Jedro

Jedro

V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

Izrek

Izrek

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ, tudi FURS) tožniku naložila, da mora plačati glavnico v znesku 31,29 EUR, zamudne obresti v višini 0,24 EUR in stroške izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR, skupaj 41,53 EUR, (točka 1 izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki, ki jo navaja, ter se sklicuje na omejitve iz 159. člena in 160. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2 (točka 2 in 3 izreka). Banki se naloži, da na dan prejema tega sklepa o izvršbi zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenese na prehodni podračun, ki ga navaja, navaja pa tudi izvršilni naslov za dolgovano obveznost (točka 4 izreka). Banki se prepoveduje izplačati zarubljena sredstva tožniku, slednjemu pa se prepoveduje razpolaganje z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točka 5 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 6 izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 7 izreka). V obrazložitvi se organ sklicuje na 93., 94., 96., 143., 146., 152., 156., 159., 160., 160a., 166., 168. in 170. člen ZDavP-2.

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ, tudi FURS) tožniku naložila, da mora plačati glavnico v znesku 31,29 EUR, zamudne obresti v višini 0,24 EUR in stroške izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR, skupaj 41,53 EUR, (točka 1 izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki, ki jo navaja, ter se sklicuje na omejitve iz 159. člena in 160. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2 (točka 2 in 3 izreka). Banki se naloži, da na dan prejema tega sklepa o izvršbi zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenese na prehodni podračun, ki ga navaja, navaja pa tudi izvršilni naslov za dolgovano obveznost (točka 4 izreka). Banki se prepoveduje izplačati zarubljena sredstva tožniku, slednjemu pa se prepoveduje razpolaganje z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točka 5 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 6 izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 7 izreka). V obrazložitvi se organ sklicuje na 93., 94., 96., 143., 146., 152., 156., 159., 160., 160a., 166., 168. in 170. člen ZDavP-2.

2.Drugostopenjski organ, toženka, je z odločbo z dne 20. 6. 2022 pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno (točka 1 izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje obvezne sestavine iz 151. člena ZDavP-2, tožnika se terja za obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) na podlagi odločbe o odmeri NUSZ za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 z dne 30. 8. 2021. Ugotavlja, da je organ za dolgovano obveznost upravičeno začel davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke (obstajal je izvršljiv izvršilni naslov, terjana obveznost do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana). Glede tožnikovih očitkov, da je vse obveznosti poravnal, toženka pojasni, da je bilo tožniku z odločbo z dne 30. 8. 2021 odmerjeno NUSZ v višini 68,85 EUR, ki ga je tožnik moral plačati v dveh obrokih po 34,42 EUR ter 34,43 EUR, in sicer prvi obrok v 30 dneh od vročitve odločbe in drugi obrok v 90 dneh od vročitve odločbe. Tožnik je 17. 9. 2021 plačal oba obroka v višini odmere za leto 2021, ki sta sicer zapadla v plačilo 25. 10. 2021 in 24. 12. 2021. Iz knjigovodske dokumentacije v spisu izhaja, da sta bili plačili evidentirani v davčni evidenci, vendar pa so se z navedenimi plačili poplačale tožnikove starejše neplačane obveznosti iz naslova NUSZ, v skladu s 93. členom ZDavP-2, ki določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev. S posameznimi plačili so se najprej pokrivale najstarejše neporavnane obveznosti na knjigovodskem kontu 87, ne pa obveznosti, ki jih je tožnik s posameznim plačilom želel poravnati. Zavezanec za davek znotraj posamezne vrste davka tako ne more določati vrstnega reda poravnavanja davka, da bi dosegel prednostno poravnavo pozneje dospele oz. mlajše obveznosti, saj se pri posameznem davku vedno poravnajo prej dospele oz. starejše obveznosti. V zvezi s poravnavanjem starejših obveznosti pa toženka še dodaja, da se pri poravnavanju obveznosti v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 upoštevajo tudi zamudne obresti, ki se obračunajo kot posledica plačila obveznosti šele po poteku roka njihove zapadlosti. Tožniku so bili v letu 2020, v sklopu interventnih ukrepov COVID-19, odloženi prispevki za socialno varnost za mesece marec, april in maj 2020 do 31. 3. 2022. Ker so bili prispevki za navedene tri mesece plačani, obveznost pa odložena, je bilo na tožnikovi knjigovodski kartici izkazano preplačilo. Dne 5. 10. 2020 in 4. 12. 2020 je zapadla v plačilo tožnikova obveznosti z naslova NUSZ za leto 2020. Tožnik je oba obroka plačal 13. 10. 2020. Glede na to, da tožnik prvega obroka NUSZ ni plačal v roku, se je ta obveznost 6. 10. 2020 pobotala s preplačili, ki so bila izkazana na prispevkih za socialno varnost. Zaradi izvršenega pobota 6. 10. 2020 in tožnikovega plačila 13. 10. 2020 je bilo v knjigovodstvu izkazano preplačilo na kontu 87, ki je bilo tožniku vrnjeno na njegov TRR 12. 3. 2021 v znesku 34,42. Pri urejanju knjigovodskih evidenc odloženih prispevkov tožnika je organ 21. 10. 2021 razvezal neupravičene avtomatične izravnave za obveznosti z naslova NUSZ v znesku 31,29 EUR (6. 10. 2020 opravljen pobot obveznosti iz naslova NUSZ s preplačili prispevkov za socialno varnost), zato je nastal dolg. Pobot obveznosti iz naslova NUSZ se je dejansko opravil samo s preplačilom na kontu 16 v znesku 1,30 EUR, s preplačilom na kontu 44 v znesku 1,18 EUR in preplačilom na kontu 45 v znesku 0,65 EUR, skupaj 3,13 EUR. Tožnik je obveznost iz naslova NUSZ za leto 2021, ki je zapadla v plačilo 25. 10. 2021 in 24. 12. 2021, plačal 17. 9. 2021. V skladu z določili 93. člena ZDavP-2 so se z navedenimi plačili pokrivale najstarejše neplačane obveznosti, to so obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z zapadlostjo 4. 12. 2020 in 25. 10. 2021, posledično pa so ostale neplačane obveznosti z zapadlostjo 24. 12. 2021. Toženka ugotavlja še, da so bili obračuni prispevkov za socialno varnost vloženi tudi za marec, april in junij 2020. Ministrstvo za kulturo je za tožnika vložilo OPSVZ 8. 4. 2020 za obdobje od 1. 3. 2020 do 31. 3. 2020, 8. 5. 2020 za obdobje od 1. 4. do 30. 4. 2020 in 8. 6. 2020 za obdobje od 1. 5. 2020 do 31. 5. 2020. V eKartici za leto 2020 je razvidno, da so bili obračunani prispevki tudi plačani 10. 4. 2020, 25. 5. 2020 in 19. 6. 2020, medtem ko organ obveznosti po navedenih obračunih ni evidentiral s tem datumom, ampak so bile obveznosti s tega naslova odložene, kot izhaja iz eKartice, do 31. 3. 2022. Iz tožnikove eKartice tudi izhaja, da je bila 5. 10. 2020 evidentirana obveznost iz naslova NUSZ v znesku 34,42 EUR. Ker navedena obveznost iz naslova NUSZ ob zapadlosti 5. 10. 2020 ni bila poravnana, se je v višini 33,24 EUR pobotala s preveč plačanimi prispevki za zdravstveno zavarovanje (ca 45) in v višini 1,18 EUR s preveč plačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ca 44) 6. 10. 2020. Ko je tožnik kasneje 13. 10. 2020 plačal oba obroka nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020, je bil prvi obrok, ki je zapadel 5. 10. 2020, že plačan s preveč plačanimi prispevki, zato je bili izkazano preplačilo v znesku 34,42 EUR, ki je bilo tožniku vrnjeno na njegov bančni račun. Toženka ugotavlja, da ni sporno, da je tožnik vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi pri Ministrstvu za kulturo, samozaposleni v kulturi pa lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, kadar njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic (83. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo). To pravico lahko posameznik uveljavlja le, če izpolnjuje določene pogoje z Uredbo o samozaposlenih v kulturi. Upravičenec do plačila prispevkov za socialno varnost lahko pooblasti Ministrstvo za kulturo za čas trajanja pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, da zanj oddaja elektronski obrazec obračuna prispevkov za socialno varnost na pristojni finančni urad. Po podatkih organa tudi v konkretni zadevi za tožnika obrazce obračuna prispevkov za socialno varnost oddaja Ministrstvo za kulturo, ki zanj tudi plačuje prispevke za socialno varnost.

2.Drugostopenjski organ, toženka, je z odločbo z dne 20. 6. 2022 pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno (točka 1 izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje obvezne sestavine iz 151. člena ZDavP-2, tožnika se terja za obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) na podlagi odločbe o odmeri NUSZ za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 z dne 30. 8. 2021. Ugotavlja, da je organ za dolgovano obveznost upravičeno začel davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke (obstajal je izvršljiv izvršilni naslov, terjana obveznost do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana). Glede tožnikovih očitkov, da je vse obveznosti poravnal, toženka pojasni, da je bilo tožniku z odločbo z dne 30. 8. 2021 odmerjeno NUSZ v višini 68,85 EUR, ki ga je tožnik moral plačati v dveh obrokih po 34,42 EUR ter 34,43 EUR, in sicer prvi obrok v 30 dneh od vročitve odločbe in drugi obrok v 90 dneh od vročitve odločbe. Tožnik je 17. 9. 2021 plačal oba obroka v višini odmere za leto 2021, ki sta sicer zapadla v plačilo 25. 10. 2021 in 24. 12. 2021. Iz knjigovodske dokumentacije v spisu izhaja, da sta bili plačili evidentirani v davčni evidenci, vendar pa so se z navedenimi plačili poplačale tožnikove starejše neplačane obveznosti iz naslova NUSZ, v skladu s 93. členom ZDavP-2, ki določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev. S posameznimi plačili so se najprej pokrivale najstarejše neporavnane obveznosti na knjigovodskem kontu 87, ne pa obveznosti, ki jih je tožnik s posameznim plačilom želel poravnati. Zavezanec za davek znotraj posamezne vrste davka tako ne more določati vrstnega reda poravnavanja davka, da bi dosegel prednostno poravnavo pozneje dospele oz. mlajše obveznosti, saj se pri posameznem davku vedno poravnajo prej dospele oz. starejše obveznosti. V zvezi s poravnavanjem starejših obveznosti pa toženka še dodaja, da se pri poravnavanju obveznosti v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 upoštevajo tudi zamudne obresti, ki se obračunajo kot posledica plačila obveznosti šele po poteku roka njihove zapadlosti. Tožniku so bili v letu 2020, v sklopu interventnih ukrepov COVID-19, odloženi prispevki za socialno varnost za mesece marec, april in maj 2020 do 31. 3. 2022. Ker so bili prispevki za navedene tri mesece plačani, obveznost pa odložena, je bilo na tožnikovi knjigovodski kartici izkazano preplačilo. Dne 5. 10. 2020 in 4. 12. 2020 je zapadla v plačilo tožnikova obveznosti z naslova NUSZ za leto 2020. Tožnik je oba obroka plačal 13. 10. 2020. Glede na to, da tožnik prvega obroka NUSZ ni plačal v roku, se je ta obveznost 6. 10. 2020 pobotala s preplačili, ki so bila izkazana na prispevkih za socialno varnost. Zaradi izvršenega pobota 6. 10. 2020 in tožnikovega plačila 13. 10. 2020 je bilo v knjigovodstvu izkazano preplačilo na kontu 87, ki je bilo tožniku vrnjeno na njegov TRR 12. 3. 2021 v znesku 34,42. Pri urejanju knjigovodskih evidenc odloženih prispevkov tožnika je organ 21. 10. 2021 razvezal neupravičene avtomatične izravnave za obveznosti z naslova NUSZ v znesku 31,29 EUR (6. 10. 2020 opravljen pobot obveznosti iz naslova NUSZ s preplačili prispevkov za socialno varnost), zato je nastal dolg. Pobot obveznosti iz naslova NUSZ se je dejansko opravil samo s preplačilom na kontu 16 v znesku 1,30 EUR, s preplačilom na kontu 44 v znesku 1,18 EUR in preplačilom na kontu 45 v znesku 0,65 EUR, skupaj 3,13 EUR. Tožnik je obveznost iz naslova NUSZ za leto 2021, ki je zapadla v plačilo 25. 10. 2021 in 24. 12. 2021, plačal 17. 9. 2021. V skladu z določili 93. člena ZDavP-2 so se z navedenimi plačili pokrivale najstarejše neplačane obveznosti, to so obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z zapadlostjo 4. 12. 2020 in 25. 10. 2021, posledično pa so ostale neplačane obveznosti z zapadlostjo 24. 12. 2021. Toženka ugotavlja še, da so bili obračuni prispevkov za socialno varnost vloženi tudi za marec, april in junij 2020. Ministrstvo za kulturo je za tožnika vložilo OPSVZ 8. 4. 2020 za obdobje od 1. 3. 2020 do 31. 3. 2020, 8. 5. 2020 za obdobje od 1. 4. do 30. 4. 2020 in 8. 6. 2020 za obdobje od 1. 5. 2020 do 31. 5. 2020. V eKartici za leto 2020 je razvidno, da so bili obračunani prispevki tudi plačani 10. 4. 2020, 25. 5. 2020 in 19. 6. 2020, medtem ko organ obveznosti po navedenih obračunih ni evidentiral s tem datumom, ampak so bile obveznosti s tega naslova odložene, kot izhaja iz eKartice, do 31. 3. 2022. Iz tožnikove eKartice tudi izhaja, da je bila 5. 10. 2020 evidentirana obveznost iz naslova NUSZ v znesku 34,42 EUR. Ker navedena obveznost iz naslova NUSZ ob zapadlosti 5. 10. 2020 ni bila poravnana, se je v višini 33,24 EUR pobotala s preveč plačanimi prispevki za zdravstveno zavarovanje (ca 45) in v višini 1,18 EUR s preveč plačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ca 44) 6. 10. 2020. Ko je tožnik kasneje 13. 10. 2020 plačal oba obroka nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020, je bil prvi obrok, ki je zapadel 5. 10. 2020, že plačan s preveč plačanimi prispevki, zato je bili izkazano preplačilo v znesku 34,42 EUR, ki je bilo tožniku vrnjeno na njegov bančni račun. Toženka ugotavlja, da ni sporno, da je tožnik vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi pri Ministrstvu za kulturo, samozaposleni v kulturi pa lahko zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje pokojninske osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, kadar njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih ali ko gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo samozaposlenega v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic (83. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo). To pravico lahko posameznik uveljavlja le, če izpolnjuje določene pogoje z Uredbo o samozaposlenih v kulturi. Upravičenec do plačila prispevkov za socialno varnost lahko pooblasti Ministrstvo za kulturo za čas trajanja pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, da zanj oddaja elektronski obrazec obračuna prispevkov za socialno varnost na pristojni finančni urad. Po podatkih organa tudi v konkretni zadevi za tožnika obrazce obračuna prispevkov za socialno varnost oddaja Ministrstvo za kulturo, ki zanj tudi plačuje prispevke za socialno varnost.

3.Glede izvršenega pobota 6. 10. 2020 toženka pojasnjuje, da v skladu s 97.a členom ZDavP-2 davčni organ pred vračilom preveč plačanega davka pobota preveč plačani davek z drugimi davki, ki jim je potekel rok plačila. V konkretni zadevi je bilo 6. 10. 2020 izkazano preplačilo preveč plačanih prispevkov za socialno varnost, ki so se pobotali z neplačano zapadlo obveznostjo za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 34,42 EUR. Zaradi razveze opravljenega pobota 21. 10. 2021 v višini 31,29 EUR pa je nastal dolg, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom. Kot že navedeno, se ni razvezal opravljeni pobot v celotnem znesku, to je v višini 34,42 EUR, ampak je ostal v veljavi za znesek 3,13, EUR, zato je terjani znesek v višini 31,29 EUR (34,42 EUR - 3,13, EUR je 31,29 EUR). Znesek 3,13 EUR je preplačilo, ki je posledica preveč plačanih obveznosti, ki jih je dejansko opravil tožnik sam, in sicer preplačila na kontu 16 in na kontih 44 in 45, pri slednjih gre za preplačila prispevkov za socialno varnost iz obdobja, ko prispevkov za socialno varnost še ni plačevalo Ministrstvo za kulturo. Toženka ugotavlja, da je razveza opravljenega pobota posledica dejstva, da 6. 10. 2020 pogoji za pobot niso bili izpolnjeni. Pri pobotu gre za poplačilo zneska, ki ga dolžnik dolguje upniku, z zneskom, ki ga upnik dolguje dolžniku. V obravnavani zadevi pa tožnik kot dolžnik za plačilo obroka NUSZ dne 6. 10. 2020 ni bil hkrati upnik za vračilo preveč plačanih prispevkov za socialno varnost, ker teh prispevkov ni plačal tožnik, ampak Ministrstvo za kulturo. Zato je organ za dolgovano obveznost upravičeno začel davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je izvršljiv izvršilni naslov prav tako pa terjana obveznost na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana. V zvezi z očitkom o opominu in plačilu bančnih stroškov toženka dodaja, da je organ tožniku za terjani dolg izdal opomin številka DT 42902-26/2022-17435 z dne 10. 1. 2020 in ga tožniku posredoval navadno elektronsko.

3.Glede izvršenega pobota 6. 10. 2020 toženka pojasnjuje, da v skladu s 97.a členom ZDavP-2 davčni organ pred vračilom preveč plačanega davka pobota preveč plačani davek z drugimi davki, ki jim je potekel rok plačila. V konkretni zadevi je bilo 6. 10. 2020 izkazano preplačilo preveč plačanih prispevkov za socialno varnost, ki so se pobotali z neplačano zapadlo obveznostjo za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 34,42 EUR. Zaradi razveze opravljenega pobota 21. 10. 2021 v višini 31,29 EUR pa je nastal dolg, ki se izterjuje z izpodbijanim sklepom. Kot že navedeno, se ni razvezal opravljeni pobot v celotnem znesku, to je v višini 34,42 EUR, ampak je ostal v veljavi za znesek 3,13, EUR, zato je terjani znesek v višini 31,29 EUR (34,42 EUR - 3,13, EUR je 31,29 EUR). Znesek 3,13 EUR je preplačilo, ki je posledica preveč plačanih obveznosti, ki jih je dejansko opravil tožnik sam, in sicer preplačila na kontu 16 in na kontih 44 in 45, pri slednjih gre za preplačila prispevkov za socialno varnost iz obdobja, ko prispevkov za socialno varnost še ni plačevalo Ministrstvo za kulturo. Toženka ugotavlja, da je razveza opravljenega pobota posledica dejstva, da 6. 10. 2020 pogoji za pobot niso bili izpolnjeni. Pri pobotu gre za poplačilo zneska, ki ga dolžnik dolguje upniku, z zneskom, ki ga upnik dolguje dolžniku. V obravnavani zadevi pa tožnik kot dolžnik za plačilo obroka NUSZ dne 6. 10. 2020 ni bil hkrati upnik za vračilo preveč plačanih prispevkov za socialno varnost, ker teh prispevkov ni plačal tožnik, ampak Ministrstvo za kulturo. Zato je organ za dolgovano obveznost upravičeno začel davčno izvršbo, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je izvršljiv izvršilni naslov prav tako pa terjana obveznost na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana. V zvezi z očitkom o opominu in plačilu bančnih stroškov toženka dodaja, da je organ tožniku za terjani dolg izdal opomin številka DT 42902-26/2022-17435 z dne 10. 1. 2020 in ga tožniku posredoval navadno elektronsko.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v pripravljalni vlogi navaja, da do terjatve ni prišlo zato, ker bi on ne poravnal vseh dajatev, temveč zaradi računovodskih mahinacij FURS. Obvestilo o terjatvi v opomin mu je bilo poslano na neznan naslov in tožnik za obstoj terjatve sploh ni vedel vse do prejema sklepa o izvršbi. Svoje davčne obveznosti že vsa leta redno poravnava, večinoma več mesecev pred rokom zapadlosti. Tako je v (razumnem) roku poravnal tudi vse obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letih 2020 in 2021. FURS pa je njegova vplačila po svoje, ne da bi ga o tem kakorkoli obvestil, prerazporejal in na koncu samoiniciativno del plačanih dajatev vrnil na njegov TRR, spet brez pisnega obvestila in pojasnila. Ker je FURS denar nakazal na njegov TRR samoiniciativno, nastali "dolg” ne more biti tožnikova odgovornost, saj je vse položnice plačal in nobeno vplačilo ni bilo zavrnjeno. Terjatev 31,29 € je sproduciral FURS sam s svojimi računovodskimi mahinacijami, zato bi sam moral nositi tudi stroške, ki so nastali s sklepom o davčni izvršbi zaradi "dolga”, ki ni bil tožnikova krivda. Tega ne spremeni niti sklicevanje FURS na menda 3-dnevno zamudo pri plačilu prvega obroka NUSZ leta 2020. Za nekaj dni zamude pri plačilu FURS ne bi smel sproducirati 31,29 € dolga, temveč kvečjemu zaračunati zamudne obresti za te 3 dni. FURS ga ni nikdar obvestil s spremembi načina obveščanja v zvezi z davčnimi zadevami. Tega, da je FURS menda konec leta 2021 odprl v tožnikovem imenu neko spletno vložišče oziroma ustanovil nek spletni naslov, na katerega kani pošiljati tako zelo pomembna obvestila, kot je opomin pred izvršbo, mu ni nihče sporočil ne pisno ne po e-pošti. Posledično tožnik za obstoj tega spletnega vložišča/naslova vse do začetka pritožbenih postopkov zoper sklep o davčni izvršbi sploh ni vedel in tako tudi opomina pred izvršbo, poslanega na ta naslov, ni prejel. Če bi mu FURS s priporočeno pošto (ali pa vsaj na njegov e-naslov) poslal tudi opomin pred izvršbo, bi se zaplet, ki ga je zakuhal FURS sam, razrešil brez dodatnih stroškov in sitnosti za kogarkoli. Tožnik predlaga, da sodišče zadevni sklep o davčni izvršbi razveljavi in FURS-u naloži, da tožniku povrne 10 € stroškov za izdajo sklepa o davčni izvršbi, 45 € stroškov davčne izvršbe z njegovega bančnega računa, strošek priprave te tožbe (po odvetniški tarifi) in sodno takso.

4.Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v pripravljalni vlogi navaja, da do terjatve ni prišlo zato, ker bi on ne poravnal vseh dajatev, temveč zaradi računovodskih mahinacij FURS. Obvestilo o terjatvi v opomin mu je bilo poslano na neznan naslov in tožnik za obstoj terjatve sploh ni vedel vse do prejema sklepa o izvršbi. Svoje davčne obveznosti že vsa leta redno poravnava, večinoma več mesecev pred rokom zapadlosti. Tako je v (razumnem) roku poravnal tudi vse obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letih 2020 in 2021. FURS pa je njegova vplačila po svoje, ne da bi ga o tem kakorkoli obvestil, prerazporejal in na koncu samoiniciativno del plačanih dajatev vrnil na njegov TRR, spet brez pisnega obvestila in pojasnila. Ker je FURS denar nakazal na njegov TRR samoiniciativno, nastali "dolg” ne more biti tožnikova odgovornost, saj je vse položnice plačal in nobeno vplačilo ni bilo zavrnjeno. Terjatev 31,29 € je sproduciral FURS sam s svojimi računovodskimi mahinacijami, zato bi sam moral nositi tudi stroške, ki so nastali s sklepom o davčni izvršbi zaradi "dolga”, ki ni bil tožnikova krivda. Tega ne spremeni niti sklicevanje FURS na menda 3-dnevno zamudo pri plačilu prvega obroka NUSZ leta 2020. Za nekaj dni zamude pri plačilu FURS ne bi smel sproducirati 31,29 € dolga, temveč kvečjemu zaračunati zamudne obresti za te 3 dni. FURS ga ni nikdar obvestil s spremembi načina obveščanja v zvezi z davčnimi zadevami. Tega, da je FURS menda konec leta 2021 odprl v tožnikovem imenu neko spletno vložišče oziroma ustanovil nek spletni naslov, na katerega kani pošiljati tako zelo pomembna obvestila, kot je opomin pred izvršbo, mu ni nihče sporočil ne pisno ne po e-pošti. Posledično tožnik za obstoj tega spletnega vložišča/naslova vse do začetka pritožbenih postopkov zoper sklep o davčni izvršbi sploh ni vedel in tako tudi opomina pred izvršbo, poslanega na ta naslov, ni prejel. Če bi mu FURS s priporočeno pošto (ali pa vsaj na njegov e-naslov) poslal tudi opomin pred izvršbo, bi se zaplet, ki ga je zakuhal FURS sam, razrešil brez dodatnih stroškov in sitnosti za kogarkoli. Tožnik predlaga, da sodišče zadevni sklep o davčni izvršbi razveljavi in FURS-u naloži, da tožniku povrne 10 € stroškov za izdajo sklepa o davčni izvršbi, 45 € stroškov davčne izvršbe z njegovega bančnega računa, strošek priprave te tožbe (po odvetniški tarifi) in sodno takso.

5.Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega akta. Pojasnjuje še, da ZDavP-2 v prvem odstavku 85.a člena določa, da davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente prek informacijskega sistema FURS. V navedeno kategorijo zavezancev spada tudi tožnik, ki je vpisan v poslovnem registru kot samostojni kulturni delavec. To pomeni, da vročanje opomina ni bilo nepravilno, hkrati pa opomin tudi ni predpostavka za izdajo sklepa o izvršbi.

5.Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega akta. Pojasnjuje še, da ZDavP-2 v prvem odstavku 85.a člena določa, da davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente prek informacijskega sistema FURS. V navedeno kategorijo zavezancev spada tudi tožnik, ki je vpisan v poslovnem registru kot samostojni kulturni delavec. To pomeni, da vročanje opomina ni bilo nepravilno, hkrati pa opomin tudi ni predpostavka za izdajo sklepa o izvršbi.

O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave

O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave

6.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

6.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

7.Tožba ni utemeljena.

8.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače.

9.Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi (prvi in drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

10.Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

11.Sodišče ugotavlja, da drži sicer trditev tožnika, da je plačal terjane zneske za NUSZ za leto 2020 in 2021, vendar ne oporeka, da so ostale neplačane (starejše) obveznosti za NUSZ, ki jih je z njegovimi plačili skladno s 93. členom ZDavP-2 poplačala toženka. Med strankama ni sporno, da je tožnikova obveznost z naslova NUSZ za leto 2020 zapadla v plačilo v dveh obrokih, in sicer 5. 10. 2020 in 4. 12. 2020. Tožnik je nesporno oba obroka plačal 13. 10. 2020. Vendar pa prvega obroka NUSZ ni plačal v roku, zato se je ta obveznost 6. 10. 2020 (sicer nepravilno, zaradi česar je v nadaljevanju prišlo do razveze pobota) pobotala s preplačili, ki so bila izkazana na njegovih prispevkih za socialno varnost. Zaradi izvršenega pobota 6. 10. 2020 in tožnikovega plačila 13. 10. 2020 je bilo v knjigovodstvu izkazano preplačilo na kontu 87, ki je bilo tožniku vrnjeno na njegov TRR 12. 3. 2021 v znesku 34,42 EUR, kar med strankama ni sporno. Nato je pri urejanju knjigovodskih evidenc odloženih prispevkov tožnika organ 21. 10. 2021 razvezal neupravičene avtomatične izravnave za obveznosti z naslova NUSZ v znesku 31,29 EUR (6. 10. 2020 opravljen pobot obveznosti iz naslova NUSZ s preplačili prispevkov za socialno varnost s strani Ministrstva za kulturo, pri čemer se je pobot obveznosti iz naslova NUSZ opravil samo s preplačilom na kontu 16 v znesku 1,30 EUR, s preplačilom na kontu 44 v znesku 1,18 EUR in preplačilom na kontu 45 v znesku 0,65 EUR, skupaj 3,13 EUR, kar med strankama ni sporno), zato je (zopet) nastal dolg tožnika v višini 31,29 EUR. Tožnik je obveznost iz naslova NUSZ za leto 2021, ki je zapadla v plačilo v dveh obrokih 25. 10. 2021 in 24. 12. 2021, plačal 17. 9. 2021, kar je zopet med strankama nesporno. Iz knjigovodske dokumentacije v spisu izhaja, da sta bili ti plačili evidentirani v davčni evidenci, vendar pa so se z navedenimi plačili poplačale tožnikove starejše neplačane obveznosti iz naslova NUSZ, v skladu s 93. členom ZDavP-2. V 93. členu ZDavP-2 je med drugim določeno, da se s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem inštrumentu, in sicer po vrstnem redu od prej dospele obveznosti te vrste davka. Če terjani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, pa se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: stroški postopka pobiranja davka, obresti, davek, denarne kazni ter globe in stroški tega postopka. Zavezanec za davek znotraj posamezne vrste davka tako ne more določati vrstnega reda poravnavanja davka, da bi dosegel prednostno poravnavo pozneje dospele oz. mlajše obveznosti, saj se pri posameznem davku vedno poravnajo prej dospele oz. starejše obveznosti.

12.V skladu s 93. členom ZDavP-2 so se torej z navedenimi plačili (ne glede na tožnikovo željo plačati točno te obveznosti po navedenih položnicah za NUSZ) pokrivale najstarejše neplačane obveznosti iz naslova NUSZ z zapadlostjo 4. 12. 2020 in nato 25. 10. 2021, posledično pa so ostale neplačane obveznosti z zapadlostjo 24. 12. 2021. Zato je organ skladno s 143. členom ZDavP-2 pravilno izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, saj so bile za začetek davčne izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke po 151. členu ZDavP-2 (obstajal je izvršilni naslov, tožnik pa do izdaje navedenega sklepa dolgovane obveznosti ni poravnal).

13.Drži sicer tožnikov ugovor, da je dolg nastal zaradi ravnanja FURS s (pre)plačili. Vendar je do navedenega prišlo tudi zaradi tožnikovega nepravočasnega plačila prvega obroka NUSZ iz leta 2020. FURS je namreč zaradi tožnikovega neplačila ob zapadlosti prvega obroka za NUSZ v letu 2020 6. 10. 2020 opravil pobot obveznosti skladno s 93. in 97.a členom ZDavP-2. Zaradi navedenega je 13. 10. 2020, ko je tožnik plačal (tudi) prvi obrok NUSZ, ki je zapadel 5. 10. 2020, ta bil že plačan s preveč plačanimi prispevki za socialno varnost, zato je bilo izkazano preplačilo v znesku 34,42 EUR. Vendar pa je bilo navedeno preplačilo vrnjeno tožniku na njegov TRR 12. 3. 2021, kar je med strankama nesporno. Ko je bil navedeni pobot nato razvezan 21. 10. 2021 (razen zneska 3,13 EUR, kot pojasnjeno v 11. točki obrazložitve ter v opombi 2 te sodbe), je zato tožnik (zopet) dolgoval 31,29 EUR. Navedenega zneska pa tožnik ni poravnal. O tem je bil tožnik tudi obveščen - organ ga je skladno s 85.a členom ZDavP-2 kot posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost (samostojni kulturni delavec), česar tožnik ne prereka, zato navedenemu sodišče sledi (skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pravilno o dolgu (opominu) obvestil elektronsko prek sistema eDavki, četudi bi si želel tožnik obveščanja s priporočeno poštno pošiljko.

14.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

15.Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, ko sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1Do razveze opravljenega pobota s strani FURS 21. 10. 2021 je prišlo, ker v obravnavani zadevi tožnik kot dolžnik za plačilo obroka NUSZ 6. 10. 2020 ni bil hkrati upnik za vračilo preveč plačanih prispevkov za socialno varnost, ker teh prispevkov ni plačal tožnik, ampak Ministrstvo za kulturo.

2Dolgovanih 34,42 EUR - 3,13 EUR opravljenega pobota, ki je ostal v veljavi (ker je ta znesek preplačilo obveznosti, ki jih je opravil tožnik sam, česar tožnik ne prereka) = 31,29 EUR dolga.

3Gre za neplačilo, saj obveznost ob zapadlosti 5. 10. 2020 ni bila poravnana, četudi je nekaj dni kasneje, 13. 10. 2020, tožnik ta obrok poravnal.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 145, 146, 157

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.