Jedro

Ugovor pobota v pravdi učinkuje zgolj kot procesno dejanje, zunaj nje pa le skozi izrek sodbe. V skladu s tem posledice procesnega pobota na materialnopravnem področju (prenehanje terjatev) nastopijo s pravnomočnostjo izreka sodbe, s katerim je izrečeno pobotanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi istega sodišča P 1800/2014-II z dne 11. 4. 2016 in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začasno odredbo zavrne in odredi izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine tožene stranke. Izraža nestrinjanje s stališčem izpodbijanega sklepa, da glede pobotnega ugovora tožene stranke ne pride v poštev uporaba 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč določbi 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pravilna uporaba materialnega prava bi sodišču narekovala upoštevanje četrtega odstavka 111. člena OZ, ki ureja nastop pravnih posledic v primeru razveze pogodbe, do katere je med strankama nedvomno nesporno prišlo. Tožena stranka uveljavlja uporabnino, kot objektivno posledico razvezane pogodbe (tako sodbi II Cp 1976/2013, II Cp 1300/98), ne pa kot uporabnino brez pravne podlage. Pred izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče ugotoviti, kakšna bi bila primerna uporabnina za čas od 1. 4. 1993 do 31. 8. 2013, ko sta imeli tožeči stranki stanovanje v posesti, pri čemer bi se izkazalo, da v pobot uveljavljana uporabnina presega terjatev tožeče stranke. Glede preostale v pobot ugovarjane terjatve (iz naslova založenih sredstev za delo; škode, ki je nastala na stanovanju), pa bi sodišče moralo izvesti dokazni postopek, kot je predlagala tožena stranka. Tožena stranka je nepremičnino sicer res prodajala, vendar je pogodba s F., d. o. o., že zdavnaj potekla (nepremičnina je umaknjena iz spleta), kar dokazuje priloženo ekektronsko sporočilo družbe F., d. o. o. Pred izdajo začasne odredbe bi moralo sodišče v zvezi s tem zaslišati toženo stranko. Opraviti bi moralo narok in po prosti presoji določiti primerno uporabnino.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom 11. 4. 2016 ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine toženca (stanovanjske hiše na naslovu G.) in odredilo, da se prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi. Zoper ta sklep je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, ki je predmet pritožbenega preizkusa, zavrnilo.

6. Izpodbijani sklep (ob ponovni presoji pogojev za izdajo začasne odredbe) zavzame stališče, da so verjetno izkazane vse predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, predvidene v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Verjetno je izkazana terjatev tožeče stranke, vsaj v višini 49.385,48 EUR,(1) verjetno je izkazan obstoj nevarnosti, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

7. Pritožba ne izpodbija zaključka izpodbijanega sklepa, da je podana verjetnost terjatve tožeče stranke, nasprotuje pa njegovemu stališču, da je v pobot uveljavljena terjatev verjetno izkazana le do višine 3.600,00 EUR.

8. Toženec je v predmetnem postopku ugovarjal v pobot svojo terjatev, ki jo ima do tožnikov v znesku 90,600,00 EUR (odgovor na tožbo 24. 9. 2014, pripravljalna vloga 10. 3. 2016)(2) z zahtevkom, da sodišče pobotnemu ugovoru ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

9. Pobotanje je urejeno v materialnem pravu v OZ (311. člen do 318. člen), v procesnem pravu pa v ZPP. O procesnem pobotanju obstajata procesualna teorija in civilistična teorija, pri čemer novejša slovenska teorija (pritožbeno sodišče z njo soglaša) procesno pobotanje (po določbah ZPP) pojmuje v smislu procesualne teorije.(3) Slednja zagovarja stališče, da v pravdi oddana pobotna izjava nima neposrednega učinka na materialnopravnem področju. Toženec zahteva z ugovorom v pobot ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatve za pobotanje, ki naj ga odredi sodišče. Določba tretjega odstavka 324. člena ZPP sodišču nalaga, da v izreku sodbe odloči, ali terjatev, ki je bila uveljavljena v pobot, obstoji ali ne. Odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve postane pravnomočna (319. člena ZPP). Po civilistični teoriji pa pobotna izjava obdrži svoj materialnopravni značaj (ugasnitev terjatve), čeprav je dana v pravdi. Pobotna izjava toženca v pravdi učinkuje neposredno na materialnopravnem področju, posledica te izjave pa je ugasnitev obeh terjatev do zneska nižje od njiju s trenutkom, ko so se iztekli pogoji za pobot, ne glede na voljo nasprotne stranke (311. člen, 312. člen OZ).

10. V skladu s procesno naravo, ugovor pobota v pravdi sam po sebi ne povzroči prenehanja terjatev, glede na to, da mora sodišče v izreku odločiti o obstoju ali neobstoju v pobot postavljene terjatve in da taka odločitev postane pravnomočna šele s pravnomočnostjo sodbe. Ugovor pobota v pravdi učinkuje zgolj kot procesno dejanje, zunaj nje pa le skozi izrek sodbe. V skladu s tem posledice procesnega pobota na materialnopravnem področju (prenehanje terjatev) nastopijo s pravnomočnostjo izreka sodbe(4), s katerim je izrečeno pobotanje. Po navedenem (verjetnost) terjatve, ki jo toženec uveljavlja v pobot, ne more vplivati na presojo o verjetnosti obstoja s tožbo uveljavljene terjatve. Povedano drugače, za potrebe začasne odredbe ni odločilno, ali je (verjetno) izkazan obstoj pobotne terjatve, zato se pritožbenemu sodišču ni treba izreči o materialnopravni pravilnosti izpodbijanega sklepa.(5) Odločitev, da je podana predpostavka iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, je namreč pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja izpodbijani sklep. Ob robu pritožbeno sodišče (glede narave pobotne terjatve) le pripominja, da denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari ni enoznačna terjatev in se po splošnih pravilih lahko uveljavlja na temelju različnih pravnih podlag (stvarnopravne reparacije, uporabnine in odškodnine).(6)

11. Neutemeljen je očitek pritožbe, da ni verjetno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, t.j. nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ker toženec predmetne nepremičnine ne prodaja več. Pritožbeno sodišče presoja pravilnost izdane začasne odredbe (sklep z dne 11. 4. 2016) po stanju ob njenem odločanju, kar pomeni, da so morali biti takrat izpolnjeni pogoji za njeno izdajo. Tožnika sta v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 30. 3. 2016 subjektivno nevarnost (pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ) utemeljevala s trditvijo, da tožena stranka prodaja celotno stanovanjsko hišo, v kateri je tudi sporno stanovanje, kar sta dokazovala s priloženimi oglasi na portalu N. (priloga A20 do A24 spisa), čemur je sodišče prve stopnje v izdanem sklepu o začasni odredbi sledilo. Brez pomena je zato prikazovanje toženca (v ugovoru, pri katerem vztraja v pritožbi), da sporna nepremičnina ni več v prodaji. Kot pravilno obrazloži že izpodbijani sklep, za obstoj navedenega pogoja zadošča, da je toženec nameraval sporno nepremičnino prodati (nepomembno je, kdaj je bila nepremičnina umaknjena iz spleta).

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati brez naroka. Po določbah ZIZ, ki se smiselno uporablja (15. člen ZIZ) v postopku izdaje začasne odredbe (in ugovornem postopku), se praviloma odloča na podlagi vlog in drugih pisanj, narok se opravi le, če zakon to posebej določa, ali kadar je to smotrno (29., 29.a člen ZIZ). Ker, kot že obrazloženo, na presojo verjetnosti terjatve po tožbi ne vpliva verjetnost terjatve tožencev, ugovarjane v pobot, narok že iz tega razloga ni bil potreben.(7) Zaslišanje toženca, pa tudi ni bilo potrebno zaradi ugotavljanja subjektivne nevarnosti, saj je za verjetnost (za izdajo začasne odredbe zadošča zgolj verjetnost) njenega obstoja imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago v (dokazno) podprtih trditvah tožnikov.

13. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo in bo o njih odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (peti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Terjatev tožeče stranke je verjetno izkazana do višine 52.985,48 EUR, terjatev toženca, ki jo je ugovarjal v pobot, pa je verjetno izkazana do višine 3.600,00 EUR.

Op. št. (2): Toženec je v pobot ugovarjal znesek 85.600,00 EUR iz naslova uporabnine za čas od 1. 4. 1993 do novembra 2013, 2.000,00 EUR iz naslova založenih sredstev za delo, ki je bilo opravljeno tudi v korist tožečih strank in 3.000,00 EUR iz naslova povzročene škode na stanovanju.

Op. št. (3): Primerjaj mag. Andreja Veselič, Pobot v sodnih postopkih, Podjetje in delo, 2004, št. 8, str. 1869; Ana Testen, Pobot – ali teorija podpira prakso, Pravna praksa 2008, št. 11, str. 8 do 10; mag. Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, 2011, št. 34, str. 22. Op. št. (4): Tako mag. Barbara Petrič, Ana Testen, mag. Andreja Veselič, v že navedenih člankih.

Op. št. (5): Po stališču izpodbijanega sklepa, ki mu pritožba nasprotuje, je pri presoji v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke iz naslova uporabnine treba upoštevati določbi 95. in 96. člena SPZ in ne 111. člena OZ.

Op. št. (6): Jure Debevec, Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Odvetnik 2013, št. 63, stran 12. Op. št. (7): Po trditvah pritožbe bi sodišče moralo opraviti narok zaradi presoje verjetnosti obstoja v pobot uveljavljane terjatve.