Jedro

Meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 je treba iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih.

Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti. Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot protipravnega ravnanja. S prepovedjo vsakršnega spodbujanja k nasilju se torej zagotavlja, da do družbenih sprememb pride le po poti, ki jo predvideva Ustava, s tem pa se varuje vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države.14 Oblastno poseganje bo primerno zaradi varstva države takrat, kadar je mogoče ugotoviti, da v mejah legitimne politične razprave cilja varnosti države ni več mogoče uresničiti. To bodo zlasti tisti primeri, ko posameznik ali združenje s svojim ravnanjem sporoča, da zapušča prostor legitimne politične razprave in išče alternativne (nasilne) poti za uresničevanje svojih političnih prepričanj, torej na način, ki ogroža varnost države. In nasprotno, v demokratični in pravni državi bo varovano izražanje tistih političnih prepričanj, četudi merijo na spremembo družbenega reda, kadar se njihovi nosilci zavzemajo za njihovo uresničitev na miroljuben, nenasilen način.15 Pri presoji, ali posameznik zapušča prostor legitimne politične razprave, je treba skrbno preučiti pomen izrazja, ki ga uporablja posameznik, kontekst sporočil (časovne in prostorske razsežnosti, način razširjanja, naslovnike, notranjo skladnost, vztrajnost, stopnjevanje), prispevek k javni razpravi o družbenih problemih, pričakovani vpliv njegovih ravnanj ter družbeno in politično ozadje posameznikovih sporočil. Nujnost oblastnega omejevanja svobode (političnega) izražanja bo podana le, če cilja varstva države ne bo več mogoče doseči v procesu politične razprave, ob sprejemanju vrednot demokratične, pluralistične družbe. Prelomna točka je tisti trenutek, ko ravnanje posameznika ali združenja zanika prav te okvirje demokratičnih procesov političnega odločanja. Ravnanje posameznika mora prestopiti golo kritiko, vendar hkrati ni treba čakati, da bi se posledice prepovedanega delovanja (politična stališča) že uresničile. To pomeni, da morajo biti posledice za varnost države vsaj razumno predvidljive.

Presoja sorazmernosti oblastnega omejevanja političnega govora v konkretnem primeru zahteva presojo vsaj dveh dejavnikov. Prvi dejavnik je prav gotovo intenzivnost omejevanja političnega delovanja posameznika. Oblastno omejevanje svobode (političnega) izražanja zaradi varstva države ostaja sorazmerno, dokler se ne sprevrže v celovito izključitev posameznika iz političnega življenja. To velja najprej (i) v vsebinskem smislu, to je oblastni poseg mora biti jasno zamejen na tisti del političnega izražanja, ki presega meje dopustnega političnega delovanja, in tudi (ii) v časovnem smislu, to je da z oblastnim omejevanjem posameznika ali združenje ne izključimo trajno ali celovito iz političnega življenja. Takšno omejevanje se sprevrže v svoje nasprotje in pomeni udejanjanje prav tiste nevarnosti (za temelje ustavnega reda države), zaradi katerih je oblastni poseg sprva sploh dopusten.

Drugi dejavnik pa je (pričakovani) učinek na politično delovanje drugih ljudi. Oblastno, zlasti kaznovalnopravno omejevanje svobode političnega govora, mora iskati občutljivo ravnotežje med (i) varstvom svobode političnega govora, in (ii) posegom, ki bi se - zaradi zastraševalnega učinka (chilling effect) - sprevrgel v lastno nasprotje. Kazenskopravni odziv na spodbujanje nasilja mora torej hkrati imeti pred očmi in varovati pravico vseh do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave).

Ob siceršnji abstraktno-ogrozitveni naravi je zato to dejanje oblikovano tako, da je določen konkreten objekt varstva in storilčev namen, s čimer se zagotavlja, da se kazenskopravno odzivamo le na "resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe." Prav to je funkcija zakonskega znaka "neposrednosti" ščuvanja oziroma pozivanja. Določba terja, da v ravnanju storilca jasno prepoznamo "možno in uresničljivo" nevarnost izvršitve kaznivih dejanj,26 v tem primeru, dejanja iz prvega odstavka 355. člena KZ-1. Del tega merila je zato vključen tudi v blanketno zasnovo določbe, ki terja, da v sporočilih storilca prepoznamo spodbujanje k ravnanjem, ki bi - če bi do njih prišlo - imela znake kaznivih dejanj iz 348. - 357. člena KZ-1. Kaznivo spodbujanje k nasilju mora biti v neposredni zvezi s kaznivimi dejanji, h katerim se spodbuja, in ne zgolj v časovno ali vsebinsko tako oddaljeni povezavi, katere utemeljevanje bi že pomenilo špekulacijo brez podlage v ugotovljenih dejstvih. Z drugimi besedami, v "neposrednosti" spodbujanja bomo prepoznali aktivno postopanje zoper varnost države, ki pomeni resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe (glej zgoraj, 15. točka obrazložitve).

Izvršitev dejanja iz prvega odstavka 359. člena KZ-1, kadar je izvršeno v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1, mora torej pomeniti spodbujanje (ščuvanje ali pozivanje) k neposredni organizaciji ali vodenju oboroženega upora z zakonsko določenim namenom. Konkretneje, ščuvanje oziroma pozivanje se nanaša na organizacijo ali vodenje upora kot ravnanja večjega števila oseb, ki so (vsaj nekatere) pripravljene uporabiti orožje in ki jih povezuje določen namen. V takšnem spodbujanju moramo torej prepoznati izražanje potrebe po vzpostavitvi (i) skupine ljudi (ii) z določeno stopnjo organiziranosti (npr. poveljniško strukturo s stopnjo učinkovitega nadzora nad ravnanjem drugih, logistične sposobnosti skupine) in (iii) s sposobnostjo izvesti organizirane oborožene aktivnosti.

Zaradi pripravljalne narave dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ni mogoče opraviti presoje intenzivnosti nasilja, je pa treba v sporočilih storilca prepoznati dejavnike, ki omogočajo prognozo nasilnega ravnanja, h kateremu se spodbuja. Takšno prognozo je mogoče opraviti na podlagi izraženih stališč (primeroma) o (i) številčnosti skupine, (ii) obstoju ali potrebni količini orožja, (iii) geografskem obsegu nasilnih ravnanj in (iv) trajanju nasilja.

Neodvisno je treba presoditi tudi, ali storilec ravna z namenom iz prvega odstavka 359. člena KZ-1. Ta namen lahko, ni pa nujno, sovpada s presojo namena ravnanj, o katerih se storilec izraža. Šele dvoplastna presoja namena storilca pa je zagotovilo, da znakov dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ne bomo prepoznali že v sporočilih, ki bi sicer opisovala ravnanja, ki ustrezajo oboroženemu uporu (njegovi organizaciji, vodenju ali sodelovanju), a bi zasledovala povsem drugačen in predvsem sprejemljiv cilj (npr. umetniška dela ali preprosto zgolj politične provokacije). S tem se zagotavlja, da ostaja kazenskopravni odziv (na podlagi tega člena) primeren in nujen ukrep zaradi varstva države.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je A. A. in B. B. s sodbo III K 40945/2018 z dne 29. 3. 2019 spoznalo za kriva kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve po prvem odstavku 359. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) oziroma pomoči pri tem dejanju. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 40945/2018 z dne 12. 9. 2019 zavrnilo pritožbe, ki so jih vložili oba obsojenca, zagovornica obsojenca in državni tožilec, ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. A. A. je sodišče izreklo kazen osmih mesecev zapora, B. B. pa pogojno obsodbo, v kateri je določilo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Obema je sodišče prve stopnje v kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora. Odločilo je tudi, da se C. C. odvzame zasežena sekira. Obsojenca sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata obsojenec in njegova zagovornica. Oba vlagata zahtevo zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena, v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, in zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagata, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec, mag. Andrej Ferlinc. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi zavrne. Ocenjuje, da se pravnomočna sodba ustrezno opira na 124. člen Ustave in pri tem opozarja na pristojnosti Državnega zbora pri urejanju in nadzorovanju vrste, obsega in organizacije obrambe države. Meni, da sta oba vlagatelja spregledala, da je ravnanje obsojenca preseglo pripravljalno fazo in je že vzpostavilo neustavno stanje. Pri tem pritrjuje razumevanju pojmov "ščuvanje" in "pozivanje" kot vsakršne agitacije, usmerjene na določen krog ljudi. Takšno ravnanje je prepoznati v postroju Štajerske varde kot manifestacije oborožene skupine, pri čemer pristnost prikazanega orožja ni pomembna. Izpostavlja, da narava združevanja v Deželo Štajersko in prostovoljnost članstva sama po sebi nista bistvena, ampak potrjujeta stališča o pozivanju k spremembi ustavne ureditve. V zvezi z navedbami o ugotovljenem odrekanju veljavnosti slovenske zakonodaje in o pomenu izraza "kramola" pa vrhovni državni tožilec ocenjuje, da gre za nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obema vložnikoma, o njem pa se je izjavil obsojenec. Odgovoru nasprotuje in navedbe vrhovnega državnega tožilca ocenjuje kot pavšalne, neprimerne in neargumentirane. Ob tem ponavlja stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti glede pristnosti orožja (na dogodku v Apačah), glede neobstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja in direktnega obarvanega naklepa, glede prostovoljnosti vpisovanja v Bukve Dežele Štajerske in glede pomena izraza "kramola." Ob tem navaja vrsto dogodkov, ki so se zvrstili po pravnomočnosti sodbe, ki naj bi potrjevali "komplot" policije in predstavnikov izvršilne veje oblasti zoper njega. Opisuje tudi pobude civilnih iniciativ za sodelovanje s policijo pri zagotavljanju varnosti državljanov in državljank Republike Slovenije.

B.-1

Kazenskopravna izhodišča za presojo

5. Določba prvega odstavka 359. člena KZ-1 (ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve) se glasi: "Kdor, zato da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom do petih let."

6. Kaznivo dejanje spada v skupino ti. (čistih) političnih kaznivih dejanj.1 Varovane kazenskopravne dobrine so lahko le obstoj, ustavna ureditev ali varnost Republike Slovenije, hkrati pa v inkriminaciji ni mogoče prepoznati zgolj inačice katerega od drugih kaznivih dejanj, ki bi bilo izvršeno s političnim nagibom.

7. V določbi je nadalje mogoče prepoznati abstraktno ogrozitveno dejanje.2 To izhaja že iz samega besedila inkriminacije. Abstraktnost ogrozitve obstoja, ustavne ureditve ali varnosti Republike Slovenije se kaže v oddaljenosti izvršitvenih ravnanj na poti do poškodbe varovanih dobrin. Kaznivo dejanje namreč stori že tisti, ki le ščuva ali poziva k dejanjem, ki utegnejo voditi v poškodbo varovanih dobrin (ne da bi do njihovega izvrševanja sploh prišlo).

8. Prav zaradi tega je v tem dejanju treba prepoznati samostojno inkriminacijo pripravljalnih dejanj v razmerju do dejanj 348. - 357. člena KZ-1. Z njim storilec šele ustvarja možnosti, da bodo ta kazniva dejanja tudi izvršena.

9. Dejanje je hkrati tudi verbalni delikt. Med ravnanja, ki pomenijo pozivanje ali ščuvanje, spada uporaba besedil, risb, govorov, zvočnih ali slikovnih sporočil in nosilcev ter uporaba svetovnega spleta.3 Sporočilo storilca mora biti tako jasno, da je sicer abstraktna nevarnost izvršitve kaznivih dejanj 348. - 357. člena KZ-1 možna in uresničljiva.4

10. In končno, besedilo inkriminacije se opira na nedoločne pravne pojme, ki terjajo v kazenskem pravu posebno pozornost.5 Četudi njihova uporaba v kazenskem pravu ni izključena, je treba ob njihovi razlagi dosledno slediti zahtevam načela zakonitosti v kazenskem pravu. Namen načela je, med drugim, zagotoviti določnost kazenskopravnih pravil (lex certa), s tem pa preprečiti samovoljno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja. Le zadostno predvidljiva in določno opredeljena kazenskopravna zapoved oziroma prepoved lahko učinkovito odvrne od kršitev pravil. Kazenskopravno materialno pravilo izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in je na ta način ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, določeno in predvidljivo.6

11. Zaradi teh značilnosti inkriminacije mora biti razlaga predpisov, ki se izraža (tudi) v konkretizaciji zakonskih znakov dejanja,7 še posebej previdna. Z napačno, preširoko razlago tvegamo, da s kazensko represijo dušimo temelje demokratične republike (1. člen Ustave), katere jedro je svoboden posameznik, ki mu je zagotovljeno demokratično sodelovanje pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave). Temeljni predpostavki demokratičnega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev sta svoboda izražanja in svoboda združevanja.8 S preširoko razlago določbe, katere ratio je sicer varovanje ustavne ureditve Republike Slovenije, njene varnosti in obstoja kot demokratične republike, se ta sprevrže v svoje nasprotje. Zato je ključno, da razlaga določbe, zlasti ob konkretizaciji njenih zakonskih znakov, strogo sledi ustavno dopustnim mejam kazenskopravnega odziva na ravnanja, s katerimi posameznik želi sodelovati pri upravljanju javnih zadev.

Ustavnopravni okvir kaznivega dejanja iz prvega odstavka 359. člena KZ-1

12. V iskanju pomena inkriminacije 359. člena KZ-1 se je treba zato izhodiščno opreti na jasne ustavne temelje. Svoboda izražanja (39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP) spada med temeljne človekove pravice, brez katerih si ni mogoče predstavljati ne sodelovanja v javnih zadevah in ne demokratičnega nadzora nad izvrševanjem oblasti. Skupaj s svobodo zbiranja in združevanja (42. člen Ustave in 11. člen EKČP) tvorita temelje svobodne in demokratične družbe.9

13. Zato je treba tudi meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih.

14. Ne glede na to je pri normativni konkretizaciji določbe drugega odstavka 63. člena Ustave, na abstraktni (v zakonu ali drugih podustavnih predpisih) in na konkretni ravni (v sodbi ali drugih posamičnih aktih), treba izhajati iz ustavodajalčeve ocene, da mora takšna omejitev zasledovati legitimen cilj, da mora biti takšna omejitev primerna in nujna za dosego tega cilja ter da mora biti oblastna prepoved tudi sorazmerna (v ožjem smislu). Z drugimi besedami, kategoričnost ustavne prepovedi "vsakršnega spodbujanja k nasilju" slovenskih državnih organov, še posebej sodišč, ne odvezuje presoje sorazmernosti oblastnega omejevanja svobode (političnega) govora, tako na abstraktni kot konkretni ravni. Ker v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče presoja kršitve, domnevno storjene s pravnomočno sodbo, bo obema ravnema testa sorazmernosti zadoščeno s presojo, ali so v konkretnem primeru zakonski znaki prvega odstavka 359. člena KZ-1 konkretizirani tako, da je v konkretizaciji zakonskih znakov mogoče prepoznati zakonsko- in ustavnoskladno omejitev svobode izražanja.

15. Legitimni cilj. Četudi določba 39. člena Ustave posebej ne določa ciljev, na katerih bi lahko utemeljili oblastno omejevanje svobode (političnega) izražanja, je te cilje mogoče prepoznati v drugem odstavku 10. člena EKČP. S tem EKČP zagotavlja določnejšo in torej višjo raven varstva te svoboščine, ki ji je tudi treba slediti (peti odstavek 15. člena Ustave). Drugi odstavek 10. člena EKČP, med drugim, določa: "Izvrševanje [svoboščin iz 10. člena EKČP] vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, [...]" To so legitimni cilji, ki jih je mogoče prepoznati tudi v prepovedi "vsakršnega spodbujanja k nasilju" (drugi odstavek 63. člena Ustave). Varnost države, kot dobrino, ki jo je mogoče varovati (tudi) z omejitvami svobode političnega delovanja, je ob razlagi ciljev omejevanja svobode združevanja v tretjem odstavku 42. člena Ustave v odločbi Up-301/96 z dne 15. 1. 1998 opredelilo Ustavno sodišče RS in pri tem izpostavilo: da je varnost države ogrožena, če "združenje deluje zoper ustavno ureditev, njeno ozemeljsko celovitost in suverenost", pri čemer za oblastno omejevanje ne zadošča, da "neko združenje ne priznava ustavnega reda ali ga odklanja oziroma mu nasprotuje", prav tako ne zadošča "gola kritika" (pri čemer tudi ni pomembno, ali je kritika stvarna in utemeljena); ampak mora biti podano "aktivno nastopanje z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red", dokazati pa je treba "resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe."10 Z drugimi besedami, oblastna izključitev (združenja) iz političnega življenja ni dopustna, če se z legalnimi sredstvi bori proti posameznim predpisom ali celo tudi proti posameznim ustavnim institucijam, ampak šele takrat, "ko hočejo [...] omajati temeljne vrednote svobodne demokratične ustavne države." Takšni razlagi pritrjuje tudi celovita razlaga drugega odstavka 63. člena Ustave. Ker ta v isti sapi prepoveduje spodbujanje tako k nasilju kot vojni, je torej predmet prepovedi spodbujanje k takšnemu nasilju, ki lahko vodi v primerljive posledice, kot jih ima "vojna". Ustava ne opredeljuje ne pojma "vojna" in tudi ne pojma "vojno stanje." Nobenega dvoma pa ni, da je takšno stanje tuje pravnemu redu Republike Slovenije (tretji odstavek 124. člena Ustave) in ne ogroža neposredno le suverenosti, nedotakljivosti in celovitosti ozemlja Republike Slovenije, ampak temelje njenega pravnega reda. Zato je tudi pojem "spodbujanje nasilja" v kontekstu drugega odstavka 63. člena Ustave treba razlagati le kot spodbujanje takšnega nasilja, ki ga je treba prepovedati zato, ker lahko realno vodi v zanikanje temeljev ustavne ureditve Republike Slovenije.

16. Primernost in nujnost oblastnega omejevanja svobode govora. Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti.12 Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot protipravnega ravnanja.13 S prepovedjo vsakršnega spodbujanja k nasilju se torej zagotavlja, da do družbenih sprememb pride le po poti, ki jo predvideva Ustava, s tem pa se varuje vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države.14 Oblastno poseganje bo primerno zaradi varstva države takrat, kadar je mogoče ugotoviti, da v mejah legitimne politične razprave cilja varnosti države ni več mogoče uresničiti. To bodo zlasti tisti primeri, ko posameznik ali združenje s svojim ravnanjem sporoča, da zapušča prostor legitimne politične razprave in išče alternativne (nasilne) poti za uresničevanje svojih političnih prepričanj, torej na način, ki ogroža varnost države. In nasprotno, v demokratični in pravni državi bo varovano izražanje tistih političnih prepričanj, četudi merijo na spremembo družbenega reda, kadar se njihovi nosilci zavzemajo za njihovo uresničitev na miroljuben, nenasilen način.15 Pri presoji, ali posameznik zapušča prostor legitimne politične razprave, je treba skrbno preučiti pomen izrazja, ki ga uporablja posameznik, kontekst sporočil (časovne in prostorske razsežnosti, način razširjanja,16 naslovnike, notranjo skladnost, vztrajnost, stopnjevanje), prispevek k javni razpravi o družbenih problemih, pričakovani vpliv njegovih ravnanj17 ter družbeno in politično ozadje posameznikovih sporočil.18 Nujnost oblastnega omejevanja svobode (političnega) izražanja bo podana le, če cilja varstva države ne bo več mogoče doseči v procesu politične razprave, ob sprejemanju vrednot demokratične, pluralistične družbe. Prelomna točka je tisti trenutek, ko ravnanje posameznika ali združenja zanika prav te okvirje demokratičnih procesov političnega odločanja. Ravnanje posameznika mora prestopiti golo kritiko, vendar hkrati ni treba čakati, da bi se posledice prepovedanega delovanja (politična stališča) že uresničile. To pomeni, da morajo biti posledice za varnost države vsaj razumno predvidljive.19

17. Sorazmernost prepovedi. Presoja sorazmernosti oblastnega omejevanja političnega govora v konkretnem primeru zahteva presojo vsaj dveh dejavnikov. Prvi dejavnik je prav gotovo intenzivnost omejevanja političnega delovanja posameznika. Oblastno omejevanje svobode (političnega) izražanja zaradi varstva države ostaja sorazmerno, dokler se ne sprevrže v celovito izključitev posameznika iz političnega življenja. To velja najprej (i) v vsebinskem smislu, to je oblastni poseg mora biti jasno zamejen na tisti del političnega izražanja, ki presega meje dopustnega političnega delovanja, in tudi (ii) v časovnem smislu, to je da z oblastnim omejevanjem posameznika ali združenje ne izključimo trajno ali celovito iz političnega življenja. Takšno omejevanje se sprevrže v svoje nasprotje in pomeni udejanjanje prav tiste nevarnosti (za temelje ustavnega reda države), zaradi katerih je oblastni poseg sprva sploh dopusten. Drugi dejavnik pa je (pričakovani) učinek na politično delovanje drugih ljudi. Oblastno, zlasti kaznovalnopravno omejevanje svobode političnega govora, mora iskati občutljivo ravnotežje med (i) varstvom svobode političnega govora, in (ii) posegom, ki bi se - zaradi zastraševalnega učinka (chilling effect) - sprevrgel v lastno nasprotje.20 Kazenskopravni odziv na spodbujanje nasilja mora torej hkrati imeti pred očmi in varovati pravico vseh do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave).

_Razlaga zakonskih znakov dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1_

18. Kazenskopravno prepoved, na kateri sloni prvi odstavek 359. člena KZ-1, je torej treba razumeti kot normativno konkretizacijo drugega odstavka 63. člena Ustave. V tej ustavni določbi, upoštevajoč merila njene ustavnoskladne normativne konkretizacije (glej zgoraj, 15. - 17. točka obrazložitve), je treba iskati dopustne vsebinske okvirje pomena 359. člena KZ-1. 19. Določba prvega odstavka 359. člena KZ-1 je blanketna norma. Njen vsebinski domet, to je polje kaznivega protiustavnega spodbujanja k nasilju, je mogoče prepoznati le s pomočjo dopolnilnih norm iz 348. - 357. člena KZ-1 ter s pomočjo ustavnoskladne vsebinske razlage pojmov "obstoj Republike Slovenije", "ustavna ureditev Republike Slovenije" in "varnost Republike Slovenije." Zaradi posebne teže, ki jo ima to dejanje (kot politični, verbalni in abstraktno-ogrozitveni delikt) je pri njegovi razlagi in konkretizaciji posebej pomembno, da je njegova vsebina določna, jasna in pomensko dostopna naslovnikom kazenskopravne norme.

Ščuvanje in pozivanje

20. Vrhovno sodišče sprejema pomen, ki ga je prvostopenjsko sodišče pripisalo izrazoma "ščuvati" in "pozivati" (12. in 13. točka obrazložitve sodbe), kot izvršitvenima ravnanjema. Obe ravnanji je razložilo kot obliko vplivanja določene osebe na širši krog ljudi in – opirajoč se na običajno, jezikovno razlago (SSKJ) – se osredotočilo na razumevanje v kontekstu obravnavane zadeve kot primera prepovedanega spodbujanja k nasilju. Pravilna je razlaga, po kateri je: (i) "pozivanje" tisto izražanje, ki je usmerjeno v nedoločen krog ljudi zaradi ustvarjanja prepričanja o potrebi po nasilnem delovanju, (ii) "ščuvanje" pa tisto izražanje, ki je po svoji vsebini intenzivnejše, že usmerjeno v določnejši krog ljudi, zaradi utrjevanja prepričanja o potrebi po nasilnem delovanju.

21. (Tudi) zaradi ustavnoskladne razlage (zahtevanega aktivnega delovanja storilca) si izvršitve tega dejanja ni mogoče zamisliti v opustitveni obliki.21 Vendar pa je pri tem treba poudariti, da - zlasti pri političnem delovanju - med izražanjem stališč in drugimi oblikami političnega delovanja ne bo mogoče vedno oblikovati jasne meje. V tem polju posameznikovega ravnanja je najpogosteje prav njegovo politično (nebesedno) delovanje (npr. zbiranje, ob uporabi simbolov, uniform, drugih predmetov) tisto, ki ima samostojno sporočilno vrednost22 in je torej v takšnem delovanju mogoče prepoznati (aktivno) ščuvanje ali pozivanje. To je tudi izhodišče, ki mu je prvostopenjsko sodišče sledilo pri vrednotenju obsojenčevega ravnanja v Lesičnem (ustanovitev Dežele Štajerske) in v Apačah (postroj Štajerske varde).

K neposredni izvršitvi

22. Zakonski znak ščuvanja ali spodbujanja "k neposredni izvršitvi" je treba najprej razumeti v zgodovinsko-pravnem kontekstu. Besedilo, identično določbi prvega odstavka 359. člena (v zvezi s 355. členom) KZ-1, je vseboval Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ RS) v 360. členu (v zvezi s 354. členom). To dejanje je (še vedno) edini verbalni delikt v poglavju o kaznivih dejanjih zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ustavno ureditev (prej: zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev),23 katerih ureditev po letu 1995 pomeni prelom s t.i. delikti lotevanja24 in prelom z izrazito nedoločnimi, pomensko odprtimi inkriminacijami, ki odpirajo prostor za arbitrarno delovanje državnih organov.25

23. Ob siceršnji abstraktno-ogrozitveni naravi je zato to dejanje oblikovano tako, da je določen konkreten objekt varstva in storilčev namen, s čimer se zagotavlja, da se kazenskopravno odzivamo le na "resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe." Prav to je funkcija zakonskega znaka "neposrednosti" ščuvanja oziroma pozivanja. Določba terja, da v ravnanju storilca jasno prepoznamo "možno in uresničljivo" nevarnost izvršitve kaznivih dejanj,26 v tem primeru, dejanja iz prvega odstavka 355. člena KZ-1. Del tega merila je zato vključen tudi v blanketno zasnovo določbe, ki terja, da v sporočilih storilca prepoznamo spodbujanje k ravnanjem, ki bi - če bi do njih prišlo - imela znake kaznivih dejanj iz 348. - 357. člena KZ-1. Kaznivo spodbujanje k nasilju mora biti v neposredni zvezi s kaznivimi dejanji, h katerim se spodbuja, in ne zgolj v časovno ali vsebinsko tako oddaljeni povezavi, katere utemeljevanje bi že pomenilo špekulacijo brez podlage v ugotovljenih dejstvih. Z drugimi besedami, v "neposrednosti" spodbujanja bomo prepoznali aktivno postopanje zoper varnost države, ki pomeni resno nevarnost ogrožanja temeljnih predpostavk svobodne demokratične družbe (glej zgoraj, 15. točka obrazložitve).

24. Glede na (abstraktno) tesno prepletenost političnega izražanja in drugega političnega delovanja, je za oceno neposrednosti (možnosti in uresničljivosti) spodbujanja h kaznivim dejanjem pomembno (nikakor ne izključno) merilo, ali je mogoče manifestacije političnih stališč prepoznati tudi v časovno in krajevno opredeljivem ravnanju storilca, ki pomeni korak k uresničitvi njegovih stališč.27

25. Znak "neposrednosti izvršitve" kaznivih dejanj torej na eni strani sporoča, da v luči prvega odstavka 359. člena KZ-1 prav gotovo ni kaznivo vsako spodbujanje k nasilju (četudi bi ostalo v polju prepovedi iz drugega odstavka 63. člena Ustave). Na drugi strani pa je jasno, da v polje kaznivosti vstopa tisto izražanje, ki je "usmerjeno k napeljevanju ali povzročitvi neposredno sledečega protipravnega dejanja", to je "kadar torej gre za spodbujanje protipravnosti – in je obenem realno, da bo do le-tega tudi prišlo."28 Znaki kaznivega dejanja oboroženega upora

26. Sporočila, ki jih kot pozivanje ali ščuvanje storilec posreduje drugim, morajo po vsebini pomeniti spodbujanje k ravnanju, v katerem je mogoče prepoznati znake kaznivega dejanja oboroženega upora iz prvega odstavka 355. člena KZ-1. To dejanje izvrši, kdor (i) organizira ali vodi (ii) oborožen (iii) upor (iv) z namenom ogrozitve obstoja Republike Slovenije, spremembe ustavne ureditve Republike Slovenije ali z namenom strmoglavljenja njenih najvišjih državnih organov. Takšno politično izražanje presega golo zanikovanje ali nestrinjanje z ustavno ureditvijo in sporoča, da storilec zapušča meje pravno dopustnega, ustavno sprejemljivega političnega boja. Storilec sporoča, naj se uporabi nasilje za politične namene.

27. Izvršitev dejanja iz prvega odstavka 359. člena KZ-1, kadar je izvršeno v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1, mora torej pomeniti spodbujanje (ščuvanje ali pozivanje) k neposredni organizaciji ali vodenju oboroženega upora z zakonsko določenim namenom. Konkretneje, ščuvanje oziroma pozivanje se nanaša na organizacijo ali vodenje upora kot ravnanja večjega števila oseb, ki so (vsaj nekatere) pripravljene uporabiti orožje29 in ki jih povezuje določen namen. V takšnem spodbujanju moramo torej prepoznati izražanje potrebe po vzpostavitvi (i) skupine ljudi (ii) z določeno stopnjo organiziranosti (npr. poveljniško strukturo s stopnjo učinkovitega nadzora nad ravnanjem drugih, logistične sposobnosti skupine30) in (iii) s sposobnostjo izvesti organizirane oborožene aktivnosti. Zaradi pripravljalne narave dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ni mogoče opraviti presoje intenzivnosti nasilja, je pa treba v sporočilih storilca prepoznati dejavnike, ki omogočajo prognozo nasilnega ravnanja, h kateremu se spodbuja. Takšno prognozo je mogoče opraviti na podlagi izraženih stališč (primeroma) o (i) številčnosti skupine, (ii) obstoju ali potrebni količini orožja, (iii) geografskem obsegu nasilnih ravnanj in (iv) trajanju nasilja.31

28. Ker je zakonski znak dejanja po prvem odstavku 355. člena KZ-1 tudi poseben namen, mora storilec sporočati tudi namen delovanja takšne skupine in s tem namen nasilja, h kateremu spodbuja. Ta namen je opredeljen v prvem odstavku 355. člena KZ-1 kot namen ogrozitve obstoja Republike Slovenije, spremembe njene ustavne ureditve ali strmoglavljenja najvišjih državnih organov in ga mora sodišče ugotoviti posebej, pri presoji ravnanj, h katerim spodbuja storilec dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1. V obravnavanem primeru se obsojencu očita spodbujanje k organizaciji oboroženega upora, katerega namen bi bila sprememba ustavne ureditve Republike Slovenije in strmoglavljenje njenih najvišjih državnih organov.

Namen ščuvanja in pozivanja

29. Hkrati in neodvisno je treba presoditi tudi, ali storilec ravna z namenom iz prvega odstavka 359. člena KZ-1. Ta namen lahko, ni pa nujno, sovpada s presojo namena ravnanj, o katerih se storilec izraža. Šele dvoplastna presoja namena storilca pa je zagotovilo, da znakov dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ne bomo prepoznali že v sporočilih, ki bi sicer opisovala ravnanja, ki ustrezajo oboroženemu uporu (njegovi organizaciji, vodenju ali sodelovanju), a bi zasledovala povsem drugačen in predvsem sprejemljiv cilj (npr. umetniška dela ali preprosto zgolj politične provokacije). S tem se zagotavlja, da ostaja kazenskopravni odziv (na podlagi tega člena) primeren in nujen ukrep zaradi varstva države.

30. Prav zato je za politična kazniva dejanja značilno, da jih prepoznamo prav po ti. obarvanem naklepu, ki - zaradi ogrozitvene narave deliktov - pomeni zavestno in hoteno delovanje v smeri poškodbene posledice (v konkretnem primeru nasilne spremembe ustavne ureditve Republike Slovenije). To seveda pomeni, da je dejanje mogoče izvršiti le z direktnim naklepom, zavedajoč se zakonskih znakov, prepovedane posledice in vzročne zveze, in hoteč, da se prepovedana posledica - kakorkoli že oddaljena - uresniči. Storilec deluje naklepno in z določenim namenom, to je z namenom, "da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije".

31. Naloga razlagalca je, da v ravnanjih storilca ta namen jasno prepozna. V obravnavanem primeru se obsojencu očita spodbujanje organizacije oboroženega upora z namenom ogrožanja ustavne ureditve Republike Slovenije. Na tem mestu se sodišču ni treba opredeliti do vseh razsežnosti varovanih kazenskopravnih dobrin oziroma predmetov napada dejanja po 359. členu KZ-1. Pomembno pa je, da v jedru slovenske ustavne ureditve prepoznamo prepoved uporabe nasilja kot mehanizma upravljanja javnih zadev.32

32. Ta prepoved se nanaša na nasilje, ki pomeni: (i) bodisi neposredni nadomestek mehanizmov predstavniške ali neposredne demokracije (3., 44. in 90. člen Ustave); (ii) bodisi uporaba sile, ki se izmika demokratičnim procesom nadzora, naj bodo ti izrecno določeni (124. člen Ustave, v primeru obrambe Republike Slovenije) ali pa se udejanjajo s spoštovanjem načela zakonitosti pri delovanju tistih državnih organov, ki imajo pooblastila za uporabo fizične sile zoper ljudi (v primeru policije, 120. in 153. člen Ustave).

33. Spodbujanje k oboroženemu uporu, s katerim storilec sporoča, naj se sila uporabi kot mehanizem upravljanja javnih zadev (v kateri od zgoraj opisanih razsežnostih), ne pomeni le kritike, nestrinjanja z ustavno ureditvijo. Prav tako ne pomeni le kršitve ustavne ureditve ali kršitve pravic posameznikov. Storilec ima namen vzpostaviti drugačno obliko državnega, ustavnega reda. Takšno ravnanje ima namen zanikati jedro in s tem obstoj (ustavne ureditve) Republike Slovenije.

B. - 2 K zahtevi obsojenčeve zagovornice

34. V zahtevi zagovornica uveljavlja: (i) kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj dejanje obsojenca ne bi bilo pravilno konkretizirano, to je iz opisa ni razbrati zakonskih znakov dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1; (ii) kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi podalo razlogov o obliki krivde (dolus coloratus); (iii) kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker se sodba v 86. točki obrazložitve opira na izjave oseb, zapisanih na spletnih straneh ali podanih na televizijskih oddajah, ki jih obdolženec ni imel možnosti zaslišati.

35. Vložnica kršitve podrobneje konkretizira in navaja, da je opis dejanja pomanjkljiv: ker ni konkretiziran znak "poziva ali ščuva" s tem, da ni opisana izvršitvena oblika, da ni opisan naslovnik (koga se poziva ali ščuva), da ni opisano dejanje, h kateremu se poziva ali ščuva, sklicevanje na zakonsko določbo pa ne zadošča; ker ni konkretiziran znak "oborožen upor", to je ni opisana oblika, namen, vidik ustavne ureditve, ki naj bi ga oboroženi upor ogrozil in kateri državni organi naj bi bili strmoglavljeni; prav tako ni opisano, h kakšni obliki dejanja se poziva in kaj je cilj tega dejanja; pri tem opozarja, da mora biti dejanje, h kateremu se poziva, opisano dovolj določno, da je razvidna narava, oblika in objekt dejanja; ker ni opisan vidik ustavne ureditve, ki naj bi ga imel obsojenec namen ogroziti, oziroma državni organ, ki naj bi bil strmoglavljen; sprememba ustavne ureditve naj bi, tako vložnica, pomenila zavzemanje za spremembo družbenega sistema, vzpostavitev nedemokratične politične ureditve, ukinitev človekovih pravic ali predrugačenje razmerij med vejami oblasti; ravnanje se mora nanašati na temeljne ustavne institute, npr. temeljne človekove pravice, sodišče prve stopnje pa naj bi neutemeljeno širilo inkriminacijo, ker je "ogrožanje ustavne ureditve" prepoznalo že v posegih v državno funkcijo zagotavljanja varnosti. 36. V ta sklop očitkov spadajo tudi navedbe, da izjave obsojenca ostajajo v mejah političnega govora, ki je varovan s svobodo izražanja. To stališče po svoji vsebini pomeni, da s svojim ravnanjem obsojenec ni izpolnil biti inkriminacije 359. člena KZ-1 (niti grožnje po 135. členu KZ-1), to je, da je ravnal na način, ki ga pravna ureditev Republike Slovenije ne prepoveduje. V to skupino spadajo tisti deli opisa, ki se nanašajo na javno objavljene posnetke: o resni ogroženosti Republike Slovenije, nesposobnosti policije in obrambnih sil zagotoviti varnost, in da je treba sedanjo oblast odstaviti; in grožnje predsedniku vlade, ki ga je imenoval za veleizdajalca, rodomornika itd. in mu napovedal, da se mu bo zgodila "kramola."

37. Nadalje, vložnica zatrjuje, da je kršitev podana v delu, ki se nanaša na opis dogodka, na katerem je bila ustanovljena Dežela Štajerska. Ta dogodek je po njenih navedbah treba razumeti kot neformalno druženje v podporo regionalizaciji Republike Slovenije. Ker je bila včlanitev v Deželo Štajersko prostovoljna, ne gre za kršitev 143. člena Ustave ali za pozivanje oz. ščuvanje h kršitvi tega člena.

38. Enako stališče ima vložnica tudi glede dogodka, na katerem je bila ustanovljena Štajerska varda, na katerem je bilo popisanih najmanj 50 udeležencev, po postroju pa so izrekli prisego vardi, s puškami, sekirami in zastavo v rokah. Sodišča zmotno sklepajo, da je s tem nagovarjal k nasilni spremembi ustavne ureditve Republike Slovenije, pri čemer vložnica - na ravni polemiziranja z ugotovljenim dejanskim stanjem - navaja, da v govoru dne 1. 9. 2018 ni omenjeno nasilno spreminjanje ustavne ureditve ali strmoglavljenje državnih organov. Tudi obljuba urjenja članov varde naj bi bila namenjena nadomeščanju obveznega vojaškega roka. V govoru obsojenec poziva policijo in vojsko k sodelovanju. Vložnica navede, da v tem primeru ne gre za resno grožnjo zoper obstoj, varnost Republike Slovenije ali poseg v ustavno ureditev (ne glede na to, ali je ustanovitev varde zakonita ali ne).

39. Kasneje dodaja še, da se tudi sicer prireditev udeležujejo ljudje, ki nosijo strelno orožje, zato ravnanje obsojenca ne odstopa od normalnih oblik dovoljenega združevanja. Na to kažejo tudi primeri, ko posamezniki niso bili kazensko preganjani, pa čeprav so se protestov udeleževali z vilami, obešali lutke mestnih svetnikov z mostov ali sodelovali v skupinah kot sta Osvobodilna fronta ali Triglav, katerih člani nastopajo v javnosti z (vsaj navidez) orožjem. Vložnica sklepa, da je obsojenec kazensko preganjan zato, ker pripada desnemu polu slovenskega političnega prostora, ostali pa levemu. Ravnanje obsojenca naj bi bilo v mejah dovoljenega političnega delovanja, in torej ne protipravno, še manj pa naj bi izpolnjevalo bit inkriminacije dejanja iz 359. člena KZ-1. Izhodišča za presojo očitkov pomanjkljive konkretizacije dejanja

40. Vložnica zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri presoji tovrstnih očitkov je na prvem mestu treba presoditi, ali je ravnanje obsojenca ustrezno individualizirano kot celovit, nedeljiv življenjski (historični) dogodek. Ravnanje, kot je opisano v izpodbijani sodbi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni nedeljivo celoto. Ta se v opisu kaže zlasti v vsebinski prepletenosti in hkrati stopnjevanju obsojenčevih ravnanj, od izjav o nesposobnosti Vlade Republike Slovenije, policije in vojske, prek zanikanja veljavnosti pravnega reda Republike Slovenije, do pozivov k ustanovitvi deželnih vard ter končno do ustanovitve Dežele Štajerske, njene oborožene skupine Štajerska varda in pozivov k pridružitvi tej skupini. Ravnanja obsojenca, opisana v izreku, predstavljajo nedeljivo, izkustveno enovito celoto, kar potrjuje tudi homogenost sporočil, ki jih je obsojenec v tem času posredoval javnosti ali udeležencem opisanih dogodkov. Takšno je tudi izhodišče prvostopenjskega sodišča (38. točka obrazložitve sodbe). Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti pristopa vložnice, ki ločeno in samostojno obravnava posamezne izseke iz dogajanja, zajetega v opisu, ampak je treba presojo zatrjevane kršitve opraviti na podlagi celovite presoje opisanega ravnanja.

41. Drugi korak pri presoji, ali je ravnanje pravilno konkretizirano, predstavlja ocena, ali so ravnanja obsojenca opisana tako, da obsegajo vse zakonske znake kaznivega dejanja na ravni konkretnega dejanskega stanu, izluščenega iz življenjskega primera, in je opredeljeno tisto ravnanje posameznika, ki ustreza ravnanju v polju kaznivosti. Z besedami Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 v 21. točki obrazložitve: "Vsebina posameznega(-ih) dejstva(-tev) konkretnega dejanskega stanu mora ustrezati vsebini posameznega znaka kaznivega dejanja, določenega z zakonom, kar pomeni, da je z razlago znaka kaznivega dejanja mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno (lex certa in lex stricta) ujemajo." Presoja zatrjevanih kršitev po 1. točki 372. člena ZKP

42. Izhodišče očitka obsojencu predstavljata pravzaprav zadnja odstavka 1. točke krivdoreka, ki se v celoti glasita: "[...] s svojim ravnanjem in besedami pa prisotne na zboru, shodih in v javnosti, ki je imela prost dostop do fotografij in posnetkov, prepričeval, da je za varnost in obrambo Republike Slovenije treba ustanoviti alternativo rednim oboroženim silam, tj. oborožene deželne varde, ki bi se kasneje združile v Slovensko vardo, pri čemer je z ustanovitvijo nezakonite oborožene skupine Štajerske varde in z javnim prikazovanjem vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov prikazoval uporabo sile kot edini mogoč način za realizacijo teh ciljev in idej ter tako ogrožal ustavno ureditev Republike Slovenije, saj je posegel v funkcijo zagotavljanja varnosti kot eno temeljnih funkcij države; z vsem opisanim pa je pozival in ščuval k nasilni spremembi ustavne ureditve in strmoglavljenju njenih najvišjih državnih organov."

43. Ta odstavka - samostojno - prav gotovo ne izpolnjujeta meril konkretizacije dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1. Vendar pa ju je treba brati skupaj s predhodnimi deli opisa. Po celoviti presoji opisa pa je mogoče ugotoviti le, da so v njem določno in ustavnoskladno konkretizirane vse prvine, ki se zahtevajo. Ščuvanje in pozivanje: konkretizacija kraja, časa, načina in naslovnikov

44. Ustavnoskladno bo dejanje v tem delu konkretizirano le, če bo opisano aktivno ravnanje obsojenca. Najprej je treba prepoznati ravnanje, ki ima sporočilno vrednost za druge. To pomeni, da mora biti določljivo časovno in krajevno opredeljeno, z opredeljenim načinom sporočanja in z naslovniki sporočanja. Razlika med "pozivanjem" in "ščuvanjem" bo v tem, da je poziv usmerjen k nedoločenemu krogu oseb, z namenom ustvarjanja potrebe po nasilnem delovanju, ščuvanje pa v določljiv krog oseb, že z namenom utrjevanja potrebe po nasilnem delovanju. Kot pojasnjeno, sporočilno vrednost je mogoče prepoznati tudi v delovanju, ki presega besedno ali slikovno sporočanje političnih sporočil. 45. Ščuvanje in pozivanje sta kot storitveni izvršitveni ravnanji opisani kot "ravnanja in besede" obsojenca, njegovi naslovniki so "prisotni na zboru, shodih in v javnosti, ki je imela prost dostop do fotografij in posnetkov", pri čemer so v opisu konkretizirani način, kraj in čas posredovanja teh sporočil: s posnetki na straneh Facebook profila z imenom Slovenka TV, spletni strani Youtube in preko drugih javno dostopnih spletnih straneh, posebej s posnetkom, objavljenim dne 11. 1. 2017; z govorom dne 24. 6. 2017, navzočim na dogodku v Lesičnem; z govorom dne 1. 9. 2017, navzočim na dogodku v Apačah; s posnetki dogodka v Apačah, dostopnimi preko spletnih strani in posredovanimi uredniku spletnega portala Politikis; v izjavah medijem v zvezi z objavljenimi posnetki dogodka v Apačah; in z javnimi pozivi navzočnim na shodu dne 5. 9. 2018 v Metliki.

46. Glede na vsebino sporočil - o kateri posebej v nadaljevanju - je opisane primere izražanja nedvomno mogoče razumeti kot konkretizacijo spodbujanja k nasilju v obliki pozivanja (s sporočili med 11. 1. 2017 in 1. 9. 2018) in ščuvanja (zlasti na dogodku v Apačah in po njem). Pri tem sicer ni mogoče mehansko ločevati med obema oblikama sporočanja. Vsekakor pa je opisano, da se intenzivnost obsojenčevih sporočil krepi, od nedoločenega kroga ljudi (ki so jim dostopne spletne strani z obsojenčevimi sporočili) k bolj osredotočenemu občinstvu na dogodkih v Lesičnem, Apačah in Metliki.

47. Jezikovnim (govorom) in slikovnim sporočilom (posnetkom) se z dogodkom v Apačah pridružuje tudi organiziranje druženj, katerih zunanja manifestacija (kot pravilno ugotavljata izpodbijani sodbi) sporoča spodbujanje k organizaciji oboroženega upora, pri čemer je obsojenec - kot opisano - tudi po tem nadaljeval s posredovanjem svojih sporočil preko javnih občil in medijev. Opisano ravnanje zato pomeni preplet pozivanja in ščuvanja, njegova sporočila pa imajo (opisano) enotno rdečo nit, to je prepričevanje naslovnikov o nujnosti nasilnega ravnanja (organiziranja oboroženega upora).

Ščuvanje in pozivanje: vsebina, znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 355. člena KZ-1

48. Vsebina obsojenčevih sporočil mora biti konkretizirana tako, da je v njih prepoznati ščuvanje ali pozivanje k ravnanju, ki presega pravno dovoljene okvirje političnega delovanja. S tem tudi sporočila preraščajo v aktivno delovanje zaradi "odstranitve" ustavnega reda.

49. Opis dejanja ustrezno konkretizira očitek, da je obsojenec pozival in ščuval k ravnanjem, katerih znaki bi - če bi do njih prišlo - pomenili dejanje po prvem odstavku 355. člena KZ-1. Njegova sporočila, kot so opisana, jasno sporočajo potrebo po izvršitvi kaznivega dejanja organizacije oboroženega upora - kot izvršitvene oblike dejanja po prvem odstavku 355. člena KZ-1 (glej zgoraj, 26. in sl. točke obrazložitve) - in je opisana: kot prepričevanje, da je treba za varnost in obrambo Republike Slovenije ustanoviti alternativo rednim oboroženim silam, to je oborožene deželne varde; in kot prikazovanje uporabe sile kot edinega možnega načina za realizacijo teh ciljev (to je za varnost in obrambo Republike Slovenije), z ustanovitvijo nezakonite oborožene skupine Štajerska varda in z javnim prikazovanjem vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov; pri čemer opis to ravnanje dodatno konkretizira z opisom vsebine sporočil preko profila na strani Facebook, strani Youtube in drugih spletnih strani, z opisom vsebine govora navzočim pri ustanovitvi Dežele Štajerske, z opisom vsebine govora in zunanjih obeležij dogodka ob ustanovitvi Štajerske varde, z opisom posnetkov in izjav o dogodku, in nenazadnje z opisom sporočil, ki jih je posredoval na shodu v Metliki.

50. V tem delu so opisana obsojenčeva sporočila, ki zajemajo vse znake kaznivega dejanja oboroženega upora: (a) naj se organizira skupina ljudi, pri čemer je to sporočilo neposredno naslovljeno na najmanj 50 udeležencev, ki so se odzvali vabilu na dogodek v Apačah in bili kot udeleženci popisani, sporočilo k ustanovitvi oblik oboroženih sil pa je tudi opisano kot vsebina sporočil na svetovnem spletu, govora na dogodku v Apačah in kot pozivanje k pridružitvi vardam v Metliki; (b) s poveljniško strukturo, s tem, da je obsojenec sebe imenoval za poveljnika te skupine in za dogodek v Apačah že dajal navodila udeležencem (tudi 46. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje); (c) ki naj bo sposobna izvesti oborožene aktivnosti, tj. naj skupina namesto (zatrjevano nesposobne) vojske in drugih državnih organov z orožjem vzdržuje varnost na ozemlju Republike Slovenije (kar je sicer obsojenčevo poročilo, ki ga je posredoval preko svetovnega spleta, v Apačah in v izjavah po ustanovitvi Štajerske varde), dogodek v Apačah pa ima tudi obeležja vojaških formacij (kamuflažna oblačila, orožju podobni predmeti), pri čemer je opisano tudi zbiranje podatkov o krvni skupini in podatkov o sposobnosti rokovanja z orožjem, z obljubo vojaškega urjenja (tako tudi pravnomočna sodba, 25. in 46. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje); (č) pri čemer je navedenih dovolj okoliščin, ki omogočajo prognozo intenzivnosti nasilja, tj. številčnost skupine (najmanj 50 oseb), zatrjevanje potrebe po orožju (z opisom zbiranja podatkov o rokovanju z orožjem) oziroma obstoja orožja (vsaj v izjavah po ustanovitvi Štajerske varde), pripravljenost nasprotovati razorožitvi (ob morebitnem soočenju s Slovensko vojsko ali policijo), geografski domet (na celotnem območju Republike Slovenije, po združitvi deželnih vard v Slovensko vardo) in trajanje takšne skupine (ki naj bi - časovno neopredeljeno - s silo prevzela izvajanje z Ustavo urejene obrambne vloge vojske), in (d) opisan namen takega ravnanja kot namen spremembe ustavne ureditve in namen strmoglavljenja najvišjih državnih organov, z opisom ustanavljanja Štajerske varde zato, da - v nasprotju s 124. členom Ustave - prevzame naloge vojske pri zagotavljanju varnosti in reda in z opisom sporočil, naj se orožjem odstavi (takratno) oblast Republike Slovenije (grožnje predsedniku Vlade Republike Slovenije z dne 11. 1. 2017 in ponovno, sicer manj določno opisano v Apačah).

51. Zlasti ravnanje in sporočilo obsojenca na dogodku v Apačah je prvostopenjsko sodišče podrobno ugotovilo v obrazložitvi sodbe (46. in sl. točke obrazložitve sodbe). Pravilno je stališče, da v mejah očitanega dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 ni odločilno, ali je bilo orožje na dogodku v Apačah pravo ali ne. Odločilno je sporočilo, ki je bilo s tem posredovano navzočim in kasneje, s posnetki, širši javnosti (19. točka obrazložitve sodbe prve stopnje, 22. točka obrazložitve sodbe druge stopnje). Dogodka v Apačah ni mogoče obravnavati izolirano od celotnega opisanega političnega delovanja obsojenca, niti ni mogoče ločeno obravnavati govora obsojenca na dogodku in sporočilnosti zunanjih obeležij postroja Štajerske varde. Nasprotno, v opisu navedeno politično izražanje obsojenca se vztrajno in skozi daljše časovno obdobje ponavlja, tako pred kot po dogodku v Apačah, pri čemer zunanja obeležja dogodka v Apačah - kot je že v izreku ugotovilo sodišče prve stopnje - prikazujejo prav uporabo orožja - sile - kot izključnega mehanizma za zagotavljanje varnosti in obrambe Republike Slovenije, mimo in namesto z Ustavo predvidenih mehanizmov demokratičnega odločanja in nadzora.

52. Opisane obsojenčeve izjave in sporočila, v katerih je prepoznati spodbujanje k organizaciji oboroženega upora, hkrati razkrivajo tudi cilje, h katerim naj bo ta oborožen upor usmerjen (njegov namen). Iz večkrat ponovljenih in v izreku opisanih sporočil (da je treba ustanoviti skupine, ki bi namesto obrambnih sil Republike Slovenije zagotavljale varnost njenega ozemlja in državljanov), ki so se še stopnjevala (v sporočila, da se te skupine Slovenski vojski ali policiji ne bodo pustile razorožiti), je mogoče najprej razbrati, da naj bo namen oboroženega upora nasilna sprememba ustavne ureditve Republike Slovenije, katere del je tudi ustavno urejeno izvajanje obrambe (124. člen Ustave). Ta, med drugim, sporoča, da vrsto, obseg in organizacijo obrambe ureja z zakonom Državni zbor, ki njeno izvajanje tudi nadzoruje. Opisano ravnanje obsojenca zato jasno izraža namen predrugačiti temelje ustavne ureditve Republike Slovenije. Obsojenec se je namreč zavzemal za uporabo nasilja, ki naj doseže družbene (ustavne) spremembe, to nasilje pa je prikazoval (i) kot nadomestek demokratičnim procesom odločanja, ki se uresničujejo skozi pristojnost Državnega zbora na podlagi 124. člena Ustave, in (ii) kot sredstvo, ki naj se izogne demokratičnemu nadzoru nad uporabo fizične sile v Republiki Sloveniji. Oboje je mogoče razbrati v stališčih sodišč prve (109. - 115. točka obrazložitve sodbe) in druge stopnje (24. točka obrazložitve sodbe).

53. Enak sklep velja tudi glede konkretizacije spodbujanja k oboroženemu uporu zaradi strmoglavljenja najvišjih državnih organov. V opisu dejanja ni mogoče spregledati, da predstavlja dogodek v Apačah s svojimi sporočili le realizacijo izjave z dne 11. 1. 2017, v kateri grozi takratnemu predsedniku Vlade Republike Slovenije s "kramolo", kar je dodatno opisano kot nasilni upor zoper vladarja. Opis dejanja, ki je sicer že sam dovolj konkretiziran, v luči obrazložitve prvostopenjske sodbe (28. - 32. točka obrazložitve, vključno s posnetkom "Kramola Štajerske varde") zato ne pušča dvomov, da je bilo spodbujanje organizacije oboroženega upora v Apačah usmerjeno tudi v strmoglavljenje (kot nasilnega onemogočanja izvajanja funkcije njenemu nosilcu) predsednika Vlade Republike Slovenije.33 Ščuvanje in pozivanje: k neposrednemu organiziranju oboroženega upora

54. Zakonski znak neposrednosti ščuvanja ali pozivanja zagotavlja ustavnoskladno oceno o aktivnem ravnanju storilca dejanja iz prvega odstavka 359. člena KZ-1 in je torej merilo resnosti nevarnosti ogrožanja ustavne ureditve Republike Slovenije. Ustrezna konkretizacija tega merila zagotavlja, da se kazenskopravni odziv - kljub abstraktno-ogrozitveni naravi - ne sprevrže v sankcioniranje golega nestrinjanja ali kritike ustavne ureditve (glej zgoraj, 22. - 25. točka).

55. Neposrednost ščuvanja oziroma pozivanja k izvršitvi dejanja oboroženega upora je v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe opisana s časovnimi, krajevnimi in vsebinskimi prvinami obsojenčevih ravnanj in njihove sporočilne vrednosti. Sodišči sta v pravnomočni sodbi pravilno prepoznali vrhunec obsojenčevih ravnanj v dogodku v Apačah (25. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), kjer je v časovno strnjenem, prostorsko določenem in vsebinsko nazornem ravnanju in govoru sporočal, naj se organizira skupina z zgoraj navedenimi značilnostmi in ciljno usmerjenim ravnanjem. Dogodek v Apačah se vsebinsko skladno vključuje v (in pri tem ponavlja ter utrjuje) celoto obsojenčevih sporočil, ki jih opisuje izpodbijana sodba. V sporočilih obsojenca je mogoče jasno prepoznati spodbujanje k ravnanju, ki bi - kot pojasnjeno - izpolnjevalo vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 355. člena KZ-1. 56. In končno, prav zunanja manifestacija obsojenčevih političnih stališč na dogodku v Apačah je sodišča pravilno vodila k sklepanju, da bi izvršitev dejanja oboroženega upora neposredno sledila obsojenčevim ponavljajočim in stopnjujočim se sporočilom. Ta presoja se deloma prekriva s presojo dejavnikov, ki omogočajo prognozo intenzivnosti nasilja, h kateremu je spodbujal obsojenec, v pomembnejšem delu pa je zanjo odločilen preskok ob golih (besednih in slikovnih) kritik k združevanju kot zunanji manifestaciji sredstev za uresničevanje obsojenčevih kritik ustavne ureditve Republike Slovenije. Zato je pravilno stališče v prvostopenjski sodbi, da je mejo dovoljenega političnega izražanja preseglo prav ravnanje na dogodku v Apačah. Na tej točki je mogoče sprejeti, da je kazenskopravni odziv nujen in primeren zaradi zagotavljanja varstva države.

Ščuvanje in pozivanje: namen

57. Namen izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 359. členu KZ-1 se sicer deloma prekriva z namenom ravnanj z znaki organizacije oboroženega upora, ki jih sporoča obsojenec. Vendar pa je treba, kot že poudarjeno, zaradi krepitve jamstvene funkcije kazenskega prava, presojo namena obsojenčevih sporočil opraviti na dveh ravneh. Prva raven je že opravljena presoja namena ravnanj, ki jih sporoča storilec tega dejanja. Namen ravnanj, ki pomenijo organizacijo oboroženega upora, je jasno opisan v izreku. Vendar pa takšna presoja ne zadošča, ker še vedno - ne glede na neposrednost sporočil k organizaciji oboroženega upora - dopušča možnost kazenskopravnega sankcioniranja (političnega) izražanja, ki samo takšnega namena vendarle nima. To je tudi jedro tistih očitkov vložnice, ko zapiše, da "grožnja" obstoju, ustavni ureditvi ali varnosti Republike Slovenije ni resna oziroma da obsojenčeva sporočila spadajo v polje dovoljenega (političnega) izražanja.

58. Ta, druga raven obsojenčevega namenskega delovanja, se izraža v opisanem večkratnem in vztrajnem zanikanju veljavnosti pravnega reda Republike Slovenije, ki spremlja spodbujanje ustanavljanja in delovanja alternativnih oboroženih sil, a jih hkrati presega. To sporočilo ni vezano le na dogodek v Apačah, ampak je stalnica v izreku sodbe opisanih sporočil obsojenca. To je obsojenčevo sporočilo uporabnikom svetovnega spleta, udeležencem dogodka v Lesičnem, udeležencem dogodka v Apačah in medijem po njem. S tem sporočilnost obsojenčevih ravnanj dobi nove, dodatne razsežnosti, ki presegajo razsežnosti sporočanja ravnanj z znaki organizacije oboroženega upora, hkrati pa ga dopolnjujejo.

59. Zaradi te dodatne razsežnosti obsojenčevih sporočil nikakor ni več mogoče slediti navedbam, da obsojenčevo izražanje ne pomeni resne grožnje ustavni ureditvi Republike Slovenije. Ni več pomembno - kot navaja vložnica - da je obsojenec pripadnike policije, vojske in obveščevalnih služb (pripadnike, ne državne organe!) celo pozival k sodelovanju, naj se jim pridružijo. Tak poziv bi bilo še mogoče razumeti kot poskus varnostnega samoorganiziranja - dokler ga ne motrimo skupaj z opisanim vztrajnim, ponavljajočim zatrjevanjem, da pravni red Republike Slovenije za naslovnike obsojenčevih sporočil ne velja, s čimer se hkrati zanika vsakršna pristojnost omenjenih državnih organov. Tak poziv k sodelovanju odraža le še namen prevzeti zagotavljanje varnosti države mimo ustavno urejenih postopkov in pogojev.

60. Zato tudi ni mogoče slediti navedbam vložnice, ki (drugače kot sodišči v pravnomočni sodbi) v ustanovitvi Dežele Štajerske prepoznava le podporo regionalizaciji v mejah 143. člena Ustave. Bistvena so sporočila, ki jih je obsojenec s tem posredoval navzočim: njegovo (v izreku opisano) sporočilo ob tej priložnosti je bilo, da imajo ljudje "pravico narediti svoje postave in svojo pravdo in da nihče njim nima pravice trditi, da bi oni morali spoštovati katerikoli zakon." S tem je obsojenec utrjeval sporočila, ki spodbujajo ustanovitev alternativnih oboroženih skupin, v naslednjem koraku pa je to sporočilo podkrepil z ustanovitvijo Štajerske varde. Stopnjevanje, vztrajnost in skladnost obsojenčevih sporočil zato izraža resnost, naklepnost, ciljno usmerjenost obsojenčevega ravnanja, ki presega golo opisovanje ravnanja z znaki oboroženega upora, kar sta vse ugotovili že obe nižji sodišči. 61. Prav tako ni mogoče sprejeti razlage, ki jo ponuja vložnica, da mora nameravana sprememba ustavne ureditve odražati nič manj kot spremembo družbenega ali ekonomskega sistema. V demokratičnih državah je opustitev nasilja (kot sredstva za reševanje sporov ali doseganje družbenih sprememb) neizogiben korak v smeri načela pravne države (2. člen Ustave). Opis dejanja, po katerem se obsojencu očita (na podrobneje opisane načine) prikazovanje uporabe fizične sile kot edinega načina za doseganje varnosti Republike Slovenije, zato povsem zadostuje za sklep, da je spodbujal k organizaciji oboroženega upora, zaradi doseganja spremembe ustavne ureditve Republike Slovenije.

62. In končno, pravilna je ugotovitev, da v ravnanju obsojenca ni prepoznati niti prvin legitimnega političnega izražanja, tudi ne v obliki provokacije, pretiravanj ali zgolj šokantnih političnih sporočil (107. in sl. točke sodbe sodišča prve stopnje; 19. točka sodbe sodišča druge stopnje), s katerimi bi preko medijev nagovarjal politično telo. Z ugotovitvami in opisom, da je obsojenec sporočila o potrebi po organizaciji oboroženega upora podkrepil z zanikanjem pravnega reda Republike Slovenije, sodba konkretizira namen uporabiti nasilje kot alternativo njegovemu dotedanjemu - v pravni red Republike Slovenije vpetemu - političnemu delovanju in kot alternativo mehanizmom predstavniške (strankarske) in neposredne demokracije v Republiki Sloveniji (glej tudi 86., 104., 105. in 110. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Opis v izreku sodbe podpirajo dejstva, ugotovljena v njeni obrazložitvi: prvič, dogodek v Apačah ni bil namenjen podpori delovanja gibanja Zedinjena Slovenija, pač pa se je obsojenec zavedal prepovedanosti oboroženega delovanja političnih strank (94. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje); in drugič, dogodek ni bil namenjen podpori njegovim prizadevanjem za izvolitev v funkcijo predsednika republike (npr. 104. in 105. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

63. Z opisom obsojenčevega zanikanja veljavnosti pravnega reda, ki dopolnjuje neposrednost in vsebino sporočil v Apačah, je zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča določno razmejeno polje varovanega političnega govora od polja (na podlagi prvega odstavka 359. člena KZ-1) kaznivega izražanja. V sodbi je s tem opisano dejanje obsojenca, s katerim brez dvoma zapušča prostor legitimnega političnega boja in polje ustavno varovane kritike ustavnega reda Republike Slovenije.

64. Obsojenec ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja zato, ker je oblikoval in z drugimi delil svoja kritična in odločna politična prepričanja (ki, tako vložnica, pripadajo desnemu političnemu polu), prav tako tudi ne, ker bi si prizadeval za zaščito in varnost državljanov Republike Slovenije, ampak zato, ker je neposredno, tudi z javnim prikazom svojih stališč o neizogibni uporabi oborožene sile, spodbujal k uresničitvi teh ciljev mimo temeljnih pogojev sobivanja v demokratični družbi. To je tudi stališče, ki ga je sodišče prve stopnje jasno in določno zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej 129. točko obrazložitve sodbe).

O očitkih kršitev določb kazenskega postopka

65. Vložnica poleg očitka, da kaznivo dejanje v sodbi ni konkretizirano, zatrjuje tudi kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker naj sodišče ne bi podalo razlogov o obliki krivde, in kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), ker se sodba sodišča prve stopnje v 86. točki obrazložitve opira na izjave oseb, zapisanih na spletnih straneh ali podanih na televizijskih oddajah, ki jih obdolženec ni imel možnosti zaslišati, s čimer po vsebini zatrjuje kršitev pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič.

66. Sodba sodišča prve stopnje ponuja razloge o krivdi obsojenca v 109. - 114. točki obrazložitve. Sodišče se je v razlogih oprlo tako na ugotovljeno zunanjo manifestacijo obsojenčevih političnih stališč, kot tudi na ponavljajoče se izjave obsojenca zunaj in v samem kazenskem postopku. Stališče vložnice, da ni ustrezno obrazložena oblika krivde (tako imenovani obarvani naklep) izhaja iz zmotnega izhodišča, da je obsojenec spoznan za krivega zaradi ustavno dopustnega namena (zaščititi državo in njene državljane), ki ga želi uresničiti. Ponovno je treba opozoriti, da se obsojencu ne očita zastopanje njegovih političnih stališč, ampak spodbujanje k njihovi nasilni uresničitvi mimo ustavno določenih demokratičnih pogojev, postopkov in mehanizmov nadzora, in ob zanikanju veljavnosti pravnega reda Republike Slovenije. Zato razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih določno izhaja tudi, da se je obsojenec zavedal prepovedanosti uporabe sile za doseganje političnih ciljev v demokratično urejeni družbi (zlasti 110. točka obrazložitve), povsem zadostijo merilom obrazložitve naklepa.

67. Druga zatrjevana kršitev se nanaša na opiranje sodišča na spletne komentarje "pod prispevki v zvezi z obravnavano zadevo in so odobravali ustanovitev oborožene skupine," katerih avtorjev obsojenec ni imel možnosti zaslišati. S tem smiselno uveljavlja kršitev pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Vložnica pri tem spregleda, da je predmet dokazne ocene v tem delu odziv javnosti na obsojenčeva ravnanja in zato ne posreden, ampak neposreden dokaz, ki je s predmetom dokazovanja najtesneje zvezan. Pomembna torej ni resničnost teh izjav, ampak njihov obstoj (86. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

68. Tudi navedbe, da so kršene pravice obrambe, ker se prvostopenjska sodba opira na televizijske oddaje (90., 91. in 96. točka obrazložitve sodbe), niso utemeljene. Pravnomočna sodba se namreč opira na izjave, ki jih obsojenec sam podal. V čem naj bi bila s tem podana kršitev pravic obrambe, vložnica ne pojasni.

B. -3 K obsojenčevi zahtevi

69. Obsojenec v svoji zahtevi zatrjuje: (i) kršitev kazenskega zakona, ker naj v opisu kaznivo dejanje ne bi bilo konkretizirano, torej kršitev po 1. točki 372. člena ZKP; (ii) kršitev bistvenih določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi pri izdaji sodbe višjega sodišča sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, ker naj bi bil predmet obtožbe nepopolno rešen in zaradi kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; in (iii) zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, smiselno zaradi izjav predsednika vlade, ministrice za notranje zadeve in ministrice za pravosodje (dne 4. 9. 2018, 9. 9. 2018 in 13. 11. 2019), in (iv) zaradi drugih kršitev, ki jih je brez uspeha navajal v pritožbi, pri čemer se opira na peti odstavek 420. člena ZKP.

70. Kršitve kazenskega zakona, ki jih zatrjuje vložnik, je Vrhovno sodišče po vsebini presodilo že ob presoji kršitev, ki jih je zatrjevala njegova zagovornica. Vložnikove navedbe ne presegajo očitkov iz njene zahteve, zato je - iz zgoraj navedenih razlogov - tudi o navedbah v njegovi zahtevi Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso utemeljene. O bistvenih kršitvah kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP

71. Vložnik navaja, da je zoper višjo sodnico Melito Puhr, ki je sodelovala pri izdaji sodbe Višjega sodišča v Mariboru, vložil obtožni predlog, ki je bil v obravnavo odstopljen sodišču v Krškem. Zato meni, da je zaradi njenega sodelovanja podana kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je pri sodnici podano nasprotje interesov.

72. Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodeluje pri odločanju sodnik, pri katerem so podani izključitveni razlogi, ki so taksativno našteti v 1.-5. točki prvega in v drugem odstavku 39. člena ZKP. Razloga, ki ga vložnik navaja, med temi razlogi ni. Prav tako ne gre za kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi bila podana le, če bi pri sojenju sodelovala sodnica kljub pravnomočni odločbi o njeni izločitvi.

73. Zato je zatrjevano kršitev treba obravnavati kot kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer smiselno kot kršitev pravice do nepristranskega sodnika (23. člen Ustave). Vložnik ne napada takrat veljavne procesne ureditve zagotavljanja pravice do nepristranskega sodnika, ampak pričakuje vsebinsko presojo zatrjevane kršitve. Zato merila, ki jih je vzpostavilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020, ne pridejo v poštev pri odločanju o zahtevi. Ker, kot rečeno, ne gre za katerega od absolutnih izključitvenih razlogov, je mogoče obsojenčeve trditve presojati le kot zatrjevanje odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

74. Vložnik zapiše, da naj bi bilo pri sodnici podano nasprotje interesov, vendar teh nasprotujočih si interesov ne opredeli. V spisu se nahaja kopija kazenske ovadbe in obtožnega predloga zoper višjo sodnico Melito Puhr, ki sta bila vložena pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru oziroma pri Okrajnem sodišču v Mariboru (list št. 1560 in sl., list št. 1617 in sl.). Sodnica je sodelovala pri odločanju o pritožbah zoper sklepe o priporu vložnika. Vložnik je dne 26. 12. 2018 zoper vse člane senata Višjega sodišča v Mariboru (torej tudi zoper višjo sodnico Melito Puhr), ki so dne 20. 12. 2018 odločali o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, vložil kazensko ovadbo, dne 30. 1. 2019 pa tudi obtožni predlog zoper več sodnikov Okrožnega in Višjega sodišča v Mariboru, ki so sodelovali pri odločanju o podaljšanju pripora, in zoper predsednico Okrožnega sodišča v Mariboru (ki je odločala o zahtevi za izločitev članov zunajobravnavnega senata). Vložnik v kazenski ovadbi in obtožnem predlogu zatrjuje, da so sodniki izvršili kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja (288. člen KZ-1).

75. O utemeljenosti razlogov, ki so vložnika vodili pri vložitvi ovadbe oziroma obtožnega predloga, se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni možno opredeljevati. To bi neizogibno pomenilo opredeljevanje do očitkov v kazenskih ovadbah in v obtožnem predlogu, mimo zakonske ureditve (pred)kazenskega postopka in jamstev poštenega postopka. Pomembno pa je, da je vložnik v obtožnem predlogu obsežno in kritično polemiziral z dejanskimi ugotovitvami, na katere so se opirale priporne odločbe in odločba o zahtevah za izločitev sodnikov. Tako kazensko ovadbo kot tudi obtožni predlog je vložnik vložil neposredno po tem, ko je izčrpal pravne poti, ki so mu bile na voljo v tisti fazi kazenskega postopka glede odločanja o priporu. Glede na vsebino in časovno umeščenost kazenske ovadbe in obtožnega predloga je mogoče sklepati, da je vložnik vložitev obeh razumel kot način obrambe in kot svojevrstno (nedovoljeno) pravno sredstvo.

76. V taki procesni situaciji se vložnikovo zatrjevanje kršitve pravice do nepristranskega sodnika izkaže za zlorabo te pravice.34 Položaj, na katerega se vložnik sklicuje, je ustvaril sam, ker se z razlogi sodišč o podaljšanju pripora ali o izločitvi sodnikov ni strinjal. Pomembno je, da je imel v očeh vložnika obtožni predlog (tudi) vlogo nedovoljenega pravnega sredstva, katerega pričakovani procesni učinek pa je mogoče videti le v obstrukciji postopka s pomočjo izločitve sodnikov, ki so sodelovali pri odločanju o priporu obsojenca. Pravne poti zoper podaljšanje pripora je namreč vložnik že izčrpal, vložitev obtožnega predloga pa k razpravljanju o obtožbi ali o omejevalnih ukrepih ne bi moglo vsebinsko prispevati.

77. Zato tudi zahtevi v tem delu ni mogoče ugoditi; obsojenčevo sklicevanje na vloženi obtožni akt pomeni kvečjemu udejanjanje njegovega prvotnega obstruktivnega namena. Izvrševanje pravice do nepristranskega sodnika na način, ki nasprotuje namenu tega procesnega jamstva, pa sodnega varstva ne more uživati.35 O kršitvi domneve nedolžnosti in pravice do sojenja pred neodvisnim sodiščem

78. S svojim sklicevanjem na izjave predsednika vlade in ministric vložnik zatrjuje, da so člani vlade narekovali organom kazenskega postopka, tudi sodnikom, kako naj vodijo celoten postopek. Te navedbe se ponavljajo v celotnem besedilu zahteve. Svojih trditev o vplivanju na delo organov kazenskega postopka vložnik ni podkrepil z dokazili o neposrednih stikih med sodniki in predstavniki izvršilne veje oblasti, ampak z izjavami, objavljenimi v medijih in na družbenih omrežjih. Vendar pa je treba trditve obravnavati ne le v luči domneve nedolžnosti (27. člen Ustave in drugi odstavek 6. člena EKČP), ki zaradi zagotavljanja pravice do poštenega postopka zahteva posebej previdno obravnavanje (domnevnih) storilcev kaznivih dejanj, preden sodišča o njihovi krivdi pravnomočno odločijo, ampak tudi v luči jamstev 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, kolikor zagotavljata pravico do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem.

79. Ob upoštevanju sodne prakse ESČP36 je treba izjave predstavnikov izvršilne veje oblasti presojati posebej previdno. Pri tem je treba biti posebej pozoren na izjave, iz katerih izhaja (dobesedno ali upoštevajoč okoliščine dane izjave), da je posameznik kriv določenega kaznivega dejanja, te izjave pa presegajo golo informiranje javnosti o kazenskih postopkih ali sumu storitve kaznivega dejanja. Pomemben je kontekst, izbira izrazja, podrobnost, osredotočenost in načrtnost izjav.

80. Iz izjav predsednika vlade in ministrice za notranje zadeve, ki jih je obsojenec navedel v zahtevi za varstvo zakonitosti, je najprej mogoče razbrati, da so dane neposredno po dogodku v Apačah dne 1. 9. 2018. V izjavah je mogoče razbrati, da se nanašajo vložnika osebno, na "postroj", in na "oblikovanje vzporednih oboroženih struktur." Vendar pa so izjave od te točke naprej zadržane in previdne. Prvič, predsednik vlade in ministrica za notranje zadeve sta dejanje ovrednotila kot "nedopustno", "problematično," kot dejanje "vredno največjega obsojanja", ki je "skrajno zavržno", in ki ga je potrebno "najostreje sankcionirati." Drugič, v izjavah to stališče pretežno utemeljujeta z ocenami, da dejanje "spodkopava ustavni red." Tretjič, izjavi predsednika vlade, da je treba dejanje "najostreje sankcionirati" in da naj "vse institucije ravnajo v tej smeri" ostaja na dovolj splošni ravni, da ne more pomeniti konkretiziranega izražanja stališča o krivdi vložnika, še manj navodila za delo organov (pred)kazenskega postopka. Te izjave se, gledano celovito, nanašajo na "postroj" (4. 9. 2018 in 9. 9. 2018) oziroma na "oblikovanje vzporednih oboroženih struktur" (4. 9. 2018, ministrica za notranje zadeve), in torej niso do te mere individualizirane, da bi lahko v njih prepoznali opredeljevanje do vložnikovih ravnanj. Predsednik vlade in ministrica za notranje zadeve sta se s svojimi izjavami odzvala na dogodek in ga vrednotila izrazito negativno, vendar pa njuno izražanje ne presega meje z vidika domneve nedolžnosti še sprejemljivega vrednotenja odmevnih javnih dogodkov.

81. Z vidika domneve nedolžnosti izjava ministrice za pravosodje z dne 13. 11. 2019 ni vprašljiva. Izjava je bila objavljena po pravnomočnosti sodbe višjega sodišča (ki je bila v oktobru 2019 že vročena obsojencu). Glede na časovni vidik ta izjava (o sankcioniranju ravnanj, preventivnih učinkih kazenskih sankcij in potrebi po strožji kaznovalni zakonodaji) ne pomeni posega v domnevo nedolžnosti. V tem kontekstu tudi množinska prvoosebna oblika glagola "sankcionirati" ne more pomeniti priznanja, da je izvršilna veja oblasti vplivala na konkretni kazenski postopek zoper vložnika, ampak kvečjemu izraža dejstvo, da so se državni organi Republike Slovenije sposobni tudi kazenskopravno odzvati na takšna ravnanja. Ta sklep še dodatno utemeljuje splošnost izjave, v kateri ne najdemo posebne konkretizirane omembe vložnika ali njegovih ravnanj.

82. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni mogoče slediti vložnikovim očitkom kršitev določb kazenskega postopka, ne z vidika domneve nedolžnosti in zato še manj z vidika pravice do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem.

Druge navedbe

83. V preostalem delu zahteve vložnik prepleta bodisi že zatrjevane kršitve pomanjkljive konkretizacije dejanja, obrazložitve obarvanega naklepa (ob obsežnem navajanju lastnega razumevanja zgodovine slovenskega naroda, slovenske ustavne ureditve, pojasnjevanju pomena več izrazov in zatrjevanju, da je celotno dogajanje bila le oblika provokacije), bodisi za polemiziranje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno. Tudi v tem delu zahtevi zato ni mogoče slediti.

B. - 4 K očitkom nesorazmernosti kazenskopravnega odziva, politične motiviranosti kazenskega postopka in diskriminacije

84. Sodišči sta v pravnomočni sodbi določno, v mejah polja kaznivosti, ki izhaja iz prvega odstavka 359. člena, v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1, v opisanih ravnanjih pravilno prepoznali vse znake očitanega kaznivega dejanja. Posebej pomembno je, da sta pri tem presodili tudi tista vprašanja, ki so pomembna zaradi zagotavljanje ustavno in z EKČP skladne (legitimne, primerne, nujne in sorazmerne) kazenskopravne omejitve političnega izražanja obsojenca.

85. Sodišči sta določno prepoznali legitimni cilj, ki ga določbi KZ-1 zasledujeta, in opredelili ravnanja obsojenca, zaradi katerih je nujna kazenskopravna intervencija za dosego tega cilja (glej zlasti 10. - 11. ter 34. in sl. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pri ravnanju obsojenca ne gre le za izražanje, ki bi bilo žaljivo, šokantno ali provokativno. Njegovo izražanje presega meje strpnosti, ki se pričakuje v demokratični družbi, in to prav zato, ker se je aktivno in nazorno, na meji njihove realizacije, zavzemal za nasilna ravnanja, ki so z demokratično družbo, h kateri stremi ustavni red Republike Slovenije, nezdružljiva. Oba vložnika (smiselno) vztrajata, da je obsojenčevo sporočilo treba razumeti v kontekstu razprave o pomembnem družbenem vprašanju, varnosti države in njenih državljanov, zlasti v kontekstu okrepljenega priseljevanja tujcev.37 Ni dvoma, da gre za pomembno družbeno vprašanje. Vendar pa oba spregledata, da se obsojencu ne očitajo njegova stališča o nesposobnosti državnih organov pri soočanju s tem vprašanjem. Jedro očitka je, da je obsojenec - kot pot za uresničevanje svojih političnih stališč - izbral sporočila, ki sprevračajo, ogrožajo ustavni red Republike Slovenije; ta namreč temelji na nenasilni, strpni izmenjavi političnih stališč. Takšna sporočila k javni razpravi o varnosti države in njenih državljanov ne morejo prispevati.

86. Sodišči sta skrbno presodili pomen obsojenčevega delovanja v kontekstu družbene razprave o perečem vprašanju, to je množičnemu priseljevanju (21. - 24. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Enako skrbno sta presodili tudi družbeno in politično ozadje obsojenčevega izražanja, pri čemer po pomembnosti izstopa ocena, da obsojenec s svojimi sporočili presega meje legitimnega političnega boja za oblast (npr. 113. točka obrazložitve sodbe prve stopnje), njegovo izražanje pa je - ob merilih neposrednosti spodbujanja h organizaciji oboroženega upora - dovolj resno. Pri tem je pomembno, da je obsojenec (glej 86., 104. in 110. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) pred tem vidno sodeloval v političnih tekmah (tudi kot kandidat za funkcijo predsednika republike) in - zaradi nesprejemanja političnih neuspehov - izbral drugačno pot, opisano v izreku pravnomočne sodbe. S tem se je sodišče opredelilo tudi do pričakovanih učinkov obsojenčevih sporočil in do družbenega konteksta obsojenčevega delovanja, ki se korenito razlikuje od zatrjevane potrebe zagotoviti varstvo Republike Slovenije in njenih prebivalcev zaradi domnevne nesposobnosti državnih organov (obsojenčev zagovor, 2. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

87. Glede na ugotovljeno neposrednost obsojenčevega ravnanja, to je vsebino sporočil, njihove časovne in krajevne razsežnosti ter končno določljivo zunanjo manifestacijo, tudi ni dvoma, da sta sodišči v prvostopenjski sodbi pravilno prepoznali, da je kazenskopravni odziv nujen in sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem. S pravilno razlago in konkretizacijo obsojenčevega dejanja sta presodili v izreku sodbe opisan pomen izrazja, ki ga je uporabil obsojenec, kontekst (časovne in prostorske razsežnosti, način razširjanja, tudi preko svetovnega spleta, naslovnike, notranjo skladnost in stopnjevanje obsojenčevih sporočil) njegovih izjav, in vpliv njegovih ravnanj (z ugotavljanjem dejavnikov, ki so pomembni za prepoznavanje znakov oboroženega upora). Sporočila, ki se očitajo obsojencu, niso enkraten dogodek, ampak plod načrtnega, sistematičnega, vztrajnega in stopnjujočega delovanja obsojenca; niso omejena na ožji krog naslovnikov, ampak z uporabo svetovnega spleta in medijev naslavljajo celotno prebivalstvo Republike Slovenije; niso le klic k odločnejšemu političnemu delovanju, ampak sporočila, ki vsebujejo vse znake kaznivega dejanja organiziranja oboroženega upora; in so sporočila medijsko izpostavljenega kandidata za najvišje državne funkcije, ki sporoča, da se je treba k doseganju političnih ciljev zateči k nasilju, kadar legitimna politična tekma ne prinese zaželenih rezultatov.

88. Pri tem je posebej pomembno, da sta sodišči v prvostopenjski sodbi podrobno presodili neizogibnost izreka prostostne sankcije. Ta izstopa zato, ker je izrečena zaradi političnega izražanja. Četudi vložnica ne zatrjuje, da bi sodišče z izrečeno sankcijo prestopilo meje svojih pravic, pa je izrečena sankcija pomembna za presojo (smiselno) očitkov, da pravnomočna sodba pomeni nedovoljeno kazenskopravno omejevanje svobode političnega govora. Takšna sankcija mora biti podvržena najstrožjim merilom sorazmernosti in kot taka neizogibna. Sodišči sta v pravnomočni sodbi to presojo opravili. Ne le, da se obsojencu očita širjenje sporočil o neizogibnosti nasilnega delovanja; obsojenec nasilje (v ugotovljenih mejah prvega odstavka 355. člena KZ-1) razume kot alternativo legitimnemu, ustavno dovoljenemu političnemu procesu. Zato je utemeljena ocena, da politični (torej ne kazenskopravni) odziv na njegova sporočila ne more biti primeren. Vztrajnost, stopnjevanje ter neposrednost obsojenčevih sporočil, ki so prerasla v fizično manifestacijo podpore nasilnim ravnanjem, pa so tiste okoliščine, zaradi katerih je utemeljen sklep, da tudi sankcije opozorilne narave ne morejo imeti pričakovanega učinka. To so tudi sporočila 129. in 130. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče. In končno, namen prostostne kazni v tem primeru nikakor ni vsebinsko, še manj trajno dušenje obsojenčevega političnega udejstvovanja; nasprotno, namen je zagotoviti, da bo s svojimi političnim delovanjem in zavzemanjem za varnost države in njenih državljanov utrjeval ustavni red Republike Slovenije (glej izrecno 129. točka obrazložitve sodbe prve stopnje).

89. In nenazadnje, obsojencu se očita, da je spodbujal nasilje kot edini mehanizem zagotavljanja varnosti Republike Slovenije in njenih državljanov. Takšno stališče v nasprotju s 124. členom Ustave odreka drugim sodelovanje v ustavno urejenem demokratičnem postopku sprejemanja političnih odločitev o obrambi države in pri nadzoru nad njenim izvajanjem. To pomeni, da so sodišča v pravnomočni sodbi pravilno pretehtala težo posega v obsojenčevo svobodo izražanja in težo posega v osebno svobodo zaradi varstva politično legitimnega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Obsojenec, kot že večkrat ugotovljeno, ni bil spoznan za krivega zaradi svojih političnih stališč o (zanj) nezadostnem in neustreznem zagotavljanju varnosti državljanov Republike Slovenije. Zato tudi ni mogoče trditi, da bi imela sodba zastraševalni učinek (chilling effect) na nadaljnjo razpravo o tem perečem družbenem vprašanju.

90. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da sta sodišči z izpodbijanimi sodbami zadostili merilom, ki jih narekujejo 39. in 42. člen Ustave oziroma 10. in 11. člen EKČP. Na tej točki je zato mogoče odgovoriti tudi na tiste dele obeh zahtev, v katerih vložnika zatrjujeta politično motiviranost kazenskega postopka zoper obsojenca. S tem vložnika najprej zatrjujeta, da so bile z obsodbo in izrečeno prostostno sankcijo pravice obsojencu omejene zaradi nedovoljenih namenov, tj, namenov, drugačnih od predpisanih. S tem torej zatrjujeta kršitev 18. člena EKČP v zvezi s kršitvijo pravice do osebne svobode (19. člen Ustave in 5. člen EKČP). Temeljni očitek, ki ga je mogoče razbrati iz vloženih zahtev, je, da so organi kazenskega postopka delovali z namenom onemogočiti obsojenca pri njegovem političnem delovanju.

91. Odgovor na ta očitek se razkriva že v odgovorih na ostale očitke, zlasti skozi presojo očitkov o pomanjkljivi konkretizaciji dejanja obsojenca v izreku izpodbijane sodbe. Po vsebini je to namreč očitek, da pogoji za kazensko sankcijo (kazen zapora) niso izpolnjeni in da so organi kazenskega postopka zasledovali drug, nedovoljen namen. Ker očitku, da opisano dejanje ni kaznivo, ni mogoče pritrditi, tudi ni videti, da bi v tem delu organi postopka zasledovali nedovoljene namene.

92. Temu se pridružujejo tudi druge okoliščine. Okoliščine, zaradi katerih v kazenskih postopkih nasploh pride do različnih pravnih kvalifikacij, je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (126. točka obrazložitve sodbe) in so skladne s spoznanji stroke o preiskovanju kaznivih dejanj.38 Ob jasni določitvi polja kaznivosti dejanja, ki se očita obsojencu, in ob pravilni konkretizaciji dejanja v obravnavani zadevi, tudi ni mogoče slediti navedbam zagovornice, da se obsojenčev primer ne razlikuje od drugih političnih manifestacij (kolikor so opisane v zahtevi za varstvo zakonitosti). Še manj je mogoče slediti stališčem, da je obsojenec kriv kaznivega dejanja zaradi javno izraženih stališč predstavnikov izvršilne veje oblasti.

93. Vložnika ob tem (smiselno) zatrjujeta tudi, da je z odločitvijo sodišče kršilo prepoved diskriminacije, ki jo vsebuje prvi odstavek 14. člena Ustave. To utemeljujeta s tem, da naj bi organi (pred)kazenskega postopka obsojenca - zaradi njegovih političnih stališč - obravnavali drugače kot druge posameznike in združenja, ki naj bi - tako zlasti zagovornica obsojenca - prav tako spodbujali k nasilju. Po njeni oceni obsojenčevo ravnanje ne odstopa od meril sprejemljivega političnega delovanja v slovenskem prostoru; edini dejavnik, kot rečeno, ki naj bi narekoval drugačno obravnavo obsojenca, naj bi bilo njegovo politično prepričanje.

94. (Ustavno)pravni okvir za presojo tovrstnih očitkov v kazenskem postopku vzpostavlja v prvi vrsti delitev procesnih nalog organov kazenskega postopka. Vložnika v svojih navedbah pravzaprav sporočata, da naj bi bila obsodba diskriminatorna zato, ker ni kazenskopravnega odziva na ravnanje drugih posameznikov ali združenj (ki naj bi po mnenju vložnikov ravnali primerljivo). Presoja takšnih navedb bi terjala presojo podobnosti obsojenčevega položaja in položaja drugih posameznikov oziroma združenj. Z drugimi besedami, kazensko sodišče naj bi presojalo vsaj, ali ravnanja drugih izpolnjujejo znake kaznivih dejanj, ki se očitajo obsojencu. To po vsebini že pomeni odločanje o kazenski obtožbi. Takšno presojo zato omejujeta 23. in 135. člen Ustave. Kazensko obtožbo oblikuje, vlaga in zastopa (državni) tožilec (135. člen Ustave). Kazensko sodišče, ki o obtožbi odloča (23. člen Ustave), pa takšnih očitkov brez zahteve tožilca ne more presojati.

95. Presoja očitkov kršitve 14. člena Ustave se mora zato omejiti na presojo motiviranosti kazenskega pregona, to je ali sta sodišči v izpodbijani sodbi zavzeli, izrecno ali implicitno, stališče, da je kaznivo obsojenčevo politično prepričanje. V izpodbijani sodbi je - nasprotno - izrecno poudarjeno, da obsojenec ni kriv (zaradi) svojih političnih prepričanj, ampak (zaradi) spodbujanja drugih k nasilnemu uresničevanju političnih stališč o tem, kako zagotoviti varstvo države in njenih prebivalcev (113. - 115. in 129. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ob ugotovitvi, da drugih zatrjevanih kršitev kazenskega zakona ali postopka ni, to zadošča za spoznanje, da o kršitvi 14. člena Ustave ni mogoče govoriti.

C.

96. Ker zahtevi nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

97. Odločbo o stroških je sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, in na podlagi 11. člena Zakona o sodnih taksah, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženju.

98. Za odločitev so glasovali: Branko Masleša, dr. Primož Gorkič, mag. Kristina Ožbolt in Marjeta Švab Širok. Barbara Zobec je napovedala ločeno mnenje.

1 Npr. Žgur, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 3. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 932. 2 Gl. Valenčič, prav tam, str. 1026. 3 Prav tam.

4 Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 40945/2018 z dne 22. 10. 2018. Tudi M. Deisinger, Kazenski zakonik, posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba, Maribor, 2017, str. 824. 5 Glej posebej Žgur, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 3. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 936-937. 6 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-332/98-23 z dne 18. 4. 2002, 7. točka obrazložitve. Enaka merila veljajo tudi, kadar gre za posege v svobodo izražanja in združevanja: sodbo ESČP Herri Batasuna in Batasuna proti Španiji, št. 25803/04 in 25817/04 z dne 30. 6. 2009, 56. točka obrazložitve. 7 Npr. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-879/14 z dne 20. 4. 2015. 8 Npr. Jambrek, k 1. členu, v: L. Šturm (ur.), Komentar ustave Republike Slovenije, izdaja 2002, dostopno na https://e-kurs.si, 17. 2. 2021. Tudi Letnar-Černič, k 1. členu, v: M. Avbelj (ur.): Komentar ustave Republike Slovenije, dostopno prav tam, 25. 2. 2021. Primerjaj tudi stališče ESČP v zadevi Herri Batasuna in Batasuna proti Španiji, št. 25803/04 in 25817/04 z dne 30. 6. 2009, 76. točka obrazložitve. Prav tam tudi o neločljivi povezanosti svobode (političnega) združevanja in svobode (političnega) izražanja. 9 Npr. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-444/09-17 z dne 12. 4. 2012. 10 Prim. stališče ESČP v sodbi Stankov proti Bolgariji, št. 29221/95 in 29225/95 z dne 2. 10. 2001, 97. in 98. točka obrazložitve: zgolj izražanje separatističnih stališč ne pomeni samodejno že ogrožanje ozemeljske celovitosti ali varnosti države. 11 Prim. ustaljeno stališče ESČP v sodbi Lindon, Otchakovsky-Laurens and July proti Franciji, 21279/02 in 36448/02 z dne 22.10.2007, 46. točka obrazložitve. 12 Prim. sodbo ESČP Brasilier proti Franciji, št. 71343/01 z dne 11. 4. 2006. 13 Jaklič, k 63. členu, v: L. Šturm (ur.), Komentar ustave Republike Slovenije, izdaja 2002, dostopno na https://e-kurs.si, 25. 2. 2021. 14 Jaklič, prav tam. 15 Sodba ESČP Eğitim ve Bilim Emekçileri Sendikası proti Turčiji, št. 20641/05 z dne 25. 9. 2021, 70. točka obrazložitve. 16 Prim. sodbo ESČP Delfi AS proti Estoniji, št. 64569/09 z dne 16. 6. 2015, veliki senat, 110. točka obrazložitve. 17 Prim. sodbo ESČP Zana proti Turčiji, št. 18954/91 z dne 25. 11. 1997, 49. točka obrazložitve. 18 Prim. sodbo ESČP Zana proti Turčiji, št. 18954/91 z dne 25. 11. 1997, 50. točka obrazložitve. 19 Prim. sodbo ESČP v Herri Batasuna in Batasuna proti Španiji, št. 25803/04 in 25817/04 z dne 30. 6. 2009, 81. točka obrazložitve. 20 Glej sodbo ESČP Mătăsaru proti Moldaviji, št. 69714/16 in 71685/16 z dne 15. 1. 2019, 35. točka obrazložitve. 21 Prim. Valenčič, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar osebnega dela Kazenskega zakonika, 3. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1025. 22 Prim. sodbo ESČP Vona proti Madžarski, št. 35943/10 z dne 9. 7. 2013, 65. točka obrazložitve.

23 Bavcon, v: Kazenski zakonik Republike Slovenije z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 1995, str. 95. 24 Prav tam, str. 94. 25 Prim. nekdaj inkriminacijo 133. člena KZ SFRJ, sovražna propaganda. 26 Glej M. Deisinger, Kazenski zakonik, posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba, Maribor, 2017, str. 824. 27 Prim. stališče ESČP v Vona proti Madžarski, št. 35943/10 z dne 9. 7. 2013, 68. točka obrazložitve), in v Herri Batasuna in Batasuna proti Španiji, št. 25803/04 in 25817/04 z dne 30. 6. 2009, 80. in 81. točka obrazložitve. 28 Jaklič, k 63. členu, v: L. Šturm (ur.), Komentar ustave Republike Slovenije, izdaja 2002, dostopno na https://e-kurs.si, 25. 2. 2021. 29 Glej M. Deisinger, Kazenski zakonik, posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba, Maribor, 2017, str. 817. 30 Glej Žgur, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 3. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 989. 31 Prav tam. 32 To je tudi temeljno sporočilo sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 40945/2018 z dne 22. 10. 2018. 33 Prim. "strmoglavljenje" v smislu nasilne zamenjave individualnega predstojnika državnega organa; Žgur, v: K. Filipčič, D. Korošec, S. Zdolšek (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 3. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 940. 34 Prim. stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 29407/2010-1018 z dne 20. 3. 2015, 26. točka obrazložitve. 35 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, 14. točka obrazložitve. 36 Sodbi Konstas proti Grčiji, št. 53466/07 z dne 24. 5. 2011, in Gutsanovi proti Bolgariji, št. 34529/10 z dne 15. 10. 2013. 37 Prim. sodbo ESČP Soulas in drugi proti Franciji, št. 15948/63 z dne 19. 7. 2008, 38. in 39. točka obrazložitve. 38 Prim. D. Maver, Kriminalistika, Uradni list RS, Ljubljana, 2004. ************************************

**ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC** [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2021083015432600 "Povezava na pdf dokument")