Jedro

Tožnik je 6. 8. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh od tega datuma ni vrnil. Tožnik v tožbi le navaja razloge, zaradi katerih je azilni dom zapustil, med temi pa ni takih, ki bi bili opravičljivi oz. nanje ne bi mogel vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi šestega odstavka 49. člena, v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ustavila postopek za mednarodno zaščito, ki je tekel na podlagi prošnje tožnika (1. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 7. 5. 2026 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da je po podatkih iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito 6. 8. 2026 samovoljno zapustil azilni dom, ter da se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, niti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa (12. 8. 2026) ni ničesar sporočil.

Toženka je zato postopek ustavila. Po določbi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali v njegovo izpostavo.

Tožba

3.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Navaja, da mu ob registraciji v azilnem domu ni bilo pojasnjeno, da ima zapustitev azilnega doma lahko za posledico ustavitev postopka. "Ni imel pojma", da ima lahko nekajdnevna nočitev v hotelu takšne posledice. Ob registraciji ni bilo prisotnega prevajalca, sam pa ne razume nobenega tujega jezika. Angleško zna samo nekaj besed. Ker so ga v azilnem domu popikale bolhe, je osebje najprej prosil za menjavo posteljnine, vendar mu nihče ni pomagal. Poln pikov in ugrizov zato ni zmogel več nočiti v azilnem domu in je šel za nekaj dni v hostel v Ljubljano. Tja ga je pospremila A. A., ki lahko potrdi, da je bil ves v ranah in da so po njegovem nahrbtniku skakale bolhe. V hostlu B. je srečal Kitajca, ki se je odpravljal na Bled. V tem hostlu je imel zakupljenih več nočitev in mu jih je nekaj podaril. Zato se je tožnik tam zadržal več dni. V naslovnem sklepu je tudi zmotno ugotovljeno, da naj ne bi izkazal identitete. Razpolaga tako s potnim listom kot z osebno izkaznico.

Odgovor na tožbo

4.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in pri njem vztraja.

5.Tožniku je bilo ob registraciji v azilnem domu pojasnjeno, da ima zapustitev azilnega doma lahko za posledico ustavitev postopka. Ob prihodu in namestitvi v azilni dom je bil seznanjen s hišnim redom in pravili bivanja v domu. V azilnem domu so na voljo brošure v kitajskem jeziku, v katerih so pravila bivanja oziroma hišni red jasno in podrobno navedeni. Zato ne drži, da tožnik zaradi neznanja jezika ni mogel biti seznanjen s svojimi obveznostmi in pravili, ki veljajo v azilnem domu. Pri sporazumevanju se tudi redno poslužuje mobilnega prevajalnika, preko katerega prevaja iz enega v drug jezik in na ta način komunicira z osebami v svoji okolici. Tako je komuniciral tudi z uradno osebo, ki mu je vročila izpodbijani sklep in dodatno pojasnila, kako lahko v primeru, da se z odločitvijo pristojnega organa ne strinja, vloži tožbo v upravnem sporu. Tožnik je takrat uradni osebi potrdil, da je vse razumel in je takoj vzpostavil stik s pooblaščenko.

6.Tožnik je že pred predmetnim dogodkom imel izdane tri dovolilnice za bivanje zunaj azilnega doma (prva dovolilnica je bila izdana od 12. 6. 2026 do 15. 6. 2026, druga od 30. 6. 2026 do 7. 7. 2026 in tretja od 10. 7. 2026 do 17. 7. 2026). Navedeno dodatno potrjuje, da je bil s pravili glede izhodov, gibanja in obveznostmi, povezanimi z bivanjem v azilnem domu, seznanjen.

7.Tudi če bi se izkazalo za resnično, da so tožnika v domu popikale bolhe, kar toženka dvomi, to ne pojasnjuje oziroma ne opravičuje njegovega ravnanja. Tožnik bi moral o morebitnih težavah, povezanih z bivanjem v azilnem domu, obvestiti pristojne osebe (socialne delavce, zdravstveno službo, ki so vsakodnevno prisotni v azilnem domu) ter svojo odsotnost ustrezno urediti. Morebitne nevšečnosti pri bivanju namreč same po sebi ne pomenijo, da je bil upravičen samovoljno zapustiti azilni dom in se vanj več dni ne vrniti.

8.Tožnik v tožbi tudi neutemeljeno navaja, da naj bi izkazal svojo identiteto, saj naj bi razpolagal tako s potnim listom kot z osebno izkaznico. Slednje ne drži. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 7. 5. 2026, ko je bil navzoč tolmač za kitajski jezik, je namreč na vprašanje uradne osebe jasno povedal, da ima glede svojih osebnih dokumentov le fotografiji potnega lista in osebne izkaznice, shranjeni na mobilnem telefonu in da se vsi njegovi dokumenti nahajajo v Bosni in Hercegovini. Te bi morda lahko pridobil, če bi za to veliko plačal, vendar tega ne ve.

Pripravljalna vloga tožnika

9.Tožnik je v pripravljalni vlogi vztrajal, da ob registraciji v azilnem domu ni bil seznanjen s pravnimi posledicami več kot tri dnevne zapustitve azilnega doma. Slednje je razvidno iz registracijskega lista z dne 26. 4. 2026. Iz tega izhaja, da na njem ni niti podpisa tolmača za kitajski jezik niti podpisa tožnika. Tudi, če bi mu bil tolmač zagotovljen, je že samo besedilo tega lista tako kompleksno, da niti odvetnik iz njega ne bi razbral, da ima več kot tri dnevna zapustitev azilnega doma za posledico ustavitev postopka. Oz. po domače - da bo vrnjen na Kitajsko. Tožniku tudi ni bil zagotovljen prevajalec za pripravo tožbe. Rok za sestavo tožbe je bil med prazniki, v tem kratkem času pa tolmača ni moč najti. Tožnik o tako pomembnih pravnih posledicah, kot je vrnitev v izvorno državo, ne more biti seznanjen potom brošur in mobilnega prevajalnika. Sodišče takega načina ne more šteti kot ustrezne zagotovitve pravice do tolmačenja.

10.Nikakor ne drži, naj bi frekventnost zapuščanja azilnega doma pomenila seznanjenost s pravnimi posledicami prekoračitve trajanja zapustitve azilnega doma. Absurdno je, da ravno to dokazuje, da za nastanek takšne pravne posledice ni vedel. Sicer bi se kot izkušen prenočevalec zunaj doma v azilni dom vrnil pravočasno.

11.Ravno frekventnost zapuščanja azilnega doma je posledica, da tožnik v domu ni več zdržal. Argument toženke, da doma ne bi smel zapustiti, četudi tam gori, ne vzdrži. Bil je popikan po celem telesu in tam ni mogel več ostati. Dasiravno ZMZ -1 nima določbe za tak primer, naj ga sodišče obravnava analogno kot "vis maior". Predlagana priča lahko potrdi, da je o tem večkrat obvestil pristojne.

12.Sprenevedanje toženke, da naj ne bi izkazal identitete ne vzdrži. Predložil je osebne dokumente. Zakaj jih je predložil šele sedaj, bo kvečjemu predmet eventualnega postopka ponovne prošnje.

Pripravljalna vloga toženke

13.Toženka je v pripravljalni vlogi v bistvenem vztrajala pri odgovoru na tožbo. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na registracijski list PPIU PU Novo mesto s 26. 4. 2026, saj enači dve časovno in vsebinsko različni situaciji. Registracijski list s 26. 4. 2026 se je nanašal na tožnikovo samovoljno zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred formalno podajo prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer mu je bila vsebina na registracijskem listu prevedena tudi v kitajski jezik. Po formalni podaji prošnje za mednarodno zaščito, 7. 5. 2026, pa je bil nastanjen v nastanitvenem delu azilnega doma, kjer je bil seznanjen s hišnim redom, pravili bivanja in posledicami njihovega nespoštovanja. Na voljo mu je bila tudi brošura s pravili bivanja v kitajskem jeziku. S socialnim delavcem se je sporazumeval preko prevajalnika, kar je ustaljen način sporazumevanja v primerih, ko prosilec ne govori skupnega jezika. Odsotnost fizično prisotnega tolmača sama po sebi ne pomeni, da tožnik s pravili ni bil seznanjen.

14.Ker je tožnik pred tem večkrat zaprosil za dovolilnico za bivanje zunaj azilnega doma, je vedel, da je za odsotnost iz azilnega doma treba upoštevati določena pravila in pridobiti dovoljenje.

Navedbe tožnika na naroku

15.Tožnik je tudi na naroku vztrajal pri vseh svojih navedbah. Ponovil je, da ni vedel, da je zaradi tridnevne zapustitve azilnega doma v prekršku. Že cel avgust je v azilnem domu, zagotovljeni so mu vsi pogoji in ni bil nikdar seznanjen s tem, da se več ne obravnava kot prosilec. Tudi po tem, ko je dom zapustil za navedene sporne tri dni, ni dobil nobene informacije, da ne bi bil obravnavan kot prosilec.

Dokazni postopek

16.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-714/2026, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 6 in priloge toženke B 1 do B 6. Ni opravljalo poizvedb v hostlu B. Ni bistveno, kje je tožnik prenočil, pač pa, da se v avgustu v azilni dom v roku treh dni od datuma zapustitve ni vrnil. Zaslišalo je tožnika in pričo A. A.

Presoja sodišča

Tožba ni utemeljena.

Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Organ v takem primeru postopek ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

Tudi Procesna direktiva II je v b) točki prvega odstavka 28. člena določala, da države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi, da je pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil pridržan, ne da bi to v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, ali da v razumnem roku ni izpolnil obveznosti javljanja ali drugih obveznosti komuniciranja, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

17.Da je tožnik 6. 8. 2025 azilni dom zapustil samovoljno in se vanj v treh dneh od tega datuma ni vrnil, v zadevi ni sporno. Tožnik le navaja razloge, zaradi katerih je azilni dom zapustil. Med temi po oceni sodišča ni takih, ki bi bili opravičljivi oz. nanje ne bi mogel vplivati.

18.Uvodoma ugotavlja, da se tožnik ne more sklicevati na odsotnost tolmača, s tem povezano zatrjevano nevednost in domnevno nepoučenost o pravilih zapuščanja azilnega doma. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 7. 5. 2026 med drugim izrecno in ob navzočnosti tolmača poučen s postopki po Zakonu o mednarodni zaščiti, s pravicami in dolžnostmi prosilcev, možnimi posledicami neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnimi organi (dokument pod zap. št. 2 upravnega spisa). To je potrdil s svojim podpisom.

19.Glede sestave tožbe (v času praznikov) ni izkazal, da bi zaprosil za tolmača, glede sporazumevanja nasploh pa je sodišče z njegovim zaslišanjem ugotovilo, da je tožnik očitno zelo spreten v komunikaciji in da jezik zanj ne predstavlja bistvene ovire.

20.Sodišče kot resnično ocenjuje njegovo izpoved, da je v času, odkar je v azilnem domu v Republiki Sloveniji (od 7. 5. 2026), kljub neznanju slovenskega jezika evidentno brez težav navezal stike z več Slovenci. To posredno potrjujejo tudi izdane dovolilnice. Tako je zanj prijatelj, Slovenec, v juliju klical v dom, da je tožnik nato pri njem prenočil. Tožnik je navezal prijateljski stik s pričo Sabino Knific, ki mu je, kot je tudi sama potrdila, večkrat plačala nastanitev zunaj azilnega doma. Priča je povedala še o tretji osebi, pri kateri je tožnik prav tako prenočil zunaj azilnega doma. Sodišče ni imelo razloga, da ji ne bi verjelo. Iz upravnega spisa še izhaja, da je tožnik 29. 7. 2026 zaprosil za potrdilo za dostop do trga dela, kar spet izkazuje, da zaradi jezika ni bil izoliran in nepoučen glede pravic, ki mu gredo.

21.Sodišče kot neverodostojno ocenjuje izpoved tožnika, da je po njegovem razumevanju dovolilnico za odhod iz doma potreboval le takrat, ko je prespal na domu prijateljev (znancev), ne pa tudi takrat, ko je prespal v hostlu. Tako izjavo je negirala izpoved priče Sabine Knific, ki je po oceni sodišča povsem resnicoljubno pojasnila, da sta s tožnikom ob neki priliki pred azilnim domom skupaj čakala, da mu izdajo "potrdilo" za izhod. Vedela je tudi, da tožnik brez dovolilnice ne sme biti zunaj doma. V kontekstu njene izpovedi je bilo povsem jasno, da je za dovolilnico vedela ravno zaradi tožnika in ne morebitnih drugih okoliščin.

22.Tožnik ima zaključeno srednjo šolo za informatika, je evidentno iznajdljiv, zna pridobiti informacije, kot povedano mu jezik ne predstavlja bistvene ovire. Sodišče mu v danih okoliščinah zato ni moglo verjeti, da ni bil poučen o posledicah več kot tri dnevne samovoljne zapustitve azilnega doma. Tudi njegova izpoved na sodišču glede pravil za zapuščanje azilnega doma je bila neverodostojna. Ker je nedvomno vpisan v register azilnega doma (priloge B 2 do B 4), mu ne gre slediti, da je bila njegova namestitev v azilnem domu s pridobitvijo številke sobe zaključena in da torej ni bil deležen formalnega postopka registracije in vseh bistvenih informacij. Sicer že v pripravljalni vlogi, soočen z argumentom toženke, da so mu bila ob registraciji predstavljena pravila in da je imel na voljo brošure, navaja, da seznanitev s pravili preko brošur in s sporazumevanjem preko prevajalnika na telefonu ni zadostna. Taka trditev implicira, da je bil seznanjen s pravili in posledicami zapustitve doma, meni očitno le, da zaradi odsotnosti tolmača ne ustvarja učinkov in se zato lahko sklicuje na nevednost. Vendar to ne drži. Če ni bil prepričan glede pravil, mu je dolžna skrbnost narekovala, da bi preveril, ali in za koliko časa sme oditi (brez dovolilnice). Na zaslišanju pred sodiščem je priznal, da ob izhodu iz azilnega doma 6. 8. 2026 tega ni storil. Posledice mora zato nositi sam.

1.Sodišče namreč tudi ugotavlja, da niti razlog za odhod, ki ga navaja, ni opravičljiv. Tožnik trdi, da so bile to nevšečnosti z bolhami in da je težavo predhodno že večkrat skušal rešiti. Na posluh zaposlenih naj ne bi naletel. Tega dne, 6. 8. 2026, pristojnim zaposlenim za pike in nevzdržno prisotnost žuželk ni povedal, ampak je, kot je pojasnil na zaslišanju, le odšel. Sodišče tako ne more sprejeti sklepa, da je šlo za akutno stanje, ki ga ne bi bilo možno obvladovati z ukrepi znotraj doma. Zlasti ob tem, ko je tožnik pojasnil, da se je po prejemu izpodbijanega sklepa potrudil in tudi dosegel rešitev navedenega problema. Utemeljenih razlogov za več kot tri dnevno samovoljno zapustitev azilnega doma tako ni izkazal.

2.Okoliščina, da je v azilnem domu še vedno obravnavan kot prosilec je logična. Odločitev o ustavitvi postopka glede tožnikove prošnje za mednarodno zaščito še ni pravnomočna.

3.Izpodbijani sklep je ob ugotovljenem pravilen in zakonit, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II), ki jo je nasledila od 12. 6. 2026 dalje veljavna Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU. Ker je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena pred 12. 6. 2026, se uporablja še Procesna direktiva II.

2Sodišče pojasnjuje, da se zato ni izrekalo glede verodostojnosti tožnikovih dokumentov. To za presojo v tem sporu ni pravno relevantno.

3Tožnik ni zanikal, da so v azilnem domu na voljo brošure tudi v kitajskem jeziku.