Jedro

Prepoved iz 4. točke 39. člena ZKP, ki se nanaša na sodnika, ki je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ob izvajanju katerih si je lahko ustvaril mnenje oziroma izoblikoval stališče tako do dejanskih kot do pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca, je treba povezovati s sojenjem na glavni obravnavi, torej z vsebinskim odločanjem o zadevi.

Sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku izdala odredbi o posebnih ukrepih, nato pa v zunajobravnavnem senatu, ko je ta odločal o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, ne predstavlja okoliščine, ki pomeni izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obtožene K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom z dne 24.09.2002 je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti obtoženi K.K. na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 03.10.2002 pritožbo zagovornika obtoženke zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtožena K.K. je zatem zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku po 1. in 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi sklep Višjega sodišča v Mariboru in sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter pripor obtoženki odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v kolikor navedbe obtoženke v zahtevi za varstvo zakonitosti držijo, je zahteva utemeljena in bo potrebno izpodbijani pravnomočni sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v novo odločanje. Sicer pa je po njegovem mnenju sodišče utemeljeno podaljšalo pripor obtoženki iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in je svojo odločitev utemeljilo na podlagi ugotovljenih dejstev, ki kažejo na ponovitveno nevarnost pri obtoženki in nujnost, da ostane v priporu, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnice zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, kot rečeno, bistveno kršilo določbe 1. in 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da je sodnica M.M.R. sodelovala v zunajobravnavnem senatu, ki je zoper obtoženko z izpodbijanim pravnomočnim sklepom podaljšal pripor, čeprav je v isti kazenski zadevi opravila preiskovalna dejanja. Po mnenju zahteve je zato pri sodnici podan izločitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP in ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti pri odločitvi, s katero je izvenobravnavni senat zoper obtoženko podaljšal pripor.

Po podatkih kazenskega spisa je navedena sodnica v tej zadevi v predkazenskem postopku izdala odredbi, na podlagi katerih so bili odrejeni in izvajani posebni ukrepi zoper obtožena Z.R. in M.W. Pred uvedbo preiskave je torej opravila preiskovalni dejanji po pooblastilih določb 152. člena ZKP.

V 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave), ki ureja pravico do sodnega varstva, je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Razlogi za izločitev sodnika so določeni v 39. členu ZKP, postopek v zvezi z izločitvijo pa urejajo določbe 40. do 43. člena istega zakona. Po 4. točki 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil dan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Namen te in tudi ostalih določb, ki urejajo izločitev sodnika, je v zagotovitvi njegove nepristranskosti in objektivnosti pri sojenju. Pri izključitvenem razlogu iz 4. točke 39. člena ZKP zakonodajalec izhaja iz domneve, da ne more biti nepristranski in enako dojemljiv za argumente obeh strank tisti sodnik, ki je v istem postopku sodeloval kot preiskovalni sodnik ali je pred glavno obravnavo odločal o vprašanjih, ki so zahtevala njegovo opredelitev o zadevi, ali pa je v istem postopku sodeloval v vlogah, ki so nezdružljive s sodniško. Iz tega sledi, da je prepoved iz te določbe, nanašajoča se na sodnika, ki je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ob izvajanju katerih si je lahko ustvaril svoje mnenje oziroma izoblikoval svoje stališče, tako do dejanskih kot pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca, treba povezovati s sojenjem na glavni obravnavi, torej z vsebinskim odločanjem o zadevi. Da je tako, je mogoče zaključiti tudi na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po kateri je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena).

Zunajobravnavni senat je z izpodbijanim sklepom podaljšal pripor zoper obtoženca po vložitvi obtožnice na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena ZKP. Pri tem je senat, v katerem je kot predsednica sodelovala sodnica M.M.R., opravil preizkus, ali so podani zakonski pogoji za podaljšanje pripora. V tem stadiju kazenskega postopka, v katerem se ne odloča o glavni stvari, se tudi ne presojajo dejstva in okoliščine, ki so podlaga za morebitno odločitev o obtoženčevi krivdi za kazniva dejanja. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku izdala odredbi o posebnih ukrepih, pri odločanju o podaljšanju pripora v nasprotju z določbo iz 4. točke 39. člena ZKP. Tudi ob upoštevanju izhodišča, da se je sodnica lahko pri opravi navedenega preiskovalnega dejanja opredelila do zahteve in da se je lahko celo seznanila z dokazi, na katere ni mogoče opreti sodne odločbe in jih je bilo treba iz spisa izločiti, to zaradi prepovedi njenega sodelovanja pri sojenju na glavni obravnavi ni odločilno.

Navedeni razlogi nasprotujejo stališču, da sodelovanje sodnice v zunajobravnavnem senatu, ko je ta odločal o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, predstavlja okoliščino, ki pomeni izključitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker je torej Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve, je bilo potrebno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).