16. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Borisa Bajta z Rakeka na seji dne 16. septembra 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 13. člena, 11. točke prvega odstavka 25. člena in 8. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 30/01, 67/02, 101/03, 134/03 - ur.p.b., 45/04 in 97/04 - ur.p.b.) ter pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti stopnje obdavčitve prometa stavbnih zemljišč po Zakonu o davku na dodano vrednost se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik ni davčni zavezanec po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Pri nakupu stavbne parcele od občine, ki je davčna zavezanka po ZDDV, je plačal davek v višini 20 %. Ker bi v primeru, da občina ne bi bila davčna zavezanka, plačal davek po Zakonu o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 57/99 in nasl. - v nadaljevanju ZDPN) v višini 2 %, izpodbija opredelitev davčnega zavezanca iz tretjega odstavka 13. člena ZDDV. V primerih, kot je predstavljeni, naj bi namreč opredelitev občine kot davčne zavezanke vodila k izkrivljanju konkurence in s tem kršila 2., 67., 74. in 78. člen Ustave, saj so parcele, kupljene od (fizičnih) oseb, ki niso davčne zavezanke po ZDDV, cenejše. Zato naj bi bilo kršeno še enako obravnavanje kupcev. Pobudnik za primer, da Ustavno sodišče ne bi sledilo njegovim navedbam, podredno zatrjuje še, da: (1.) 8. točka prvega odstavka 27. člena ZDDV krši 2., 14., 74. in 78. člen Ustave, ker obdavčuje promet stavbnih zemljišč, tudi kadar kupci niso davčni zavezanci po ZDDV, (2.) ZDDV krši 2., 14., 67. in 74. člen Ustave, ker prometa stavbnih zemljišč ne obdavčuje po nižji, 2 % davčni stopnji in (3.) 11. točka prvega odstavka 25. člena ZDDV krši 2., 14., 67. in 74. člen Ustave, ker ne določa nižje davčne stopnje za komunalno opremljanje stavbnih zemljišč.

2.Pobudnik je pobudo dopolnil. Poudaril je, da je občina opredeljena kot davčna zavezanka zato, da ne bi bila (bistveno) kršena konkurenca. Ker do sedaj ni bilo ugotovljeno, da bi bila z neobdavčitvijo kršena konkurenca, ni razlogov, da občina obračunava davek na dodano vrednost. Prav tako je opozoril na ureditev obdavčevanja prometa nepremičnin v Avstriji, kjer poseben zakon ne razlikuje med zavezanci in nezavezanci za davek na dodano vrednost, temveč določa obdavčitev v enaki višini. Glede na to se sprašuje, ali je dopustna obdavčitev istega prometa po dveh zakonih (ZDDV in ZDPN), še posebej zaradi velike razlike v višini obdavčitve.

Hkrati se še sprašuje o konkurenčnosti slovenskega ekonomskega prostora glede na ureditev obdavčitve prometa nepremičnin v Avstriji in Nemčiji, po kateri je davek na promet nepremičnin enoten in neodvisen od statusa osebe, ki ga zaračunava.

B.

3.Zaradi obdavčitve prometa blaga in storitev z davkom na dodano vrednost je sestavni del kupnine, ki jo plača kupec, tudi davek na dodano vrednost. Čeprav pobudnik kot kupec v bistvu nosi breme obdavčitve, določbe ZDDV ne vplivajo na njegov pravni položaj, saj pobudnik po ZDDV ni davčni zavezanec.[1] Zato plačilo davka kot sestavnega dela cene vpliva le na njegov dejanski položaj.

4.Pobudnik prav zato, ker vpliva ZDDV le na njegov dejanski položaj, v katerem se je znašel kot kupec nepremičnine, ki jo je na javni dražbi prodajala občina, izpodbija tisto določbo ZDDV, od katere je odvisen pravni položaj njegove pogodbene stranke, tj. občine. Skladno z izpodbijanim tretjim odstavkom 13. člena ZDDV se namreč organi lokalnih skupnosti štejejo za davčne zavezance za davek na dodano vrednost, kadar opravljajo proizvodno, predelovalno, trgovsko ali storitveno dejavnost oziroma kadar opravljajo promet, pri katerem bi prišlo do izkrivljanja konkurence, če ne bi bili obravnavani kot davčni zavezanci za davek na dodano vrednost. Na podlagi te določbe mora občina kot davčna zavezanka ob dobavi blaga oziroma opravi storitve obračunati davek na dodano vrednost (prvi odstavek 19. člena ZDDV). Glede na to ni dvoma, da bi sprememba izpodbijane določbe (kot posledica morebitne ugotovitve njene neustavnosti), zaradi katere bi se spremenil obstoječi pravni položaj občine, ki ga ima pri prometu določenega blaga in storitev kot davčna zavezanka in zaradi katerega odpade del obveznosti, ki jo mora izpolniti kupec, tudi na davek na dodano vrednost, vplivala na dejanski položaj kupca (ki mora poleg kupnine dosežene na javni dražbi plačati še predpisani davek).

5.Vendar to, da izpodbijana določba vpliva zgolj na dejanski položaj pobudnika kot kupca, ne zadošča za izpolnjevanje procesnega pogoja pravnega interesa, ki je za vložitev pobude predpisan z drugim odstavkom 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Po navedeni določbi je namreč pravni interes za vložitev pobude podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Za tak poseg pa, v primeru, ko je zaradi izpodbijane določbe sestavni del kupnine, ki jo mora plačati pobudnik, tudi davek na dodano vrednost, ne gre. Glede na to je Ustavno sodišče pobudo v tem delu skladno s 25. členom ZUstS zavrglo.

6.Prav tako iz pobudnikovega predloga, naj Ustavno sodišče začne postopek za oceno še posameznih drugih določb ZDDV, ki so v zvezi z obdavčitvijo prometa stavbnih zemljišč, ne izhaja, da bi imel pravni interes za oceno teh določb, katerih neustavnost le zatrjuje in z ničimer ne utemeljuje. Zato je Ustavno sodišče pobudo tudi v tem delu zavrglo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Davčni zavezanec je tista oseba, kateri je z zakonom naložena dolžnost plačila davka. Pri tem ni nujno, da je davčni zavezanec hkrati tudi tista oseba, ki dejansko nosi breme davka, saj je pri posameznih davkih to obveznost možno prevaliti na drugo osebo.