Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik v danem roku ni izpolnil svoje obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo, zato mu je izrekla zagroženo denarno kazen.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožniku izrekel denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-2850/2018-15 z dne 16. 2. 2021 (1. točka izreka), ki jo je dolžan plačati v roku 30 dni po vročitvi sklepa v korist Inšpektorata RS za okolje in prostor (2. točka izreka) in odločil, da mora tožnik v roku 10 mesecev po vročitvi izpodbijanega sklepa na svoje stroške odstraniti nelegalno gradnjo in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova, višja denarna kazen v znesku 15.000,00 EUR (3. točka izreka). Prvostopenjski organ je še odločil, da v dosedanjem postopku in postopku izdaje tega sklepa posebni stroški niso nastali (4. točka izreka), in da pritožba zoper izpodbijan sklep ne zadrži izvršbe (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je inšpektor tožniku izdal odločbo, št. 06122-2850/2018-07-35204 z dne 8. 7. 2019, s katero je odredil, da mora v roku 45 dni po vročitvi odločbe na lastne stroške odstraniti prizidek industrijske stavbe v tlorisni izmeri 20,13 x 7,2 m ob južni strani obstoječega objekta B., ki se nahaja v območju nekdanje A., na zemljišču s parcelno št. 526/14 in 526/21, k.o. ... ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (v nadaljevanju inšpekcijska odločba). Ker odrejenih obveznosti ni izpolnil, je inšpektor dne 16. 2. 2021 izdal sklep dovolitvi izvršbe, v katerem je bil tožniku določen naknadni rok za izpolnitev do 15. 6. 2021. Pri tem je bil opozorjen, da bo, če obveznosti ne bo izpolnil, kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR. Tožnik je dne 2. 6. 2021 podal predlog za zadržanje izvršitve naložene obveznosti odstranitve objekta in izvršitve prisilnega sredstva, ki je bil zavrnjen s sklepom z dne 14. 3. 2022. Pri ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 10. 3. 2022 je bilo ugotovljeno, da v inšpekcijski odločbi odrejenih obveznosti ni izvršil, zato je organ izrekel zagroženo denarno kazen in zagrozil z novo.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Zavrača pritožbene navedbe, da je v izpodbijanem sklepu podana zgolj kronologija dogodkov, saj je prvostopenjski organ na ogledu dne 10. 3. 2022 ugotovil, da pritožnik ni izvršil inšpekcijske obveznosti. Zato je izdal izpodbijan sklep ter obrazložil rok za izvršitev ukrepa kot tudi višino novo izrečene denarne kazni. Delovanje organa prve stopnje ni bilo arbitrarno, temveč v skladu z zakonodajo. Pritožniku ni izrekel sankcij, ampak je z izpodbijanim sklepom izrekel že zagroženo denarno kazen v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 91. člena Gradbenega zakon (v nadaljevanju GZ), izrek pa ne posega v pravnomočno izvršljivo odločitev. Pritožnik napačno navaja, da je izvršil obveznost, saj njegova obveznost ni bila le prenehanje z nadaljnjo nedovoljeno gradnjo, temveč tudi odstranitev nelegalnega prizidka. Ker obveznosti ni izpolnil, je lahko organ nadaljeval z izvršilnim postopkom. Legalizacija je samo eden izmed načinov, da se ustavi izvrševanje inšpekcijske odločbe. Drugi način je izvršitev ukrepa iz inšpekcijske odločbe.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je izpodbijan upravni akt nepravilen, nezakonit in arbitraren. Izrek denarne kazni je hud poseg v načelo pravnomočnosti izvršljive odločitve in posledično hudo posega v ustavno zagotovljeno pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Izrek je posledica arbitrarnosti, zato je nepravičen in nezakonit. Tožnik je izpolnil obveznost, naloženo z izvršilnim naslovom, saj na obstoječi nepremičnini ne izvaja več nobenih posegov. Sporen objekt ima namen legalizirati, vendar mora Občina Kamnik sprejeti prostorski akt, s katerim bo legalizacija omogočena. Z izrekanjem denarne kazni legalizacije ni moč doseči, gre le za finančno izčrpavanje tožnika. V nadaljevanju tožnik pojasni, da je odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP nedvoumno podan, saj se dela nepopravljiva škoda s finančnim izčrpavanjem tožnika, zaradi česar mu grozi stečaj. Tožnik tudi meni, da so podani pogoji za začasno zadržanje izvedbe izvršbe po tretjem odstavku 292. člena ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijan akt odpravi in o zadevi meritorno odloči oziroma izpodbijan akt vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po 298. členu ZUP organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca, če je dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prvi odstavek). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem, kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (drugi odstavek 298. člena ZUP).

8.Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik v danem roku ni izpolnil svoje obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo, zato mu je izrekla zagroženo denarno kazen. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da je obveznost iz inšpekcijske odločbe izpolnil, saj na nepremičnini ne izvaja nobenih posegov. Vendar to po inšpekcijski odločbi ni bila (edina) tožnikova obveznost. Z inšpekcijsko odločbo je namreč organ izrekel ukrep po 82. členu GZ, po katerem se zavezancu odredi takojšnja ustavitev gradnje in odstranitev nelegalnega objekta na lastne stroške. Njegova obveznost, določena v pravnomočni inšpekcijski odločbi, je bila tako (tudi) odstranitev nelegalnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja. Drugostopenjski organ pri tem pravilno opozarja, da tožnik niti ne zatrjuje, da je nelegalni objekt odstranil in s tem izpolnil inšpekcijsko obveznost.

9.Ne drži tožbeni ugovor, da pomeni izrek denarne kazni hud poseg v načelo pravnomočnosti izvršljive odločitve in posledično hud poseg v ustavno pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena URS. Izrek denarne kazni je toženka izrekla v skladu z določbo 298. člena ZUP in 91. člena GZ, kjer je opredeljena pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo in tudi višina denarne kazni. Izrečeni ukrep je utemeljen v zakonu, zato ni arbitraren. Posega v tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude ni, saj je bila izrečena denarna kazen posledica neizpolnitve inšpekcijske obveznosti, ki izhaja iz pravnomočne inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi zakona. Z izpolnitvijo svoje obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo, pa bi se lahko tožnik plačilu denarne kazni tudi izognil.

10.Tožnikov namen da nelegalni objekt legalizira, v predmetnem postopku ni pomemben, saj je bilo z inšpekcijsko odločbo ugotovljeno, da je objekt nelegalen in ga je treba odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje. Gre za pravnomočno odločbo, katere posledica neizpolnitve je izrek predmetne denarne kazni za neizvršitev inšpekcijske odločbe. Namen denarni kazni ni v finančnem izčrpavanju tožnika, kot to navaja v tožbi, ampak doseči izpolnitev pravnomočne obveznosti iz inšpekcijske odločbe. Že drugostopenjski organ je pojasnil, da je lahko legalizacija zgolj eden od načinov končanja izvrševanja inšpekcijske odločbe, drugi način je tudi izvršitev ukrepa, s katerim se bo ponovno vzpostavilo legalno stanje. Zgolj možnost prihodnje legalizacije zavezanca ne oprosti obveznosti, da izvrši inšpekcijsko odločbo, s čimer bi se, kot je sodišče že pojasnilo, izognil denarni kazni.

11.Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja, da je razlog za odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP nedvoumno podan, saj bi lahko zanj nastala huda gospodarska škoda in celo stečaj. Meni tudi, da so podani pogoji za začasno zadržanje izvedbe izvršbe po tretjem odstavku 292. člena ZUP. Sodišče se z odlogom izvršbe ni ukvarjalo, saj tožnik ni vložil tožbe zoper odločitev o odlogu, 1 ampak zoper odločitev o izreku denarne kazni. Postopek o odlogu izvršbe je ločen postopek, odločitev o njej pa drug upravni akt, zato se sodišče ne bo opredeljevalo do teh tožbenih navedb.

12.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnik pa se je glavni obravnavi tudi odpovedal.

14.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Kar po ustaljeni sodni praksi niti ni upravni akt (I Up 158/2021, I Up 173/2024 in druge).

Zveza

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 298 Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 82, 91

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.