Jedro

Okoliščina, da storilec izvršuje nova kazniva dejanja, kljub temu, da je v kazenskem postopku zaradi drugih kaznivih dejanj, kaže na vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, ki jo sodišče upravičeno upošteva kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obsojenega S.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici je bil S.A. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po členu 145 Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena tega zakona. Za vsako od kaznivih dejanj ogrožanja varnosti mu je sodišče določilo kazen tri mesece zapora ter mu zatem po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje krive ovadbe pa mu je izreklo 500,00 EUR denarne kazni. Višje sodišče je pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev Kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka tega člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani odločbi spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vse kar zahteva navaja v zvezi z izrekom kazni in kar naj bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 41. člena KZ pomeni zgolj izražanje nestrinjanja z dokazno oceno sodišča. Neutemeljena pa so tudi zatrjevanja zahteve, da so razlogi v sodbi nejasni, saj je sodišče tehtno obrazložilo vsa odločilna dejstva in tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče S.D. 4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Kljub temu, da zagovornica uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma protispisnost, pa z navedbami, da se oškodovanka pri posameznih dejanjih sploh ni spomnila ali je grožnje, kot izhajajo iz izreka, obsojenec izrekel ravno ob datumu navedenem v krivdoreku, z navedbami, da je bila oškodovanka neprepričljiva, saj je navajala, da je obsojenec v času trajanja njune skupnosti ni pretepal, v isti sapi pa, da jo je stresal, ipd. teh kršitev ne obrazloži, temveč izraža le dvom v oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Izražanje dvoma v presojo dejanskega stanja, ki jo opravi sodišče, pa ne pomeni uveljavljanja kršitev materialnega ali procesnega zakona, temveč le uveljavljanje razloga, iz katerega s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej kršitve, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku, pa ne more zagrešiti pritožbeno sodišče, kot to sodišču druge stopnje očita zagovornica v zahtevi. Takšna kršitev je lahko podana le v odločbi sodišča prve stopnje, saj je to sodišče praviloma edino, ki ugotavlja dejstva pomembna za razsojo. V konkretni zadevi pa prvostopenjska sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi o časovni komponenti, to sodbo pa je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo.

6. Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornice v zahtevi, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju S.D. obsojencu kršilo pravico do obrambe. Po mnenju zagovornice gre namreč za osebo, ki je edina slišala pogovor med oškodovanko in obdolžencem in bi vedela izpovedati, o čem sta se kritičnega dne pogovarjala in ali je v resnici prišlo do kakšnega ogrožanja.

7. Kot izhaja iz podatkov v spisu se je obsojenec (tedaj obdolženec) zagovarjal, da je dne 29.9.2006 srečal bivšo ženo in sina in da mu je takrat bivša žena dejala, češ, da že ve, zakaj je umrla nona. Ker je ravno takrat po mobitelu govoril s svojo sestro, je te besede slišala tudi slednja. Ne spominja se, ali je takrat sestro poklical sam na njen GSM, ali je bila ona tista, ki je poklicala njega. Na isti glavni obravnavi, to je dne 15.9.2008, je obramba predlagala zaslišanje obsojenčeve sestre S.D., o okoliščinah kaznivega dejanja z dne 29.9.2006, saj je ta priča, posredno preko telefona slišala razgovor med obdolžencem in oškodovanko. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da gre v tem primeru za tako imenovani posredni dokaz in tudi sicer obramba ni izkazala tiste stopnje verjetnosti, ki bi sodišče prepričala, da gre v zvezi s predlaganim dokazom za materialnopravno relevanten dokaz, torej takšen, ki bi prispeval, poleg že izvedenih, k boljši razjasnitvi dejanskega stanja (predzadnji odstavek na strani 7 sodbe sodišča prve stopnje). S takšno presojo prvostopenjskega sodišča pa se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče z obrazložitvijo, da pritožnica ne more vzbuditi dvoma v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje z očitanjem, da ni zaslišalo priče S.D., kajti v izpodbijani sodbi so o tem navedeni prepričljivi razlogi, ki jih pritožbene navedbe niso mogle izpodbiti.

8. S takšno presojo pa se kot rečeno ne strinja zagovornica obsojenca in uveljavlja kršitev 16. člena ZKP, to se pravi kršitev načela kontradiktornosti ter posledično zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, je sodišče glede na načelo proste presoje dokazov dolžno izvesti le tiste predlagane dokaze, ki so pravno relevantni, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V konkretni kazenski zadevi je obramba predlagala zaslišanje priče, ki naj bi bila posredno preko telefona prisotna pri storitvi kaznivega dejanja z dne 29.9.2006. Čeprav nekoliko skopo obrazložena, pa je zavrnitev predlaganih dokazov, da obramba ni izkazala ustrezne stopnje verjetnosti, da bo ta dokaz vplival na ugotovljeno dejansko stanje, popolnoma utemeljena. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev dokaznega predloga ni izkazana z ustrezno stopnjo verjetnosti, da bo ta dokaz uspešen, oziroma da bo predlagana priča lahko karkoli povedala o obravnavanem dejanju. Obsojenec sam je namreč zaslišan pred sodiščem povedal, da takrat, ko je govoril s sestro po telefonu, groženj ni izrekal. Če sledimo njegovemu zagovoru, bi sestra, če bi se seveda spomnila, lahko povedala le, da je oškodovanka obsojencu rekla le, da že ve, zakaj je umrla njegova nona. O tem, ali je obsojenec izrekel grožnje oškodovanki pred tem ali po tem oziroma ali sta se z oškodovanko še karkoli pogovarjala, pa sestra ne bi vedela povedati ničesar, saj je na kraju dogajanja ni bilo. Drugi izvedeni dokazi, tudi izpovedba oškodovanke o tem, da bi se obdolženec, medtem ko ji je grozil, pogovarjal še po telefonu, namreč tega dejstva ne potrjujejo. Ker torej obsojenec ni izkazal verjetnosti, da bi sestra S.D. bila priča (pa čeprav preko telefona) obravnavanega kaznivega dejanja sodišče, tega dokaza ni bilo dolžno izvesti oziroma je v skladu z načelom proste presoje dokazov dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

10. Z izrečeno kazensko sankcijo pa sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona, saj je obsojencu izreklo kazni v mejah predpisanih, pri čemer je upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, za katere je ocenilo, da vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Samo dejstvo, da je sodišče upoštevalo okoliščino, da je bil obdolženec v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj v kazenskem postopku zaradi drugih tovrstnih kaznivih dejanj (storjenih pred obravnavanimi), ni kršilo kazenskega zakona, niti domneve nedolžnosti, saj je v času, ko je obsojenca spoznalo za krivega in mu izrekalo kazni, bil v drugem kazenskem postopku že pravnomočno obsojen. Okoliščina, da storilec izvršuje nova kazniva dejanja, kljub temu, da je v kazenskem postopku zaradi drugih kaznivih dejanj, pa nedvomno kaže na subjektivno okoliščino – vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, torej na okoliščino, ki jo sodišče povsem upravičeno upošteva kot obteževalno okoliščino, ki vpliva na odmero kazni. Nestrinjanje z dokazanostjo ugotovljenih obteževalnih okoliščin ali nestrinjanje z izbiro kazenske sankcije in višino odmerjene kazni pa ne pomeni uveljavljanje kršitev materialnega kazenskega zakona, temveč le uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega kazenskega zakona, zahteva pa je v pretežni meri podana iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.