Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, načeloma začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti, vendar ne prej, kot je imel oškodovanec možnost izvedeti za škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen, ker je zavarovanec tožene stranke, ki ima zavarovano odvetniško odgovornost pri toženi stranki, odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku. Zavarovanec tožene stranke je zaradi nevestnega ravnanja pri opravljanju odvetniške dejavnosti, ko je zastopal tožnika, opustil dolžno skrbnost, ker ni vložil tožbe na plačilo zavarovalnine iz naslova kasko zavarovanja, ker je bil tožnikov avtomobil ukraden, in je zato tožnikova terjatev do zavarovalnice zastarala. V postopku tožena stranka ni dokazala okoliščin, na podlagi katerih zavarovalnica ne bi bila dolžna plačati tožniku zavarovalnine, zaradi nastopa zavarovalnega primera.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da prvo sodišče v postopku ni natančno ugotovilo kdaj v letu 2009 je tožnik izvedel, da odvetnik tožbe ni vložil. V tem delu so bile trditve in izpovedbe tožnika skope, zato prvo sodišče točnega datuma tudi ni moglo ugotoviti. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti začne teči prvi dan, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to pa je po kršitvi pogodbene obveznosti. Do škodnega dogodka je prišlo 7. 10. 2002, zastaralni rok za vložitev tožbe iz naslova kasko zavarovanja zaradi tatvine osebnega vozila pa je potekel 1. 1. 2006, kar predstavlja zadnji datum, na podlagi katerega se lahko veže opustitev dolžnega ravnanja odvetnika. Petletni zastaralni rok je potekel 1. 1. 2011. Tožbeni zahtevek je bil vložen 23. 2. 2012, torej po preteku zastaralnega roka. Vzročna zveza med očitano opustitvijo vložitve tožbenega zahtevka iz naslova kasko zavarovanja in vtoževano škodo ni podana. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je Zavarovalnica ... d.d. zavrnila odškodninski zahtevek tožnika iz razloga suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe in goljufije. Kazenski postopek zoper tožnika je bil ustavljen iz razloga, ker ni bil podan utemeljen sum, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi na podlagi zavržene kazenske ovadbe tožnik lahko uspel s tožbenim zahtevkom iz naslova kasko zavarovanja. Iz izpovedbe odvetnika izhaja, da tožbe ni vložil iz razloga, ker je obstajal sum zavarovalniške goljufije, zato bi bil tudi ob pravočasno vloženi tožbi izid pravde za tožnika negotov. Na podlagi Splošnih pogojev Zavarovalnice ... se šteje, da je vozilo izginilo, če ga ne najdejo v 30 dneh od dneva, ko je bila izginitev vozila prijavljena policiji, v postopku pa je ostalo nepojasnjeno, ali je tožnikovo vozilo moč šteti za ukradeno.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba opredeljeno ne navaja katere kršitve postopka je storilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa po uradnem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Sodišče prve stopnje je podrobno, sistematično in pregledno v obrazložitvi sodbe dokazno ocenilo vsa relevantna dejstva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vzorna, saj je vestno in skrbno ocenjen vsak relevanten dokaz posebej in vsi dokazi skupaj, dokazna ocena pa temelji na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to določa 8. člen ZPP. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da prvo sodišče materialnega prava ni pravilno uporabilo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik prijavil krajo vozila 7. 10. 2002 in da je bilo vozilo kasko zavarovano zaradi tatvine. Sodelovanje med tožnikom in odvetnikom zaradi uveljavljanja zavarovalnine za ukradeno vozilo se je začelo v letu 2003. Tožnik je odvetniku 15. 7. 2003 plačal 70.000,00 SIT za takso in akontacijo za sestavo tožbe, odvetnik pa se je tožniku zavezal, da bo vložil odškodninsko tožbo zoper zavarovalnico, česar pa ni storil. Tožnik je odvetnika večkrat klical po telefonu, odvetnik pa mu je zagotavljal, da je tožba vložena, zadeva pa še ni na vrsti za obravnavanje, zaradi sodnih zaostankov. Odvetnik je tožniku zagotavljal, da ga bo obvestil, ko se bo postopek začel. Ker je tožnik zaupal odvetniku je šele konec leta 2009 oziroma v začetku leta 2010 s poizvedbami na sodišču ugotovil, da odvetnik tožbe ni vložil. 7. Pravilne so zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da zato, ker je tožnik zaupal odvetniku, da je vložil tožbo in da ga bo o začetku postopka obvestil, vse do konca leta 2009 oziroma do začetka leta 2010 ni mogel vedeti, da odvetnik ni vložil tožbe. Tožnik je izkazal potrebno skrbnost, saj je odvetnika po telefonu pogosto klical in ga spraševal, ali je njegova tožba že na vrsti za obravnavanje. Obrazložitev sodbe vsebuje številne razloge, zaradi katerih tožniku vse do konca leta 2009 ni moč očitati neskrbnega ravnanja, odločilno pa je dejstvo, da je odvetnik vseskozi zavajal tožnika, da je vložil tožbo. Navedenega dejstva pritožba opredeljeno ne izpodbija, očitno tudi iz razloga, ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu tako prepričljiva in skrbna, kar še posebej velja glede dokazne ocene izpovedbe odvetnika, ki jo prvo sodišče utemeljeno šteje kot neverodostojno, pri tem pa za takšno ugotovitev v obrazložitvi sodbe postreže s številnimi nasprotji v izpovedbi odvetnika, ob skrbni analizi drugih dokazov. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da v postopku ni bilo sporno, da je tožnik plačal odvetniku takso za tožbo in akontacijo za sestavo tožbe in da tožbe odvetnik ni vložil, pravilno pa sodišče prve stopnje očita odvetniku, da je ravnal neskrbno tudi iz razloga, ker tožnika pred 1. 1. 2006 ni seznanil, da bo terjatev zastarala, četudi bi obstajal dogovor (kar pa v postopku ni bilo dokazano), da odvetnik tožbe ne bo vložil, dokler kazenski postopek zoper tožnika ne bo končan(2). Tožniku zato ni mogoče očitati, da je bil do konca leta 2009 neskrben pri ugotavljanju okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko seznanil z obsegom in višino škode.

8. Pravilne so nadaljnje dejanske ugotovitve prvega sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so kljub zavrženju kazenske ovadbe podane okoliščine, zaradi katerih tožnik ne bi bil upravičen do plačila zavarovalnine iz naslova kasko zavarovanja. Trditve tožene stranke, da odvetnik ni vložil tožbe iz razloga, ker je obstajal sum zavarovalniške goljufije, kazenska ovadba in pritožbene trditve, da vozila ni mogoče šteti za ukradenega, ker se šteje, da je vozilo izginilo, če ga ne najdejo v 30 dneh od dneva, ko je bila izginitev vozila prijavljena policiji, kar izhaja iz 12. točke 3. člena Splošnih pogojev Zavarovalnice ..., so preveč pavšalne in nekonkretizirane, da bi lahko spremenile pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je bilo vozilo ukradeno, kar potrjuje prijava kaznivega dejanja tatvine, zavržena kazenska ovadba in nenazadnje tudi izpovedba tožnika. Tožena stranka tudi v pritožbi ne ponudi nobenega dokaza, ki bi potrjeval navedbe tožene stranke, da je bilo vozilo najdeno oziroma da je prišlo do zavarovalniške goljufije.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika(3), ki določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki nastane s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Poslovna odškodninska terjatev iz naslova poklicne odgovornosti odvetnika zastara v roku petih let. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, načeloma začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po kršitvi pogodbene obveznosti, vendar ne prej, kot je imel oškodovanec možnost izvedeti za škodo(4). Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik lahko izvedel za škodo šele konec leta 2009, tožba je bila vložena 23. 2. 2012, zato terjatev ni zastarala.

10. Prvo sodišče je materialnopravno pravilno presojalo razmerje med tožnikom in odvetnikom po določbah, ki se nanašajo na pogodbo o naročilu iz OZ, pravice in obveznosti odvetnika pa tudi po določbah Zakona ko odvetništvu. V dokaznem postopku se je izkazalo, da odvetnik ni ravnal z ustrezno poklicno skrbnostjo, zato je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke in je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo še ugotovljeno, da tožnik ni prejel sklepa o zavrženju kazenske ovadbe.

Op. št. (3): V nadaljevanju OZ.

Op. št.(4): Glej tudi Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga stran 481.