Jedro

ZEKom za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu pa tudi ne gre za ugotavljanje neke pravice, temveč za razreševanje pravnega razmerja med naročnikom in operaterjem tako, da mora stranka nekaj opraviti ali pa opustiti.

Pristojnost tožene stranke je omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 38292-160/2009-7 z dne 23. 12. 2009 (1. točka izreka) se odpravi ter zadeva vrne Agenciji v tem obsegu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da končni uporabnik A.A. v primeru odstopa od naročniške pogodbe za uporabo storitev ..., št. AO682737 v roku 30 dni od prejema računa za storitve porabljene v mesecu oktobru 2009, oziroma kolikor datum prejema računa ni znan, v roku 30 dni od datuma plačila računa za mesec oktober 2009, A., d.d. ni dolžan plačati enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja za storitev ... v višini 8,35 EUR brez DDV ter sorazmernega deleža zneska subvencije za nakup osnovne strojne komunikacijske opreme v višini 155,84 EUR brez DDV, ki se zaračuna za polno število mesecev do izteka obdobja vezave (1. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je A.A. vložil predlog za rešitev spora po 92. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) zaradi enostranske spremembe pogodbenih pogojev s strani operaterja. Navedel je, da je po veljavni naročniški pogodbi naročen na storitev interneta 20/20 Mbit/s, telefon in ... TV – 2 kanala, zato želi na mesečnem računu prejemati obračun mesečne naročnine za vsako od storitev posebej in ne skupaj za storitve v paketu. Predlagatelj se ni strinjal s spremembo programske sheme in spremembo cene mesečne naročnine, pri čemer navaja, da s spremembami tudi ni bil seznanjen skladno s 3. odstavkom 85. člena ZEKom. Navaja, da ni jasno, kakšne pravice oziroma obveznosti ga čakajo v primeru odstopa od pogodbe. Tožena stranka je kot predmet spora opredelila vprašanje, ali je predlagatelj zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe, skladno s 85. členom ZEKom, upravičen odstopiti od pogodbe in ali je upravičen od pogodbe odstopiti brez sankcij. Ugotovljeno je, da obstaja med predlagateljem in operaterjem pogodbeno razmerje, na podlagi katerega operater proti plačilu nudi predlagatelju pogodbeno dogovorjene storitve. Dne 1. julija 2009 je operater spremenil pogodbene pogoje v delu, ki se nanašajo na programsko shemo, spremenile pa so se tudi cene. Predlagatelj se s spremembami ne strinja in zahteva pojasnilo, pod kakšnimi pogoji ima pravico predčasno odstopiti od pogodbe. Pravna podlaga za odločanje o tem vprašanju je 85. člen ZEKom, jedro spora pa predstavlja vprašanje, kaj v primeru odstopa od pogodbe predstavlja sankcijo v smislu 85. člena ZEKom. Predlagatelju podlago za odstop od (spremenjene) pogodbe daje 85. člen ZEKom ter njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve pogodbe. V posledici to pomeni, da mu A. ne sme obračunati sorazmernega deleža nakupa osnovne strojne komunikacijske opreme, kolikor odstopi od naročniške pogodbe v roku 30 dni od dne, ko je izvedel za spremembo in bil pravilno poučen o možnosti, ki mu jo daje 85. člen ZEKom. To pa se je po podatkih spisa zgodilo z izstavitvijo računa, ki ga je A. izstavil za mesec oktober 2009. Agencija ugotavlja, da je bil predlagatelj seznanjen s spremembami na dan sprejema računa za storitve, porabljene v mesecu oktobru 2009 oziroma kolikor datum prejema računa ni znan, je bil nedvomno seznanjen s spremembami na dan, ko je račun za mesec oktober 2009 plačal. Predlagatelj je v zameno za vezavo naročniškega razmerja s strani operaterja prejel določene ugodnosti, ki pa jih v primeru, da bo prekinil naročniško razmerje v roku 30 dni od prejema računa za mesec oktober 2009 oziroma v roku 30 dni od dne plačila tega računa, ta ne sme odvzeti. Operater ne sme uveljavljati nobenih negativnih posledic, kar bi v tem primeru predstavljalo plačilo polne cene za zakupljeno opremo. Takšno ravnanje bi pomenilo nedopustno sankcijo v smislu 85. člena ZEKom. Glede na navedeno je Agencija odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na pogodbo za uporabo storitev ... št. A0682737, za ... internet, ... telefonijo osnovno in ... TV. Obrazlaga, da je naročniška pogodba po 85. členu ZEKom pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega naročniškega omrežja, in končnim uporabnikom za uporabo storitev, ki jih nudi operater, v delu, ki se nanaša na nakup opreme pa prodajna pogodba. Sklicuje se na določbo 92. člena ZEKom, po katerem imajo končni uporabniki pravico do ugovora in sprožitve spora pred toženo stranko zoper odločitev ali ravnanja operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem in meni, da dogovor pogodbenih strank glede načina plačila kupnine za prodane aparate in opremo, kamor sodi tudi dogovor o subvencioniranju kupnine v primeru trajanja naročniškega razmerja vsaj 24 mesecev, ni odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem v okviru naročniške pogodbe v smislu 92. člena ZEKom, temveč gre za civilno pravno razmerje – dogovor o načinu plačila kupnine v okviru prodajne pogodbe, ki sodi v pristojnost civilnega sodišča. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločba nezakonita zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in nična. Nadalje ugovarja, da tožena stranka sploh ne ugotavlja, da naj bi naročnik v zakonskem roku od pogodbe odstopil. Tožena stranka pa v 92. in 192. členu ZEKom nima pooblastila za izdajo hipotetičnih ugotovitvenih odločb. Razen tega pa je izpodbijana odločba nezakonita zaradi odločitve mimo predloga predlagatelja, ki je Agencijo pozval, da ugotovi, ali je zaračunavanje dela subvencije upravičeno. Predlog se ni nanašal na upravičenost zaračunavanja enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja za storitev ... v višini 8,35 EUR brez DDV. Poleg navedenega pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi napačno uporabila določbo 3. odstavka 85. člena ZEKom, saj plačilo sorazmernega deleža subvencije ni sankcija v smislu določbe tega člena, temveč gre za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki jo je naročnik dolžan izpolniti skladno z načelom pacta sunt servanda in izhaja iz 5. odstavka 85. člena ZEKom. Tožena stranka tudi ni navedla nobenega razloga, da je naročnik v primeru nakupa postal lastnik kupljene komunikacijske opreme. Ob upoštevanju tega dejstva pa tožeči stranki ni mogoče odreči pravice zahtevati plačilo sorazmernega deleža subvencije. Naročnik je opremo, ki jo je kupil, dolžan tudi plačati. Gre za uporabo 111. člena v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v celoti odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Na ugovor glede stvarne nepristojnosti odgovarja, da je odločala le, kaj predstavlja sankcijo iz 3. odstavka 85. člena ZEKom. Pristojnosti pa tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni ugovarjala. Glede ugovora, da predstavlja nakup aparatov in opreme kupoprodajno pogodbo, meni, da tega sklopa ni mogoče obravnavati ločeno od naročniške pogodbe. Tožena stranka je odločala le, kaj predstavlja sankcijo po 3. odstavku 85. člena ZEKom, ne pa o civilno pravnih vprašanjih. Odločba je ugotovitvene narave in kot taka ne ustvarja učinkov, zato izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo. V skladu s 120. členom ZEKom mora pri izvrševanju svojih nalog poskrbeti za visoko raven varstva potrošnikov pri njihovem poslovanju z dobavitelji. V tem primeru je naročnik dal zahtevek ugotovitvenega značaja, z ugotovitveno odločbo pa je organ tudi odločil o obstoju oziroma neobstoju pravice ali pravnem relevantnem dejstvu, ne da bi na tej podlagi naložil kakšno obveznost. Določbi 129. in 92. člena ZEKom v povezavi z določbami 120. in 85. člena ZEKom ji dajejo vsa pooblastila, da odloča o sporih med končnimi uporabniki in operaterji glede vprašanja nezakonitega sankcioniranja v primeru odstopa od pogodbe zaradi spremenjenih pogodbenih pogojev s strani tožeče stranke. Njena odločitev pomeni le ugotovitev, da bi v tem primeru plačila šlo za sankcijo, ki je izrecno prepovedana. V zadevi tudi ne gre za vprašanje, ali je naročnik upravičen prejeto opremo obdržati, temveč za vprašanje nezakonitega sankcioniranja.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu vztraja pri razlogih iz tožbe, ki jih dodatno obrazlaga.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo razloge tožeče stranke iz pripravljalnega spisa zavrača. Tožba je utemeljena.

Izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka oprla na 92. in 129. člen ZEKom. Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007-UPB) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve (medoperaterski spori), ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki (uporabniški spori), če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (prvi odstavek).

Iz navedenih določb 92. člena ZEKom izhaja, da lahko končni uporabnik predlog za rešitev spora (o sami vsebini spora se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe) vloži pri toženi stranki, če spora pred tem ni uspel razrešiti z operaterjem. Da bi v obravnavanem primeru med naročnikom (v upravnem sporu stranko z interesom) in operaterjem (v upravnem sporu tožečo stranko) obstajal spor in se reševal pred tožečo stranko tako, kot določa 92. člen (oziroma je določal tedaj veljavni 92. člen ZEKom) iz podatkov v predloženem spisu ne izhaja. Pred tožečo stranko se torej ni reševal spor.

Po mnenju sodišča pa tožena stranka tudi ni imela podlage za izdajo ugotovitvene odločbe. V postopku reševanja sporov pred toženo stranko se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kadar z ZEKom ni drugače določeno (četrti odstavek 129. člena ZEKom). Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 65/08 in 8/10) ugotovitvene odločbe izrecno ne ureja. Po vsebini ugotovitvena odločba le ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja po zakonu. Za primer, kot je obravnavan, za ugotovitveno odločbo ni materialnopravne podlage. ZEKom za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu pa tudi ne gre za ugotavljanje neke pravice, temveč za razreševanje pravnega razmerja med naročnikom in operaterjem tako, da mora stranka nekaj opraviti ali pa opustiti. Pravni interes, ki je splošna predpostavka tudi za sprožitev uporabniškega spora po 92. členu ZEKom, ima naročnik v tem, da mu operater nudi dostop do storitve ali izvajanje storitve in da v primeru, če tožena stranka ugodi njegovemu zahtevku, doseže izvršitev odločbe.

Že zato, ker je tožena stranka izdala odločbo, ki je ugotovitvena, ne da bi za to imela podlago, je izpodbijana odločba nezakonita. Po presoji sodišče pa v obravnavni zadevi tudi ni šlo uporabniški spor, ki bi ga bila pristojna reševati.

Pristojnost tožene stranke je po 92. členu ZEKom omejena na reševanje uporabniških sporov v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem (od 1. 1. 2010). Izvensodno reševanje uporabniških sporov je bilo v ZEKom urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). V skladu z direktivo je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov (če katerakoli stranka med postopkom pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek pred agencijo ustavi, peti odstavek 129. člena ZEKom). Pristojnost tožene stranke pa je omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen Zakona o pravdnem postopku).

V obravnavani zadevi gre za spor med končnim uporabnikom in operaterjem glede vprašanja, ali bi bilo končnemu uporabniku ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjal, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v tretjem odstavku 85. člena. Tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeli kot sporno vprašanje, ali je predlagatelj zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe v smislu 85. člena ZEKom upravičen odstopiti od pogodbe ter ali je upravičen odstopiti brez sankcij. Tega glede na navedeno ter dejanske ugotovitve in podatke spisne dokumentacije tudi po mnenju sodišča ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovim zagotavljanjem. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v prvem odstavku 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Glede na to je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.