Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je iz opisanega ravnanja obsojenega zaključiti, da ta pravnomočne obsodilne sodbe ne spoštuje in se opravi dela v splošno korist očitno izmika, zato je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se kazen tri mesece zapora izrečena obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 42655/2019 z dne 2. 10. 2020, zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz naloženega mu dela v splošno korist, na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v celoti izvrši. 2. Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da mu omogoči opravljanje dela v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, v katerem je pravilno ocenilo podatke Probacijske enote (PE), ki je pristojna za vodenje in nadzorovanje opravljanja dela v splošno korist in iz katerih izhaja, da so obsojenemu dne 3. 5. 2021 poslali poziv za zglasitev na PE za dne 4. 6. 2021, vendar mu pošiljke niso mogli vročiti, saj se je ta vrnila z oznako „neznan“. Prav tako PE z obsojenim ni mogla vzpostaviti kontakta preko njegovega e-naslova, kakor tudi ne preko telefonske številke obsojenca, s katero je PE razpolagala. Obsojeni je prišel na PE 9. 6. 2021, kjer jih je seznanil, da mora na prestajanje trimesečne zaporne kazni, katero je po podatkih ZPKZ Maribor prestal 29. 9. 2021, po tem datumu pa je obsojeni za PE prav tako postal nedosegljiv tudi preko telefona in e-pošte. Dne 11. 10. 2021 se je zglasil na PE, vendar z njim niso mogli opraviti razgovora, ker ni izpolnjeval pogoja PCT, so mu pa kljub temu izročili dokumentacijo in ga napotili na razgovor k izvajalcu, na vabilo PE pa se 20. 10. 2021 ni odzval, prišel je 22. 10. 2021, ko ponovno ni izpolnjeval pogoja PCT. Na nadaljnje pozive PE se ni odzival vse do 2. 12. 2021, ko je v pogovoru povedal, da je bil prehlajen, vendar zdravniškega potrdila niso prejeli, obsojenega pa so opozorili na dolžnost oprave obveznosti. Kasneje se prav tako ni odzival na pozive PE vse do 6. 1. 2022, ko jim je zagotovil, da jih bo klical nazaj, vendar tega ni storil. 5. Na podlagi navedenih ugotovitev je PE ocenila, da obsojeni k nalogi ni pristopil dovolj resno in ne izkazuje interesa za opravo naložene obveznosti, o teh posledicah pa je PE obsojenca ob kontaktih tudi seznanila. Nadaljnji kontakti z obsojenim niso bili uspešni, na e-sporočilo z dne 2. 4. 2022 pa je odgovoril, da se bo oglasil 11. 4. 2022, česar pa ni storil. Iz podatkov ZPKZ pa izhaja, da se je obsojeni od 20. 4. 2022 do 4. 11. 2022 nahajal na prestajanju zapornih kazni, kar je sodišče prve stopnje ob upoštevanju prestajanja zgoraj navedene trimesečne zaporne kazni upoštevalo kot objektivni razlog, zaradi katerega v času od 29. 6. 2021 do 29. 9. 2021 in od 22. 4. 2022 do 3. 8. 2022, ni bilo mogoče izvršiti sodne odločbe na opisan način.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča glede na navedeno pravilno zaključilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji, da se kazen tri mesece zapora, izrečena obsojencu z obravnavano pravnomočno obsodilno sodbo, v celoti izvrši. Obdobje, v katerem bi lahko obsojeni opravil naloženo mu delo v splošno korist, je namreč zadostno in je omogočalo obsojencu, da bi opravil delo v splošno korist, pa tega ni storil, ampak je celo storil novo kaznivo dejanje, zaradi katerega je dne 4. 8. 2022 moral ponovno v zapor. S tem pa je v bistvu z lastnim ravnanjem preprečil, da bi lahko po prestajanju zgoraj navedenih zapornih kazni, pričel z opravljanjem dela v splošno korist v obravnavani zadevi. Obsojeni je namreč ves čas dobro vedel, da mu je bila oprava 180 ur dela v splošno korist pravnomočno naložena in da lahko sodišče v primeru neopravljanja tega dela, kazen zapora izreče oziroma izvrši, na kar je obsojeni bil ves čas postopka opozarjan. Obsojeni namreč s PE ni ustrezno sodeloval, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, saj je bil na vabila neodziven, svojih izostankov ni opravičeval, nekaj časa pa z obsojenim sploh ni bilo mogoče vzpostaviti kontakta ter kljub temu, da je bilo ugodeno njegovemu predlogu za določitev novega termina, tega ni upošteval. Še več, kljub temu, da je na PE prišel brez pogojev PCT, ga je PE napotila k izvajalcu, na podlagi česar je tudi prejel dogovor o opravljanju dela v splošno korist, tega pa je vrnil nepodpisanega na PE, kar kaže na to, da ni pokazal nobenega interesa za začetek z delom v splošno korist. Vse navedeno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa, v posledici česar je pravilno odločilo, da se kazen tri mesece zapora v celoti izvrši. 7. Takšne odločitve sodišča prve stopnje, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, ne more omajati obsojeni s svojo pritožbo, v kateri ponovno skuša prepričati, da bo dela v splošno korist opravil, vendar mu glede na vse zgoraj obrazloženo ne gre slediti. Tudi druge okoliščine, ki jih obsojeni navaja v pritožbi, in sicer, da je v tistem času imel probleme sam s seboj, da je živel iz dneva v dan ter ni imel stanovanja, nikakor ne opravičujejo pasivnega ravnanja obsojenega, ampak nakazujejo, da je imel možnost opraviti delo v splošno korist, pa za to ni pokazal nobene volje. Sodišče prve stopnje pa je v napadenem sklepu povsem pravilno upoštevalo čas, ko je obsojeni bil na prestajanju kazni in čas, v katerem bi lahko opravil naloženih mu 180 ur dela v splošno korist, katerih pa kljub naporom in zavzemanjem PE, ni opravil. Zato vsi njegovi nadaljnji izgovori ne prepričajo in pritrjujejo odločitvi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa.

8. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je iz opisanega ravnanja obsojenega zaključiti, da ta pravnomočne obsodilne sodbe ne spoštuje in se opravi dela v splošno korist očitno izmika, zato je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. S tem je sklep utemeljen (člen 402/III Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP).

10. Pritožbeno sodišče je obsojenega oprostilo plačila sodne takse, pri tem pa je upoštevalo njegove materialne razmere (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).