določa, da je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Zagotovo toženkina prošnja ni takšna, da bi bilo iz nje mogoče razbrati, da je tožnica želela nadaljevati s študijem v II. letniku "pod enakimi pogoji, kot so bili določeni v pogodbi za I. letnik". Slednje določilo pa je ena od bistvenih sestavin ustne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena. Toženka je na zaslišanju povedala, da se ni strinjala s sprejemom obveznosti, da mora za vsako leto študija ostati v delovnem razmerju pri tožnici še eno leto po koncu študija. Toženkina volja glede take obveznosti, zapisane v pogodbi za I. letnik, torej ni bila podana in tudi ne izražena. Zato ni mogoče trditi, da je prišlo med strankama do soglasja volje o bistvenih sestavinah. Očitno se je tudi tožnica tega zavedala, saj je kasneje toženko pozvala, da podpiše pogodbo o izobraževanju za II. letnik študija z enako vsebino kot pogodba za I. letnik, vendar je toženka podpis odklonila. Glede na obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za ugotovitev, da je med pravdnima strankama prišlo do ustno sklenjene pogodbe o izobraževanju za II. letnik študija z vsebino, kot izhaja iz pogodbe z dne 24. 1. 2006 za študij v I. letniku. Posledično je pravilno tolmačenje prvostopnega sodišča, da je z dnem, ko je toženka odklonila podpis nove pogodbe, najkasneje pa z zaključkom šolskega leta 2007/2008 (konec septembra 2008), odpadla podlaga za plačilo šolnine. S tem dnem je tožnica na podlagi 3. odstavka 190. člena OZ pridobila možnost terjati vrnitev plačane šolnine za II. letnik študija. S tem dnem je začel teči tudi 5-letni zastaralni rok, ki se je do 16. 7. 2014, ko je bila vložena tožba, že iztekel. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je terjatev tožnice (stroški šolnine za II. letnik) zastarala, kar je narekovalo zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je pritožba tožnice neutemeljena.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča delno spremenilo, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka.

14. Ker je pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča delno spremenilo, je materialnopravno zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica v sporu ni uspela in je zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna toženki povrniti vse njene stroške. Te je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na: nagrada za postopek 409,50 EUR (tar. št. 3100), nagrada za narok 378,00 EUR (tar. št. 3102), pavšalni materialni stroški 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV, kar skupaj znaša 985,15 EUR.

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna povrniti vse njene stroške. Toženka je pritožbo vložila zoper I. točko izreka sodbe, ki se glasi na vrednost 5.926,83 EUR. Od te vrednosti predmeta (12.912 točk) so bili priznani priglašeni stroški, in sicer: pritožba (tar. št. 15/4 OT - 500 točk), 22 % DDV, kar znaša 280,00 EUR.