Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se izreče: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka Z. M. d.d. je dolžna plačati tožniku R. Č. znesek 1.850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1995 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 136.461,78 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1995 dalje do plačila, vse na roke odvetnika N. G. iz M., v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo." V ostalem se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 2.350.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 136.461,78 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od 9.10.1995 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik hudo poškodoval v prometni nesreči dne 16.6.1992. Določilo je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 350.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prisojena odškodnina previsoka in je v nasprotju z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede trajnih posledic meni, da tožnik lahko počne vse, le z rahlimi omejitvami. Prisojena odškodnina ni v realnem sorazmerju z odškodninami za hujše telesne poškodbe. Meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni, ali pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki presega 1.500.000,00 SIT, v ostalem pa ne.

Sodišči prve in druge stopnje sta oprli svoje ugotovitve o tožnikovih poškodbah ter njihovih posledicah na izvedeniško mnenje prim. dr. Z. T. Tožnik je utrpel več udarnin in odrgnin po glavi, kolku in golenih ter raztrganino sklepne ovojnice na levem kolenu. Prestal je dve operaciji. V bolnici je bil 14 dni. Poškodbe so mu povzročile znatne bolečine. Ostala je omejena gibljivost lažje stopnje v levem kolenu. Telesna okvara mu otežuje daljšo hojo in stojo, obremenitve kolena, skoke in podobno. Izvedenec je ugotovil 10 odstotno invalidnost. Tožnik je bil ob nesreči star šele 20 let. Ker je po poklicu natakar, mu posledice poškodbe otežujejo opravljanje poklicnega dela.

Te ugotovitve opravičujejo prisojeno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 350.000,00 in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT, višje odškodnine za to škodo pa ne.

V zvezi z odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in druge nevšečnosti je treba upoštevati, da gre za bolečo poškodbo kolena in da je tožnik prestal dve operaciji. Tožnik je bil dalj časa nepokreten in nato vezan na invalidski voziček. Potrebno je bilo razgibavanje in drugi neprijetni ukrepi. Zato je prisojena odškodnina v znesku 350.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine skladna z merili po 200. čl. zakona o obligacijskih razmerjih in z odškodninami, ki jih v podobnih primerih pozna sodna praksa.

Posledice poškodbe, invalidnost in zmanjšana sposobnost za opravljanje poklica ter za športne dejavnosti so bile že opisane. Tožnik kot mlad in telesno dejaven moški utemeljno trpi duševne bolečine, ker je njegova življenjska aktivnost trajno in pomembno zmanjšana. Vendar pa je treba upoštevati ugotovitve obeh sodb, temelječe na izvedeniškem mnenju prim. mag. dr. Z. T., da gre za omejeno gibljivost kolena lažje stopnje, ki otežuje dolgo hojo in stojo, enostranske obremenitve levega kolena, skoke, udarce žoge in podobno. Telesna invalidnost, telesna okvara in zmanjšanje življenjskih sposobnosti znašajo vsaka 10 odstotkov. Iz tega sledi, da tožnik hojo, stojo in vse ostalo zmore, vendar teže kot prej. Gre za sorazmerno nizko stopnjo invalidnosti. To pa tožnika ne opravičuje do tolikšne odškodnine, kot mu je bila prisojena na prvi in drugi stopnji. Četudi se upošteva tožnikovo mladost in dejstvo, da je prizadet v poklicni dejavnosti in v športnem udejstvovanju, pa vendarle ne gre za zelo hudo škodo. Ob upoštevanju prakse sodišč v primerljivih primerih je zato primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000,00 SIT in ne 2.000.000,00 SIT, kolikor je bila prisojena na prvi in drugi stopnji. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in sicer tožniku v korist posebno njegovo mladost, poklic in izkazano telesno aktivnost, temu nasproti pa omejitve, ki jih pozna sodna praksa zaradi nujnega razlikovanja med lahkimi, hudimi in katastrofalnimi škodami. Zato je revizijsko sodišče določilo odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT, kar ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. in 203. čl. ZOR.

V tem obsegu je bilo pri določitvi višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti materialno pravo uporabljeno nepravilno. Zato je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo (1. odst. 395.čl. ZPP).

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Potem ko je tožena stranka predložila pravilno pooblastilo, je bila ta kršitev odpravljena. Zato je revizijsko sodišče v preostalem delu zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Revizijsko sodišče stroškovnega izreka sodb druge in prve stopnje ni spremenilo, ker je prisojena odškodnina tudi po spremembi na revizijski stopnji v istem tarifnem razredu, kar pomeni, da gredo tožeči stranki stroški po izračunu na podlagi enakega števila točk kot na prvi in drugi stopnji. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama. Tožena stranka pa revizijskih stroškov ni priglasila in ni zahtevala njihove povrnitve. Zato revizijsko sodišče o tem ni odločalo (164.čl. ZPP).