Jedro

Tožnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da so zatrjevane tožnikove poškodbe verjetna posledica škodnega dogodka.

Tožnik s stopnjo verjetnosti domneve o obstoju vzročne zveze (t.i. domnevne baze) med škodnim dogodkom in nastalo škodo ni dokazal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 13. 3. 2017 v višini 2.050 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I) ter sklenilo, da tožnik nosi stroške pravdnega postopka (II).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 341. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izvedeniškega mnenja prof. dr. A. A. izhaja, da v tožnikovi medicinski dokumentaciji ni nobenega podatka, ki bi izključeval možnost, da so tožnikove poškodbe nastale 13. 3. 2017, iz česar je moč zaključiti, da je tožnik v prometni nesreči 13. 3. 2017 utrpel zvin vratne hrbtenice in udarnino levega kolena. Iz izvedeniškega mnenja nadalje izhaja, da je poškodba zvina vratne hrbtenice nastala, ko je glava zanihala preko fiziološke meje gibljivosti v eni ali več smereh, poškodba udarnine levega kolena pa je nastala pri udarcu levega kolena ob trd del notranjosti vozila. Po mnenju izvedenca sta obe poškodbi lahko nastali na potniku v osebnem vozilu, kar se nedvomno sklada tudi z izvedenskim mnenjem izvedenca cestno-prometne stroke B. B. Slednji je tudi pojasnil, da ima pri nižji naletni hitrosti velik vpliv na nastanek poškodbe pričakovanost naleta drugega vozila. Glede obravnavane prometne nesreče so o nepričakovanosti trčenja izpovedale vse v postopku zaslišane priče. Nadalje je izvedenec cestno prometne stroke pojasnil, da nastanek posameznih poškodb potnikov ni mogoče enoznačno vezati zgolj na naletno hitrost ob trku in da telesne poškodbe lahko nastanejo tudi v posledici lastne reakcijske sile, ki nastane v posledici sunkovitega odmika glave od smeri delujoče udarne sile nasprotnega vozila. Izvedenec medicinske stroke je menil, da je tožnik utrpel blagi zvin vratne hrbtenice in blažjo udarnino kolena na način, kot ga je opisal zdravnikom, dopustil pa je tudi možnost, da teh dveh poškodb ni utrpel, in sicer v razmerju 50 : 50. Izvedenec medicinske stroke je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja sodišču predlagal, da tožnikovi poškodbi pripiše prometni nesreči, če bo ugotovilo, da je tožnik čutil bolečine v vratu in v levem kolenu. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni presojalo tožnikove izpovedbe, niti predložene medicinske dokumentacije, zaradi česar v tem pogledu napotkom izvedenca ni sledilo. Tožnik je opisoval bolečine v vratu, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, prav tako je bila bolečnost vratu ugotovljena na urgenci KC v ... Izvedenec je zapisal, da je takojšnja ugotovljena bolečnost vratu po poškodovanju zadosten pogoj za obstoj zvina vratne hrbtenice. Sodišče je popolnoma nepravilno interpretiralo izvedenca medicinske stroke v 51. točki obrazložitve sodbe. S tem v zvezi je izvedenec medicinske stroke travmatolog v 16. točki dopolnilnega izvedenskega mnenja navedel, da nepričakovan trk z glavo in sunkovit odmik od smeri gibanja glave ni značilen način nastanka poškodbe vratne hrbtenice, saj zahteva obenem poleg zvina vratne hrbtenice tudi obstoj udarnine glave. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da se ni udaril v glavo in to potrjuje tudi njegova zdravstvena dokumentacija.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od toženke kot zavarovalnice (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakonika)1 vtožuje odškodnino za nematerialno in z njo povezano materialno škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči dne 13. 3. 2017, kot sopotnik v osebnem vozilu, ki ga je upravljal C. C. (149. člen OZ).

6. Prometno nesrečo je povzročila zavarovanka toženke D. D., ko se je vključevala v promet z desne strani, pri čemer se ni prepričala, če to lahko stori varno, kar je imelo za posledico, da je z levim delom svojega vozla trčila v desno stran vozila, kar med pravdnima strankama ni sporno.

7. Toženka se je branila z ugovorom, da zavarovalni primer ni nastal, ker tožnik sploh ni bil sopotnik v vozilu ter da med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ni vzročne zveze, ker sta se vozili le oplazili in takšen trk ne bi mogel ustvariti dovolj velike sile, ki bi lahko povzročila poškodbe, ki jih je zatrjeval tožnik.

8. Iz pisne izjave povzročiteljice prometne nesreče D. D. z dne 9. 8. 2017 (priloga B29) in njenega zaslišanja ter Evropskega poročila o prometni nesreči (priloga A9) ne izhaja, da bi bil tožnik udeležen v navedeni prometni nesreči. Slednje tudi ne izhaja iz zaslišanja priče E. E. Nasprotno pa izhaja iz tožnikove izpovedbe ter iz izpovedbe voznika C. C., ki je bil udeležen v prometni nesreči in v vozilu katerega se je nahajal tožnik. Ker po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ni mogel drugače dokazati, da je bil udeležen v navedeni prometni nesreči, kot s svojo izpovedbo ter izpovedbo priče C. C., oziroma, ker naj bi bil tožnik v dokazni stiski, je dokazni standard prepričanja znižalo na stopnjo verjetnosti ter zaključilo, da je bil tožnik kot sopotnik udeležen v navedeni prometni nesreči. 9. Po ugotovitvi, da je bil tožnik sopotnik v vozilu udeleženca nesreče je ugotavljalo, ali je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku lahko utrpel zatrjevano škodo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti ni izkazal, da so zatrjevane tožnikove poškodbe verjetna posledica škodnega dogodka, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. V dokaznem postopku je prvo sodišče pravilno postavilo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod zaradi izračuna sile, ki je pri trčenju delovala na telo oškodovanca, nato pa je izvedenec medicinske stroke podal mnenja, kakšne poškodbe bi lahko takšne sile pustile na telesu oškodovanca.

11. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik s stopnjo verjetnosti domneve o obstoju vzročne zveze (t.i. domnevne baze) med škodnim dogodkom in nastalo škodo ni dokazal. 12. V nasprotju s pritožbeno navedbo je sodišče prve stopnje skladno z 8. členom ZPP presojo opravilo ne le na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke - travmatologa, temveč tudi na podlagi izpovedi tožnika ter izvedeniškega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nesreč (glej 58. točko obrazložitve sodbe). Iz ugotovitev izvedenca za raziskavo prometnih nesreč B. B. izhaja, da sta vozili trčili pod kotom okrog 15 %, v nadaljevanju trka pa sta vozili prešli v medsebojni položaj, ki ima določene znake bočnega oplaženja. Naletna hitrost oziroma hitrost bočnega premika je po izvedenčevem izračunu znašala okrog 19 km/h. Po njegovem mnenju delujoče sile trka niso mogle neposredno povzročiti nastanka nihajne poškodbe vratne hrbtenice tožnika, če gre za zdravo in predhodno nepoškodovano osebo. Tožnik ni zatrjeval, da bi imel kakšne predhodne poškodbe, ki bi vplivale na to poškodbo oziroma zaradi katerih bi bil tožnik bolj dovzeten za nastanek zatrjevanih poškodb. Vendar pa izvedenec možnosti nastanka takšne poškodbe ni izključil, v primeru da je tožnik v posledici nepričakovanega trka z glavo opravil instinktiven in sunkovit odmik v smeri delovanja sil trika. Pripomnil pa je, da strokovnega mnenja o tem ne more podati, ker je to zunaj njegovega strokovnega znanja. Zato se je sodišče prve stopnje pri presoji vzročne zveze osredotočilo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke travmatologa, prof. dr. A. A., iz mnenja katerega izhaja, da je verjetnost, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice in udarnino kolena na način, kot ga je opisal, 50 %. Nadalje je izvedenec pojasnil, da nepričakovan trk z glavo in sunkovit odmik od smeri gibanja glave ni značilen način nastanka poškodbe vratne hrbtenice, saj zahteva obenem poleg zvina vratne hrbtenice tudi obstoj udarnine glave. Sodišče prve stopnje je slednje mnenje izvedenca medicinske stroke pravilno interpretiralo. Mnenje je potrebno brati kot celoto. Izvedenec medicinske stroke je namreč podal navedeno mnenje v posledici mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, ki je dopustil možnost, da bi potnik v vozilu lahko utrpel telesne poškodbe pri naletu nizke hitrosti v posledici lastne reakcijske sile, ki bi lahko nastala zaradi sunkovitega odmika glave od smeri delujoče udarne sile nasprotnega vozila, še toliko bolj, če gre za nepričakovan dogodek. Če bi torej prišlo do nepričakovanega trka z glavo in sunkovitega odmika od smeri gibanja glave, bi bil po mnenju izvedenca medicinske stroke poleg zvina vratne hrbtenice podan tudi obstoj udarnine glave, slednjega pa tožnik ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo, da gre v obravnavanem primeru za poškodbi, ki jih objektivno ni mogoče ugotoviti z medicinsko diagnostičnimi postopki, saj zdravnik postavi diagnozo le na podlagi navedb oškodovanca. Iz zdravstvene dokumentacije tožnika tudi ne izhaja, da bi bile na tožnikovem kolenu videni kakšni zunanji znaki poškodbe.

13. Glede na navedeno in ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi o pritožbi, zato morata pravdni stranki nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju: OZ.