Jedro

Ker je sodišče tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, odločitev pa je tudi že pravnomočna, je odločitev prvega sodišča, da mora pritožnica drugemu tožencu povrniti stroške pravdnega postopka, v skladu z določbo 154. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in drugi toženec nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo povračilo 2.220,17 EUR pravdnih stroškov drugega toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da pooblaščenec drugega toženca na naroku 2. 9. 2016 ni uveljavljal zakonskih zamudnih obresti od priglašenih stroškov. Prav tako ni predlagal roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Ker je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od priglašenih stroškov in določilo 15-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev, je prekoračilo zahtevek drugega toženca. Slednjega je v postopku zastopal in zanj opravljal pravdna dejanja A. A., pravno svetovanje, s. p., kar pa je v nasprotju z določbo 21. člena Zakona o odvetništvu in določbo tretjega odstavka 95. člena ZPP, saj je odvetniški kandidat samozaposlen. Zato so bili drugemu tožencu neutemeljeno priznani pravdni stroški po Zakonu o odvetniški tarifi, saj je vsa dejanja zastopanja opravljal samozaposleni samostojni podjetnik posameznik. Pravdni postopek je bil zoper drugega toženca prekinjen s sklepom z dne 12. 8. 2015, tožnica pa ni nikoli predlagala nadaljevanja prekinjenega postopka, zato tudi ni dolžna nositi nikakršnih pravdnih stroškov. Opozarja, da navedeni stroški niso nastali po njeni krivdi. Pri tem je odločilno, da je bila med tožnico in prvim tožencem 2. 9. 2016 sklenjena sodna poravnava. Stroški, ki jih je sodišče priznalo drugemu tožencu, za pravdo niso bili potrebni. Nepotreben je strošek v višini 13,20 EUR, ki predstavlja pavšalni znesek za izdelavo in izročitev fotokopij. Drugi toženec bi lahko že samo z vpogledom v končni seznam preizkušenih terjatev in sklep o preizkusu terjatev ugotovil, da tožničina terjatev v stečajnem postopku ni bila pravočasno prijavljena, zato je v razmerju do drugega toženca prenehala. Izdelava fotokopij je zato nepotrebna. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da drugi toženec sam nosi stroške pravdnega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti priglašene stroške pritožbenega postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Drugi toženec v odgovoru na tožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona.

6. Pritožbeni očitek v zvezi s prisojo zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih pravdnih stroškov ter določitvijo paricijskega roka za izpolnitev obveznosti so neutemeljeni. Ustrezen stroškovni zahtevek z navedbo zakonskih zamudnih obresti je drugi toženec postavil že tekom pravdnega postopka (med drugim tudi v vlogi na l. št. 209). Pri tem je povsem nebistvenega pomena, da je toženca do začetka stečajnega postopka zastopal drug pooblaščenec, saj se stroški odmerijo stranki, ne pa pooblaščencu. Sodišče tudi ni prekoračilo zahtevka, ko je za povračilo pravdnih stroškov tožnici naložilo 15-dnevni rok. Ta odločitev je v skladu z določbo 313. člena ZPP. Če ni v posebnih predpisih drugače določeno, znaša rok za izpolnitev dajatve 15 dni, vendar pa lahko določi sodišče za dajatve, ki niso denarne, daljši rok. Ker ni posebne določbe glede roka za izpolnitev obveznosti iz naslova pravdnih stroškov, je odločitev sodišča, ki je ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 313. člena ZPP, pravilna.

7. Neutemeljena so pritožbena razlogovanja v zvezi z zastopanjem drugega toženca. Vprašanje, ali odvetniški kandidat lahko opravlja registrirano dejavnost kot samostojni podjetnik, za predmetno zadevo ni relevantno. Bistveno je, da se v spisu nahaja pooblastilo stečajnega upravitelja, s katerim je za zastopanje drugega toženca pooblastil odvetnico M. V. A. A. je pri odvetnici M. V. zaposlen kot odvetniški kandidat, zato ni razloga, da se pravdni stroški drugega toženca ne bi odmerili v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

8. Pritožnica zmotno meni, da zaradi prekinitve postopka zoper drugega toženca in odsotnosti njenega predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka, ni dolžna nositi njegovih pravdnih stroškov. Prekinjeni pravdni postopek se namreč nadaljuje, ko ga prevzame stečajni upravitelj (prvi odstavek 208. člena ZPP). Odločitev, da se postopek glede drugega toženca nadaljuje z dnem 6. 6. 2016, je postala pravnomočna 11. 9. 2017, zato so prej izpostavljena pritožbena izvajanja v zvezi s prekinitvijo pravdnega postopka nerelevantna.

9. Drugi toženec je upravičen tudi do pavšalnega zneska v višini 13,20 EUR za izdelavo in izročitev fotokopij po tar. št. 6000. Razlogovanje pritožbe o nepotrebnosti izdelave fotokopij je neutemeljeno. Drugi toženec je priglasil pavšal za izdelavo 132 strani fotokopij, kar v skladu s tar. št. 6000 ustreza priglašenemu znesku.

10. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, odločitev pa je tudi že pravnomočna, je odločitev prvega sodišča, da mora pritožnica drugemu tožencu povrniti stroške pravdnega postopka, v skladu z določbo 154. člena ZPP. Pritožba zato ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona).

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP), zato drugi toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).