Jedro

Da je toženec ključe vrat, na katerih je zamenjal ključavnico, poslal pooblaščencu tožnika, ugotovitve o tem, da je njegovo dejanje motilno, ne spreminja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom z dne 20.10.1999) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tožnici onemogočil dostop do predprostora - delavnice in jo tako motil v njeni zadnji mirni posesti s tem, da je zavaril in zaklenil vrata predprostora, ki vodijo na dvorišče, nato s tem, da je dne 18.4.1997 ob vratno krilo vrat tožnice, ki vodijo v predprostor postavil mlin in nato še s tem, da je dne 21.4.1997 (s ključem) zaklenil zunanja vrata, ki vodijo iz dvorišča. Tožencu je prepovedalo oviranje tožničine mirne posesti uživanja in vstopa v predprostor in mu naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo. V delu, v katerem je tožnica umaknila tožbo je sodišče pravdni postopek ustavilo. Nasprotno tožbo je s sklepom zavrnilo, nato pa 20.10.1999 s popravnim sklepom zavrglo.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega zakona. V obrazložitvi pritožbe navaja, da izrek sklepa temelji na napačni presoji dejanskega stanja. Izrek je tudi v nasprotju s posameznimi navedbami v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj naj bi toženec zavaril vhodna vrata v predprostor. Določitev datuma je bistveni element dogodka motenja.

Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi toženec zavaril vhodna vrata predprostora - delavnice, ki vodijo na dvorišče ter dejstvo, da je tožena stranka namestila obešanko na notranja vrata predprostora, ki vodijo v delavnico tožnice. Pred izdajo izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni v celoti razjasnilo navedb pravdnih strank. Tožeča stranka je v tožbi navajal dejstva, da si je tožena stranka izgovorila služnostno pravico nemotene uporabe vmesnega prostora. Iz priloženih dokazov je razviden drugačen nastanek služnostne pravice. Tožena stranka ni trdila, da sporni prostor ni bil predmet izročilne in darilne pogodbe, saj je to dejstvo dokazano z listinsko dokumentacijo v spisu. Tožena stranka je skušala pojasniti, da sporni predprostor ni predmet iste pogodbe v smislu prenosa lastninske pravice, temveč le predmet služnostnega upravičenja. Sodišče je spregledalo dejstvo, da vhod v predprostor ni bil oviran zaradi izročitve ključev pooblaščenemu odvetniku tožnice.

Z izročitvijo ključev si je tožena stranka želela zagotoviti dokaz, da se ne upira mirni posesti tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje pod tč. 1., 2. in 3 "zavrne" ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožene stranke je bila poslana tožeči, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

V uvodu pritožbe je tožena stranka navedla, da izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti. Glede na to, da zoper sklep o ustavitvi postopka toženec nima pravno varovanega pritožbenega interesa, je pritožbeno sodišče preizkusilo le tisto odločitev sodišča prve stopnje, ki je vsebovana v 1., 2., 3. in 5. točki izreka, slednjo v povezavi z dne 20.10.1999 izdanim popravnim sklepom.

Sodišče prve stopnje je kot podlago presoje utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka pravilno uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki urejajo varstvo posesti. Tožnica je vložila tožbo zaradi motenja posesti. V postavljenem tožbenem zahtevku ni zahtevala izključne posesti, temveč le varstvo zadnjega posestnega stanja. Ugovor služnostne pravice, ki ga toženec ponavlja v pritožbi je povsem razumljivo in na podlagi 441. člena ZPP zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožnikove navedbe o njegovi služnostni pravici na spornem prostoru v motenjskem sporu niso pravno pomembne. To je izrecno predpisano tudi v določbi 78. člena ZTLR, po kateri daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in pri tem posebej poudarjeno, da se ne upošteva pravica do posesti, pravnega naslova posesti in dobrovernosti posestnika. Sodišče prve stopnje je potemtakem pravilno o sporu odločilo na podlagi določbe 80. člena v zvezi s 75. členom ZTLR o varstvu soposesti. Na spornem prostoru, ki je v soposesti pravdnih strank, uživa vsak od soposestnikov varstvo pred motenjem ali odvzemom posesti, ne le v razmerju do tretjih, temveč tudi v razmerju do drugega soposestnika, kadar mu le-ta onemogoča izvrševati dejansko oblast nad stvarjo na dotedanji način. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženec s tremi zaporednimi motilnimi dejanji, bodisi v celoti izključil tožnico iz soposesti, bodisi ji soposest v znatni meri otežil. Okoliščina, da je toženec ključe vrat poslal pooblaščencu tožeče stranke ugotovitve o obstoju motilnega dejanja ne spreminja. S tem toženčevo ravnanje ni izgubilo značaja protipravnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaklepanje in odtegnitev ključa tožnici samo po sebi pomeni motenje njene posesti. Res je sicer, da sodišče v izrek sklepa ni zapisalo datuma prvega motilnega dejanja, je pa datum storitve ugotovilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Navedena opustitev ne predstavlja nikakršne kršitve določil zakona, saj je tožba zaradi motenja posesti dajatvena, ugotovitveni izrek pa namenjen zgolj pojasnilu, bistvena pa je odločitev o prepovedi bodočih posegov.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna glede na pravno podlago, ki je bila v postopku na prvi stopnji pravilno upoštevana. Ker sodišče prve stopnje v postopku tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsegu sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Tudi pri odločitvi o zavrženju nasprotne tožbe in stroških ni bila storjena nobena od tistih kršitev zakona,na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru določbe 2. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP.

Glede na to, da tožena stranka razlogov zoper ta del odločitve v pritožbi ni navajala je pritožbeno sodišče opravilo preizkus te odločitve le v opisanem obsegu.