Jedro

Glede terjatev tožnikov iz naslova delovnega razmerja se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na nezmožnost izpolnitve ugotovljenih obveznosti, pa tudi ne na ukrepe mednarodne skupnosti v vmesnem obdobju zoper državo, v kateri ima tožena stranka svoj sedež.

Izrek

1. Revizije tožnikov se zavržejo.

2. Revizija tožene stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih tožnic in tožnikov B.B., N.B., V.B., Z.Č., J.G.K., N.H., N.K.M., M.K., M.M., I.N., M.R., S.S., E.S. in M.V.; v preostalem pa zavrne.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožniki so, skupaj z drugimi sodelavci pri toženi stranki, dne 2.12.1991 pred takratnim Sodiščem združenega dela v Ljubljani izpodbijali sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja s 15.10.1991, naknadno pa so svoje zahtevke razširili tudi na razveljavitev drugostopnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 20.1.1992 in dne 25.5.1992 izrecno zahtevali priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 15.10.1991 dalje s pripadajočim osebnim dohodkom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnih zneskov dalje.

Sodišče prve stopnje je o njihovih zahtevkih odločilo s sodbo I Pd 414/94 z dne 30.6.1999 in sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnikov razveljavilo ter toženi stranki naložilo priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter plačilo v spornem obdobju neizplačanih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja je postala pravnomočna, saj je bila v tem delu pritožba tožene stranke zavrnjena, glede priznanja pravic iz delovnega razmerja in plačila plače pa je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 1665/99-6 z dne 17.1.2001). Glede na časovno in zneskovno opredelitev zahtevkov iz naslova plačila nadomestila plače v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku tožbo tožnikov v tej zadevi izločilo in jo posebej obravnavalo. Ugotovilo je, da tožniki utemeljeno uveljavljajo svoje zahtevke iz naslova nadomestila plač pri toženi stranki za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s 15.10.1991 do ponovne zaposlitve pri drugih delodajalcih. Soglašalo je z izračunom višin zahtevanih zneskov, ki je bil opravljen na podlagi podatkov o višini plače posameznega tožnika pri toženi stranki v času od 1.1.1991 do 14.10.1991 in na podlagi valorizacije teh zneskov v naslednjih letih ob upoštevanju eskalacijske lestvice iz veljavnih splošnih kolektivnih pogodb za gospodarstvo v Republiki Sloveniji. Glede tožnice T.R. in zahtevka njene dedinje P.S. je pri tem upoštevalo obdobje do smrti prvotne tožnice v letu 2001, ker se pred smrtjo ni uspela zaposliti drugje. Zato je sodišče tako opredeljenim zahtevkom, vključno z zahtevki za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakomesečnega nadomestila plače, v celoti ugodilo.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Ob ugotovitvi, da so glede vseh prisojenih zneskov mesečnega nadomestila plače (razen tožnici P.S. prisojenih zneskov za čas po 15.10.1998) dosojene zamudne obresti do 1.1.2002 (do uveljavitve Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) že dosegle glavnico, je dosojene zamudne obresti omejilo na višino, kolikor so natekle do tega datuma, višino dosojenih zamudnih obresti tožnici P.S. od zneskov, zapadlih po 15.10.1998, pa je omejilo na višino posamičnih mesečnih glavnic. Soglašalo je, da je tožena stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna plačati tožnikom vtoževane zneske nadomestila plače za čas njihove brezposelnosti na podlagi upoštevanih izhodišč. Pri tem je soglašalo tudi, da glede na pravno ureditev v spornem obdobju tožena stranka ni bila upravičena do znižanja vtoževanih zneskov za višino izplačil, ki so jih tožniki prejeli iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede zavrnitve dela obrestnega zahtevka vlagajo revizijo tožniki, glede ugodilnega dela sodbe pa vlaga revizijo tožena stranka.

Tožniki svojo revizijo utemeljujejo s tem, da zavrnjena vrednost obresti daleč presega vrednost spora, nad katero je revizija dovoljena. Glede omejitve višine dosojenih zamudnih obresti sodišču očitajo zmotno uporabo materialnega prava, podredno pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07).

Tožena stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvami iz 6. in 11. točke drugega odstavka tega člena pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker v njej tožena stranka ni bila pravilno opredeljena in da bi moralo slediti navedbam tožene stranke, da so tožniki vtoževane terjatve tekom postopka odstopili tretji osebi. Glede revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa ponavlja svoje navedbe, da bi moralo sodišče pri višini dosojenih zneskov upoštevati zneske, ki so jih tožniki prejeli iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti, saj sicer prihaja do dvojnega plačila iz naslova izgube na dohodku tožnikov. Sodišče bi moralo upoštevati, da bi se lahko tožniki že prej zaposlili drugje. Prav tako bi moralo upoštevati toženkine navedbe o nezmožnosti izpolnitve obveznosti zaradi ukrepov mednarodne skupnosti zoper takratno Zvezno Republiko Jugoslavijo. Izpostavlja vprašanje odgovornosti za dolgotrajni postopek in v posledici tega za natekle zakonske zamudne obresti, vprašanje zastaranja terjatev zaradi zneskovne opredelitve zahtevkov šele tekom sodnega postopka in povzema pritožbene navedbe glede presoje višine zahtevkov.

Tožniki na revizijo tožene stranke niso odgovorili, tožena stranka pa je v odgovoru predlagala, da sodišče revizijo tožnikov kot nedovoljeno zavrže. Revizije tožnikov niso dovoljene.

Ker je bil postopek pred sodiščem prve stopnje zaključen že pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), je potrebno glede na določbe 1. odstavka 14. člena in 25. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) za presojo dovoljenosti revizije uporabiti določbe ZPP. V skladu z 2. odstavkom 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (1.000.000,00 bivših SIT). Pri tem se na podlagi 39. člena ZPP vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Tožniki so zakonske zamudne obresti uveljavljali kot postransko terjatev. Zato glede na gornje določbe ZPP revizija v zvezi z odločitvijo sodišča o zakonskih zamudnih obrestih ni dovoljena. Glede na to je sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizije tožnikov zavrglo.

Revizija tožene stranke delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Na podlagi gornjih določb ZPP ni dovoljena revizija tožene stranke zoper odločitev o zahtevkih tožnikov glede glavnih terjatev (nadomestila plače v bruto znesku), ki ne dosegajo revizijske meje iz 2. odstavka 367. člena ZPP. Posamezni zahtevki tožnikov se sicer opirajo na istovrstno, ne pa na isto dejansko in pravno podlago v smislu določb 1. odstavka 41. člena ZPP, saj bi lahko bil vsak zahtevek predmet samostojne tožbe. Zato se v skladu z 2. odstavkom 41. člena ZPP presoja dovoljenost revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Glede na to je sodišče na podlagi 377. člena ZPP tudi revizijo tožene stranke, kolikor se nanaša na zahtevke tožnic in tožnikov B.B., N.B., V.B., Z.Č., J.G.K., N.H., N.K.M., M.K., M.M., I.N., M.R., S.S., E.S. in M.V., katerih glavne terjatve niso dosegle zneska 4.172,93 EUR, kot nedovoljeno zavrglo.

V okviru dovoljene revizije je v skladu s 371. členom ZPP sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti.

V zvezi z očitkom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je postopek vodilo zoper toženo stranko, ne da bi bila v tožbi navedena njena polna firma in ne da bi bile sproti upoštevane spremembe firme tožene stranke. Pravilno sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka ob vložitvi tožbe dovolj individualizirana, da je bilo jasno, na kateri pravni subjekt se tožba nanaša, saj je bila označena enako, kot se je sama označevala na odločbah, s katerimi je odločala o pravicah tožnikov in ki so bile predmet sodnega spora. Hkrati je sodišče glede sprememb firme tožene stranke na predlog tožnikov pravilno upoštevalo pravno nasledstvo in v izpodbijani sodbi ugotovilo veljavno firmo, pod katero tožena stranka sedaj posluje. Zato je povsem jasno, da se je postopka kot tožena stranka ves čas udeleževala (oziroma se je imela postopka možnost udeleževati) določno opredeljena pravna oseba, ki je v smislu 1. odstavka 76. člena ZPP lahko pravdna stranka.

Sodišče utemeljeno ni upoštevalo zgolj pavšalnih in z ničemer dokumentiranih navedb tožene stranke, da naj bi tožniki sporne terjatve že odstopili tretji osebi in tako naj ne bi bili več aktivno legitimirani k tožbi. Resničnost takih navedb tožena stranka ni niti verjetno izkazala in niti dokazala. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za nedovoljeno razpolaganje tožnikov z njihovimi zahtevki v smislu določb 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob pravnomočni presoji, da je tožnikom dne 15.10.1991 delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo, je bila podana obveznost tožene stranke, da tožnikom zagotovi plačilo nadomestila plače, ki jim je izpadla zaradi toženkinega nezakonitega ravnanja. Pri tem je sodišče utemeljeno izhajalo iz višine plače posameznega tožnika v času pred prenehanjem delovnega razmerja in za naslednja obdobja upoštevalo valorizacijske količnike, ki so v tem obdobju na podlagi veljavnih splošnih kolektivnih pogodb za področje gospodarstva veljali v Republiki Sloveniji. Najmanj v taki višini bi tudi tožena stranka morala tožnikom in drugim delavcem zviševati plače, če bi v spornem obdobju pri njej še delali.

Sodišče je sporna nadomestila plače tožnikom utemeljeno prisodilo za obdobja, ko so bili po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki brez druge zaposlitve (za pokojno T.R. do njene smrti, ker se dotlej ni uspela zaposliti drugje), saj tožena stranka ni dokazala, da bi si v tem času z delom zagotovili druge dohodke in ni dokazala, da bi se lahko zaposlili že pred ugotovljenimi datumi. Hkrati sodišče soglaša, da v obdobju prejemanja nadomestil Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91 do 38/94) ni odvezoval delodajalcev od plačila nadomestila plače delavcem, ki so zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ostali brez zaposlitve in so uveljavljali pravice na zavodu za zaposlovanje.

Glede terjatev tožnikov iz naslova delovnega razmerja se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na nezmožnost izpolnitve ugotovljenih obveznosti, pa tudi ne na ukrepe mednarodne skupnosti v vmesnem obdobju zoper državo, v kateri ima tožena stranka svoj sedež. Prav tako sodišče utemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja, saj je iz spisa razvidno, da so tožniki poleg nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izrecno uveljavljali plačilo nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi že od 25.5.1992 dalje. Za dodatno višino obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti je v prvi vrsti odgovorna tožena stranka sama, ker dolgovanih zneskov ni pravočasno plačala in se pri tem ne more uspešno sklicevati na dolgotrajni sodni postopek.

Kolikor tožena stranka sicer ugovarja višini tožnikom prisojenih zneskov, gre za poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar glede na določbe 3. odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo (v sicer dovoljenem delu) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo tožnikov ni prispevala k pojasnitvi zadeve, saj sodišče dovoljenost revizije preizkusi po uradni dolžnosti, sama krije svoje stroške v zvezi s tem odgovorom (1. odstavek 155. člena ZPP).