Jedro

Očitna jezikovna pomota sodišča pri zapisu enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja ne vpliva na jasnost in določnost opisa inkriminiranega ravnanja, kakor tudi ne na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 2897/2009 z dne 21. 12. 2009 obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena in zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je enotno kazen tri leta in dva meseca zapora ter mu določilo enotno stransko denarno kazen v višini 5.884,30 EUR. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi v znesku 13.487,00 EUR ter stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obsojenčevi pritožbi deloma ugodilo ter obsojencu naložilo plačilo pridobljene premoženjske koristi v znesku 8.092,50 EUR, ki ga je dolžan plačati v roku dveh let, sicer pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika ter pritožbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navajajo, da je bila večina ravnanj, ki se očitajo obsojencu, izzvana s strani kriminalističnih sodelavcev, da odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov ni bila zakonita, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker se ni imel možnosti soočiti z vsemi obremenilnimi dokazi, da je sodišče sodbo oprlo na izsledke prikritih ukrepov, ki na glavni obravnavi niso bili pretreseni, da obsojencu očitani dejanji ne izpolnjujeta zakonskih znakov kaznivih dejanj, ker ni podan zakonski znak izkoriščanja prostitucije, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni opisano, za kakšen dogovor oziroma razdelitev vlog med obsojencema naj bi šlo, da se obsojencu očita „izkoriščanje sodelovanja pri prostituciji“, kar ni zakonski znak prvega odstavka 175. člena KZ-1 ter, da je sodišče obsojencu nezakonito naložilo plačilo pridobljene premoženjske koristi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v celoti ali delno razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje oziroma, da sodišče obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala zavrnitev zahteve, ker po vsebini izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje, opis kaznivih dejanj pa vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanih kaznivih dejanj.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponovili navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarili, da obsojencu očitana kazniva dejanja ne izpolnjujejo zakonskih znakov kaznivih dejanj.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da izpodbijana sodba temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni na nezakonit način (kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker da je bila večina ravnanj, ki se v sodbi očitajo obsojencu, izzvana s strani kriminalističnih sodelavcev, ob odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov pa da ni bil izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Vložniki zahteve pri tem ne navedejo, katera obsojenčeva ravnanja naj bi bila izzvana s strani policije, niti na kakšen način, prav tako pa ne pojasnijo, na podlagi česa menijo, da ob izdaji odredbe za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov ni bil izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Takšnih nesubstanciranih trditev z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

7. Enako velja tudi za trditev zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do učinkovite in poštene obrambe, ker mu sodišče pisanj ni vročalo na naslov v Braziliji, zaradi česar da se ni imel možnosti soočiti z vsemi domnevno obremenilnimi pričami, katerih zaslišanja so potekala v preiskavi. Vložniki zahteve ne navedejo, pri zaslišanju katerih prič obsojenčevi obrambi ni bilo zagotovljeno sodelovanje, niti ne trdijo, da obsojencu vsaj enkrat v postopku ni bilo omogočeno soočiti se z zanj obremenilnimi pričami, zato zatrjevane kršitve v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljena je navedba obsojenčevih zagovornikov, da je sodišče kršilo določbo 355. člena ZKP ter 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je izpodbijano sodbo oprlo na izsledke telefonskih razgovorov, označenih s KTT V. 1 št. ..., ki da na glavni obravnavi niso bili pretreseni, niti obsojenec v postopku ni imel možnosti, da se z njimi seznani. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na 11. strani sodbe navedlo, da navedeni telefonski pogovori potrjujejo, da je šlo za organiziran in plačan prihod deklet v Slovenijo. Iz podatkov spisa ter vsebine navedenih telefonskih pogovorov je razvidno, da gre v resnici za pogovore, ki so pod navedenimi številkami zbrani v prilogi KTT V. 2, ki jih je sodišče tekom postopka izvedlo ter pretreslo na glavni obravnavi. Kot je pravilno presodilo že višje sodišče, je v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje prišlo do očitne pisne pomote, ker je sodišče napačno označilo, da se navedeni pogovori nahajajo v prilogi KTT V. 1, namesto v prilogi KTT V. 2, kar ne predstavlja zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZKP.

9. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da obsojencu očitani ravnanji ne izpolnjujeta zakonskih znakov kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena in zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ker da iz opisa kaznivih dejanj ne izhaja zakonski znak „izkoriščanja prostitucije“. Navajajo še, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, kolikšen delež od dejavnosti prostitucije naj bi prejel obsojenec oziroma, da bi moral biti natančno opredeljen znesek, ki ga je obsojenec prejel od prostitucije.

10. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj, tudi zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Kazenskopravna očitka obsojencu pod točko I. In II. izreka sodbe sodišča prve stopnje sta, da sta M. K. in M. V. zaradi izkoriščanja prostitucije prevzela in nastanila druge osebe oziroma zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji več oseb, katere je M. V. tudi pripeljal, M. K. pa je po predhodnem dogovoru in razdelitvi vlog M. V. v upravljanje odstopil svojo že utečeno dejavnost nočnega kluba, kjer so se prostituirala dekleta, ki so od zneska, plačanega za spolne odnose, dobila le 40 % (ostalih 60 % sta zadržala obsojenca) ter stanovanjsko hišo, v kateri so dekleta prebivala, poleg tega pa je obsojeni M. K. soobsojencu dajal navodila, kakšna dekleta naj pridobi in kako naj jim uredi dokumente za prihod v Slovenijo. Ob tem je M. V. redno obveščal M. K. o dejavnosti v lokalu, o številu prostitutk, o njihovih odhodih in prihodih ter o zaslužku od prostitucije, katerega del mu je redno pošiljal v Brazilijo, M. K. pa mu je redno dajal navodila in nasvete.

11. Iz takšnega opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obsojeni M. K. z odstopom prostorov, že utečene dejavnosti ter dajanjem navodil in nasvetov odločilno prispeval k prevzemu, nastanitvi in prostituiranju večjega števila deklet, ki so za svoje delo prejemale le 40 % zneska, ki so ga stranke plačevale za spolne odnose z njimi, kar nedvomno predstavlja izkoriščanje. Da je obsojeni M. K. neposredno sodeloval pri izkoriščanju deklet ter imel dejanje za svoje, izhaja tudi iz okoliščine, da mu je soobsojeni M. V. v Brazilijo redno pošiljal del zaslužka od prostitucije. Iz izreka sodbe izhajajoč zakonski znak izkoriščanja prostitucije je sodišče prve stopnje obsežno obrazložilo v drugem in tretjem odstavku na 18. strani ter v prvem odstavku na 19. strani sodbe ter utemeljeno zaključilo, da poleg tega, da so dekleta, ki so prihajala iz ekonomsko šibkih držav, prejemala le 40 % zaslužka, niso imela nikakršne besede pri dogovarjanju za tovrstno dejavnost, ves čas so morale biti na razpolago za spolne odnose z moškimi, na izbiro katerih niso imele vpliva, niti do zadnjega niso vedele, kje bodo imele spolne odnose, kar ne predstavlja le izkoriščanja v ekonomskem smislu, temveč nasprotuje tudi osebnemu dostojanstvu človeka.

12. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je M. V. obsojencu v Brazilijo redno pošiljal del zaslužka od prostitucije. Višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena in zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, zato je neutemeljen očitek zahteve, da bi moral biti v opisu dejanja natančno opredeljen znesek, ki ga je obsojenec prejel od prostitucije.

13. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče ne konkretizira trditve izreka sodbe, da sta obsojena M. V. in M. K. sklenila predhodni dogovor in si razdelila vloge. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku na 11. strani ter v zadnjem odstavku na 16. strani sodbe navedlo, da je bil M. K. dnevno seznanjen z delom deklet v lokalu ter tisti, ki je M. V. dajal navodila, kar pomeni, da sta si vloge predhodno nedvomno razdelila.

14. Vložniki z obsežnimi navedbami zahteve za varstvo zakonitosti, da bi za izkoriščanje šlo, če bi dekletu ostalo dosti manj kot 50 % zaslužka, da so dekleta prišla prostovoljno v Slovenijo, imela urejene dokumente in zavarovanje in bila s svojim statusom zadovoljna, da obsojenec ni imel nobene povezave s podjetjem N., da ni pri odstopu že utečene dejavnosti nočnega kluba in stanovanjske hiše v najem nič spornega, predvsem pa, da to ne more pomeniti zakonskega znaka izkoriščanja, da obsojenec ni vedel, da so se dekleta, zaposlena v lokalu J., ukvarjala tudi s prostitucijo, da iz dokazov ne izhaja, da so se dekleta ukvarjala s prostitucijo pod patronatom obsojenca, da so bili zneski, ki jih je obsojencu pošiljal M. V., relativno majhni, da so nedokazani očitki sodišča, da je šlo pri poslanem denarju za del zaslužka od prostitucije ter da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in v sodbi opisanimi primeri prostitucije, ne zatrjujejo nobene kršitve zakona, temveč uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Neutemeljena je trditev zahteve, da je sodišče obsojencu očitalo izpolnitev zakonskega znaka, ki ga 175. člen KZ-1 ne predvideva, ker mu je očitalo „izkoriščanje sodelovanja pri prostituciji“, s čimer vložniki nakazujejo na kršitev kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja pod točko II. izreka sodbe navedlo, da sta M. V. in M. K. navedeno kaznivo dejanje storila „zaradi izkoriščanja sodelovanja pri prostituciji več oseb“, namesto pravilno, da sta zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji več oseb. Očitna jezikovna pomota sodišča pri zapisu enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja (ki niti ni obvezna sestavina izreka sodbe) ne vpliva na jasnost in določnost opisa inkriminiranega ravnanja, kakor tudi ne na zakonitost izpodbijane sodbe.

16. Vložniki zahteve z navedbo, da je sodišče obsojencu neutemeljeno in nezakonito naložilo plačilo pridobljene premoženjske koristi v znesku 8.092,50 EUR, ker da ni dokazano, da je obsojenec od M. V. prejemal zneske prav od prostitucije in ne od drugih zakonitih dejavnosti bara, ter z navedbami, da je sodišče svojo odločitev preprosto oprlo na zabeležki „biznis in črko b“, ponujajo lastno oceno izvedenih dokazov ter ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

17. Kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v izpodbijani pravnomočni sodbi niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je neutemeljeno zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.