Jedro

Ravnanje toženke, ki je sicer nesporno kršila pogodbo in na nedovoljen način brez plačila parkirnine zapustila parkirno hišo, na to ne more vplivati oziroma ne more privesti do utemeljenosti zahteve na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki temelji na ničnem pogodbenem pogoju.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 39,00 EUR iz naslova neplačila najemnine za najem parkirnega mesta z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2022 dalje do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka), ter 195,82 EUR predpravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2022 dalje do plačila, v roku 15 dni od pravnomočne sodbe (II. točka izreka). Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

3.Navaja, da se po splošnih pogojih urno obračunavanje parkirnine preoblikuje v dnevno, ko najemnik ne izpolni treh zaporednih aktivnih ravnanj, s katerimi se najemna pogodba prekine. Sodišče je pravilno ugotovilo, da teh dejanj toženka ni opravila, nato pa je materialnopravno napačno zaključilo, da splošni pogoji v takem primeru določajo preoblikovanje v pogodbo za nedoločen čas. Navedbe tožnice, da gre za trajajoče razmerje, namreč ne pomenijo, da gre za razmerje za nedoločen čas, temveč za najem za določeno obdobje. Presoja sodišča, da je z izvozom toženka izrazila voljo prekiniti najem, je napačna. Soglasje volj je obstajalo za sklenitev najema za določen čas, drugih trditev v postopku ni. Najem se preoblikuje le zaradi zaračunavanja najemnine, saj je dnevni za najemnika ugodnejši kot urni. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, čeprav konkretni primer prikažejo v drugačni luči. Najem je vedno sklenjen za določen čas in kadar najemnik izpolni prej pojasnjena tri ravnanja, se prekine z izvozom iz parkirne hiše, v drugih primerih pa takrat, ko je ali plačana parkirnina ali pogodba odpovedana s strani ene od strank.

4.Sodišče je presodilo, da je toženka dolžna plačati 39 EUR, ker tožnica ni sprejela razumnih ukrepov, da bi zmanjšala škodo. Ob tem se opre na neobstoječe navedbe, da bi morala toženka za nov vstop v parkirno hišo vzeti nov parkirni listek in skleniti novo pogodbo, zato ni bilo potrebe, da bi ji tožnica hranila parkirno mesto. Taka presoja je napačna, saj parkirna avtomatika prepozna tablico in omogoči nov uvoz brez listka. To bi tožnica dokazala z zaslišanjem A. A., kar je sodišče vnaprej pavšalno zavrnilo kot nepotrebno. Zaključek, da so splošni pogoji nični, ker določajo hrambo parkirnega mesta za nekoga, ki se v parkirno hišo ne more vrniti brez novega listka, nima podlage. Sodišče je to dejansko stanje napačno subsumiralo pod normo preprečitve nadaljnje škode, saj iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica toženko 21. 6. 2022 pozvala k plačilu in k odpovedi pogodbe, kot trenutek prenehanja pogodbe pa bi štela najbolj ugoden možen datum 21. 6. 2022. Poziv je poslala na stalni in na začasni naslov toženke, ki ga je prejela, vendar pa je ravnala lahkomiselno in nepozorno in se nanj ni odzvala. Tožnica je storila vse, da bi se obseg škode zmanjšal, toženka na drugi strani pa ničesar. Do odpovedi pogodbe je tožnica hranila parkirno mesto za toženko, ker ni imela povratne informacije, ali se bo v parkirno hišo vrnila, zato mesta ni mogla oddati drugim uporabnikom. To bi sodišče moralo upoštevati kot izgubljeni dobiček tožnice. Če je štelo, da je tožba v tem delu nesklepčna, bi moralo postopati po tretjem odstavku 318. člena ZPP in dopolniti navedbe. Zaključek, da je tožnica povzročila situacijo, da od potrošnika zahteva nesorazmerno visoko nadomestilo, ni skladen s spisovno dokumentacijo in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

5.Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo načela dispozitivnosti in prostega urejanja obligacijskih razmerij. Sodba nima razlogov o navedbah, da je toženka imela možnost, da odstopi od sklenitve pogodbe in parkirno hišo zapusti brez prevzema listka. Sodišče je zgolj zaključilo, da so splošni pogoji nični, ker so za potrošnika preveč obremenjujoči. Vsak povprečno skrben udeleženec tovrstnih razmerij se zaveda, da je parkirno mesto treba plačati, drugačna ravnanja so v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Posebej takšna kot toženkino, ki je namenoma zapeljala iz parkirne hiše neposredno za drugim vozilom, ne morejo uživati sodnega varstva. Toženka je sprejela splošne pogoje, naknadno spreminjanje teh pogojev, čeprav niso v ničemer v škodo potrošnikov, zlasti, če potrošnik deluje skrbno, vestno in pošteno, posega v prosto urejanje obligacijskih razmerij in predstavlja odločanje brez upoštevanja jasno izražene volje in soglasja strank. Nepoštena in zlonamerna ravnanja potrošnikov ne morejo biti deležna varstva ničnosti zgolj zato, ker je udeležen potrošnik, saj to posega v gospodarsko pobudo tožnice.

6.Predlaga spremembo sodbe tako, da se toženki v plačilo naloži še 1.209 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2022 dalje do plačila ter plačilo vseh stroškov, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

7.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8.V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP1). Sodbo sodišča prve stopnje je zato dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ob preizkusu v tem obsegu je pritožbeno sodišče kljub navedbi tožnice, da sodbo izpodbija tudi v I. točki izreka, glede na pritožbene navedbe in pravni interes štelo, da jo izpodbija le v III. in IV. točki izreka, saj ji je v I. točki izreka sprejeta odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku v korist (prvi odstavek 350. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

9.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano:

-Toženka je 11. 6. 2022 ob 21:58 parkirala v parkirni hiši, ki jo je zapustila 12. 6. 2022 ob 2:00, ne da bi plačala parkirnino.

-Tožnica je izvajalka gospodarske dejavnosti, v sklopu katere odplačno zagotavlja možnost rabe parkirnega mesta, splošni pogoji poslovanja in cenik so objavljeni na spletni strani in pred vhodom v parkirno hišo.

-S tem, ko je toženka sprejela parkirni listek in zapeljala v parkirno hišo, je vstopila v pogodbeno razmerje s tožnico, s tem pa se je seznanila tudi s pogojem za izstop iz parkirne hiše, ki je v plačilu parkirnine in odčitku registrske tablice pred izstopno zapornico.

-Pogodbo je toženka kršila, ko je parkirno hišo zapustila brez plačila parkirnine.

10.Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izkazan nastanek poslovne odškodninske odgovornosti, ki je urejena v 239. do 246. členu OZ2, ob pritožbenem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je oprlo na napačno materialnopravno podlago. Drži, da drugi odstavek 239. člena OZ določa, da je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev nastale škode, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem prezrlo, da tožnica v tožbi (v opredelitvi spora, v vsebini tožbenih navedb in v tožbenem petitu) ne vtožuje odškodnine, temveč jasno in izrecno uveljavlja le zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti iz naslova najema parkirnega mesta (prim. 9. člen, prvi odstavek 239. člena in 602. člen OZ3).

Sodišče prve stopnje se je pri opredelitvi materialnopravne podlage oprlo in sklicevalo na VSL Sodbo II Cp 371/2023 z dne 26. 6. 2023, ki temelji na skorajda istem dejanskem stanju, vendar pa je prezrlo, da je tožnik v tistem postopku poleg zahtevka na izpolnitev pogodbene obveznosti iz naslova plačila parkirnine posebej uveljavljal še zahtevek na plačilo škode iz naslova ponovne nastavitve sistema, ročnega izklopa alarma, potnih stroškov delavca ipd., zato judikat za predmetno zadevo ni neposredno uporabljiv.

4

5Več M. Voglar v Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten (PB) št. 1/2017, str. 241.

6Prim. VSL Sodba I Cp 4382/2010 z dne 1. 12. 2010.

7Prim. VSRS sodba in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013.

8Prim. VSL sklep III Ip 3471/2014 z dne 23. 10. 2014, tako tudi VSL Sodba I Cpg 101/2010 z dne 13. 4. 2010.

9Prim. VSL Sodba II Cpg 374/2015 z dne 19. 5. 2015, VSL Sodba II Cpg 2008/2014 z dne 25. 5. 2015.

10Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 130/2022.

11Prim. VSM Sklep I Cp 881/2018 z dne 27. 2. 2019.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 239, 239/1, 239/2, 602 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 451, 452, 453, 458 Zakon o varstvu potrošnikov (2022) - ZVPot-1 - člen 23, 23/1, 23/4, 23/4-12, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.